France Stele (umetnostni zgodovinar)

Za druge pomene glej France Stele.

France Stele
Rojstvo	21. februar 1886({{padleft:1886|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:21|2|0}}) Tunjice
Smrt	10. avgust 1972({{padleft:1972|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) (86 let) Ljubljana
Narodnost	slovenska
Področja	umetnostna zgodovina
Ustanove	Univerza v Ljubljani
Alma mater	Filozofska fakulteta na Dunaju
Mentor doktorske disertacije	Max Dvořák
Pomembne nagrade	Prešernova nagrada, Herderjeva nagrada, zlati doktorat dunajske univerze, častni doktorat ljubljanske univerze

France Stelè [francè stelè], slovenski umetnostni zgodovinar in konservator, * 21. februar 1886, Tunjice, † 10. avgust 1972, Ljubljana.

France Stelè je ob Izidorju Cankarju in Vojeslavu Moletu predstavnik klasičnega, pionirskega rodu slovenske umetnostne zgodovine in eden najzaslužnejših raziskovalcev slovenske umetnosti, prvi profesionalni konservator, univerzitetni profesor, likovni kritik in urednik.

Življenje in delo

France Stelè, rojen 21. februarja 1886 v Tunjicah pri Kamniku kmetu Francetu in Jožefi Stelè (rojeni Pavlič), je ljudsko šolo obiskoval v rojstnem kraju, gimnazijo v Kranju (1898–1906) in se kljub izrazitemu matematičnemu talentu odločil za študij umetnostne zgodovine. Po odsluženem vojaškem roku (30. avstrijski pešpolk v Lvovu) je 1907 študiral slovanske jezike in zgodovino na dunajski Filozofski fakulteti in tu postal član Inštituta za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje. Na umetnostno-zgodovinskem študiju, ki je bil Steletov osrednji študijski predmet, sta bila glavna učitelja prof. Max Dvořák, ki je štel Steleta med svoje najljubše učence ter mu ostal prijatelj do smrti 1921, in Julius Schlosser. Poslušal je tudi predavanja Josipa Strzygowskega. Leta 1911 je končal študij in se usposobil za arhivsko, bibliotečno, muzejsko in spomeniško službo. Leta 1912 je doktoriral z disertacijo o srednjeveškem stenskem slikarstvu na Kranjskem Gotsko stensko slikarstvo na Kranjskem. Isto leto je bil nastavljen kot praktikant pri dunajski Centralni komisiji za varstvo spomenikov in nato sredi julija 1913 prevzel službo deželnega konservator za Kranjsko, vodil je tudi referat za koroške spomenike. Med prvo svetovno vojno je bil od septembra 1914 v ruskem vojnem ujetništvu, večinoma v Sibiriji. Ko se je jeseni 1919 vrnil domov, je v Ljubljani znova prevzel vodstvo spomeniškega urada za Slovenijo. Znova je skrbel za spomenike in pripravil celo poseben zakon o varstvu spomenikov; jugoslovanske oblasti ga niso sprejele. Od 1921 je honorarno predaval umetnostno zgodovino na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete v Ljubljani. Leta 1937 je bil imenovan za izrednega profesorja umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 1942 je bil prav tam izvoljen za rednega profesorja, a je bil potrjen šele po koncu vojne. Leta 1960 se je upokojil, predaval pa je še naprej na oddelku za umetnostno zgodovino. Spomeniško službo je začasno vodil tudi po tragični smrti Franceta Mesesnela (domobranci so ga ubili tik pred osvoboditvijo maja 1945 na Turjaku) takoj po drugi svetovni vojni.

Leta 1936 je postal član Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani in Mednarodne zveze muzejev, od 1937 je bil v Mednarodnem odboru za umetnostno zgodovino (CIHA; od 1960 častni član), od 1940 redni član SAZU (kasneje tajnik njenega razreda za zgodovinske in družbene vede), od 1951 dopisni član Mednarodnega komiteja za spomenike pri UNESCO, od 1954/5 dopisni član JAZU in od 1970 SANU, od 1955 član jugoslovanske sekcije Mednarodne zveze likovnih kritikov (AICA); bil je dosmrtni član Avstrijskega zgodovinskega inštituta, častni član več slovenskih muzejskih društev in Zveze društev jugoslovanskih konservatorjev ter predsednik in nato častni predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva. Že med obema vojnama je bil aktiven član PEN kluba. Od ustanovitve leta 1948 do smrti je vodil umetnostnozgodovinsko sekcijo pri zgodovinskem inštitutu SAZU, ki se zdaj imenuje po njem (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU).

Poročen je bil s slovensko bibliotekarko in zgodovinarko, Melito Pivec. Imela sta sina (delal je kot fotograf) in hčer (delala je kot umetnostna zgodovinarka, kustosinja v Moderni galeriji).

Bibliografija

• Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924)
• Umetnost zapadne Evrope (1935)
• Monumenta artis slovenicae I-II (1935-1938)
• Slovenski slikarji (1949)
• Umetnost v Primorju (1960)
• Slovenski impresionisti (1970)

Odlikovanja in priznanja

• zlati doktorat dunajske univerze (1962)
• Prešernova nagrada za življenjsko delo (1966)
• red zaslug za ljudstvo (narod) z zlato zvezdo (1966)
• častni doktorat ljubljanske univerze (1969)
• red zaslug za ljudstvo z zlatim vencem (1969)
• Herderjeva nagrada (1969)
• častni občan občine Kamnik (1971)

Viri

• Slovenski biografski leksikon 1925-1991. (2009). Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU
• Enciklopedija Slovenije. (1998). Knjiga 12. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Zunanje povezave

• Cevc Emilijan. "Stelè Francè". Slovenski biografski leksikon. Slovenska biografija. Ljubljana: ZRC SAZU, 2013.
• France Stele. Kamniško-komendski biografski leksikon, Matična knjižnica Kamnik, 2013- .