Rabindranath Tagore

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rabindranath Tagore (Gurudeva)
Portret
Tagore okoli 1915
Domače ime রবীন্দ্রনাথ ঠাকুর
Rojstvo Rabindranath Thakur
7. maj 1861({{padleft:1861|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1]
Kolkata[1]
Smrt 7. avgust 1941({{padleft:1941|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[1] (80 let)
Kolkata[1]
Narodnost Indija
Etničnost Bengal
Državljanstvo Indija
Poklic slikar, polihistor, pesnik, skladatelj, dramatik, esejist in filozof
Gibanje bengalska renesansa
Zakonci žena Mrinalini Devi (1883-1902
Otroci pet otrok
Sorodniki družina Tagore
Nagrade Nobel prize medal.svg Nobelova nagrada za književnost (1913)
Podpis Rabindranath Tagore Signature.svg

Rabindranath Tagore(Listeni/rəˈbindrəˈnɑːt ˈtɑːɡɔr/; tudi Rabīndranātha Thākura[2] ), bengalski polihistor, nobelovec, * 7. maj 1861, Kalkuta, Britanska Indija, † 7. avgust 1941, Kalkuta.

Pomembno je prispeval k indijski književnosti in glasbi, pomembno preobrazil bangalsko umetnost. Vnos modernizma v indijsko književnost v poznem 19. stoletju in zgodnjem 20. stoletju je bil za mnoge velik dosežek. Tagore je pomembno reformiral bengalsko književnost iz klasičnega sanskrta, vpeljal pogovorni jezik v poezijo in prozo ter ponudil svežo in občutljivo besedo, ki je bila izredno cenjena za mednarodno in domačo javnost. Kot književnik je postal prvi neevropski avtor, ki je bil nagrajen z Nobelovo nagrado za književnost leta 1913.[3] Bil je zelo vpliven pri predstavljanju najkvalitetnejših primerkov indijske kulture v tujini in vnašanju zahodne kulture v Indijo. V najširši javnosti ima status izstopajočega ustvarjalnega uma sodobne Indije.

Del hindujcev med Bangladešem in Bengalom je bil še posebej izrinjen iz družbe zaradi prestopov v muslimansko vero. Med te Pirali Brahmine iz Kalkute je spadal tudi Tagore, ki je pričel pisati poezijo pri osmih letih starosti. Sam sicer po drugi strani tudi iz plemenite rodbine je izdal pri 16 letih zbirko poezije pod psevdonimom, ki je bila sprejeta izredno toplo in z navdušenjem. Z letom 1877 je izdajal tudi svoje prve kratke zgodbe in drame pod lastnim imenom. Uveljavljal se je z idejami nacionalizma, humanizma in univerzalizma in tako zastopal neodvisnost od Britanskega imperija. Kot kulturni delavec je ustvarjal v okviru gibanja Bengalska renesansa ogromno število člankov, slik, skic, preko dva tisoč pesmi, je tudi ustanovitelj Univerze Visva-Bharati.[4]

Tagore je moderniziral bengalsko umetnost s tem, da jo je vpel v klasične oblike in se pri tem izognil jezikovnim omejitvam tradicije ter z vero in tradicijo prepredenih liričnih oblik. Njegovi romani, zgodbe, pesmi, plesne drame in eseji so obravnavali tako politične kot osebne teme. Dom in svet, Gora sta njegova najbolj znana romana. Značilna je pogovornost, liricizem, naturalizem, nenaravno izstopajoča kontemplacija. Njegove glasbene kompozicije in besedila so bila izbrana za himne več držav: to so Indija, Šrilanka in Bangladeš.[5]

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Otroštvo: 1861–1878[uredi | uredi kodo]

Tagore in njegova žena Mrinalini Devi, 1883.

Rodil se je kot najmlajši od trinajstih živorojenih otrok staršema Debendranath Tagore (1817–1905) in Sarada Devi (1830–1875) na precej velikem posestvu.

Tagore je bil vzgojen med služabniki; njegova mama je umrla zgodaj v njegovem otroštvu, njegov oče je veliko potoval. Družina Tagore je bila zelo kulturno dejavna v času bengalske renesanse: gostili so gledališčne skupine in recitale, zahodna klasična glasba se je tam redno izvajala, izdajali so celo literarno revijo. Starejši brat Dvidžinedranath je bil pesnik in filozof, drug njegov brat je bil eden prvih elitnih indijskih uradnikov tamkajšnje javne uprave, tretji je bil glasbenik, skladatelj in pisec iger, sestra je bila pisateljica.

Tagore se je večinoma izogibal učilnici in si je večkrat poželel pohajanja po domači hiši in krajih, ki so jih starši velikokrat obiskovali. Brat ga je izučil v telesni vzgoji, z njim je preplaval reko Ganges, hribolazil, učil se je judo, rokoborbo, gimnastiko. Učil se je risati, anatomijo, matematiko, Sanskrt in angleški jezik. Še krepko v starosti je preziral formalno šolanje, saj da zatira radovednost.[6] Po obredu prehoda v odraslost (upanayan) pri starosti enajstih let sta Tagore in njegov oče zapustila Kalkuto februarja 1873 in šla po Indiji za nekaj mesecev. Tako sta obiskala očetovo posestvo in Amritsar, preden sta dosegla Himalajo, kjer je Tagore prebiral biografije, zgodovinopisje, astronomijo, moderno znanost, Sanskrt in klasično poezijo Kālidāse.[7][8]

Tagore se vrne v domačo hišo in nadaljuje s pisanjem poezije. Kot šalo neko pesem, napisano v starinskem slogu, objavi kot najdeno izgubljeno delo pesnika, ki je umrl več kot stoletje nazaj. S tem so se strinjali celo okolišnji strokovnjaki. Prične pisati kratke zgodbe, a še vedno piše tudi poezijo.

Bangladeš: 1878–1901[uredi | uredi kodo]

Tagore je imel hišo v Bangladešu.

Na željo očeta Debendranatha, da postane odvetnik, se Tagore vpiše v javno šolo v Angliji leta 1878. Le za kratek čas se vključi v študij prava na Univerzitetnem kolidžu v Londonu, a ga kmalu zapusti in se loti neodvisnega študija Shakespeara (predvsem zgodovinskih iger) in stare uspešnice, enega zgodnejših duhovnih testamentov sira Thomasa Browna. Živi pogovorni jezik Ircev in Škotov kot tudi Angležev, pusti močan vtis na mladega Rabija. Leta 1880 se tako vrne v Bengalijo brez diplome, a trdno odločen, da bo združil evropsko in indijsko tradicijo s spajanjem najboljšega, kar obe premoreta. Leta 1883 se poroči z Mrinalini Devi, rojena Bhabatarini(1873–1902). Do konca zakona imata 5 otrok, dvoje njih umre še v otroštvu.

Po prihodu v Bengalijo leta 1890 mu je prepuščena skrb nad posestvom Shelaidaha (Bengalije ni več, posestvo je sedaj na področju Bangladeša), pri upravljanju se mu 5 let kasneje pridružijo žena in otroci. V tem času izda pesniško zbirko Manasi (1890). Med upravljanjem posestva je tudi skrbel za pobiranje najemnin in drugo delo, ki terja druženje z nižjimi kastami. Druženje z običajnimi ljudmi ga je privleklo k zbiranju ljudskih pesmi, ki so vplivale tudi na samega Tagoreja. Tako je populiziral pesmi in njihovega pevca s teh koncev. Ureja revijo in zbira bogato zbirko kratkih zgodb izdano v treh zvezkih o bengalski revščini, sanjah in vsakdanu med njimi.

Santiniketan: 1901–1932[uredi | uredi kodo]

Ena redkejših barvnih fotografij Rabindranatha Tagoreja – hčerka Bela na njegovi levi in snahinja Prazima na njegovi desni. Fotografiral jih je Albert Kahn leta 1921.

Leta 1901 se Tagore preseli v Santiniketan, kjer ustanovi svetišče z marmornato molilnico, eksprimentalno šolo, parkom in knjižnico. Tu so umrli njegova žena in dva otroka. Njegov oče je umrl leta 1905. Dediščina se mi pretvori v mesečna izplačila, prihodke pridobiva tudi iz prodaje nakita in 2000 rupij iz knjižne prodaje. Prvič se loteva prostega verza in pridobiva na bralstvu.

Novembra 1913 Švedska akademija obvesti Tagora o podelitvi Nobelove nagrade za književnost. Četudi je le malo njegove poezije in proze bilo prevedeno, je Švedska akademija cenila lahkotno in dostopno naravo snovi, nagrada pa je bila še posebej oprta na delo z leta 1912 Gitandžali: Žrtvene pesmi. Leta 1915 mu Britanski imperij podeli viteški naslov, ki ga Tagore prekliče po pokolu v Amritsaru leta 1919.

Leta 1921 Tagore in kmetijski ekonomist Leonard Elmhirst postavita Inštitut za ruralno rekonstrukcijo, ki je kasneje preimenovan v Šriniketan ali "Bivališče obilja", v Surulu, blizu ašrama. Tagore je s tem želel modernizirati Gandhijev Swaradž oziroma protestiranje samo. Gandhija je občasno krivil za duševno in kolonialno propadanje Britanske Indije. Večkrat in na različne načine je iskal pomoč donatorjev, uradnikov in šolnikov po svetu, ki bi "osvobodili vasi okov nemoči in neznanja" z "oživljanjem, vitaliziranjem izobraževanja". V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja je pričel javno nastopati v zagovor "nedotakljivosti" in proti "abnormalni kastni zavesti". 

Zadnja leta: 1932–1941[uredi | uredi kodo]

Zadnja slika Rabindranatha, 1941

To obdobje je zaznamovano z zavezanostjo humanizmu in dokazovanju, da med ljudmi ni neprehodnih razlik. Tudi ob muslimanih in njihovimi razlikami najde pomembne skupne točke. Med obiskom beduinskega taborišča v iraški puščavi maja 1932 mu pravi rodni vodja: "Naš prerok je rekel, da je pravi musliman, katerega besede in dejanja ne povzročijo bratu-tovarišu škode." Tagore zapiše v dnevnik: "Bil sem presenečen, saj sem prepoznal v njegovih besedah bistvo človečnosti." Bil je izredno kritičen do pravovernosti. Gandhi je ob potresu nastopil v javnosti in krivil za številne mrtve krivično umestitev nedotakljivih v družbo. Tagore se mu je javno uprl in se pri tem skliceval na nemoč ljudstva. Veliko je govoril o nenehni revščini Kalkute in socioekonomskem propadu Bengala.

Tagore se je lotil tudi esejev o znanosti. Njegovo veliko spoštovanje znanstvenih odkritij in znanstvenih zakonov, raziskovanje biologije, fizike in astronomije je vstopilo tudi v njegovo poezijo, posledično tako tudi veliko naturalizma. Zadnja leta njegovega življenja so polna kroničnih bolečin in dveh dolgih obdobij bolehanja. Tako leta 1937 izgubi zavest in je v komi in blizu smrti. Podobno se mu zgodi tudi leta 1940, a po zadnji krizi ne okreva uspešno. Obdobje podaljšane agonije se konča s smrtjo 7.avgusta 1941. Umre v hiši, kjer je bil tudi vzgojen, pri starosti osemdesetih let. Še vedno se žaluje na ta dan. Do zadnjega dne je pisal pesmi.

Potovanja[uredi | uredi kodo]

Jawaharlal Nehru in Rabindranath Tagore
Rabindranath in Einstein leta 1930

Med letom 1878-1932 je Tagore obiskal več kot trideset držav v petih celinah. Med drugim je bil tudi v Sloveniji. Leta 1912 je vzel snop njegovih prevedenih del v Anglijo, kjer je bil deležen promocije in pozornosti misijonarja in Gandhijevega učenca Charlesa F. Andrewsa, irskega pesnika Williama Butlerja Yeatsa, Ezro Pounda, Roberta Bridgesa, Ernesta Rhysa, Thomasa Sturga Moora in drugih.[9] Yeats je napisal uvod v angleški prevod Gitanžali, ki ga je sorazmerno zgodaj prevedel v slovenski jezik tudi Alojz Gradnik skupaj z še drugimi zbirkami od leta 1921 do 1924. Novembra 1912 Tagore prične s promocijo po Združenih državah in Angliji. Od 1916-1917 potuje tudi na Japonsko. Ni bil podpornik nacionalizma in je bil zato visoko cenjen med pacifisti.

63-letni Tagore sprejme vabila in obišče Peru, Mahiko, Argentino v zameno za plačilo. Ko se ponovno vrne domov, se tokrat odpravi v Italijo, maja leta 1926 se seznani s Benitom Mussolinijem v Rimu.

Tagore in dva kolega odidejo za štiri mesece po jugovzhodni Aziji po Baliju, Javi, Kuali Lumpur, Tajski in Singapurju. Odide v Evropo za leto dni. Vedno več razlaga o odnosih med Indijci in Britanci. Obišče Švico, Dansko, Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Tagore izmenja stališča med potovanji z Henrijem Bergsonom, Albertom Einsteinom, Robertom Frostom, Thomasom Mannom, Georgeom Bernardom Shawom, H.G. Wellsom. Tagore je kot umetnik naslavljal različne skupnosti in bil odprt do vseh vrst kultur, zato ga še vedno štejejo predvsem za človeka pred svojim časom.

Dela[uredi | uredi kodo]

Četudi je znan predvsem po svoji poeziji, je Tagore pisal romane, eseje, kratke zgodbe in tisoče pesmi. Kar se tiče proze, se najvišje ceni njegove kratke zgodbe, ki so bila, vsaj kar se tiče bengalščine, prve sploh. Dela so po tonu ritmična, optimistična in lirična po naravi. Snov je iskal v preprostih vsakdanjih rečeh. Neleposlovje je gnetlo zgodovinske, jezikoslovne in duhovnostne teme. Pisal je tudi avtobiografije in potopise.

Glasba[uredi | uredi kodo]

Tagore je bil deloven skladatelj z 2230 pesmi z njegovim avtorstvom. Pesmi so bile zlahka vrinjene v njegova drugačna dela, obsegala pa so prav vsa čustva človeške izkušnje, v žanrih pa so segale od duhovnih himn pa do polerotičnih kompozicij.

 Leta 1971, Amar Shonar Bangla postane državna himna Bangladeša. Zapisana je bila sicer kot protest razdelitvi Bengala po delitvah skupnosti. 

the pathos of the purabi raga reminded Tagore of the evening tears of a lonely widow, while kanara was the confused realization of a nocturnal wanderer who had lost his way. In bhupali he seemed to hear a voice in the wind saying 'stop and come hither'.Paraj conveyed to him the deep slumber that overtook one at night's end.[11]
Reba SomRabindranath Tagore: The Singer and His Song."[12]


Slike[uredi | uredi kodo]

Pri šestdesetih se je Tagore lotil slikanja in risanja. Uspešne razstave mnogih njegovih slikarskih del so bile razstavljene po Evropi. Za razstavo so ga navdušilli umetniki, ki jih je spoznal na jugu Francije. Po slikah sodeč bi lahko bil barvno slep, izbiral je barve in nenavadno estetiko. 

Gledališče[uredi | uredi kodo]

Pri šestnajstih letih je igralec v uprizoritvi Molierovih del pod vodstvom svojega brata. Pri dvajsetih napiše svojo prvo dramo-opero Valmiki Pratibha (Genij iz Valmiki), kjer se vidi zahodnjaški vpliv, ko vrine med sicer zelo meditativne vsebine tudi adaptacijo ljudskih in pivskih pesmi.[13] Naslavljal je zelo različne tematike, v slovenski jezik je prevedena tudi Pošta (napisana 1942, ko se je na primer loteval teme varšavskega geta in zdravniških dilem ob skrbi za sirote. Biografinja Betty Jean Lifton je celo sumila, da lik Korczak, v dvomih o tem, ali se lahko odloča o tem, kako in kdaj umreti, olajša otrokom pot v gotovo smrt. 

Romani[uredi | uredi kodo]

Tagore je napisal osem romanov in štiri novele, tj. krajše romane. Najbolj viden je Ghare Baire oziroma Dom in svet, ki naslavlja indijski nacionalizem, terorizem in verski žar, ki se konča z smrtno rano mladega junaka, ki se prepusti času. Roman je nastal kot posledica depresivnega obdobja Tagora leta 1914.

Gora se je lotevala indijske identitete, podobno kot Dom in svet, a tokrat namenoma prepreden z ljubezenskim trikotnikom in močno tako družinsko kot versko zgodbo. Irska sirota po uporu sepojev, odraste v indijski družini z imenom Gora. Ker se ne zaveda svojih korenin, se popolnoma spoji z hindujsko kulturo in politiko. Zaljubi se v brahmansko dekle, kar prisili njegovega očeta, da mu objasni njegovo poreklo. Gora še vedno željan politike in prihodnosti, kakršno si je zamislil, se mora spopasti tako z tradicijo, kolonializmom, kot tudi s tem, kdo je, ko ljubi.

Napisal je tudi roman Jogajog, Šešer Kobita oziroma Zadnja pesem, a nobena od teh knjig ni prevedena v slovenski jezik.

Pesnitve[uredi | uredi kodo]

Tagore ohranja pesniški slog, ki ima tradicijo še iz 15. in 16. stoletja. Klasični formalizmi so obsegali vse od komičnega, vizionarskega in ekstaze. Najbolj zrele pesnitve so uporabljale bangalsko ljudsko izročilo. Takšne pesmi, osvežene in ponovno popularizirane, so romantizirale življenje in tudi bile na nek način upor proti meščanski verski in socialni pravovernosti. 

Modernizmu in realizmu, ki je postala nova tehnologija pripovedovanja v bengalski literaturi, je nasprotoval z eksprimentalno literaturo.

Tagorejeve pesnitve so bile komponirane s pomočjo različnih skladateljev kakršni so bili Arthur Shepherd, Aleksander Zemljinski, Josef Bohuslav FoersterLeoš Janáček, Garry Schyman, Richard Hageman.

Politika[uredi | uredi kodo]

Tagore gosti Gandhija in njegovo ženo Kasturbo v Santiniketanu leta 1940.

Tagore se je upiral imperializmu in podpiral indijske nacionaliste. Vidno se je zavzemal za izobraževanje in samopomoč in tako izpostavljal britansko administracijo in nadvlado kot posledico družbene bolezni indijskega naroda. Slepa revolucija bi po njegovem lahko povzročila veliko škode, zato je potrebno krepiti trajnostno izobraževanje.

Takšni pogledi so mnoge razjezili. Skorajda je bil žrtev atentata v ZDA v San Franciscu v letu 1916. S pesmijo je krepil indijsko gibanje za neodvisnost. Dvoje njegovih političnih pesmi "Chitto Jetha Bhayshunyo" ("Kamor gre misel brez strahu") in "Ekla Chalo Re" ("Če se niso odzvali na tvoj klic, hodi sam"), je pridobilo navdušenje, slednjo je zelo cenil Gandhi. Četudi je bil kritičen do aktivizma, kakršnega je ponudil Gandhi, je bil Tagore vseeno ključen pri razreševanju konflikta Gandhi–Ambedkar (predstavnik nedotakljive kaste je v razpravi imel pomembne pomisleke o volilni kvoti nedotakljive kaste v novi indijski ustavi) in tako omehčal vsaj eno od Gandhijevih gladovnih stavk »do smrti«.

Vpliv njegove umetnosti, osebnosti[uredi | uredi kodo]

Thákurova ulice, Praga. Uiica po indijskem imenu Tagora v Pragi.

Njegov rojstni dan se še vedno praznuje z nekaterimi festivali in lokalnimi dogodki. Za časa njegovega življenja je bila njegova poezija izredno pomembna za povojno razumevanje okolja. Veliko angleških literarnih teoretikov je iskalo in podpiralo indijskega pesnika, da bi mu dali mesto v svetovni pesmi, pa tudi da bi dali Indiji njen lasten glas. Ker je večino svojih pesmi prevedel sam v angleščino, iz katere se je kasneje širila po svetu, je še vedno veliko kritičnih besed namenjenih prav temu, kako ključna je za razumevanje njegove pesmi bengalščina, ki je jezik, v katerem je pesnil in je tako najbolje hranila vse besedne in drugačne igre, ki niso vedno dobre prevedljive ali prevedene, četudi je delo opravil pesnik sam.

Ker je bil po prvi svetovni vojni eden bolj prepoznavnih pesnikov, je postal nemudoma pomemben vpliv po svetu, tako je vplival med drugim tudi na Pabla Nerudo in Španca: José Ortega y GassetZenobia Camprubí. Na različnih koncih sveta so društva, ki zbirajo in prevajajo njegove pesmi.

Rabindranath Tagore ima svoj spomenik postavljen v Dublinu na Irskem.


Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Record #118620517 Pridobljeno dne 9 april 2014.
  2. ^ "Tagore, Sir Rabindranath", in Webster's Biographical Dictionary (1943), Springfield, MA: G.
  3. ^ O'Connell 2008
  4. ^ "Visva-Bharti-Facts and Figures at a Glance". 
  5. ^ Habib, Haroon (18.5.2011). "Celebrating Rabindranath Tagore's legacy". The Hindu. Pridobljeno dne 7.7.2015. 
  6. ^ (Dutta & Robinson 1995, str. 50).
  7. ^ (Dutta & Robinson 1995, str. 55–56).
  8. ^ (Stewart & Twichell 2003, str. 91).
  9. ^ (Dutta & Robinson 1995, str. 178–179).
  10. ^ "Tabu mone rekho" (Bengali). http://tagoreweb.in/. Pridobljeno dne 11 May 2012. 
  11. ^ Ghosh 2011.
  12. ^ Som 2010, str. 38.
  13. ^ (Dutta & Robinson 1995, str. 179–180).

Viri[uredi | uredi kodo]

Bibilografija[uredi | uredi kodo]

Primarna (dela, predvsem prevedena v slovenski jezik)[uredi | uredi kodo]

  • Rastoči mesec [The Crescent Moon]. Prevod:Alojz Gradnik, : Omladina, 1917, 1921.
  • Povestice [kratke zgodbe]. Prevod:France Bevk, : Jugoslovanska knjigarna,
  • 1920
  • Ptice selivke [Stray Birds]. Prevod:Alojz Gradnik, : Kleinmayer & Bamberg, 1921
  • Vrtnar [The Gardener]. Prevod:Alojz Gradnik, : Zvezna tiskarna, 1922
  • Žetev [Fruit-Gathering]. Prevod:Alojz Gradnik, : Schwentner, 1922
  • Gitandžali, Žrtveni spevi  [Gitanjali, Song Offerings]. Prevod:Alojz Gradnik, : Učiteljska tiskarna, 1924
  • Dom in svet  [The Home and the World]. Prevod:Vladimir Levstik, : Tiskovna zadruga, 1930
  • Brodolom [The Wreck]. Prevod:Tine Žagar, published serially in a journal Naša žena, 1959-1960.
  • Chitra, prev. Mire Jarc, Mestno gledališče , 1953
  • Poštni urad [The Post Office]. Prevod: Jože Udovič, Mestno gledališče , 1958.  
  • Darovanjke ; Gora [Song Offerings = GitanjaliGora]. Prevod:Janko Moder, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1978 * Gora je izšla večkrat...to je tudi vnovič prevod Gitandžali
  • Sadhana : pot k popolnosti, prev. Vinko Ošlak,: Mladinska knjiga, 1984
  • Religija človeka [The Religion of Man]. Prevod: Seta Knop,  Tagore Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994
  • Lipika : pesmi v prozi Prevod: Miriam Drev, Celje : Mohorjeva družba, 1998
  • Izbrane zgodbe Prevod: Dušanka Zabukovec, Cankarjeva Založba, 2010

Sekundarna[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]