Bojan Štih

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo18. februar 1923({{padleft:1923|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})
Smrt14. oktober 1986({{padleft:1986|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:14|2|0}}) (63 let)
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg Jugoslavija
Alma materFilozofska fakulteta v Ljubljani
Poklicesejist, novinar, urednik, kritik
OtrociEjti Štih

Bojan Štih, slovenski kritik, esejist, gledališčnik in urednik, * 18. februar 1923, Ljubljana, † 14. oktober 1986, Ljubljana[1][2]

Vodil je pomembne slovenske filmske studie in gledališča. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941.[2]

Odraščanje v Ljubljani, Gonars in partizani[uredi | uredi kodo]

Rodil se je na Starem trgu, v župniji svetega Jakoba, materi Mariji, dunajski služkinji po rodu z Bizeljskega (iz Stare vasi pod Svetimi gorami) in očetu Ludviku, po rodu iz Slovenskih Goric, ki je bil najprej premogovni delavec na dunajskem južnem kolodvoru, potem pa finančni izvedenec. Starša sta se po poroki preselila v Ljubljano.[2][1]

V Ljubljani je obiskoval osnovno šolo in realno gimnazijo. Veroučitelju iz gimazijskih časov, Petru Šorliju, je pripisoval dobro literarno in filozofsko vzgojo.[1]

Maturiral je leta 1941.[1]

Leta 1942 je bil interniran v Gonarsu, od koder je pobegnil s sedmimi sojetniki in se pridružil primorskim partizanom. Leta 1944 je prišel v Belo krajino.[1]

Delo urednika, beograjsko politično obdobje in študij v Ljubljani[uredi | uredi kodo]

Začeti študij slavistike in primerjalne književnosti je prekinilo delo v OF. Med NOB je urejal Ljudsko pravico. Po vojni je opravljal razne politične funkcije v Beogradu. V letih 1946 in 1947 je bil v vojno-politični šoli, med letoma 1947 in 1950 pa v agitpropu CK KPJ. Po vrnitvi v Ljubljano je leta 1957 je diplomiral iz zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani.[1][2]

Delal je v uredništvu Naših razgledov[3] in Sodobnosti.[2]

Gledališče in odhod v Viba film[uredi | uredi kodo]

Zaradi spora v SNG Drama Ljubljana je le to sredi leta 1969 zapustil.[1] Na vprašanje novinarke Marinčičeve, če mu je zaradi tega hudo, je zgolj molčal, njegova takrat še zelo mlada hči je bila glede tega bolj odkrita, vedela, da hoče iti na premiero Krsta pri Savici. Tolažila ga je, da jih lahko pusti zvoniti, saj ni več njihov direktor.[4]

Bil je zagrenjen in razočaran, vodenje SLG Celje je to le delno ublažilo.[5] Toniju Tršarju je januarja 1970 dejal, da se mu njegov odhod v Celje ne zdi nič posebnega ali nenavadnega, saj so kraji kljub institucionalnim razlikam enaki in je torej bilo vseeno, kje dela. Izrazil je vero v celjski ansambel, njegovo upanje, ki jih je imel zanje, po njegovem ni bila zgolj samovoljna iluzija.[6]

Potem so ga povabili v SNG Maribor, kjer je poskušal dati neko novo vizijo gledališča. V dveh, treh letih je te ideje le nekako izpeljal in se odzval povabilu Viba filma, kjer je delal do smrti.[1]

Polde Bibič in njegovi somišljeniki so ocenili, da je Drama pod Štihovim sedem in pol letnim vodstvom postala eno vodilnih evropskih gledališč, saj je gostovala širom Evrope in je doživela razcvet in največje spremebe, ko se je iz tradicionalne, vendar okostenele odličnosti, odprla novi, avantgardni dramatiki, tudi eksperimentu.[7][8][1]

Zasebno[uredi | uredi kodo]

Leta 1957 se je poročil z ilustratorko Melito Vovk, kasneje sta se ločila.[9]

Njuna hči je umetnica Marija Ejti Štih.[10]

Vodenje filmskih studiev in gledališč[uredi | uredi kodo]

Vir[2]

Nagrade in priznanja[uredi | uredi kodo]

Eseji[uredi | uredi kodo]

  • Gledališki trenutek 1969[12]
  • Faustove improvizacije Margueriti : (trinajst esejev o ljubezni, umetnosti in Carnioli) 1977[13]
  • Izgubljeni sin na Stradunu: (listi iz dnevnika 1973/79) 1979[14]
  • Pridite, predstava je!: eseji, članki, dramaturški listi in izjave 1979[15]
  • Knjiga, ki noče biti requiem: (kulturno politični očrti) : 1960-1981 1981[16]

Dramska besedila[uredi | uredi kodo]

  • Spomenik : satirični happening v dveh delih[17]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 "Bojan Štih - obletnica meseca". revija.ognjisce.si. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 "SI AS 1191 Štih Bojan, 1927-1986 (Fond/zbirka)". arsq.gov.si. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  3. 3,0 3,1 "Bojan Štih". sigledal.org. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  4. Stanje: zelo resno, toda ne brezupno, str. 16-21, Marinčič, Vesna (4. februar 1969), Tovariš, letnik 25, št. 5
  5. Svetina, Ivo. "Izgon: pripoved o uspehih, spopadih in padcih v Štihovem obdobju ljubljanske Drame". SLOGI. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  6. Ne pripisujte mojemu delu značaja akcije, rad imam gledališče : razgovor z Bojanom Štihom, str. 6-7, Tršar, Toni (28. januar 1970), Dnevnik, letnik 20, št. 25
  7. "Bibič o gledališkem dogajanju na Slovenskem v 60-ih letih". Dnevnik. 6. november 2003. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  8. Golob, Tadej (2010-06-15). "Selekcija je ena pomembnih stvari v umetnosti (intervju za revijo Playboy)". Metropolitan.si. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  9. Šutej Adamič, Jelka (2015-06-10). "Melita Vovk, duhovita likovna poliglotka". www.delo.si. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  10. Sivka, Alenka (11. februar 2017). "Ejti Štih: "Begunska kriza me je osebno prizadela"". Svet24.si - Vsa resnica na enem mestu. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  11. "Borštnikovo srečanje 1986". 20.–30. oktober 1986. Pridobljeno dne 8. december 2015.
  12. "Gledališki trenutek". plus.si.cobiss.net. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  13. "Faustove improvizacije Margueriti : (trinajst esejev o ljubezni, umetnosti in Carnioli)". plus.si.cobiss.net. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  14. "Izgubljeni sin na Stradunu : (listi iz dnevnika 1973/79)". plus.si.cobiss.net. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  15. "Pridite, predstava je! : eseji, članki, dramaturški listi in izjave". plus.si.cobiss.net. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  16. "Knjiga, ki noče biti requiem : (kulturno politični očrti) : 1960-1981". plus.si.cobiss.net. Pridobljeno dne 2020-04-11.
  17. "Spomenik : satirični happening v dveh delih". plus.si.cobiss.net. Pridobljeno dne 2020-04-11.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]