Aleš Šteger
![]() | Ta članek se opira na primarne vire ali vire, ki so povezani s subjektom, namesto, da bi se skliceval na neodvisne avtorje ali publikacije iz drugih virov. |
Aleš Šteger | |
---|---|
![]() | |
Rojstvo | 31. maj 1973 (50 let) Ptuj |
Državljanstvo | ![]() ![]() |
Poklic | jezikoslovec, prevajalec, literarni urednik, pisatelj, literarni kritik, pesnik, esejist, urednik |
Aleš Šteger, slovenski pesnik, pisatelj, prevajalec, kritik, * 31. maj 1973, Ptuj.
Študiral je primerjalno književnost (diplomiral leta 2003[1]) in nemščino na filozofski fakulteti v Ljubljani. Je član uredništva Študentske založbe Beletrina. Je eden od ustanoviteljev Dnevov poezije in vina v Medani in v letih od 1996 do 2004 tudi njegov programski vodja. Leta 2000 je bil štipendist Literarischen Colloquiums v Berlinu. Naslednje leto je prejemal štipendijo ameriške fundacije Abraham Woursell ter nemške Akademie Schloss Solitude v Stuttgartu za leto 2002. V letu 2004 pa štipendijo DAAD - Kuenstlerprogramm. Živi in dela Ljubljani.
Je avtor sedmih pesniških zbirk Šahovnice ur (1995), Kašmir (1997), Protuberance (2002), Knjiga reči (2005), Knjiga teles (2010), Nad nebom in zemljo (2015), Pričevanje (2020), potopisnega romana po Peruju Včasih je januar sredi poletja (1999), knjige kratke proze Berlin (2007) in knjige esejev S prsti in peto (2009). Leta 2013 izšel izbor njegove poezije Arhiv. Leta 2014 je izšel roman Odpusti, leta 2015 pa povest za otroke in odrasle Kurent.
Od leta 2012 dalje enkrat letno izvede pisateljski performens, poimenovan "Na kraju zapisano". Prvi je bil izveden leta 2012 v Ljubljani, drugi v Fukushimi na Japonskem (2013), tretji v Ciudad de Mexico v Mehiki (2014), četrti v Beogradu v Srbiji (2015).
Je prejemnik slovenskih in mednarodnih nagrad in štipendij, med drugim Nagrade slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec zadnjih dveh let (1996), Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta (1999) in Rožančeve nagrade za najboljšo knjigo esejev leta 2007, nagrade makedonskega društva pisateljev za evropsko poezijo Književno žezlo (2006), štipendije fundacije Abraham Woursell (2000), štipendije DAAD Künstlerprogramm (2005), nagrade za najboljšo prevodno knjigo leta (BTBA), ki jo podeljujejo v ZDA (2011). Je nosilec naslova Chevalier dans le ordre des Arts et des Lettres, ki ga podeljuje Republika Francija. Od leta 2014 dalje je redni član berlinske akademije umetnosti (Nemška akademija za jezik in pesništvo).
Je dejaven kot prevajalec iz nemškega in španskega jezika (prevodi izborov pesmi Pabla Nerude, Ingeborg Bachmann, Bottfrieda Benna, Petra Huchla, Olge Orozco, Césarja Valleja).
Poezijo Aleša Štegra so prevedli in objavili v prek 200 mednarodnih literarnih revijah in časopisih. Doslej so knjige prevedli v slovaščino (Kašmir, prevod Karol Chmel, Drewo a srd, Bratislava 2000), češčino (Někdy je leden uprostřed léta, prevod František Benhart, Větrné mlýny, Brno, 2002, in Protuberance, prevod František Benhart, Drevo a srd, Bratislava, 2003), hrvaščino (Protuberance, prevod Edo Fičor, Meandar, Zagreb, 2003), bolgarščino (Kašmir, prevod Stefka Husarova, PAN, Sofia, 2003) in nemščino (Kaschmir, prevod Gerhard Falkner, Edition Korrespondenzen, Wien, 2001).
Dela[uredi | uredi kodo]
Poezija:
- Šahovnice ur (1995),
- Kašmir (1997),
- Protuberance (2002)
- Knjiga reči (2005)
- Knjiga teles (2010)
- Arhiv (izbrane pesmi) (2013)
- Nad nebom pod zemljo (2015)
- Pričevanje (2020)
Proza:
- potopisni roman (Po Peruju): Včasih je januar sredi poletja (1999)
- proza Berlin (2007)
- eseji S prsti in peto (2009)
- eseji Na kraju zapisano 1 (Ljubljana) (2012)
- eseji Na kraju zapisano 2 (Fukushima) (2013)
- eseji Na kraju zapisano 3 (Ciudad de Mexico) (2014)
- roman Odpusti (2014)
- pripoved Kurent (2015)
- eseji Na kraju zapisano 4 (Beograd) 2015
- roman Neverend (2017)
- novele Bogovi se nam smejijo (2022)