Zgodovina Poljske

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Tobias Mayer: Zemljevid Poljske leta 1757

Zgodovina Poljske je dolga več kot tisoč let. Začela se je z združevanjem prvih srednjeveških poljskih plemen in se nadaljevala z njihovim pokristjanjevanjem v zgodnji kneževini, poljsko zlato dobo, v kateri se je država razširila in postala ena največjih evropskih sil, njenim propadom in delitvijo, dvema svetovnima vojnama, socializmom in vzpostavitvijo demokracije leta 1989.

Korenine poljske zgodovine je mogoče slediti do starega veka, ko je bilo ozemlje sedanja Poljske naseljeno z različnimi plemeni, vključno s Kelti, Skiti, Germani, Sarmati, Slovani in Balti. Najbližji predniki etničnih Poljakov so bili zahodnoslovanski lehitski Poljani, ki so začeli v zgodnjem srednjem veku ustanavljati prva stalna naselja.[1] Poljani, katerih ime pomeni "ljudstvo, ki živi na odprtih poljanah", so bili dominantno ljudstvo v regiji in dali Poljski svoje ime.

V 10. stoletju je nastala prva vladarska dinastija, Pjasti. Za de facto ustanovitelja poljske države se šteje knez Mješko I. (vladal okoli 960-992), znan po privzemu zahodnega krščanstva leta 966. Mješkov sin Boleslav I. Hrabri je z vojsko znatno razširil očetovo domeno in jo leta 1025 pretvoril v kraljevino. Najuspešnejši in zadnji monarh iz dinastije Pjastov, Kazimir III. Veliki, je vladal v obdobju gospodarskega razcveta in ozemeljske širitve kraljevine in leta 1370 umrl brez moškega naslednika.

Pjastom je sledila Jagelonska dinastija, ki je vladala od 14. do 16. stoletja, se tesno povezala z Litvo, doživela poljsko renesanso in nadaljevala širjenje države. Polonizacija kraljevine je dosegla vrh z ustanovitvijo poljsko-litovske Republike obeh narodov leta 1569, s čimer je postala ena največjih evropskih držav.

Republika obeh narodov je uspela vzdrževati raven blaginje, doseženo v obdobju Jageloncev, medtem ko je njen politični sistem dozorel v edinstveno plemiško demokracijo z voljenim kraljem. Sredi 17. stoletja je ogromna država začela propadati zaradi uničujočih vojn in propadanje njenega političnega sistema. V poznem 18. stoletju so bile uvedene pomembne notranje reforme, med njimi prva evropska ustava, sprejeta 3. maja 1791. Veljala je zelo malo časa, ker sosednje sile niso dovolile naprednih reform. Republika obeh narodov se je končala leta 1795 po nizu invazij in delitev poljskega ozemlja med Ruskim carstvom na vzhodu, Kraljevino Prusijo na zahodu in Habsburško monarhijo na jugu. Od leta 1795 do 1918 ni obstajala nobena resnično neodvisna poljska država, četudi so delovala močna poljska odporniška gibanja. Priložnost za ponovno pridobitev suverenosti se je uresničila šele po prvi svetovni vojni, ko so bile vse tri imperialistične sile v vojni in revoluciji usodno oslabljene.

Leta 1918 je bila ustanovljena Druga poljska republika in je kot neodvisna država obstajala do leta 1939, ko sta Poljsko napadli nacistična Nemčija in Sovjetska zveza. Napad je pomenil začetek druge svetovne vojne. Med nacistično okupacijo od leta 1939 do 1945 je med načrtovanim genocidom in iztrebljanjem umrlo več milijonov poljskih državljanov različnih veroizpovedi in narodnosti. Poljska vlada v izgnanstvu je kljub temu delovala vso vojno, Poljaki pa so prispevali k zmagi zaveznikov s sodelovanjem v vojaških akcijak tako na vzhodni kot na zahodni fronti. Napredovanje sovjetske Rdeče armade proti zahodu v letih 1944 in 1945 je prisililo sile nacistične Nemčije, da so se umaknile iz Poljske. Sledila je ustanovitev satelitske socialistične države, od leta 1952 znane kot Ljudska republika Poljska.

Zaradi teritorialnih prilagoditev na zahtevo zaveznikov ob koncu druge svetovne vojne leta 1945, se je geografsko težišče Poljske premaknilo proti zahodu. Na novo opredeljena poljska država je veliki meri izgubila svoj zgodovinski večetnični značaj. V poznih 80. letih prejšnjega stoletja je poljsko reformno gibanje Solidarnost postalo ključnega pomena za miren prehod iz načrtnega gospodarstva in socialistične države v kapitalistični gospodarski sistem in liberalno parlamentarno demokracijo. V tem procesu je bila leta 1989 ustanovljena moderna Tretja poljska republika.

Prazgodovina in zgodovina do zgodnjega srednjega veka[uredi | uredi kodo]

Rekonstruiran Biskupin, utrjeno naselje iz obdobja lužiške kulture (8. stoletje pr. n. št.)

V prazgodovini, kameni, bronasti in železni dobi se je ozemlje sedanje Poljske razvijalo podobno kot okoliške regije.[2] V neolitskem obdobju so priseljenci iz Podonavje okoli leta 5500 pr. n. št. s seboj prinesli kulturo linearne keramike. V tej kulturi so se na poljskem ozemlju izoblikovale prve stalno naseljene kmečke skupnosti. V obdobju od okoli 4400 in 2000 pr. n. št. so staroselci v pozni kameni dobi še bolj razvili kmečki način življenja.[3]

Poljska zgodnja bronasta doba se je začela okoli 2400–2300 pr. n. št., železna doba pa okoli 750–700 pr. n. št. Ena od mnogo odkritih kultur, lužiška kultura v bronasti in železni dobi, je zapustila več naselij.[4] Okoli leta 400 pr. n. št. so poljsko ozemlje naselili Kelti latenske kulture. Kmalu zatem so se pod vplivom najprej Keltov in nato Rimskega cesarstva razvile nove kulture z močno germansko komponento. Okoli leta 500 so se v času velikih evropskih selitev germanska ljudstva izselila. Gozdnate regije na severu in vzhodu so naselili Balti.[5]

Nekaj arheoloških raziskav kaže, da so Slovani na sodobnem poljskem ozemlju naseljeni samo 1500 let.[1] Nedavne genetske študije so pokazale, da so med sedanjimi prebivalci Poljske tudi potomci staroselcev, začenši v zgodnjim neolitikom.[6] Po drugih arheoloških in jezikoslovnih raziskavah so bila zgodnja slovanska ljudstva v delih Poljske verjetno prisotna že veliko prej in so bila morda povezana s starodavno pševorsko in zarubinsko kulturo 3. stoletja pr. n. št. Nekatere slovanske skupine so morda prišle z vzhoda v kasnejših obdobjih.[7][8] Domneva se, da so zgodnji slovanski narodi in jeziki morda izvirali iz Polesja, ki vključuje območje okoli belorusko-ukrajinske meje, dele zahodne Rusije in dele vzhodne Poljske.[9]

Zahodnoslovanska in lehitska ljudstva ter vsi preostali manjšinski klani v starodavnih poljskih deželah so bili organizirani v plemena. Več njihovh imen je na seznamu, ki ga je sestavil anonimni bavarski geograf v 9. stoletju.[10] V 9. in 10. stoletju so ta plemena ustvarila razvite regije ob zgornji Visli, obali Baltskega morja in v Velikopoljski. V 10. stoletju je obsežna združitev plemen v Velikopoljski omogočila oblikovanje trajne politične strukture, ki je kasneje postala država Poljska.[1]

Obdobje Pjastov (10. stoletje–1385)[uredi | uredi kodo]

Mješko I.[uredi | uredi kodo]

Poljska se je pod prvima dvema vladarjema znatno razširila; temno rožnato je ozemlje ob koncu vladavine Mješka I. (992), temno rožnato pa ozemlje, ki ga je dodal Boleslav I. Hrabri (umrl 1025); temno rožnato ozemlje na severozahodu, označeno z rdečo mejo, je v tem času izgubil

Dinastija Pjastov, ustanoviteljica poljske države, je vladala od 10. do 14. stoletja. Zgodovinski zapisi kot ustanovitelja dinastije in države omenjajo vojvodo Mješka, katerega vladanje se je začelo malo pred letom 963 in nadaljevalo do njegove smrti leta 992. Mješko se je po poroki s princeso Dubravko Češko, vneto kristjanko, leta 966 pokristjanil.[11] Dogodek je znan kot "krst Poljske", datum pa se pogosto simbolično šteje za začetek poljske državnosti.[12] Mješko je dokončal združevanje lehitskih plemen, potrebno za obstoj nove države. Po Mješku je Poljski vladal niz vladarjev, ki so prebivalstvo spreobrnili v krščanstvo, ustvarili močno kraljestvo in gojili značilno poljsko kulturo, integrirano v širšo evropsko kulturo.[13]

Boleslav I. Hrabri[uredi | uredi kodo]

Mješkov sin, knez Boleslav I. (vladal 992-1025), je ustanovil poljsko cerkveno strukturo, si prizadeval osvojiti nova ozemlja in bil ob koncu svojega življenja leta 1025 uradno kronan za prvega poljskega kralja.[14] Prizadeval si je razširiti krščanstvo v poganske dele vzhodne Evrope, vendar je doživel neuspeh, ko je bil leta 997 v Prusiji ubit njegov največji misijonar Adalbert Praški.[14] Na kongresu v Gnieznu leta 1000 je sveti rimski cesar Oton III. priznal nadškofijo Gniezno,[14] ključno za obstoj suverene poljske države.[14] Med vladavino Otonovega naslednika Henrika II. se je Boleslav od leta 1002 in 1018 vojskoval s Kraljevino Nemčijo.[14][15]

Kazimir I., Boleslav II. in Boleslav III.[uredi | uredi kodo]

Ekspanzionistična politika Boleslava I. je preobremenila vire zgodnje poljske države in sledil je propad monarhije. Pod Kazimirjem I. Obnoviteljem (vladal 1039-1058) je začela država okrevati. Kazimirjev sin Boleslav II. Velikodušni (vladal 1058–1079) se je zapletel v konflikt s ščerpanskim škofom Stanislavom, ki je na koncu povzročil njegov propad. Boleslava je poljska cerkev izobčila zaradi obtožb prešuštva, zato je leta 1079 ukazal umoriti škofa. Umor je sprožil upor poljskih plemičev, kateremu sta sledila Boleslavova odstavitev in izgon iz države.[14] Okoli leta 1116 je Gallus Anonimus napisal kroniko Gesta principum Polonorum (Dejanja poljskih knezov),[14] namenjeno poveličevanju njegovega zaščitnika Boleslava III. Krivoustega (vladal 1107–1138), vladarja, ki je obudil tradicijo vojaškega junaštva iz časa Boleslava I. Gallusovo delo je še vedno najpomembnejši pisni vir za zgodnjo zgodovino Poljske.[16]

Razdrobitev kraljestva[uredi | uredi kodo]

Boleslav III. je v svoji oporoki iz leta 1138[14] razdelil Poljsko med svoje sinove. Notranja razdrobljenost Poljske v 12. in 13. stoletju je razjedla dinastične strukture Pjastov. Leta 1180 je Kazimir II. Pravični, ki je zahteval papeževo potrditev svojega statusa nadvojvode, na kongresu v Łęczyci poljski cerkvi podelil dodatne imunitete in privilegije.[14] Okoli leta 1220 je Vincenc Kadlubek napisal svojo Kroniko poljskih kraljev in knezov, še en pomemben vir za zgodnjo poljsko zgodovino.[14]

Leta 1226 je eden od regionalnih pjastovskih vojvod, Konrad I. Mazovski, povabil Tevtonske viteze, da bi mu pomagali v boju proti baltskim pruskim poganom.[14] Tevtonski red je uničil Pruse, vendar je obdržal njihovo ozemlje, kar je povzročilo večstoletna vojskovanja med Poljsko in Tevtonskimi vitezi ter pozneje med Poljsko in nemško prusko državo.

Leta 1240 se je začela prva mongolska invazija na Poljsko, ki je dosegla vrhunec s porazom poljskih in zavezniških krščanskih sil ter s smrtjo šlezijskega pjastovskega vojvode Henrika II. Pobožnega v bitki pri Legnici leta 1241.[14]

Obdobje razdrobljenosti je prineslo gospodarski razvoj in rast mest. Ustanovljena so bila nova mesta, obstoječa naselja pa so dobila status mest z magdeburškimi pravicami.[17] Leta 1264 je Boleslav Pobožni s Kališkim statutom Judom podelil judovske svoboščine.[14][18]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Derwich & Żurek 2002, str. 122–143.
  2. Derwich & Żurek 2002, str. 1–75.
  3. Derwich & Żurek 2002, str. 32–53.
  4. Derwich & Żurek 2002, str. 54–75.
  5. Derwich & Żurek 2002, str. 76–121.
  6. Mielnik-Sikorska 2013.
  7. Brather, Sebastian (2004). "The Archaeology of the Northwestern Slavs (Seventh To Ninth Centuries)". East Central Europe. 31 (1): 78–81. doi: 10.1163/187633004x00116.
  8. Trubačev, O. N. 1985. "Linguistics and Ethnogenesis of the Slavs: The Ancient Slavs as Evidenced by Etymology and Onomastics". Journal of Indo-European Studies (JIES), 13: 203–256.
  9. Kobyliński 2005, str. 525–526.
  10. Davies 2005a, str. xxvii.
  11. Davies 2005a, str. xxvii–xxviii.
  12. Zubrzycki 2006, str. 64.
  13. Wyrozumski 1986, str. 80–88.
  14. 14,00 14,01 14,02 14,03 14,04 14,05 14,06 14,07 14,08 14,09 14,10 14,11 14,12 Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref12 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  15. Wyrozumski 1986, str. 88–93.
  16. Wyrozumski 1986, str. 93–104.
  17. Sebastian Brather (2008). Archäologie der westlichen Slawen: Siedlung, Wirtschaft und Gesellschaft im früh- und hochmittelalterlichen Ostmitteleuropa (nemško). Walter de Gruyter. str. 87.
  18. Wyrozumski 1986, str. 104–137.