Edo Mihevc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Edo Mihevc
Portret
Rojstvo 8. julij 1911({{padleft:1911|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})
Trst
Smrt 4. junij 1985({{padleft:1985|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:4|2|0}}) (73 let)
Izola
Državljanstvo Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Poklic arhitekt, partizan, častnik

Edo Mihevc (partizansko ime "Dore"; rojen kot Eduardo Adolfo Corradini[1]), slovenski arhitekt, * 8. julij 1911, Trst, † 4. junij 1985, Izola.

Leta 1931 je maturiral na gimnaziji v Ljubljani in se vpisal na Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1932 je postal član KPS, leta 1936 pa diplomiral v razredu Jožeta Plečnika. Med letoma 1937 in 1940 je služboval v projektnih in stavbnih podjetjih v Ljubljani, pred začetkom 2. svetovne vojne je opravil izpit za pooblaščenega inženirja.

Novembra 1946 je postal izredni profesor za stanovanjske in industrijske zgradbe na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1949 je skupaj z Miroslavom Gregoričem prejel 1. nagrado FLRJ za izvedbo industrijskih objektov Litostroj, projektiral pa je tudi delavsko naselje ob Litostrojski cesti. Leta 1950 je prejel nagrado Ministrstva za gradnjo LRS za zazidalni načrt tovarne Belinka in leta 1958 postal redni profesor za predmet stanovanjske zgradbe, industrijske zgradbe, oprema prostora. Leta 1965 ga je mesto Ljubljana nagradilo za vidne dosežke v arhitekturi, leta 1969 pa je prejel Prešernovo nagrado za arhitektonsko urbanistično rešitev kompleksa Lucija pri Portorožu. Leta 1981 se je upokojil in iz Ljubljane preselil v Portorož, štiri leta pozneje mu je Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani podelila naziv zaslužni profesor. Istega leta (1985) je umrl v Izoli.

Delovanje v NOB[uredi | uredi kodo]

Edo Mihevc je bil prvoborec, od leta 1941 je sodeloval v NOB, kjer je bil član Glavnega štaba NOV in POS ter poveljnik Gubčeve brigade. Po koncu vojne je bil od maja do novembra 1945 jugoslovanski pooblaščenec za Trst in Julijsko krajino, nato pa eno leto šef kabineta slovenskega ministra za industrijo in rudarstvo.

Njegov sin je slovenski skladatelj Marko Mihevc.

Arhitekturno delo[uredi | uredi kodo]

  • kompleks metalurškega podjetja Litostroj, Ljubljana (1947-1958)
  • grobnica narodnih herojev, Ljubljana (1952)
  • palača Impex, Ljubljana (1953)
  • »Kozolec«, na Slovenski (tedaj Titovi) cesti v Ljubljani (1955-1957)
  • poslovna stavba sindikatov in supermarket, Ljubljana (1961)
  • Metalka, Ljubljana (1959-1963)
  • poslovna stavba SCT in Agrotehnika, Ljubljana (1964)
  • poslovna stolpnica Avtotehna, Ljubljana (1966)
  • poslovna stavba Na trgu, Ljubljana (1972)
  • hotel Holiday Inn, Ljubljana (1978-1980)
  • Slovenski kulturni dom, Trst (1964)
  • Slovenski kulturni dom, Gorica (1981)
  • turistično naselje ob nekdanjem samostanu sv. Nikolaja, Ankaran (1960-1964)
  • stanovanjska zazidava na Belvederu, Koper (1955-1964)
  • osnovna šola Pinka Tomažiča, Koper (1962)
  • turistično naselje Žusterna, Koper (1960-1969)
  • gostinski šolski center, Izola (1963)
  • turistično naselje v Simonovem zalivu, Izola (1958-1971)
  • turistično naselje Belvedere, Izola (1964-1970)
  • turistično naselje za invalidne borce NOV, Strunjan (1960)
  • počitniška hiša slikarja Lojzeta Spacala, Piran (1954)
  • hoteli Riviera, Slovenija in Palace, Portorož (1964-1971)
  • avditorij, Portorož (1972)
  • Grand hotel Metropol, Portorož (1972)
  • turistično naselje Lucija, Lucija (1966-1969)

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Vesna Teržan, Edo Mihevc - Prvi arhitekt slovenskega modernizma?, Pogledi, 14. september 2011, s. 8, 9.

Dodatno branje[uredi | uredi kodo]

  • Tomaž Budkovič, Janez Koželj: Edo Mihevc : vodnik po arhitekturi; Ljubljana; Fakulteta za arhitekturo; 2011
  • Janez Kresal: Edo Mihevc : izbrana dela; Ljubljana; Beletrina, Muzej za arhitekturo in oblikovanje; 2016
  • Marko Korošic: Zamejski opus arhitekta Eda Mihevca; Gorica; Kulturni dom; 2002
  • Nenad Bjeloš: Odlikovani Slovenci 1944-1950; V Vojnozgodovinski zbornik št. 9 (2002); str. 90-97.
  • Primorski slovenski biografski leksikon, s.v.
  • Spletna stran revije Mladina, biografija E. Mihevca, 2011/02