Janko Moder

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Janko Moder
Rojstvo 8. maj 1914({{padleft:1914|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})
Dol pri Ljubljani
Smrt 20. oktober 2006({{padleft:2006|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:20|2|0}}) (92 let)
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic prevajalec, urednik, publicist, literarni zgodovinar

Janko Moder [jáŋko módər], slovenski prevajalec, urednik in publicist, * 8. maj 1914, Dol pri Ljubljani, † 20. oktober 2006.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju se je vpisal na Marijanišče, kasneje na slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je leta 1939. Potem je poučeval na ljubljanski gimnaziji. Obenem je od leta 1944 delal kot dramaturg v Državnem gledališču v Ljubljani.

Leta 1945, takoj po koncu druge svetovne vojne, je bil 9 mesecev iz političnih razlogov zaprt. Takrat je spesnil sonetni venec sonetnih vencev Sla spomina, v katerem opisuje življenje v zaporih. Leta 1954 je postal svobodni prevajalec, v letih 1970–76 pa je predaval tudi na AGRFT.

Bil je urednik pri Cankarjevi založbi in soustanovitelj Društva slovenskih književnih prevajalcev, kasneje njegov častni član in častni predsednik. Kot njegov predsednik je močno razširil dejavnost s krepitvijo mednarodnih stikov, s spodbujanjem prevajanja iz slovenščine v druge jezike, z rednimi strokovnimi srečanji z jezikoslovci in drugimi prevajalci ter z izdajanjem zbornikov o prevajalskih vprašanjih. Bil je tudi prvi predsednik Zveze društev prevajalcev Jugoslavije (1972–74).

Kot član pravopisnih komisij pri SAZU je sodeloval pri Slovenskem pravopisu (1950, 1962, 1990); bil je član Jezikovnega razsodišča, jezikovni svetovalec in lektor pri Mohorjevi družbi, Mladinski knjigi in v MGL.

Po njem se imenuje tudi OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani.

Delo[uredi | uredi kodo]

Leta 1952 je objavil prvi del zgodovinskega romana Sveta zemlja. Kronika slovenskega rodu. Napisal je številne strokovne članke, zlasti jezikovno-svetovalne, razprave o zgodovini slovenskega prevajalstva in obsežne bibliografije. Sestavil je tudi Slovenski leksikon novejšega prevajanja (1980) in Leksikon nobelovcev (1986).

Prevajal je iz več kot 20 evropskih jezikov, največ klasikov iz dramatike (P. Calderón de la Barca, Shakespeare, Molière, C. Goldoni, H. Ibsen, G. B. Shaw, L. Pirandello, B. Brecht, F. García Lorca) in leposlovne proze (M. A. Šolohov, I. S. Turgenjev, A. P. Čehov, F. M. Dostojevski, L. N. Tolstoj, B. L. Pasternak, V. Nabokov, I. Andrić, M. Selimović, W. S. Reymont, D. Defoe, D. H. Lawrence, W. Golding, H. James, T. Dreiser, W. Faulkner, W. Styron, G. Grass, H. Böll, I. B. Singer, G. García Márquez), pa tudi pesništvo (R. Tagore, O. Elitis), filozofska dela (F. Nietzsche), poljudnoznanstvena dela in priročnike, zlasti jezikovne. V njegovem opusu je prek 400 književnih prevodov in prek 200 govorno izvedenih del, kar je svojevrsten fenomen ne le v Sloveniji, ampak tudi v svetu.

Pri Cankarjevi založbi je urejal zbirko Nobelovci, v kateri je izšlo več kot 100 knjig izbranih del Nobelovih nagrajencev za književnost s spremnimi besedili.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Prejel je več domačih in mednarodnih nagrad, med drugim:

Izbrana bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Sveta zemlja. Kronika slovenskega rodu I (Ljubljana, 1952). (COBISS)
  • Iz zdravih korenin močno drevo. Iz zgodovine Družbe sv. Mohorja I–II (Celje, 1952, 1953). (COBISS)
  • Mohorska bibliografija (Celje, 1957). (COBISS)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925–1991. (COBISS)
  • Menaše, Luc: Svetovni biografski leksikon. Ljubljana: Mihelač, 1994. (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]