Nikolaj Fjodorovič Preobraženski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nikolaj Fjodorovič Preobraženski
Rojstvo24. marec 1893({{padleft:1893|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})
Nižni Novgorod
Smrt22. november 1970({{padleft:1970|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:22|2|0}}) (77 let)
Zadar
Državljanstvo Sovjetska zveza
Poklicjezikoslovec, filolog, literarni zgodovinar, rusist, prevajalec

Nikolaj Fjodorovič Preobraženski [nikoláj fjodórovič preobražénski] (rusko Никола́й Фёдорович Преображе́нский), rusko-slovenski jezikoslovec, filolog, kulturni in literarni zgodovinar, rusist, prevajalec, * 24. marec 1893, Nižni Novgorod, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 22. november 1970, Zadar, SFRJ (sedaj Hrvaška).

Ime Preobraženskega je tesno povezano z razvojem rusistike na ljubljanski univerzi, kjer je deloval med letoma 1922 in 1959. Ukvarjal se je z razvojem poučevanja ruskega jezika na slovenskih šolah na sploh.[1] Zaradi svojega dela je bil pomemben sooblikovalec slovenske kulture. V rodnem kraju je spoznal Maksima Gorkega.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Preobraženski se je rodil v družini učiteljev, Fjodorja Ivanoviča in Aldre Pavlove. Po maturi leta 1911 je odšel v Moskvo. Tu se je vpisal na slavistični oddelek imperialne moskovske univerze. Maja 1914 je po šestem semestru na pobudo svojega profesorja, zgodovinarja, tedaj rektorja univerze Matveja Kuzmiča Ljubavskega odšel v Prago, kjer naj bi zbiral gradivo za svojo disertacijo. Iz disertacije naj bi nastalo tudi habilitacijsko delo pri predmetu slovanska zgodovina. Tedaj se je začela 1. svetovna vojna in avstrijske oblasti so ga v Hodorivu v Galiciji avgusta tega leta pridržale kot domnevnega ruskega vohuna ter ga decembra poslale v konfinacijo v Gradec.[2]

Eden od razlogov, da se po vojni ni vrnil v Rusijo, je bil odnos boljševistične oblasti do Ruske pravoslavne cerkve. Na to odločitev je vplivala tudi smrt staršev.[2] Po vojni se je decembra 1918 vpisal na graško univerzo. Najprej je hotel dokončati študij v Zagrebu na tamkajšnji filozofski fakulteti. V Gradcu je obiskoval slovanski seminar Karel-Frančeve univerze in med drugim poslušal predavanja slovenskih rednih profesorjev Mitje Murka in Rajka Nahtigala. 2. avgusta 1919 je opravil doktorski izpit z disertacijo Kmetje in veleposestvo na Češkem v 16. stoletju (Grundherrschaft in Böhmen in 16. Jahrhunderts). Med letoma 1919 in 1921 je nadaljeval študij v Pragi in bil asistent v seminarju za umetnostno zgodovino na Karlovi univerzi. Junija 1921 je dosegel veniam legendi (privatno docenturo) na podlagi habilitacije.

Na ljubljanski univerzi se mu ni uspelo habilitirati za zgodovino in slavistiko. Za habilitacijo za zgodovino je najbolj nasprotoval Ljudmil Hauptmann. Po Nahtigalovem posredovanju je leta 1922 postal lektor za ruski jezik na ljubljanski univerzi. V tem času je objavljal krajše informativne članke o ruski književnosti, predvsem sovjetski, v periodičnem tisku. Leta 1927 je kot begunec prejel državljanstvo Kraljevine SHS še pred zakonom o pridobitvi državljanstva. Čeprav dejansko ni emigriral iz Rusije, ampak se le ni vrnil, je vseeno veljal za »beloemigranta«.

Po smrti Ivana Prijatelja je leta 1937 kot honorarni predavatelj na literarnozgodovinskem oddelku slovanske filologije prevzel preglede novejše ruske književnosti. Ta predmet je med 2. svetovno vojno razširil s predavanji o ruski književnosti 18. stoletja. Predaval je tudi rusko historično slovnico in dialektologijo.

Leto dni po izvolitvi za izrednega profesorja za ruski jezik in književnost (1958) je odšel na filozofsko fakulteto v Zadar. Tu je bil najprej 1. aprila 1957 imenovan za izrednega profesorja. Od leta 1959 do leta 1963 je bil redni profesor ruskega jezika in ruske književnosti. Kot upokojeni redni profesor zadrske filozofske fakultete je nekaj časa gostoval na slavističnem oddelku Univerze v Frankfurtu.

Izbrana dela[uredi | uredi kodo]

Članki
Učbeniki
Prevodi
Slovarji

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Skaza (1971), str. 112.
  2. 2,0 2,1 Oset (2015), str. 125.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]