Davorin Lenko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Davorin Lenko
Portret
Rojstvo8. februar 1984({{padleft:1984|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1] (40 let)
Državljanstvo Slovenija
Poklicpesnik, pisatelj, glasbeni kritik
Pomembnejša delaTelesa v temi, Postopoma zapuščati Misantropolis, Psihoporn, Violina in žiletke, Triger
Nagradekresnik, kritiško sito

Davorin Lenko, slovenski pisatelj, pesnik in glasbeni kritik, * 8. februar 1984, Slovenj Gradec.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Otroštvo je preživel v Solčavi v Zgornji Savinsjki dolini. Po srednji šoli v Celju je vpisal študij primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti, ki ga je zaključil leta 2012 z diplomskim delom Intertekstualnost in metafikcija v knjižni seriji The Dark Tower Stephena Kinga.[2]

Delo[uredi | uredi kodo]

Za različne spletne (Paranoid, Profanity), pa tudi tiskane medije (Master Magazine), se je med letoma 2008 in 2012 ukvarjal z glasbeno kritiko in glasbenim novinarstvom, kjer je prvotno raziskoval predvsem black metal. Tudi sicer glasba in glasbene reference predstavljajo pomembno sredstvo komuniciranja v njegovih tekstih.

S književnostjo se aktivneje ukvarja od leta 2010. Kratko prozo in eseje, občasneje pa tudi poezijo, je objavljal v vseh pomembnejših slovenskih literarnih revijah. Za kratko zgodbo Zver in brezno je leta 2012 prejel prvo nagrado dvojezičnega natečaja v Pliberku, kratka zgodba Samoumevnosti pa je bila istega leta nominirana za nagrado za najboljšo kratko zgodbo na 17. slovenskih dnevih knjige. Lenkov esej Zapiski o black metalu je bil leta 2016 nominiran za najboljši esej na 21. slovenskih dnevih knjige.

Leta 2013 je pri založbi Center za slovensko književnost (zbirka Aleph) izšel Lenkov knjižni prvenec, roman Telesa v temi. Marca 2016 je v zbirki Litterae slovenicae (Društvo slovenskih pisateljev) izšel prevod romana v nemškem jeziku (Körper im Dunkeln). Novembra 2016 je izšla Lenkova druga samostojna knjiga, zbirka kratke proze z naslovom Postopoma zapuščati Misantropolis (COBISS). Knjiga je bila konec avgusta 2017 nominirana za nagrado novo mesto, ki jo podeljuje založba Goga za najboljšo zbirko kratke proze preteklega leta.[3]

Februarja 2018 je pri Cankarjevi založbi izšel Lenkov drugi roman, Bela pritlikavka. Marca 2019 je bila po Lenkovem besedilu v Gledališču Glej upizorjena monodrama Psiho (režija: Jaša Koceli),[4] maja 2020 pa je pri Cankarjevi založbi izšla njegova druga zbirka kratke proze Psihoporn.

Konec leta 2021 je pri založbi LUD Literatura izšel Lenkov roman Triger, ki je bil uvrščen v ožji izbor za nagrado kresnik 2022.[5]

Priznanja in nagrade[uredi | uredi kodo]

Roman Telesa v temi je junija 2014 prejel nagrado Kresnik[6] za najboljši izvirni slovenski roman preteklega leta, novembra istega leta pa še nagrado kritiško sito,[7] ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov. Poleg tega je Lenko za roman prejel še nagrado Edija Mavriča Savinjčana[8] ter priznanje občine Solčava[9].

Lenkova knjiga Psihoporn (Cankarjeva založba, 2020) je bila v 2021 nominirana za Nagrado Evropske unije za književnost (EUPL)[10]. Septembra 2021 je Lenko za kratko zgodbo Violina in žiletke prejel nagrado Arosva lastovka, ki jo podeljuje tretji program Radia Slovenia.[11]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Telesa v temi (roman, Center za slovensko književnost, 2013) (COBISS)
  • Postopoma zapuščati Misantropolis (kratka proza, Center za slovensko književnost, 2016) (COBISS)
  • Bela pritlikavka (roman, Cankarjeva založba, 2018) (COBISS)
  • Psihoporn (kratka proza, Cankarjeva založba, 2020) (COBISS)
  • Triger (roman, LUD Literatura, 2021) (COBISS)
  • Razpoke (pesniška zbirka, Center za slovensko književnost, 2023) (COBISS)
  • 100 km (biografija, v soavtorstvu z Borisom Kobalom, Beletrina, 2023) (COBISS)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/lenko-davorin/
  2. »Davorin Lenko«. Goodreads. Pridobljeno 13. decembra 2015.
  3. »Nominiranci nagrade novo mesto: Zadnji tek na kratke proge«. Dnevnik. Pridobljeno 1. septembra 2017.
  4. »Psiho«. www.glej.si. Pridobljeno 8. junija 2020.
  5. Bratož, Igor (23. maj 2022). »Pet velikih finalistov«. Delo. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. maja 2022. Pridobljeno 13. januarja 2024.
  6. »In kresnika dobi ... Davorin Lenko«. www.delo.si. Pridobljeno 13. decembra 2015.
  7. »Literarni kritiki složni z žirijo kresnika: najboljši je Davorin Lenko«. MMC RTV Slovenija. Pridobljeno 13. decembra 2015.
  8. »Nagrada za pripovedništvo Davorinu Lenku«. savinjske.com. Pridobljeno 13. decembra 2015.
  9. »Priznanje Občine Solčava 2014«. Občina Solčava. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2015. Pridobljeno 13. decembra 2015.
  10. »European Union Prize for Literature announces 2021 shortlist«. EU Prize for Literature. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. maja 2021. Pridobljeno 20. maja 2021.
  11. »Dobitnik Arsove lastovke za najboljšo kratko zgodbo je Davorin Lenko«. RTVSLO.si. Pridobljeno 18. septembra 2021.