Rajko Nahtigal

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rajko Nahtigal
Portret
Rojstvo 14. april 1877({{padleft:1877|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})
Novo mesto[1]
Smrt 29. marec 1958({{padleft:1958|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:29|2|0}})[1] (80 let)
Ljubljana[1]
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic slavist, filolog

Rajko Nahtigal [rájko náhtigal], slovenski slavist, filolog, akademik in pedagog, * 14. april 1877, Novo mesto, † 29. marec 1958, Ljubljana. Bil je prvi dekan Filozofske fakultete, prvi predsednik Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani in rektor Univerze v Ljubljani (1927/28). Raziskovalec staroslovanskega jezika in pismenosti, zgodovine slovanskih jezikov, staroruske literature in ruskega jezika. Bil je znan raziskovalec starocerkvenoslovanskega glagolskega sinajskega molitvenika (1941-42) in staroruskega epa Pesem o Igorjevem pohodu (1954). Njegova knjiga Slovanski jeziki (1938, 1952, ruski prevod 1963) je še vedno eden izmed verodostojnih virov za slovansko filologijo.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Študiral je na Dunaju pri Vatroslavu Jagiću, kjer je 1901 doktoriral. Dve leti se je izpopolnjeval v Rusiji (Moskva in Sankt Peterburg) pri pri znamenitih ruskih jezikoslovcih A. A. Šahmatovu in F. F. Fortunatovu. Tam je sodeloval v delovanju Slovanske komisije Imperijskega Moskovskega arehološkega društva. Jeseni 1902 se je vrnil na Dunaj, kjer je začel predavati Ruski jezik na Inštitutu vzhodnih jezikov. Leta 1913 je bil za Karlom Štrekljem izbran za izrednega profesorja slovanske filologije v Gradcu. Tu je aktivno raziskoval tudi zgodovino slovenskega jezika in izdal delo o Brižinskih spomenikih.

Pomladi 1917 je odšel na prošnjo skupine albanskih literatov v Skadar in Elbasan, kjer je pomagal pri formiranju albanskega jezika. Leta 1918 je skupaj z Franom Ramovšem, sekretarjem Komisije za ustanovitev slovenske univerze, sodeloval v pripravah na njeno organizacijo. Tega leta je bil izbran za profesorja slovanske filologije na Univerzi v Ljubljani. Bil je tudi prvi dekan filozofske fakultete (1919-20), predstojnik seminarja za slovansko filologijo (od 1919 do upokojitve 1953, ko je postal častni predstojnik) in 1927-28 rektor ljubljanske univerze. Bil je predsednik Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani (ustanovljeno 1921), ob ustanovitvi SAZU (takrat AZU) je postal njen redni član in bil imenovan za prvega predsednika (1939-1942), kasneje je postal tudi načelnik razreda za zgodovinske in zemljepisne vede, filozofijo in filologijo (1945-1949). Zaslužen je tudi za ustanovitev znanstvenih publikacij Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, Slavistična revija, Južnoslovenski filolog, Razprave znanstvenega društva za humanistične vede.

Nahtigal se je ukvarjal predvsem z vprašanji stare cerkvene slovanščine, stare in moderne ruščine, primerjalnega slovanskega jezikoslovja in zgodovine slovanske filologije. Na področju stare cerkvene slovanščine so pomembne njegove razprave o nastanku glagolice, o posameznih nerešenih glasoslovnih, oblikoslovnih, leksikalnih in tekstoloških vprašanjih. Največ znanstvenih zaslug si je pridobil s kritično izdajo glagolskega Sinajskega evhologija, v katerem je v obširnem filološkem komentarju s številnimi primerjavami na novo osvetlil marsikatero nejasno mesto v besedilu. V graškem obdobju in v Ljubljani (1915–24) je obravnaval Brižinske spomenike, ki segajo v stoletja stare cerkvene slovanščine, in s tem spodbudil ponovno zanimanje zanje. V primerjavi s predhodnimi glasoslovnimi in oblikoslovnimi obdelavami slovanskih jezikov je pojave tesneje povezal med seboj in ob podpori stare cerkvene slovanščine spremljal njihov razvoj v posameznih slovanskih jezikih. 1946 je objavil poljudnoznanstveno napisano knjigo o ruskem jeziku, namenjeno predvsem študentom. Mednarodni odmev je imela izdaja staroruskega epa Slovo o polku Igoŕevě (1954), v kateri je rekonstruiral besedilo v idealni staroruski jezik 12. st. in predlagal novo razumevanje nekaterih nejasnih delov besedila. Pomembni so njegovi raziskovalni dosežki v zgodovini slovanske filologije; predstavil je nekaj osrednjih osebnosti (J. Kopitar, F. Miklošič, V. Jagić, M. Murko), izdal je 2 knjigi Kopitarjevih spisov, svoje poglede na slovansko filologijo pa je razložil v Uvodu v slovansko filologijo (1949). Osrednje Nahtigalovo delo iz primerjalnega slovanskega jezikoslovja so Slovanski jeziki (1938, 19522), ki so bili prevedeni v nemški in ruski jezik. V zadnjih letih svojega življenja se je polemično odzval na razmere v ruskem jezikoslovju (marrizem).

Nahtigal je bil član Srbske kraljeve akademije znanosti, Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu in Slovanskega inštituta (Slovanský ústav), ki je bil ustanovljen 25. januarja 1922 v Pragi ter 1935-37 prvi, kasneje pa častni predsednik Slovenskega slavističnega društva. 1953 je dobil Prešernovo nagrado za znastveno delo. Leta 1977 je bila v Ljubljani mednarodna konferenca posvečena stoletnemu jubileju Rajka Nahtigala, po kateri je izšel tudi zbornik znanstvenih člankov Slovansko jezikoslovje: Nahtigalov zbornik (urednik F. Jakopin).

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Freisingensia I—IV. ČZN 12 (1915). — 1-12 sl.
  • Die Frage einer einheitlichen albanischen Schriftsprache. G 1917.
  • Akzentbewegung in der russischen Formen- und Wortbildung I. Substantiva auf Konsonanten. — Heidelberg, 1922.
  • Doneski k vprašanju o postanku glagolice. — Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede 1, 1923. — S. 135—178.
  • Starocerkvenoslovanske študije. — Ljubljana, 1936.
  • Euchologium sinaiticum I—II. Ljubljana, 1941, 1942.
  • Rekonstrukcija treh starocerkvenoslovanskih izvirnih pesnitev. — Razprave SAZU, filozofsko-filološko-historični razred 1. 1943. — S. 41-156.
  • Jerneja Kopitarja spisov II. del, I—II. — Ljubljana, 1944, 1945.
  • Ruski jezik v poljudnoznanstveni luči. — Ljubljana, 1946.
  • Trenja v ruski lingvistiki. — Slavistična revija, 4 (1951). — S. 254—261.
  • Blodnje o staroruskem pismenstvu. — Slavistična revija, 5/7 (1954). — S. 86-98.
  • Die slavischen Sprachen. — Wiesbaden. — 1961.
  • Славянские языки. — Москва: Издательство Иностранная литература. — 1963.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • С. Б. Бернштейн. Предисловие // Райко Нахтигал. Славянские языки /пер. Н. М. Елкиной, под редакцией и с предисловием С. Б. Бернштейна. М., Изд-во Иностранной литературы, 1963. С. 5-11. // https://www.box.com/shared/4igiq6rayp
  • Franc Jakopin. Iz spominov na Rajka Nahtigala in Frana Ramovša // Jezikoslovni zapiski: Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša : Akademiku dr. Francu Jakopinu ob sedemdesetletnici. — Ljubljana: ZRC SAZU. — 1991. — Т.1. — С. 9-18.
  • Rajko Nahtigal // Slovenski bilografski leksikon. 1925—1991. ZRC SAZU: 2009 (http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:1798/VIEW/)
  • Rajko Nahtigal: Biografija na spletni strani Univerze v Ljubljani

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]



  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Нахтигал Райко // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.