Jože Udovič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Jože Udovič
Rojstvo 17. oktober 1912({{padleft:1912|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})
Cerknica
Smrt 5. november 1986({{padleft:1986|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:5|2|0}}) (74 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Poklic pisatelj, pesnik, prevajalec, partizan

Jože Udovič, slovenski pisatelj in pesnik, * 17. oktober 1912, Cerknica, † 5. november 1986, Ljubljana.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Po maturi na škofijski gimnaziji v Ljubljani študiral teologijo in diplomiral iz slavistike. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v italijanskih taboriščih, nato se je pridružil partizanom. Po vojni je bil svobodni književnik in prevajalec. Pesmi in novele je začel objavljati leta 1936 v Domu in svetu ter Dejanju.

Domoljubne medvojne pesmi so bile objavljene v partizanskih glasilih in uglasbene, elegične izpovedi in balade pa so izšle v prvem razdelku zbirke Ogledalo sanj (1961), ki prinaša pesmi dvajsetletnega ustvarjanja. Naslov zbirke napoveduje moderno simbolično liriko sanjskih podob in vizij ter fantastičnega ali grotesknega preoblikovanja resničnosti. Značilna napetost in dinamika nastajata iz spopada med težnjo po idealni jasnini in tesnobnim doživljanjem ujetosti, osamljenosti, odvečnosti, zato se vizije svetlobe, lepote in čistosti srečujejo s temo, razkrojem, tujostjo. Vsemu temu se subjekt upira z voljo, spominom, slutnjo in upanjem.

Rojstna hiša v Cerknici

Že v tej zbirki se odmakne od klasičnega verza in kitice v zvočno bogate svobodne oblike. V zbirki Darovi (1975) se tipanje za skrivnostnim bistvom narave, stvari in človeka, zaznavanje sorodnosti duše in vesoljega duha umakne. Pesmi zarisujejo ostrejša in močnejša znamenja duhovne krize, razkrojene identitete in odsotne metafizike ter se tako približajo toku kritičnega alternativnega modernizma. Pesmi zbirke Oko in senca (1982) izražajo pretresenost nad praznino, izgubo stika z notranjim bistvom, bolečino ob brezobzimem teptanju vsega svetega in ob porušenem ravnotežju v svetu. Nova bivanjska občutja so samota, strah pred praznino niča in vračanje v boleče vojne izkušnje. Tudi za zadnjo zbirko je značilna dvojnost: zlu, trpljenju in nihilizmu pesnik zoperstavlja vero v odrešilnost umetnosti in nepopustljivo iskanje svetlobe, smisla ter skritega metafizičnega reda. Udovič je pisal tudi novele (Spremembe, 1991), eseje o književnosti (Brazda na vodi, 1993) in dnevnike (Zapisi v tišino, 1992).

Dobil je Prešernovo (1962) in Sovretovo nagrado (1971). Od 1981 je bil izredni oz. dopisni, od 1985 redni član Slovenske kademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]