Lev Nikolajevič Tolstoj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox auteur.png
Lev Nikolajevič Tolstoj
*
Tolstoj na edini znani barvni fotografiji avtorja Sergeja Prokudin-Gorskega.
Rojstno ime: Lev Nikolajevič Tolstoj
Rojstvo: (1828-09-09)9. september 1828
Jasna Poljana, Ruski imperij
Smrt: 20. november 1910 (1910-11-20) (82 let)
Astapovo, Ruski imperij
Poklic(i): pisatelj, dramatik
Narodnost: Rus
Obdobje ustvarjanja: 1852–1910
Pomembnejša dela: Vojna in mir
Ana Karenina
Spoved
Podpis: Leo Tolstoy signature.svg

Grof Lev Nikolajevič Tolstoj [lév nikolájevič tolstój] (rusko Лев Никола́евич Толсто́й), ruski pisatelj, politik in publicist, * 9. september 1828, Jasna Poljana, Tulska gubernija, Ruski imperij (danes Rusija), † 20. november 1910, Astapovo, Tambovska gubernija, Ruski imperij (danes Rusija).

Življenje[uredi | uredi kodo]

Tolstoj s svojo vnukinjo v Jasni Poljani

Tolstoj se je rodil 9 septembra 1828 na družinskem posestvu, imenovanem Jasna Poljana (Jasnaja Poljana), 200 km južno od Moskve. Bil je četrti od petih otrok grofa Nikolaja Iljiča Tolstoja, veterana iz domovinske vojne leta 1812, in grofice Marije Tolstaje.

Starša sta mu umrla, ko je bil še mlad, zato so njega in njegove sorojence vzgajali sorodniki. Leta 1844 je začel študirati pravo in orientalske jezike na Univerzi v Kazanu. Študij je mladi Tolstoj kmalu opustil in tako verjetno potrdil mnenje tamkajšnjih profesorjev, da je pravzaprav nesposoben in len za učenje.

Sledilo je obdobje razvrata, kvartanja in tipičnega brezskrbnega življenja za takratne ruske plemiče, ki so zabavo zajemali z veliko žlico. Dolgovi pri kvartanju so mladega Tolstoja pripeljali do tega, da je odšel k svojemu starejšemu bratu na Kavkaz in se pridružil vojski.

Leta 1855 je zakvartal svojo najljubšo hišo. Na Krimu je dva dni in dve noči igral s svojimi častniškimi tovariši in nepretrgoma izgubljal. V svojem dnevniku je tedaj priznal: »Izgubil sem vse – tudi hišo v Jasni Poljani. O tem nima smisla pisati; sam sebi se tako gnusim, da bi rad pozabil, da obstajam.« Hiša in posestvo (2000 akrov zemlje z 200 tlačani), ki ju je Tolstoj podedoval po smrti staršev leta 1847, sta mu pomenila tako rekoč vse. Svojemu bratu je celo pisal, da hiše za nič na svetu ne bi prodal in da je zadnje, od česar se je pripravljen ločiti – ne glede na to, da hiša ni bila v nič kaj zavidljivem stanju (odstopajoča barva, trhla veranda, puščajoča streha). A bil je primoran storiti prav to. Hišo je kupil krajevni trgovec, nato pa so jo podrli in prodali po delih. Tolstoj se je naselil v manjši hiši na pristavi starega posestva Volkonskih (gre za staro plemiško družino, s katero je bil Tolstoj v sorodu po materini strani).

Preobrat iz avtorja privilegirane družbe v duhovnega anarhista in aktivista proti nasilju sta vzpodbudili dve potovanji po Evropi, in sicer prvo leta 1857 in drugo med letoma 1860 in 1861. Med obiskom Pariza leta 1857 je bil priča javni usmrtitvi; to je bila zanj travmatična izkušnja, ki je zaznamovala preostanek njegovega življenja. Tolstojev koncept nenasilja se je še okrepil po tem, ko je prebral nemški prevod tamilske zbirke modrosti Tirukkurala.

Njegovo drugo evropsko potovanje v letih 1860 in 1861 je vplivalo na Tolstojev politični in literarni razvoj. Spoznal je Victorja Hugoja in bil navdušen nad njegovim talentom, ko je prebral njegovo novonastalo delo Nesrečniki (Les Miserables). Podobna evokacija bojnih prizorov v Hugojevem romanu in Tolstojevem delu Vojna in mir prikazujeta, kakšen vpliv je imel Hugo na Tolstoja. Na politično filozofijo Tolstoja je vplival tudi francoski anarhist Pierre-Joseph Proudhon, ki ga je Tolstoj obiskal marca 1861.

Zelo navdušen se je Tolstoj vrnil v rojstni kraj in ustanovil trinajst šol za otroke ruskih kmetov, ki so bili ravno leta 1861 osvobojeni tlačanstva. Poskusi šolstva so bili kratkotrajni, saj jih je carska tajna policija Ohrana nadlegovala. To je bil prvi primer koherentne teorije o demokratičnem izobraževanju. Leta 1862 se je poročil. Po letu 1879 je doživel duhovno in moralno preobrazbo, ki je bila posledica svetovnonazorske in verske krize. Zahteval je vrnitev k prvotnemu krščanstvu, njegovi etiki in uboštvu. Odrekel se je ortodoksni pravoslavni veri. Svoj socialno-moralni nauk (»tolstojanstvo«) je poskušal uresničiti s preprostim kmečkim življenjem in delom.

Tolstoj je umrl leta 1910 v starosti 82 let. V svojih zadnjih dneh je govoril in pisal o umiranju. Odrekel se je aristokratskem načinu življenja, zapustil svojo ženo in odšel od doma pozimi sredi noči. S kočijo se je odpeljal na bližnjo železniško postajo in si kupil vozovnico za tretji razred do Kozelskega; tam je bila postaja za znan ruski samostan Optina Pustin. Že pred tem so pisatelja pogosto obhajale misli o tem, da bi se odpovedal vsemu. Z ženo sta se pogosto prepirala v zvezi z dediščino, kar ga je mučilo in želel si je le miru. Zakaj je izbral prav samostan Optino, ni znano, mogoče pa je, da je na njegovo odločitev vplival tudi roman, ki ga je Tolstoj tik pred odhodom prebral. To je bil Dostojevskijev roman Bratje Karamazovi – v tem delu ima prav ta samostan pomembno vlogo.

Tolstoj je umrl zaradi pljučnice na postaji Astapovo. Policija je skušala omejiti dostop do pogrebnega sprevoda, vendar je prišlo na tisoče kmetom, ki pravzaprav niso vedeli veliko o Tolstoju, ampak so samo slišali, da je umrl nek plemič.

Tolstojev dnevnik je bil poln podrobnosti o njegovih osvajalskih podvigih pri njegovih tlačankah. Na predvečer poroke je – kot je bilo v tistem času v navadi – svojo nevesto Sonjo seznanil z vsebino dnevnika. In ne glede na to, da pisatelj ni bil najbolj čeden, je imel poleg trinajstih otrok iz zakona še najmanj ducat nezakonskih otrok, ki so odraščali v kmečkih hišah njegovega posestva.

Glede na podatke iz leta 2010 je (po svetu razkropljenih in umrlih) Tolstojevih potomcev 350 ljudi, pri čemer so skoraj vsi potomci enega od njegovih sinov, in sicer Leva Lvoviča Tolstoja, pisatelja in kiparja, ki je od leta 1918 živel v stalni imigraciji (Francija, Italija, Švedska.) Od leta 2000 se enkrat na dve leti v Jasni Poljani organizirajo srečanja Tolstojevih potomcev.

Njegov pravnuk je bil priznani etnolingvist Nikita Tolstoj.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Tolstojanstvo[uredi | uredi kodo]

Tolstojanstvo je poimenovanje za religiozno-etično gibanje, ki ga je začel Tolstoj in temelji na evangeljskih načelih. Razširjeno je bilo v Rusiji konec 19. in na začetku 20. stoletja. Začelo se je leta 1880 temelje gibanja pa je avtor postavil s svojimi deli Izpoved, V kaj verjamem?, O življenju, Krščansko izobraževanje, itd.

V tistem času so se pojavile prve komune (t. i. kulturni samostani) tolstojancev v različnih regijah Rusije, svoje privržence so dobili tudi v okolici Zahodne Evrope, Japonske in Indije. Ideje Tolstoja je kasneje med drugimi podpiral tudi Mahatma Gandhi.

Med letoma 1880 in 1900 so se podobne kolonije ustanavljale tudi v drugih predelih sveta, celo v Angliji in Južni Afriki. Verska skupščina duhoborcev (t. j. pripadnikov ruske verske sekte v 18. stol., ki je nastopala proti cerkvenim obredom in verskim dogmam) je sprejela koncepte Tolstoja, ker so se skladali z njihovimi izvornimi tradicijami. Sprejeli pa so tudi nekatera precej stroga načela, npr. leta 1895 so se odrekli služenju obveznega vojaškega roka in uničili vse orožje, odrekli so se tudi uporabi mesa, alkohola in tobaka.

Leta 1897 so tolstojance označili za nevarno sekto, štiri leta pozneje so Tolstoja celo izobčili iz pravoslavne cerkve. Njegovi privrženci so pogosto doživljali aretacije, saj so bili zelo aktivni pri širjenju idej in seznanjanju ljudstva z njimi.

Vladimir Grigorevič Čertkov in Pavel Ivanovič Birjukov sta odprla založbo 'Posrednik', ki je v zavzeto izdajala dela Tolstoja, Uspenskega, Čehova, poleg tega pa tudi poljudnoznanstvene knjige in priročnike s področja agronomije, veterinarstva ter splošne higiene. Na podoben način je bil zasnovan časnik 'Svobodna beseda', ki je med letoma 1901 in 1905 izhajal kot glasilo gibanja v Londonu.

V Sovjetski zvezi so med leti 1920 in 1930 likvidirali kmetijsko-obdelovalne komune tolstojancev in jih izgnali, vendar so podobna združenja obstajala vse do začetka 2. svetovne vojne. Še vedno pa pripadnike tolstojanstva najdemo v Zahodni Evropi, Rusiji, S. Ameriki, Indiji, Bolgariji in na Japonskem.

Moralno-etične ter socialne ideje ter vplivi[uredi | uredi kodo]

Pri Tolstoju so se zbirali tako plemstvo kot kmetje. Bil je močna osebnost in vpliven človek tudi doma; njegova žena je tako peljala otroke v cerkev celo v času, ko je izražala hudo nasprotovanje idejam tolstojanstva. Zanimivo in obenem veličastno se zdi, da so na razvoj tolstojanstva vplivale nekatere pomembne religije tako z Vzhoda kot tudi z Zahoda, npr. budizem, daoizem, islam, konfucionizem, kvekerstvo, prav tako pa tudi nazori moralistov in poznejših stoikov.

Glavne ideje tolstojanstva ne temeljijo na zanikanju Cerkve, temveč na svobodi človeka pred vsemi utesnjujočimi zakoni, tako verskimi kot političnimi.

Tolstojanstvo zatrjuje, da imajo evangeliji večjo vrednost kot ostale biblijske knjige. Krščanstvo obravnava izključno kot stvar etike, kar pomeni, da kritizirajo cerkveno hierarhijo, nepotizem, simonizem, družbeno neenakost, na drugi strani pa visoko cenijo krščanske moralne principe, kot so: 'Ljubi svojega bližnjega in svojega sovražnika.', 'Ne ubijaj.' itd. Tolstojanci so menili, da bodo ob upoštevanju teh načel dosegli popolno preobrazbo takratne družbe ter dosegli mir po vsem svetu.

Pacifizem[uredi | uredi kodo]

Tolstojanstvo je vključevalo tudi pacifizem[1], ki je bil precej bolj radikalen od tedanjega meščanskega mirovnega gibanja, saj je popolnoma odklanjal vojno in zagovarjal državljansko nepokorščino.

Biograf Alexander Fodor je v delu Tolstoy and the Russians zapisal: »Vemo, da je imel Tolstojev pacifizem neprecenljiv vpliv na mirovna gibanja na splošno, na filozofska in družbena stališča in na programe Mahatma Gandhija, Martina Lutherja Kinga in Cesarja Chaveza.«

Med pomembnimi sledilci Tolstojevega nauka je bila tudi Dorothy Day, ameriška družbena aktivistka in ustanoviteljica pacifističnega Katoliškega delavskega gibanja, ki je podobno kot Tolstoj povsem spremenila prvotno življenje in po zgledu Tolstoja delovala za dobro in mir v družbi.

Tolstoj, iskalec resnice[uredi | uredi kodo]

V Ljubljani se je vršil na začetku leta 2017 festival posvečen Tolstoju z naslovom: Tolstoj, iskalec resnice. Razstava je bila odprta 11. 1. – 24. 3. 2017. V tem času so se zvrstile številne prireditve.[2]

Glavna dela[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ latinsko pax - mir + facere - storiti
  2. ^ program: https://issuu.com/cankarjev_dom/docs/festival_tolstoj

Viri:[uredi | uredi kodo]

Lavrin, Janko. 1969. Tolstoj : življenje in delo. Maribor: Obzorja.

Švabić, Lejla.2009. Lev N. Tolstoj; med plemičem in ruskim kmetom [2.1.2017 ]

Malmenvall, Simon, Tolstojanstvo, članek, Tretji dan: krščanska revija za duhovnost in kulturo, Letn. 38, št. 3/4 (mar./apr. 2009), str. 134-142

Cetinski, Uršula. 2017. Tolstoj, iskalec resnice [2.3.2017]

Cetinski, Uršula. 2017. Lev Nikolajevic Tolstoj [2.3.2017]