Oblikoslovje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Oblikoslôvje ali morfologíja je v jezikoslovna veja, ki proučuje en del slovnične ravnine jezika, to je oblike, ne pa tudi skladnje besed (to je njihovega zlaganja v besedne zveze, stavke).[1] Oblikoslovje določa vrstne, oblikovne in funkcijske značilnosti besed. Obsega nauk o besednih vrstah, o oblikah posameznih besednih vrst , njihovem naglasu in o vlogah, ki jo posamezne besedne vrste imajo v besedni zvezi in stavku.[2]

Besedne vrste[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Besedna vrsta.

Besedne vrste so množice besed z enakimi skladenjskimi vlogami in drugimi lastnostmi, kot so tvorjenost, slovnične kategorije, konverznost.[2] V slovenskem jeziku lahko besede razvrstimo v devet besednih vrst:[2]

Zgornja delitev, ki jo srečamo na primer pri Toporišiču, temelji na skladenjski (stavčnočlenski) vlogi besed. Obstajajo tudi druge delitve, na primer oblikoslovno-pomenoslovna delitev, ki pozna samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol, prislov, predlog, veznik in medmet.[3]

Pregibanje[uredi | uredi kodo]

Ločujemo tri vrste pregibanja:

  • sklanjatev – sklanjajo se samostalniške besede in pridevniške besede.[2] Lahko jim določimo sklon, spol in število;[3]
  • spregatev – spregamo glagole. Osebnim glagolskim oblikam lahko določimo osebo, število, čas, naklon in način, glede na pomen pa še vid in prehodnost;[3]
  • stopnjevanje – stopnjujemo pridevnike in jim lahko določamo stopnjo: osnovnik (lep), primernik (lepši), presežnik (najlepši).[3] Stopnjujemo tudi nekatere prislove, ki označujejo lastnost, in imajo oblike za stopnje iz ustreznih pridevniških (lepolepšenajlepše; zeloboljnajbolj).[2]

Pregibne besede imajo osnovo in končnico.[3]

Prehodi med besednimi vrstami[uredi | uredi kodo]

Beseda lahko preide iz ene besedne vrste v drugo, kar imenujemo prehod med besednimi vrstami ali konverzija:[3]

  • posamostaljenje:
    • pridevnik v samostalnik (npr. dežurni: Dežurnega krivca so poiskali med učenci.V razred so poklicali dežurnega.)
    • pridevniški zaimek v samostalniški zaimek (npr. vsak: Vsak dan so igrali nogomet.Vsak lahko pride na vrsto.)
    • števnik v samostalnik (npr. trije: Trije prijatelji igrajo košarko.Od dvajsetih igralcev so dobri le trije.)
    • prislov v samostalnik (npr. prav: Prav sem predvideval.Prepričan sem o svojem prav.)
  • prehod samostalnika v prislov (npr. sila: Nobena sila ga ne premakne.Bil je sila močan.)
  • prehod v predlog:
    • samostalnik v predlog (npr. vrh: Prišli so na vrh gore.Vrh gore so postavili kočo.)
    • prislov v predlog (npr. blizu: Stojiva blizu skupaj.Blizu hiše je gozd.)
  • prehod prislova v členek (npr. prav: Prav sem predvideval.Prav vsi sodelavci so prišli na sestanek.)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 Ahačič, K. Slovnica na kvadrat: slovenska slovnica za srednjo šolo. Ljubljana : Rokus Klett, 2017.