France Kidrič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
France Kidrič
Portret
Rojstvo 23. marec 1880({{padleft:1880|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})
Ratanska vas
Smrt 11. april 1950({{padleft:1950|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:11|2|0}}) (70 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Flag of SFR Yugoslavia.svg Jugoslavija
Poklic literarni zgodovinar, slavist

France Kidrič, slovenski literarni zgodovinar, prešernoslovec, teoretik in esejist, * 23. marec 1880, Ratanska vas pri Rogaški Slatini, † 11. april 1950, Ljubljana.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Kidrič se je rodil kot najstarejši izmed šestih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Rogaški Slatini, gimnazijo pa v Mariboru. Šolanje mu je omogočil Vinko Žurman, lastnik Knežca, kmetije pod Sveto Trojico (ki jo je kasneje zapustil prav Kidriču). Želja po znanju ga je vodila na Univerzo na Dunaju, kjer je študiral slavistiko in filozofijo. Študij je zaključil leta 1906 z doktoratom Revizija glagolskih cerkvenih knjig in se zaposlil kot bibliotekar v slavističnem seminarju. Leta 1908 je nastopil službo v Dvorni knjižnici. Med tamkajšnjim službovanjem se je ukvarjal z literarno zgodovino in leta 1919 habilitiral z razpravo o Trubarjevi Cerkovni ordnungi. Leta 1911 se je poročil z Jelico Krušičevo. V tem zakonu se je rodil slovenski politik Boris Kidrič. Do 1. svetovne vojne in med njo je Kidrič živel na Dunaju, žena s sinom pa na Knežcu. Leta 1920 se je tudi sam vrnil v Slovenijo, kjer je nastopil službo profesorja starejše slovenske književnosti na ljubljanski univerzi, od leta 1925 dalje pa je predaval še primerjalno književnost. Trikrat je bil dekan Filozofske fakultete, leta 1923/24 peti rektor ljubljanske univerze, leta 1921 je bil med ustanovitelji Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani, 1938 pa med ustanovitelji Akademije znanosti in umetnosti. Med vojno je bil med organizatorji OF na Univerzi, zato je večino časa preživel v zaporih in v internaciji. Šele po vojni se je vrnil v Ljubljano in postal predsednik SAZU (1945–1950; z nazivom "prezident", ko se je ta zgledovala po sovjetskih vzorih organiziranja). Leta 1948 je zaradi bolezni zaključil s predavanji in postal upravnik literarnega inštituta na SAZU, ki ga je ustanovil 1947 pod imenom Inštitut za literature (zdaj je to Intitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU).

Kidrič je naš prvi prešernoslovec, sodi pa tudi med utemeljitelje znanstvene literarne zgodovine pri nas, idejno in metodološko je vplival na celo generacijo učencev in naslednikov, t. i. Kidričeva šola. Njegovo znanstveno delo obsega okoli 400 člankov; preučeval je predvsem starejšo slovensko književnost in pesništvo Franceta Prešerna in Stanka Vraza. Leta 1950 je prejel Prešernovo nagrado.

Izbrana dela[uredi | uredi kodo]

  • Revizija glagolskih cerkvenih knjig (1906)
  • Die protestanische Kirchenordnung der Slovenen im 16. Jahrhundert (1919) (COBISS)
  • Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti (1938) (COBISS)
  • Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti (1927) (COBISS)
  • Zgodovina slovenskega slovstva I–V (1929–38) (COBISS)
  • Dobrovský in slovenski preporod njegove dobe (1930)(COBISS)
  • Korespondenca Janeza Nepomuka Primca (1934) (COBISS)
  • Prešeren I. Pesnitve – pisma (1936) (COBISS)
  • Prešeren 1800–1838. Življenje pesnika in pesmi (1938) (COBISS)
  • Zoisova korespondenca I–II (1939–1941) (COBISS)
  • Korytkova smrt in ostalina (1947) (COBISS)
  • Prešernov album (1950), dokončala A. Gspan in M. Rupel, ponatis 1980 (COBISS)
  • Darko Dolinar, ur. Izbrani spisi I–III (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri in zunanje povezave[uredi | uredi kodo]