Papež Janez XXIII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za istoimenskega protipapeža glej Protipapež Janez XXIII.
Sveti Janez XXIII. - Dobri
De Agostini: Papež Janez XXIII. (1958-1963)
De Agostini: Papež Janez XXIII. (1958-1963)
Začetek papeževanja28. oktober, 1958
Konec papeževanja3. junij, 1963 (4 leta, 218 dni)
PredhodnikPij XII.
NaslednikPavel VI.
Redovi
Duhovniško posvečenje10. avgust 1904, Santa Maria in Monte Santo, Rim
posvečevalec
Giuseppe Ceppetelli
Škofovsko posvečenje19. marec 1925
posvečevalec
Giovanni Tacci Porcelli
Povzdignjen v kardinala12. januar 1953
Položaj261. papež
Osebni podatki
RojstvoAngelo Giuseppe Roncalli
25. november 1881({{padleft:1881|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2][…]
Sotto il Monte Giovanni XXIII[d]
Smrt3. junij 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[4][1][…] (81 let)
Vatikan[4]
PokopanBazilika sv. Petra, Vatikan
Narodnostitalijanska
StaršiGiovanni Battista Roncalli,
Marianna Mazzola
Poklicfilozof in teolog
Alma materZavod svetega Apolinarija, Rim
Podpis
Insignije
{{{coat_of_arms_alt}}}
Grb osebe Papež Janez XXIII.
Oboedientia et pax (Pokorščina in mir)
Svetništvo
God11. oktober
Svetniški nazivsveti
Beatifikacija3. september 2000
Trg svetega Petra, Vatikan
razglašalec
Janez Pavel II.
Kanonizacija27. april 2014 (skupaj z Janezom Pavlom II.)
Trg svetega Petra, Vatikan
razglašalec
Frančišek
Atributipapeška obleka, tiara, Bazilika sv. Petra v Vatikanu
Zavetnikpapeži, ekumenizem
Drugi papeži z imenom Janez
Catholic-hierarchy.org

Janez XXIII., rojen kot Angelo Giuseppe Roncalli, papež Rimskokatoliške cerkve od 28. oktobra 1958 do smrti, * 25. november 1881, Sotto il Monte, Bergamo, Italija, † 3. junij 1963, Vatikan.

Zgodnje življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Angelo Roncalli se je rodil kot četrti otrok od štirinajstih v družini dninarjev.

Leta 1909 je bil Roncalli imenovan za duhovnika v rimski cerkvi Svete Marije v Monte Santu. Desetletje pozneje je bil med prvo svetovno vojno vpoklican v kraljevo italijansko armado kot narednik, kjer je služil v sanitetnem odredu ter kot kaplan. Leta 1921 ga je papež Benedikt XV. imenoval za predsednika Družbe za širjenje vere za Italijo. Leta 1925 ga je papež Pij XI. imenoval za apostolskega nuncija v Bolgariji ter ga obenem posvetil v nadškofa ter mu podelil naslovno škofijo Areopolis. Za svoje škofovsko geslo si je izbral »Obedientia et Pax« (»pokorščina in mir«). Leta 1935 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Turčiji in Grčiji, kar je Roncalli izrabil za pomoč številnim Judom in rešitev tisočev beguncev v Evropi. Leta 1944 ga je papež Pij XII. imenoval za apostolskega nuncija v Parizu.

Roncalli je obiskal tudi Slovenijo. 9. novembra 1927, ko je bil na poti iz Rima v Bolgarijo, se je za nekaj dni ustavil v Ljubljani. Najprej je obiskal ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča in si v njegovem spremstvu ogledal Zavod sv. Stanislava ter novo Plečnikovo cerkev sv. Antona Padovanskega v Šiški in katoliško tiskarno. Kakor je zapisal škof Jeglič, mu je vse bilo všeč in jim je čestital. Udeležil se je tudi akademije v čast svetemu Jozafatu Kunceviću, ki so jo 12. novembra pripravili ljubljanski bogoslovci. Opravil pa je tudi letne duhovne vaje pri jezuitih, kjer si je naredil nekaj zapiskov v svoj Dnevnik duše.[5]

Leta 1953 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem ustrezno povzdignjen v kardinala. Kot izraz svojega spoštovanja se je francoski predsednik Vincent Auriol sklical na star privilegij francoskih kraljev in ga osebno okronal z rdečim kardinalskim klobukom na svečanosti v Elizejski palači. Obiska v Franciji se je papež Janez kasneje hudomušno spominjal z anekdoto, da ljudje na sprejemu, kamor je bil povabljen, ob prihodu dame v drzno izrezani obleki niso gledali nje, temveč njega, ali jo on gleda.

Papeževanje[uredi | uredi kodo]

Po smrti Pija XII. se je hitro raznesla ideja o tako imenovanem »prehodnem papežu«. Neki novinar jo je opredelil s sledečimi besedami: »Pij XII. je bil velikan. Toda v zadnjih časih je dopustil, da se je število kardinalov zmanjšalo od 70 na 51 in med temi – ne da bi se pregrešili zoper spoštovanje – ni nobenega, ki bi ga dosegal. Zato se bodo po vsej verjetnosti kardinali odločili za izvolitev starejšega papeža, ki bo spet dvignil število kardinalov na 71, tako da bo izbral med tremi tisoči škofov najbolj razgledane in nadarjene može. Moral bo služiti kot miren vezaj med Pijem XII. in med papežem, ki bo v polni meri podedoval njegovo moč in delavnost.«[6]

Po izvolitvi pa je na presenečenje kardinalov in ostale Cerkve osebna toplina, dobrovoljnost in prijaznost papeža Janeza osvojila naklonjenost sveta bolj, kot je navzlic veliki učenosti in osebni svetosti kadarkoli uspelo njegovemu predhodniku. Medtem ko je Pij na vseh fotografijah uprl pogled v višave in nekoliko mimo kamere, je pogledal Janez v kamero in se nasmehnil. Kot prvi papež po letu 1870 se je odpravil na obisk in zapustil ozemlje Vatikana – namenil ga je obisku zapornikov in jim povedal: »Ker ne morete do mene, sem sam prišel do vas.« Ko je Vatikan obiskala prva dama Združenih držav Amerike Jacqueline Kennedy, je živčno premleval, katerega od obeh primernih načinov nazivanja bi uporabil – »Mrs. Kennedy, Madame« ali »Madame, Mrs. Kennedy«. V trenutku srečanja je na veliko zabavo zbranih novinarjev opustil oba in jo kratkomalo poklical »Jackie!«.

Radikalizem papeža Janeza se ni končal pri njegovi neformalnosti. Na začudenje in grozo svojih pribočnikov je manj kot devetdeset let po prvem vatikanskem koncilu sklical nov ekumenski koncil. Medtem ko so pribočniki načrtovali deset let za njegove priprave, ga je Janez nameraval sklicati v roku nekaj mesecev. Drugi vatikanski koncil je korenito preobrazil obraz katolištva.

Prvič po 400 letih od izobčenja Elizabete I. se je srečal s canterburyjskim nadškofom – prečastitega Geoffreyja Francisa Fisherja je gostil v Vatikanu 2. decembra 1960 in imel z njim enourni pogovor.

Papež Janez XXIII. je 3. januarja 1962 po doktrini Pija XII. iz leta 1949, ki je katolikom prepovedala podporo komunističnih režimov, izobčil Fidela Castra.[7]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Truplo papeža Janeza XXIII.

»Dobrega papeža Janeza«, kot so ga mnogi klicali, je papež Janez Pavel II. leta 2000 razglasil za »blaženega«, kar je zadnji korak pred razglasitvijo za svetnika. Ob beatifikaciji so njegove posmrtne ostanke prenesli iz prvotnega groba v katakombah pod baziliko svetega Petra bližje oltarju ter ga razstavili za čaščenje vernikov. Ob tem se je izkazalo, da je bilo njegovo telo izjemno dobro ohranjeno, kar Cerkev uradno pripisuje balzamiranju in pomanjkanju kisika v zapečateni trojni krsti,[8] ne pa čudežu, za kar so ga brez dvoma imeli številni verniki. Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil isti grob pozneje uporabljen za pokop papeža Janeza Pavla II.

Številne protestantske organizacije ga častijo kot cerkvenega reformatorja; tako anglikanske kot luteranske denominacije se spominjajo Janeza XXIII. kot »prenovitelja cerkve«.
Godovni dan Janeza XXIII. je 11. oktober – začetek Drugega vatikanskega koncila.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Cogley J. Encyclopædia Britannica
  2. ↑ 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. ↑ International Music Score Library Project — 2006.
  4. ↑ 4,0 4,1 Иоанн XXIII // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. ↑ Jože Pavlič, Vera, ubrano petje in poštenost; v: Družina, številka 17, 27. april 2014, stran 36.
  6. ↑ Teresio Bosco, Carlo de Ambrogio, Papež Janez Dobri, Ognjišče, Koper 1967, stran 94.
  7. ↑ »La excomunión de Fidel Castro cumple cincuenta años«. abc (v španščini). 2. januar 2012. Pridobljeno 11. septembra 2022.
  8. ↑ Phil Stewart: Vatican not afraid to show Pope’s face of death (4. 6. 2005) Arhivirano 2012-03-21 na Wayback Machine. (angleško)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Janez XXIII.
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Papež Janez XXIII.
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Valerio Valeri 		Apostolski nuncij v Franciji
23. december, 1944 – 12. januar, 1953 		Naslednik: 
Paolo Marella
Predhodnik: 
Carlo Agostini 		Beneški patriarh
15. januar, 1953 – 28. oktober, 1958 		Naslednik: 
Giovanni Urbani
Predhodnik: 
Pij XII. 		Papež
28. oktober, 1958 – 3. junij, 1963 		Naslednik: 
Pavel VI.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Janez_XXIII.&oldid=5826536«