Henryk Sienkiewicz

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Henryk Sienkiewicz
Portret
RojstvoHenryk Adam Aleksander Pius Sienkiewicz
5. maj 1846({{padleft:1846|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})[1][2][…]
Wola Okrzejska[d], Podlasie Governorate[d], Kongresna Poljska[d], Ruski imperij[2]
Smrt15. november 1916({{padleft:1916|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2][…] (70 let)
Vevey[d][2][4]
DržavljanstvoFlag of Russia.svg Ruski imperij
Poljska[5]
Poklicromanopisec, scenarist, novinar, pisatelj
PodpisSignature of Henryk Sienkiewicz.jpg

Henryk Adam Aleksander Pius Sienkiewicz, poljski pisatelj, * 5. maj 1846, Wola Okrzejska, Poljska, † 15. november 1916, Vevey, Švica.

Leta 1905 je prejel Nobelovo nagrado za književnost »za velike zasluge kot epski pisatelj«.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Henryk Sienkiewicz se je rodil leta 1846 v plemiški družini na Podlesju v ruskem delu Poljske. Njegov oče je sodeloval v odporu proti zasedbenim silam. Na varšavski Glavni šoli je študiral pravo, medicino in filologijo, a nobenega izmed študijev ni dokončal. V istem času so na Glavni šoli študirali tudi drugi kasnejši pozitivisti (realisti), med njimi pisatelj Bolesław Prus in utemeljitelj poljske literarne smeri pozitivizma Aleksander Świętochowski, a se Sienkiewicz z njimi ni družil.

Med letoma 1872 in 1883 je deloval kot časnikar. Sprva je objavljal satirične tekste. V teh letih so nastale njegove prve povesti in novele, za časnike pa je pisal pozitivistične podlistke z družbenokritično snovjo iz aristokratskega in vaškega življenja. Kot časnikar je sprva pisal gledališke in literarne preglede, leta 1876 pa je kot dopisnik odpotoval v Ameriko. Njegove reportaže so bile zelo opažene. Po vrnitvi v Evropo je bilo objavljenih več njegovih povesti in novel, ki so snovno zajemale tako iz domačega poljskega okolja kot iz ameriške družbe.

Leta 1883 je prenehal s časnikarskim delom in se posvetil romanopisju. Leta 1891 je potoval po Afriki, ki je postala prizorišče njegovega mladinskega romana V puščavi in goščavi. Pod materinim vplivom je študiral zgodovino svoje domovine, čemur je posvečenih več njegovih knjig. Ob obletnici svojega literarnega delovanja je v dar prejel posestvo v Oblęgorku. Leta 1905 je bil kot prvi Poljak nagrajen z Nobelovo nagrado za književnost. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je umaknil v Švico, kjer je deloval v Odboru za pomoč Poljakom. Umrl je leta 1916 v Veveyu po razglasitvi svobodne Poljske. Njegovi posmrtni ostanki so bili leta 1925 prepeljani v domovino. Pokopan je v baziliki svetega Janeza v Varšavi (»Archikatedralna Bazylika Świętego Jana«).

Sienkiewicz je postal znan po svojem zgodovinskega romana Quo vadis (1895), ki opisuje preganjanje kristjanov v Rimu za časa cesarja Nerona. Znan je tudi hollywoodski film režiserja Mervyna LeRoya po tem romanu (1951), s Petrom Ustinovim v vlogi Nerona.

Delo[uredi | uredi kodo]

Sienkiewicz je ustvarjal v obdobju pozitivizma (poljska različica realizma). Pozitivistični pisatelji so zagovarjali pomoč nižjim slojem (delo od temeljev), fizično delo, emancipacijo žensk, integracijo Judov v poljsko družbo in se navduševali nad znanostjo. Kritizirali so propadajoče in zaostalo plemstvo ter podpirali vzpon meščanstva. Optimistični fazi pozitivizma je sledilo spoznanje o neuresničljivosti zastavljenih ciljev.

Sienkiewicz je v svojih zgodnjih literarnih delih sledil pozitivističnim geslom. Tematiziral je težave kmečkega življenja, plemiško neobčutljivost do malega človeka, izseljenstvo, pa tudi kolonializem in iztrebljanje domorodcev v Ameriki. Po vrnitvi na Poljsko se je njegov pozitivistični optimizem ohladil in pričel je kritizirati kapitalistično meščanstvo, ki so ga pozitivisti sicer zagovarjali. V svojih zgodovinskih romanih, ki so začeli izhajati leta 1883, se je povsem umaknil od pozitivizma in pričel poveličevati staro poljsko plemstvo. V nasprotju s pozitivisti, ki so si prizadevali za dokončen propad plemstva, so bili bralci na Poljskem in v tujini nad Sienkiewiczevimi zgodovinskimi romani navdušeni. Njegova najbolj znana dela so romani Trilogije s snovjo iz poljske zgodovine, roman iz Neronovih časov Quo vadis in mladinska povest V puščavi in goščavi. Napisal je tudi tri romane s snovjo iz sodobnega življenja. Proti koncu svojega življenja se je postavil na konservativno stran. V romanu Vrtinci je obsodil delavsko vstajo, v delu V puščavi in goščavi pa zagovarjal angleške kolonizatorje Afrike.

Literarna dela[uredi | uredi kodo]

Kratka proza[uredi | uredi kodo]

  • Na marne (Brez haska, 1872)
  • Humoreski z teki Worszyłły (Humoreske iz Worszyłłove mape, 1872)
  • Stary sługa (Stari sluga, 1875)
  • Hania (1876)
  • Selim Mirza (1878)
  • Skice z węglem (Skice z ogljem, 1877)
  • Janko Muzykant (Godec Janko, 1879)
  • Z pamiętnika poznańskiego nauczyciela (Iz dnevnika poznanjskega učitelja, 1879)
  • Za chlebem (Za kruhom, 1880)
  • Latarnik (Svetilničar, 1881)
  • Sachem (Poglavar, 1880)

Zgodovinski romani[uredi | uredi kodo]

  • Trilogija:
    • Ogniem i mieczem (Z ognjem in mečem, 1883)
    • Potop (1887)
    • Pan Wołodyjowski (Mali vitez, 1889)
  • Quo vadis (1896)
  • Kryżacy (Križarji, 1900)
  • Na polu chwały (Na polju slave, 1906)


Sodobni romani[uredi | uredi kodo]

  • Bez dogmatu (Brez dogme, 1891)
  • Rodzina Połanieckich (Rodbina Polaneških, 1895)
  • Wiry (Vrtinci, 1910)

Drugo[uredi | uredi kodo]

  • Listy z podróży (Pisma s poti, 1876–78)
  • Listy z Afryki (Pisma iz Afrike, 1893)
  • W pustyni i w puszczi (V puščavi in goščavi, 1911)


Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rozka Štefan. Poljska književnost. Ljubljana: DZS, 1960. (COBISS)
  • Janko Moder, 1970. Henryk Sienkiewicz. Henryk Sienkiewicz. Quo vadis. Ljubljana: DZS. 605–621