Mahatma Gandhi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mahatma Gandhi
Portrait Gandhi.jpg  *
Mohandás Karamčand Gándhi
Rojstvo 2. oktober 1869({{padleft:1869|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[1]
Q2786019?
Smrt 30. januar 1948({{padleft:1948|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1] (78 let)
Birla Bhavan
Državljanstvo Flag of India.svg Indija
Poklic politik[1], odvetnik[1], politični pisec, novinar, filozof, avtobiograf, esejist, Q17351648? in politični aktivist
Podpis Gandhi signature.svg

Mohandás Karamčand Gándhi (devanāgarī मोहनदास करमचन्‍द गान्‍धी), splošno znan kot Mahatma Gandhi (sanskrt Mahatma - velika duša), indijski politik, voditelj in borec za človekove pravice, * 2. oktober 1869, Porbandar, Gudžarat, Britanska Indija, † 30. januar 1948, New Delhi, Indija.

Gandhi je bil eden od tvorcev sodobne Indije in vpliven zagovornik satjagrahe (nenasilnega protesta) kot sredstva revolucije. (Glej tudi: Mahatme). Z bojem za pravice najemnih delavcev in drugih indijskih gospodarstvenikov v Južni Afriki je mlad odvetnik iskal način za uveljavitev nasproti Britanskemu imperiju. Gandhijevo načelo satjagrahe, po navadi grobo prevedeno kot »pot resnice« ali »težnja za dušo«, je navdihnilo generacije demokratičnih, protirasnih aktivistov in bilo vpliven način komuniciranja z javnostjo. Za časa svojega življenja bil tudi pomemben za gibanje New Age. Najbolj znana med njegovimi idejnimi naslednika sta Martin Luther King mlajši in Rolihlahla »Nelson« Mandela. Gandhi je velikokrat izjavil, da so njegove vrednote preproste in izhajajo iz tradicionalnih hindujskih prepričanj: resnice (satje) in nenasilja (ahimse).

Mladost[uredi | uredi kodo]

Gandhi je bil sin Karamčanda Gandhija, devana (glavnega poslanika) Porbandra in Putlibe, Karamčandove četrte žene. Gandhiji so bili iz kaste trgovcev. Beseda »Gandhi« pomeni trgovec z dišavami, a družinsko podjetje je bilo predvsem posojanje denarja. S trinajstimi leti, se je poročil s Kasturbo, ki je bila istih let. Imela sta štiri otroke - vse sinove: Hariral Gandhi, rojen 1888, Manilal Gandhi, rojen 1892, Randas Gandhi, rojen 1897 in Devas Gandhi, rojen 1890. Ko mu je bilo šestnajst let, mu je umrl oče. Vedno je trdil, da je imel do smrti svojega očeta z njim zgledne odnose. Na očetovo željo se je odločil z študij v Indiji. To pa je prineslo nepričakovane kastne posledice, saj je bil izločen iz kaste, ker je zapustil Indijo in šel preko morja, kar ni bilo dovoljeno.

Z devetnajstimi leti je odšel na Univerzitetni kolidž v Londonu na študij prava. Pod prisego matere, da ne bo jedel mesa ali se prepuščal spolnosti, v Londonu med študijem naleti na vegetarijansko restavracijo in mnoge angleške vegetarijance in se celo včlani v Društvo vegetarijancev. Preko pripadnikov tega društva spozna Anne Besant, teozofsko družbo in mnoge prijatelje, prvič tudi pride v stik s nekaterimi knjigami iz njegove lastne domovine, kot je na primer Bhagavad Gita. Med študijem tako nabira različna znanstva in prijateljstva pa tudi spozna mnoge ideje, katerim drugače niti ne bi bil izpostavljen, v svoji avtobiografiji razlaga o marsikateri knjigi, ki so mu jo takrat priporočili ali jo je dobil v roke med študijem in ji je posvetil resno pozornost. Še posebej izpostavi Annie Besant kot žensko aktivistko, ki je kasneje pomembna tudi politično za Indijski kongres in nekatere verske iskalce, ki so se tako včlanili v Teozofsko društvo.

Po diplomi kmalu postane odvetnik, ki se bo loteval predvsem izterjave v Južni Afriki, kjer naj bi izterjeval denar od tamkajšnjih trgovcev. Sam neuk takšnih postopkov veliko pozornosti nameni učenju zakonodaje. Maja 1893 se je izkrcal v južnoafriškem pristanišču Durban in sedel na vlak za Pretorio. Že na naslednji postaji je v njegov kupe vstopil belopolti poslovnež in zahteval, da zapusti vagon, čeprav sta imela enaki vozovnici. Ker mu Gandhi ni hotel ustreči, ga je sprevodnik vrgel z vlaka. V čakalnici za temnopolte je vso noč čemel na prtljagi in se šele proti večeru naslednjega dne odpeljal proti Pretoriji. V prostem času in tudi v interesu nekaterih bolj premožnih muslimanskih Indijcev je pričenjal z gibanji za ureditev bolj primerne zakonodaje za Indijce v Južni Afriki, kjer so kot najemni delavci bili v mnogočem v slabšem položaju kot temnopolti. Četudi je bilo doseženega zelo malo, je pridobil medijsko podporo. Njegova prava uveljavitev pa je bila posledica upora rudarjev proti izrazito belem prebivalstvu, ki je urejalo rudnike z krivično davčno ureditvijo. Satjagraha je bila prvič tu uporabljena na množični bazi, četudi so le redki rudarji vedeli za Ghandija in njegove ideje nenasilnega upora, a so sledili gibanju. Odziv je bil izjemen in uspešen, 6. novembra 1913 so ga pri vodenju pohoda indijskih rudarjev Transvaala v Južnoafriški republiki zaprli, a ureditev je bila spremenjena, saj večina rudarjev ni hotela več delati, stavka pa se je širila iz solidarnosti do obale in naprej. Prisila k delu pa je jasno vodila do 10 smrti in zaprepadene mednarodne javnosti. Ghandi je bil izpuščen iz zapora, pritiski so se zmanjšali na obeh straneh in aprila 2014 je bila nemogoča davščina ukinjena v zakonodajnem postopku.[2]

Pomembno pa je povedati, da po tem uporu ni bilo več sistematične politične aktivnosti, zato je Ghandi na nek način pomagal pri Apartheid ureditvi, ki je postala vedno bolj standard po Burski vojni. Ghandi med pričetkov 1.svetovne vojne išče prostovoljce za vpis v bolnišnično enoto v Južni Afriki.

Gandhi je črpal iz Bhagavad Gite in Tolstojevih del. Tolstoj se je v 80. letih 19. stoletja obrnil k krščanskemu anarhizmu. Gandhi je kot odgovor indijskim nacionalistom prevedel Tolstojevo »Pismo hindujcu«[3], napisano leta 1908. Ghandi napiše tudi svoje temeljno delo Hind Swaradž, oziroma Indijska samovlada. Tolstoj in Gandhi sta si dopisovala vse do Tolstojeve smrti leta 1910. V pismu je za prikaz svojih pogledov na naraščajoči indijski nacionalizem uporabil hindujsko filozofijo iz Ved in Bhagavad gite, ki jo z leti vedno bolj izrablja kot tekst morale in vojaške vzgoje za svoje pristaše. V Južni Afriki ustavnovi samooskrbne kmetije, kar kasneje prične tudi v Indiji, prva se imenuje po Tolstoju.

Med prvo svetovno vojno se je Gandhi vrnil v Indijo, kjer je pomagal novačiti može za vstop v Britansko indijsko vojsko.

Ne vračajmo norost za norost, ampak modrost za modrost, in položaj se bo slej ali prej znašel v naših rokah.

Gibanje za indijsko neodvisnost[uredi | uredi kodo]

Januarja 1915, ko se je vrnil domov z Londona, se je odločil, da se mora zaobljubiti revščini. V letih, ko je bil odsoten, se je razširil glas o malem Indijcu v Južnoafriški republiki. V Indiji so mu kmalu po vrnitvi nadeli ime Mahatma, kar v hindijščini pomeni »velika duša«. Med prvimi ga je tako imenoval Tagore. Gandhi je hitro spoznal, da svoje dežele po dvajsetih letih odsotnosti skoraj ne pozna več, zato se je podal na potovanje po Indiji.

V javno življenje je vstopil razmeroma pozno, šele leta 1919, ko so Britanci sprejeli zakon, ki je Indijcem odrekal številne pravice, oziroma zahteval, da so registrirani vnaprej s prstnimi odtisi in osebnimi podatki, ki za druge prebivalce imperija ne bi bili potrebni. V naslednjih 29 letih je postal središče indijske politike. Ves ta čas je ostajal zvest načelom svoje filozofije o nenasiju in borbi za resnico. Prizadeva si za ekonomsko neodvisnost Indije oziroma za samooskrbo, ki je za Britanski imperij in gospodarstvo prostega trga bila tedaj daleč najbolj nevarna ideja, in zato nosi le doma napravljena tradicionalna oblačila in poveličuje kolo, s katerim so se ta preprosta oblačila izdelovala.

8.aprila 1919, ko se je odpravljal na protestno zborovanje v New Delhi, so ga britanske oblasti ustavile in obrnile nazaj. Novica se je hitro razširila in razburila njegove privržence. Prišlo je do nemirov, v katerih je bilo ubitih nekaj ljudi, v Amritsarju so bili ob požigih ubiti celo štirje Evropejci. Ghandi je bil pretresen, poleg žrtev in škode, ki je bila povzročena, je bila poškodovana tudi njegova medijska podoba; pridiga nenasilje, a njegovi pristaši so najbolj nasilni. Gandhi hitro prosi javnost za vsedržavni post v pokoro za vse smrti, a 10.aprila je britanski general svojim vojakom ukazal streljati na množico, ki se je zbrala na protestnem shodu. Ubili so 379 ljudi, preko 1200 je bilo ranjenih in obstreljenih, kasnejša parlamentarna preiskava pa je ugotavljala, da je možno tudi okoli 1000 mrtvih in 1000 ranjenih.

Gandhi na protestnem pohodu

Med letoma 1920 in 1930 je Gandhi pripravil zelo malo zborovanj in shodov, ki bi bili bolj odmevni in se ne bi končali preprosto s tem, da je zaprt in tako oddaljen od množic. Na teh shodih je Angleže pozival, da zapustijo Indijo. Vedno manj je bil prisoten v javnosti, Indijski nacionalni kongres ni več imel potrpljenja za politika, ki je bil v osnovi naperjen zgolj v samovlado in samoupravljanje, medtem, ko je Indija v mnogočem bila izrazito neenotna združba. Najodmevnejši shod in nastop se zgodi marca 1930, ko je organiziral pohod do 400 kilometrov oddaljene obale Indijskega oceana, med počasnim pešačenjem pa objasnjeval, da bo na samem cilju pridobival sam svojo sol. S tem je protestiral proti zakonu, ki je Indijcem prepovedoval pridobivanje soli iz lastnega morja. Pohod je dobil dramatične razsežnosti, saj je nabiral ves čas okoli sebe množice in tudi medijsko pozornost. Gandhija so aretirali šele dolgo po tem, ko je že prišel na cilj in opravil kaznivo dejanje. Angleži so začeli izgubljati nadzor v velikih mestih, pridobivanje soli pa je postalo civilna nepokorščina, ki je imela povsem finančne posledice, četudi je bila prepredena s skorajda nacionalistično ekstazo svobode. Gandhija so izpustili in ga povabili na pogajanja v London. Dosegel ni nič, a angleška javnost je njegov obisk pospremila s simpatijami.

Ena pomembnejših projektov Gandhija pri pogajanju z imperijem o bodoči ustavi Indije je bilo vprašanje najnižjih kast, ki praviloma niso imeli nobenih pravic v ureditvi, kakršno je negovala sama vera in tradicija. Gandhi se je postavil zelo trdo za to, da se jim zagotovi znatno in sorazmerno zastopstvo v predstavniškem telesu po novi ustavi. Za pravice in mirno ureditev tega spora je gladovno stavkal in se pogajal podhranjen s predstavnikov izobraženih nedotakljivih, ki so prinesli v pogajanje britanski predlog, ki je nedotaknjene v celoti ločil od hindujske vere in jim dal enake pravice kot muslimanom in drugim skupnostim, ki so bile ločeno voljene, kar je bilo prav tako politično na dolgi rok težaven predlog.[4]

Ko je leta 1939 v Evropi zagrmela druga svetovna vojna, se je Gandhi postavil na stran svojih kolonialnih gospodarjev. Japonske čete so leta 1942 iz Burme hitro napredovale proti Indiji. Angleži so uvideli, da Indije ne bodo sposobni ubraniti, a kljub temu Indijcem niso pustili, da bi se branili sami. Gandhi je avgusta na Indijskem kongresu Angleže spet pozval, naj zapustijo Indijo. Že naslednji dan so Gandhija in vse člane kongresa aretirali in odpeljali v zapor. Gandhi se je medtem v ječi grozil s postom, če mu ne bodo dovolili vsaj komunikacije s somišljeniki. Tako mu dovolijo, da dokler se posti, lahko sreča in se pogovarja s komerkoli, a ob prekinitvi posta bo šel ponovno v zapor. Ghandi se odloči za gladovno stavko in ne zapusti zapora, a stavko po več kot treh tednih prekine in popije nekaj pomarančnega soka. Mnogi trdijo, da je bil bolehal za malarijo tedaj.

Maja 1945 se je končala druga svetovna vojna. Indiji je bil priznan status neodvisne države. Pod Nehrujevim vodstvom je bila ustanovljena prva indijska vlada in 15. avgusta 1945 je Indija razglasila samostojnost. Hkrati z osamosvojitvijo so islamske oblasti v zahodnem delu države, Pakistanu, razglasile svojo islamsko republiko. Hindujci in muslimani na obeh straneh meje so bežali na drugo stran meje. Izbruhnili so nemiri. Stanje je mejilo na državljansko vojno, zabeleženo je bilo skoraj pol milijona mrtvih, ogorčenje mednarodne skupnosti je bilo veliko.

Hudi nemiri in nastanek kar dveh držav namesto ene, redefinicija Indije in nova vloga indijskega podkralja, so Ghandija postavili v vlogo voditelja stare ideje sobivanja Indije, ki se je želela osamosvojiti mirno od imperija. Odločil se je tako vpričo hudega klanja za gladovno stavko do pisne zaprisege obeh strani k miru vsaj v New Delhiju. Rezultat je bil na moč presenetljiv, saj sta že po nekaj dneh obe strani umaknili vojno napoved. Nekateri strastni domoljubi pa so Gandhijev neverjetni uspeh razumeli drugače, namreč kot izdajo. Ena od skupin je na sestanku izžrebala mladeniča, ki naj bi ga umoril. Prepričani so bili, da jih Gandhi po naročilu muslimanov izsiljuje z gladovno stavko za denar. Gandhi je atentat preživel, enega mladeniča pa so ujeli in aretirali. Ista skupina je poskušala še večkrat, praviloma je bil tudi atentator isti, na koncu tudi uspešen.

30. januarja 1948 je ob poti skozi vrt ob hiši njegovega prijatelja Nathuram Godse izvedel uspešen atentat nad Ghandijem. Pristopil je k njemu med molitvijo. Odrinil je dekle, na katero se je starec opiral za hojo, Nathuram je izpod ogrinjala potegnil samokres in ga ustrelili od blizu trikrat v prsi. Nato je zaklical "Policija!" in se predal.

Aretacije, proces in razprave ob atentatu so dobile veliko medijske pozornosti. Predvsem glavnega organizatorja, za katerega so bila na voljo le nekatera pričevanja, nikoli niso obsodili zaradi pomanjkanja dokazov. Vinayak Damodar Savarkar je bil tako oproščen pred kazenskim sodiščem, a je bil kasneje večkrat pred parlamentarno komisijo ponovno kaznovan s prepovedjo političnega delovanja. Še pred smrtjo je bil odkrit militarist in pristaš močnega oboroževanja Indije.

Satjagraha[uredi | uredi kodo]

Gandhi zelo jasno in odločno odklanja idejo, da gre pri Satjagrahi za pasivno agresivnost, temveč za spoznanje o napačnem vedenju, o pravilnem vedenju. Oseba, ki verjame v nenasilno pošteno resnico v dialogu, ne bo izrabljala svojega boja za dosego povzročanja škode. Prav tako je dejal, da potrebuje vojake za takšen boj. Namreč oseba, ki ni sposobna ubiti, ni moč učiti nenasilnega odpora. S Satjegraho postane nasilje znak nemoči, moč pa se lahko doseže le z dialogom.

Večino svojih idej je sporočal preko pamfletov in člankov, za sabo je pustil veliko pisanja, saj je bil dolgoletni urednik in pisec prispevkov za več časopisov, še posebej pa izstopa časopis Mlada Indija. Svojo novinarsko dejavnost je pričel že v Južni Afriki.

Zapuščina in upodobitve v množični kulturi[uredi | uredi kodo]

Grafiti v mestu San Francisco z podobo in citatom Gandhija
  • Beseda Mahatma, četudi velikokrat zmotoma zamenjana za njegovo pravo ime na Zahodu, je v resnici iz Sanskrta, sestavljenka besed maha (pomeni velik(a)) in atma (pomeni Duša). Rabindranath Tagore, pesnik, je tako baje prvi poimenoval Gandhija.[5] V svoji avtobiografiji Gandhi vseeno pojasni, da ni nikoli vrednotil visoko ta naziv in je bil zanj tudi boleč. [6][7][8]
  • Nešteto ulic, cest in središč v Indiji se imenujejo po M.Gandhiju. Tako tudi glavna ulica mnoštva mest, na primer Banglador, Mumbay..


Sledilci in mednarodni vpliv
[uredi | uredi kodo]

Kip Mahatme Gandhija v York University.
Mahatma Gandhi na znamki leta 1969 Sovjetske zveze

Gandhi je vplival na veliko pomembnih voditeljev in političnih gibanj. Predvsem je bil pomemben za voditelje gibanj za državljanske pravice Afroameričanov v ZDA, še posebej pa na Martina Luthra Kinga, Jamesa Lawsona, Jamesa Bevela. King je še posebej izpostavljen, saj je včasih imenoval Gandija kot "malega rjavega svetnika". Prav tako je navdihoval tudi aktivista in nekdanjega predsednika Južnoafriške republike Nelsona Mandelo, ki je sledil nenasilnemu protestu Gandhija in njegovi filozofiji v zgodnjem otroštvu.

Gandhijevo življenje in učenja so navdahnile mnoge, ki se izrazito naslanjajo na Ghandija in njegovo idejno mentorstvo in tako širijo svoje in Gandhijeve ideje. Romain Rolland je bil prvi, ki je v Evropi pisal o Ghandiju leta 1924, četudi tedaj še ni srečal Mahatmo ali se z njim dopisoval. V letu 1931 se dopisuje s pomembnim evropskih fizikom Albertom Einsteinom, ki ga v pismu pohvali za moža, ki bi moral biti za vzgled prihodnjim generacijam.[9] Einstein tako piše o Gandhiju:

Mahatma Gandhi in njegovi življenjski dosežki so unikatni v politični zgodovini sveta. Izumil je popolnoma nova in humana sredstva za osvobodilno vojno okupirane države in izvajal in uporabljal ta sredstva z veliko energije in predanosti. Moralni vpliv, ki ga je imel s tem na zavestna premišljujoča človeška bitja vsega civiliziranega sveta, bo verjetno veliko bolj trajen, kot se zdi v naših časih, ko so precenjene vrednosti brutalno nasilnih sredstev. Kajti dolgotrajno bo samo delo državnika, ki prebudi in omoči moralno moč svojih ljudstev z lastnim zgledom in izobraževalnimi deli. Mi vsi smo lahko srečni in hvaležni, da nam je usoda naklonila tako razsvetljenega sodobnika, vzgled prihodnjim generacijam.

Generacije, ki prihajajo, bodo težko verjele, da je tak kot tale hodil po zemlji z mesom in krvjo.

Podobno je tudi britanski glasbenik John Lennon omenjal Gandhija, ko je želel pojasniti svoja stališča do nenasilja.[10] Omenja ga tudi Barack Obama, Al Gore.

Svetovni praznik[uredi | uredi kodo]

Leta 2007 Generalna skupščina Organizacije združenih narodov razglasi Gandhijev rojstni dan, 2.oktober, za "mednarodni dan nenasilja""[11] 30.januar je na prvi predlog organizacije UNESCO leta 1948 kot dan smrti Gandhija, razglašen za Šolski dan nenasilja in miru. Tako ureditev so prevzele mnoge države. Nekje na južni hemisferi se ta dan praznuje na 30.marec.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Spomenik M.K. Gandhiju v Novem Beogradu, Srbiji. Na spomeniku je napis: Nenasilje je bistvo vseh verstev".

Vlada Indije nagradi z letno Gandhijevo mirovno nagrado za izbrane družbene delavce, svetovne vodje in državljane. Nelson Mandela, vodja boja za prebijanje rasnih razlik, je izstopajoči neindijski prejemnik te nagrade.

V letu 2011 je ameriška revija Time izbrala Gandhija za enega izmed 25 največji političnih osebnosti vseh časov.[12]

Gandhi nikoli ni prejel Nobelove nagrade za mir, četudi je bil nominiran petkrat. Zadržki so bili večinoma plod nacionalističnih pomislekov. Desetletja kasneje je Nobelova komisija javno izrazila obžalovanje in objasnila neodločnost. Leta 1948 je bil prav tako nominiran, a zaradi atentata ni bilo moč podeliti takšno nagrado. Tistega leta je komisija odločila, da nagrade v kategoriji miru ne podelijo, saj "ni na voljo primernega živega kandidata." Bila je diskusija, da bi podelili nagrado posmrtno Gandhiju, zato se sklepa, da je bila verjetno nagrada namenjena ravno njemu. Ko je 14.dalajlama prejel nagrado leta 1989, je predsednik akademije rekel, da je ta "nagrada posvečena delno spominu na Mahatmo Gandhija".

Film, gledališče in literatura[uredi | uredi kodo]

5 ur in 9 minut dolg biografski dokumentarni film[13] Mahatma: Life of Gandhi, 1869–1948, ki ga je napravil Vithalbhai Jhaveri[14] leta 1968, citira besede Mahatme in uporablja arhivske posnetke vseh vrst. Leta 1982 Richard Attenborough režira film Gandhi, ki prejme tudi oskarja za najboljši film.

Leta 1996 je posnet film The Making of the Mahatma, ki dokumentira razvoj Gandhija, ko iz mladega odvetnika postane politični vodja.[15] Gandhi je tudi figura Bollywood komedije Lage Raho Munna Bhai.

Jahnu Barua režira leta 2005 film Maine Gandhi Ko Nahin Mara (Jaz nisem ubil Gandhija), ki opominja ljudi na senilnost in na izgubljene vrednote, ki so oblikovale državo in družbo dolgo nazaj.[16] writes Vinay Lal.[17]

Gandhi ima tudi nasprotnike in realistične upodobitelje. Tako obstaja igra iz leta 1995 Gandhi Virudh Gandhi, ki upodablja odnos med očetom in njegovim sinom Harilalom, ki je bil težak alkoholik, dolžnik in berač. Leta 2007 je posnet film Gandhi, moj oče, ki je navdahnjen z isto temo. Igra iz leta 1989 Me Nathuram Godse Boltoy, predstava leta 1997 Gandhi Ambedkar kritizira njegove principe in njegovo osebo.[18][19]

Kar nekaj obsežnih biografij je na voljo o avtorju, tudi sam Mahatma je napisal svojo zgodbo z imenom Moji eksprimenti s resnico, ki je prav tako prevedena v slovenski jezik.

Trenutni vpliv na Indijo[uredi | uredi kodo]

The Gandhi Mandapam, tempelj v Kanyakumari, Tamil Nadu v Indiji. Tempelj je bil postavljen v čast M.K. Gandhiju

India, z njeno divjo ekonomsko modernizacijo in urbanizacijo, je zavrnila marsikatero ekonomsko idejo, če ne vseh. Gandhi je priznan za politično identiteto države, ki je strpna, sekularna demokracija in dejansko največja demokratična država na tem svetu. Gandhijev rojstni dan, 2.oktober, je državni praznik v Indiji. Gandijeva podoba krasi tudi skoraj vse bankovce Indijske monetarne banke. Dan Gandhijeve smrti je razglašen Dan mučenikov v Indiji[20]. Obstaja tudi muzej Mahatme Gandhija.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Zapis #118639145 // Gemeinsame NormdateiLeipzig: Deutschen Nationalbibliothek, 2012—2014. Pridobljeno dne 9. april 2014.
  2. ^ Gandhi, Mohandas K. Mahatma (2010). Zgodba o mojih eksprimentih z resnico. Ljubljana: Založba Modrijan. str. 400. ISBN 978-961-241-437-5. 
  3. ^ http://sources.wikipedia.org/wiki/Letter_to_a_Hindu_-_Leo_Tolstoy
  4. ^ Herman, Arthur (2008). Gandhi & Churchill: The Epic Rivalry that Destroyed an Empire and Forged Our Age. Bantam. ISBN ISBN 1299100082. 
  5. ^ Tagore, Rabindranath (15 December 1998). Dutta, Krishna, ur. Rabindranath Tagore: an anthology. Robinson, Andrew. Macmillan. str. 2. ISBN 978-0-312-20079-4. 
  6. ^ Desai, p. viii.
  7. ^ Basu Majumdar, A. K. (1993), Rabindranath Tagore: The Poet of India, Indus Publishing, ISBN 8185182922, p. 83: "Ko se je Gandhi vrnil v Indijo, ga je Rabindranathov starejši brat Dwijendranath tako naslovil, to je ponovil tudi Tagore in nato je cela Indija klicala Mahatma Gandhi."
  8. ^ Ghose, Sankar (1991). Mahatma Gandhi. Allied Publishers. str. 158. ISBN 9788170232056. "Tako se Tagore razhaja z mnogimi Gandhijevimi idejami, a vseeno je čutil do njega veliko naklonjenosti in Tagore je bil verjetno eden prvih pomembnih Indijcev, ki so ga klicala Mahatma. Ampak v letu 1921 na vprašanje, če je res Mahatma, Gandhi odgovori, da se ne počuti kot Mahatma in da ne bi znal prepoznati ali definirati Mahatme, tudi, če bi ga prepoznal, saj ga še ni srečal." 
  9. ^ "Einstein on Gandhi (Einstein's letter to Gandhi – Courtesy:Saraswati Albano-Müller & Notes by Einstein on Gandhi – Source: The Hebrew University of Jerusalem )". Gandhiserve.org. 18 October 1931. Pridobljeno dne 24 January 2012. 
  10. ^ Gilmore, Mikal (5 December 2005). "Lennon Lives Forever". Rolling Stone. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28 May 2007. Pridobljeno dne 24 January 2012. 
  11. ^ "UN declares 2 October, Gandhi's birthday, as International Day of Nonviolence". UN News Centre. 15 June 2007. Pridobljeno dne 2 April 2012. 
  12. ^ "Top 25 Political Icons". Time. 4 February 2011. Pridobljeno dne 9 February 2011. 
  13. ^ "Mahatma: Life of Gandhi, 1869–1948 (1968 – 5hrs 10min)". Channel of GandhiServe Foundation. Pridobljeno dne 30 December 2014. 
  14. ^ "Vithalbhai Jhaveri". GandhiServe Foundatiom. Pridobljeno dne 30 December 2014. 
  15. ^ Melvani, Lavina (February 1997). "Making of the Mahatma". Hinduism Today. hinduismtoday.com. Pridobljeno dne 26 January 2012. 
  16. ^ Pandohar, Jaspreet (Reviewer). "Movies – Maine Gandhi Ko Nahin Mara (I Did Not Kill Gandhi) (2005)". BBC (British Broadcasting Corporation). Pridobljeno dne 30 December 2014. 
  17. ^ Lal, Vinay. "Moving Images of Gandhi". Pridobljeno dne 30 December 2014. 
  18. ^ "It's fashionable to be anti-Gandhi". DNA. 1 October 2005. Pridobljeno dne 25 January 2013. 
  19. ^ Dutt, Devina (20 February 2009). "Drama king". Live Mint. Pridobljeno dne 25 January 2013. 
  20. ^ Chatterjee, Sailen. "Martyrs' Day". Features. Press Information Bureau. Pridobljeno dne 30 January 2012. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]