Mahatma Gandhi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mohandás Karamčand Gándhi

Mohandás Karamčand Gándhi (devanāgarī मोहनदास करमचन्‍द गान्‍धी), splošno znan kot Mahatma Gandhi (sanskrt Mahatma - velika duša), indijski politik, voditelj in borec za človekove pravice, * 2. oktober 1869, Porbandar, Gudžarat, Indija, † 30. januar 1948, New Delhi, Indija.

Gandhi je bil eden od tvorcev sodobne Indije in vpliven zagovornik satjagrahe (nenasilnega protesta) kot sredstva revolucije. (Glej tudi: Mahatme). Pomagal je pri boju Indije za neodvisnost od britanske nadoblasti in s svojim delom navdihnil tudi druge narode, da so začeli razmišljati o svoji neodvisnosti in dokončni odpravi moči Britanskega imperija v zameno za Commonwealth. Gandhijevo načelo satjagrahe, po navadi grobo prevedeno kot »pot resnice« ali »težnja za resnico«, je navdihnilo generacije demokratičnih in protirasnih aktivistov. Najbolj znana med njimi sta Martin Luther King mlajši in Rolihlahla »Nelson« Mandela. Gandhi je velikokrat izjavil, da so njegove vrednote preproste in izhajajo iz tradicionalnih hindujskih prepričanj: resnice (satje) in nenasilja (ahimse).

Mladost[uredi | uredi kodo]

Gandhi je bil sin Karamčanda Gandhija, devana (glavnega poslanika) Porbandra in Putlibe, Karamčandove četrte žene. Gandhiji so bili potomci trgovcev. Beseda »Gandhi« pomeni trgovec z živili. S trinajstimi leti se je poročil s Kasturbo, ki je bila istih let. Imela sta štiri otroke - vse sinove: Hariral Gandhi, rojen 1888, Manilal Gandhi, rojen 1892, Randas Gandhi, rojen 1897 in Devas Gandhi, rojen 1890. Ko mu je bilo šestnajst let, mu je umrl oče.

Z devetnajstimi leti je odšel na Univerzitetni kolidž Univerze v Londonu na študij prava. Mladi Gandhi je postal zastopnik v Južnoafriški republiki, kjer naj bi izterjeval denar od tamkajšnjih trgovcev. Maja 1893 se je izkrcal v južnoafriškem pristanišču Durban in sedel na vlak za Pretorio. Že na naslednji postaji je v njegov kupe vstopil belopolti poslovnež in zahteval, da zapusti vagon, čeprav sta imela enaki vozovnici. Ker mu Gandhi ni hotel ustreči, ga je sprevodnik vrgel z vlaka. V čakalnici za temnopolte je vso noč čemel na prtljagi in se šele proti večeru naslednjega dne odpeljal proti Pretorii. Izkušnja z rasno diskriminacijo je na štiriindvajsetletnega Gandhija naredila močan vtis in takrat se je odločil, da se bo boril proti rasnemu zatiranju. Tu je začel s svojim političnim delovanjem. Najprej s pritiskom proti pristranskim zakonom v škodo Indijcev v Južnoafriški republiki. 6. novembra 1913 so ga pri vodenju pohoda indijskih rudarjev v Južnoafriški republiki zaprli.

Gandhi je črpal iz Bhagavad Gite in Tolstojevih del. Tolstoj se je v 80. letih 19. stoletja obrnil k krščanskemu anarhizmu. Gandhi je kot odgovor indijskim nacionalistom prevedel Tolstojevo »Pismo hindujcu«[1], napisano leta 1908. Tolstoj in Gandhi sta si dopisovala vse do Tolstojeve smrti leta 1910. V pismu je za prikaz svojih pogledov na naraščajoči indijski nacionalizem uporabil hindujsko filozofijo iz Ved in življenjska pravila hindujskega boga Gospodarja Krišne.

Med 1. svetovno vojno se je Gandhi vrnil v Indijo, kjer je pomagal novačiti može za vstop v Britansko indijsko vojsko.

Ne vračajmo norost za norost, ampak modrost za modrost, in položaj se bo slej ali prej znašel v naših rokah.

Gibanje za indijsko neodvisnost[uredi | uredi kodo]

Januarja 1915, ko se je vrnil domov, se je odločil, da se odpove vsej svoji lastnini. V letih, ko je bil odsoten, se je razširil glas o malem Indijcu v Južnoafriški republiki. V Indiji so mu kmalu po vrnitvi nadeli ime Mahatma, kar v hundijščini pomeni »velika duša«. Gandhi je hitro spoznal, da svoje dežele po dvajsetih letih odsotnosti skoraj ne pozna več, zato se je podal na potovanje po Indiji.

V javno življenje je vstopil razmeroma pozno, šele leta 1919, ko so Britanci sprejeli zakon, ki je Indijcem odrekal številne pravice. V naslednjih 29 letih je postal središče indijske politike. Ves ta čas je ostajal zvest načelom svoje filozofije o nenasiju in borbi za resnico.

Aprila 1919, ko se je odpravljal na protestno zborovanje v New Delhi, so ga britanske oblasti aretirale. Novica se je hitro razširila in razburila njegove privržence. Prišlo je do spopadov, v katerih je bil ubit policist. Istega dne, ko je Gandhi v znak spoštovanja napovedal post, je britanski general svojim vojakom ukazal streljati na množico, ki se je zbrala na protestnem shodu. Ubili so 1200 ljudi in jih 3600 ranili.

Gandhi na protestnem pohodu

Med letoma 1920 in 1930 je Gandhi pripravil številna zborovanja in shode ter na njih Angleže pozival, da zapustijo Indijo. Eden najodmevnejših je bil marca 1930, ko je organiziral pohod do 400 kilometrov oddaljene obale Indijskega oceana. S tem je protestiral proti zakonu, ki je Indijcem prepovedoval pridobivanje soli iz lastnega morja. Pohod je dobil dramatične razsežnosti. Gandhija so aretirali. Angleži so začeli izgubljati nadzor v velikih mestih. Gandhija so izpustili in ga povabili na pogajanja v London. Dosegel ni nič, a angleška javnost je njegov obisk pospremila s simpatijami.

Ko je leta 1939 v Evropi zagrmela druga svetovna vojna, se je Gandhi postavil na stran svojih kolonialnih gospodarjev. Japonske čete so leta 1942 iz Burme hitro napredovale proti Indiji. Angleži so uvideli, da Indije ne bodo sposobni ubraniti, a kljub temu Indijcem niso pustili, da bi se branili sami. Gandhi je avgusta na Indijskem kongresu Angleže spet pozval, naj zapustijo Indijo. Že naslednji dan so Gandhija in vse člane kongresa aretirali in odpeljali v zapor. Konec februarja 1943 je britanski častnik Churchilla javno pozval, naj Gandhija ne zadržuje več v ječi, saj je na indijski ulicah vedno več nasilja. Gandhi se je medtem v ječi postil in zaradi tega hudo oslabel, povrh vsega je zbolel za malarijo. Ko so ljudje izvedeli, da je zbolel so indijskega upravitelja prisilili, da ga je izpustil na prostost.

Maja 1945 se je končala druga svetovna vojna. Indiji je bil priznan status neodvisne države. Pod Nehrujevim vodstvom je bila ustanovljena prva indijska vlada in 15. avgusta 1945 je Indija razglasila samostojnost. Ljudje so slavili. Hkrati z osamosvojitvijo so islamske oblasti v zahodnem delu države, Pakistanu, razglasile svojo islamsko republiko. Hindujci in muslimani na obeh straneh meje so bežali na drugo stran meje. Izbruhnili so nemiri. Stanje je mejilo na državljansko vojno.

Ko se je čez nekaj mesecev vrnil v New Delhi, je ugotovil, da se strasti med Indijo in Pakistanom niso pomirile, zato se je Gandhi postil. Rezultat je bil na moč presenetljiv, saj sta že po nekaj dneh obe strani umaknili vojno napoved. Nekateri strastni domoljubi pa so Gandhijev neverjetni uspeh razumeli drugače. Kot izdajo. Ena od skupin je na sestanku izžrebala mladeniča, ki naj bi ga umoril. Prepričani so bili, da jih Gandhi po naročilu muslimanov izsiljuje. Gandhi je atentat preživel, mladeniča pa so ujeli in aretirali.

30. januarja 1948 je ob poti skozi vrt ob hiši njegovega prijatelja Nathuram Godse izvedel atentat nanj. Nathuram je izpod ogrinjala potegnil samokres in ustrelil. Atentator ga je zadel dvakrat v prsi in trikrat v trebuh. Ko se ljudje izvedeli za Gandhijevo smrt, so se zgrnili okrog Birlove hiše. Na balkon je stopil Nehru, vodja svobodne Indije. »Mahatmadži je umrl,« je rekel.

Nekateri[navedi vir] danes trdijo, da je bil Gandhi neke vrste miroljubni anarhist. Nekakšni verski in politični upornik, a pri tem izviren in zato drugačen od sodobnikov. Vere ni poskušal izkoreniniti, ampak jo je hotel napraviti bolj življenjsko. To je plačal z življenjem.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]