Drago Jančar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox auteur.png
Drago Jančar
*
Rojstvo: (1948-04-13) 13. april 1948 (69 let)
Maribor
Poklic(i): pisatelj

Drago Jančar, slovenski pisatelj, dramatik in esejist, * 13. april 1948, Maribor


Življenje[uredi | uredi kodo]

Drago Jančar je dokončal osnovno šolo in Tehniško šolo za kemijsko stroko v Rušah. Vpisal se je na mariborsko Višjo pravno šolo, kjer je tudi postal glavni urednik študentskega lista Katedra. Zaradi »razširjanja sovražne kulture« so ga leta 1974 zaprli. Nekakšen povod za obtožnico je bila prepovedana knjiga Tomaža Kovača V Rogu ležimo pobiti, ki jo je Jančar prinesel iz Avstrije. Izgubil je službo pri časniku Večer in bil obsojen na zaporno kazen enega leta. Po skrbno napisani prošnji so ga čez 3 mesece izpustili, a so ga še istega leta poslali na služenje vojaškega roka v Srbijo, kjer je doživljal poniževanje nadrejenih. Ko je odslužil vojaški rok, se je odločil, da se bo ukvarjal samo še s pisateljevanjem. Ker pa to ni zadoščalo za mesečno plačo, se je ponovno zaposlil na Večeru, kjer pa je kmalu dal odpoved, ker je namesto pisanja člankov samo še lektoriral in korigiral. Preselil se je v Ljubljano in se zaposlil pri Viba filmu. Čez dve leti je to družbo zapustil zaradi medsebojnih nesoglasij. Sprejel je delo urednika in tajnika Slovenske matice in od takrat se je njegova pisateljska pot samo še vzpenjala. Med letoma 1987 in 1991 je bil predsednik Slovenskega centra PEN, v okviru katerega je tudi veliko pripomogel k slovenski osamosvojitvi.

Dobil je več slovenskih in mednarodnih nagrad, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1993), evropsko nagrado za kratko prozo mesta Augsburg (1994), Herderjevo nagrado za književnost (2003) in nagrado Jean Amery za esejistiko (2007). Je tudi trikratni dobitnik nagrade kresnik za romana Katarina, pav in jezuit, Zvenenje v glavi ter To noč sem jo videl.

Danes je zaposlen pri Slovenski matici kot urednik in tajnik ter je eden izmed najbolj plodovitih slovenskih pisateljev. Znan je tudi kot esejist; v svojih esejih se je velikokrat ukvarajal tudi s problemi politike in civilne družbe. Skupaj z Vaskom Simonitijem je pripravil odmevno razstavo in zbornik Temna stran meseca, o značilnostih avtoritarne vladavine v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. Drago Jančar je eden najbolj dejavnih sodobnih slovenskih pisateljev.

Najbolj znana dela[uredi | uredi kodo]

Romani[uredi | uredi kodo]

  • Petintrideset stopinj (1974)
  • Galjot (1978)
  • Severni sij (1984)
  • Posmehljivo poželenje (1993)
  • Zvenenje v glavi (1998)
  • Katarina, pav in jezuit (2000)
  • Graditelj (2006)
  • Drevo brez imena (2008)
  • To noč sem jo videl (2010)
  • Maj, november (2014)
  • In ljubezen tudi (2017)

Kratka proza[uredi | uredi kodo]

  • Romanje gospoda Houžvičke (1971)
  • O bledem hudodelcu (1978)
  • Smrt pri Mariji Snežni (1985)
  • Pogled angela (1992)
  • Augsburg in druge resnične pripovedi (1994)
  • Ultima kreatura (1995)
  • Prikazen iz Rovenske (1998)
  • Človek, ki je pogledal v tolmun (2004)
  • Joycev učenec: deset izbranih novel (2008)
  • Dve sliki (2009)
  • Lucijine oči (2009)
  • Prerokba (2009)
  • Zalezovanje človeka (2009)
  • Zoževanje prostora (2009)

Drame[uredi | uredi kodo]

  • Disident Arnož in njegovi (1982)
  • Veliki briljantni valček (COBISS) (1985)
  • Vsi tirani mameluki so hud konec vzeli ...(1986)
  • Daedalus (1988)
  • Klementov padec (1988)
  • Zalezujoč Godota (1988)
  • Halštat (1994)
  • Severni sij (2005)
  • Lahka konjenica (2006)
  • Niha ura tiha (2007)

Disident Arnož in njegovi[uredi | uredi kodo]

Zgodba pripoveduje o posamezniku, ki se upre totalitarnemu družbenemu sistemu, svoj pogled na usodo pa pojasnjuje z eksistencialističnimi načeli. Drama se odvija leta 1830, v času Metternichovega absolutizma, najverjetneje v Ljubljani, a jo je potrebno jemati kot parabolo, ki nakazuje na sodobnost. Jančar pri tem izhaja iz resnične življenjske zgodbe slovenskega duhovnika in oporečnika Andreja Smolnikarja, ki se je preselil v Ameriko. Tam pa se Arnožev individualizem sprevrže v obsedenost.

Veliki briljantni valček[uredi | uredi kodo]

Protagonist Simon Veber je zgodovinar, ki raziskuje življenje poljskega vstajnika Drohojowskega in se znajde v umobolnici posebnega tipa. V takšni, v kakršne so v Sovjetski zvezi zapirali oporečnike. Grozljiva dogajanja v tej ustanovi Jančar opiše s tehniko drame absurda.

Daedalus[uredi | uredi kodo]

Je zgodba o gradnji orjaškega socialističnega zapora, iz katerega ne bi nihče mogel pobegniti. Deadalus je zanj pripravil načrte, a ker se graditelji teh ne držijo in ne upoštevajo zakonov statike, se zgradba podira in polzi po hribu navzdol. Gradnja je metafora za polom celotnega idejnega projekta komunizma.

Klementov padec[uredi | uredi kodo]

Drama opisuje dejanja slovenskega filozofa in alpinista Klementa Juga, ki se je 1924. leta ponesrečil v severni triglavski steni. Protagonist je individualist, ki se upira meščanskim življenjskim vrednotam na tako skrajen način, da je njegov padec (nemara samomor) edini izhod.

Halštat[uredi | uredi kodo]

Kraj dogajanja je arheološko najdišče, kjer naj bi dramski junaki odkopavali kosti starodavnih Keltov. Vendar se skozi zgodbo ta možnost prične krhati, saj nemara ne gre za kosti Keltov, temveč za posmrtne ostanke iz masovnih povojnih pobojev domobrancev.

Eseji[uredi | uredi kodo]

  • Sproti: eseji in članki (1984)
  • Terra incognita (1989)
  • Razbiti vrč (1992)
  • Na robu (1993)
  • Egiptovski lonci mesa (1994)
  • Upor bralcev (2001)
  • Privlačnost praznine (2002)
  • Brioni (2002)
  • Duša Evrope (2006)
  • Šala, ironija in globlji pomen (2006)
  • Jakobova lestev (2009)
  • Pisanja in znamenja (2014)

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]