Vladimir Kavčič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vladimir Kavčič
Portret
Rojstvo 20. julij 1932({{padleft:1932|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})
Podgora
Smrt 22. julij 2014({{padleft:2014|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:22|2|0}}) (82 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic mladinski pisatelj, pisatelj, urednik
Poznan po pisatelj, urednik

Vladimir Kavčič, slovenski pisatelj in urednik, * 20. julij 1932, Podgora, Gorenja vas - Poljane v Poljanski dolini, † 22. julij 2014, Ljubljana.[1]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Vladimir Kavčič se je kot prvi od dveh sinov rodil v delavsko-kmečki družini. Otroštvo je preživel pri sorodnikih v Žireh, kjer je bil njegov učitelj očetov prijatelj Anton Jobst. Osnovno šolo je zaradi vojne obiskoval v različnih krajih. Ker je bil med vojno uničen njegov rojstni list, mu je učitelj napisal potrdilo o šolanju, s katerim se je lahko vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljano. Na gimnaziji je bil aktiven v mladinskem klubu Karel Destovnik Kajuh, ustanovil in urejal je dijaško glasilo Naša rast, sodeloval pa še pri revijah Mlada pota in Problemi. Po končani gimnaziji se je vpisal na pravno fakulteto, kjer je leta 1958 diplomiral. Ta poklic je izbral zato, da bi se lahko čim bolj posvetil pisanju. Kot pravnik je bil zaposlen pri RTV Slovenija. Bil je še urednik in direktor založbe Borec, direktor Jugoslovanske avtorske agencije, opravljal pa je tudi več političnih in državno-uradniških funkcij s področja kulture – bil je predsednik skupščine Kulturne skupnosti Slovenije, predsednik Republiškega komiteja za kulturo (1986-90) in direktor Zavoda RS za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje. Ob sprejetju je bil najmlajši član Društva jugoslovanskih pisateljev. Bil je sourednik revije Prostor in čas, do upokojitve pa še urednik revije Zveze združenj borcev za vrednote NOB Svobodna misel.

Delo[uredi | uredi kodo]

Kavčič spada med pisatelje druge polovice 20. stoletja oz. med sodobne klasike. Mjegova dela so psihološko poglobljene novele in romani s pogostim notranjim monologom, ukvarja pa se tudi z dramatiko (uredil je delo Zločin brez kazni, ki ga je pozneje predelal v dramo) in publicistiko. Glavni tematski izvor njegove proze je druga svetovna vojna, še posebej otroško doživljanje vojnih grozot.

Vojno sem sprva doživljal predvsem kot stalno, nedoumljivo in nerazložljivo prisotnost smrti. Kot strah, trpljenje, pomanjkanje. Kot nerazložljiv vir sovraštva, grozot, krutosti ... Le postopoma sem razbiral ideološke predznake nasprotij, iz katerih so se kotile vse te grozovitosti.[2]

Poleg pogosteje obdelanih problematik partizanstva in okupatorstva je za Kavčičeva dela značilno odpiranje tabuiziranih tem – kot prvi je v romanu Minevanja pisal o vračanju domobrancev, v romanu Zapisnik pa o dachauskih procesih. Pisal je tudi mladinska dela. Njegov literarni izraz se je razvil od realizma k modernizmu.

Pisati je začel v gimnaziji – nekaj novel, ki jih je pozneje zbral v slogovno neenotni zbirki Čez sotesko ne prideš, je objavil v glasilu Naša rast. V Mladinski reviji (letnik 1950–51) je objavil kratko prozno delo z naslovom Kazen. Njegovo prvo delo Vaška komanda, ki je izšlo med študijem prava, je kazalo še začetniško epsko opisnost. Nadaljnji literarni razvoj Kavčičevih del lahko razdelimo na več tematskih krogov. Za prvega, ki se je začel že z delom Čez sotesko ne prideš, nadaljeval pa z romani Ne vračaj se sam, Ognji so potemneli in Sreča ne prihaja sama, je značilno tematiziranje posameznikove duševne in moralne stiske v vojnem času. V delu Sreča ne prihaja sama se avtor približa nekaterim lastnostim ljudske povesti, besedilo je napisano po vzoru večernic. Za drugi tematski krog je značilno ustvarjanje alegoričnih podob neenakega boja med oblastniško ideologijo in posameznikom, kjer je posameznik na absurden način z zvijačo premagan. Romani drugega tematskega kroga so Tja in nazaj, Od tu dalje in Onkraj in še dlje. Tretji tematski krog predstavljajo trilogija Žrtve I–III in romani Zapisnik, Obleganje neba, Ko nebo zažari in Minevanje – zanje je značilna vojna tematika. Fabulativne in tematske novosti je Kavčič preizkušal v romanih Veleposlanik na Kitajskem in Pesnik in policistka, a z njimi ni dosegel svojih prejšnjih literarnih uspehov. Novelistična besedila je zbral v zbirki Stebri družbe. Romana Pustota in Somrak sta zgodovinska in govorita o tolminskih puntarjih.

Bistvo njegovih del je v družbenokritičnem prikazovanju eksistencialistične moralne plati človekovega doživljanja v vojnem in povojnem času in prostoru.[2]

Pišem o tistem, kar sem doumel kot bistvo svojega časa. Predvsem o tistem, kar je v času človeka mučilo in poniževalo.[3]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Romani[uredi | uredi kodo]

Kratka proza[uredi | uredi kodo]

Za mladino[uredi | uredi kodo]

Drama in radijska igra[uredi | uredi kodo]

Dokumentarna literatura[uredi | uredi kodo]

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Leta 1976 so mu dodelili nagrado Prešernovega sklada za roman Zapisnik, a je bila zaradi sporne tematike preklicana. Prejel jo je dve leti pozneje za roman Pustota, leta 1977 pa še Prešernovo nagrado gorenjskih občin. Prešernovo nagrado je prejel za življenjsko leta 2014. Dobil je še Kajuhovo (dvakrat) in Župančičevo nagrado (2005).

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Simoneta Gazvoda. Zgodovinski romani Vladimirja Kavčiča: Diplomska naloga, 1998. (COBISS)
  • Boris Paternu, Helga Glušič-Krisper, Matjaž Kmecl. Slovenska književnost 1945–1965. Ljubljana: Slovenska matica, 1967. (COBISS)
  • Marjeta Žebovec. Slovenski književniki rojeni od leta 1930 do 1935. Ljubljana: Karantanija, 2007. (COBISS)
  • Taras Kermauner. More živeti človek zgolj iz sovraštva? Post scriptum. Etika minevanja. Vladimir Kavčič, Minevanje. Novo mesto: Dolenjska založba, 1994, 251–282; 516–536.