Papež Janez XXIII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Za istoimenskega protipapeža glej Protipapež Janez XXIII.
sveti Janez XXIII.
Angelo Giuseppe Roncalli Patriarch of Venezia (1953-1958).JPG  *
Janez XXIII. kot beneški patriarh in kardinal
Pričetek papeževanja 28. oktober, 1958
Konec papeževanja 3. junij, 1963 (4 leta, 218 dni)
Predhodnik Pij XII.
Naslednik Pavel VI.
Redovi
Duhovniško posvečenje 10. avgust 1904, Santa Maria in Monte Santo, Rim
posvečevalec Giuseppe Ceppetelli
Škofovsko posvečenje 19. marec 1925
posvečevalec Giovanni Tacci Porcelli
Povzdignjen v kardinala 12. januar 1953
Položaj 261. papež
Osebni podatki
Rojstvo Angelo Giuseppe Roncalli
25. november 1881({{padleft:1881|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2][3]
Sotto il Monte Giovanni XXIII[d]
Smrt 3. junij 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[4][1][2][3] (81 let)
Vatikan[4]
Pokopan Bazilika sv. Petra, Vatikan
Narodnost italijanska
Starši Giovanni Battista Roncalli,
Marianna Mazzola
Izobrazba filozof in teolog
Alma mater Zavod svetega Apolinarija, Rim
Grb
{{{coat_of_arms_alt}}}
Geslo
Oboedientia et Pax
Pokopan Bazilika sv. Petra, Vatikan
Svetništvo
God 11. oktober
Svetniški naziv sveti
Beatifikacija 3. september 2000
Trg svetega Petra, Vatikan
razglašalec Janez Pavel II.
Kanonizacija 27. april 2014 (skupaj z Janezom Pavlom II.)
Trg svetega Petra, Vatikan
razglašalec Frančišek
Atributi papeška obleka, tiara, Bazilika sv. Petra v Vatikanu
Zavetnik papeži, ekumenizem

Drugi papeži z imenom Janez

Catholic-hierarchy.org

Janez XXIII., rojen kot Angelo Giuseppe Roncalli, papež Rimskokatoliške cerkve od 28. oktobra 1958 do smrti, * 25. november 1881, Sotto il Monte, Bergamo, Italija, † 3. junij 1963, Vatikan.

Zgodnje življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Angelo Roncalli se je rodil kot četrti otrok od štirinajstih v družini dninarjev.

Leta 1909 je bil Roncalli imenovan za duhovnika v rimski cerkvi Svete Marije v Monte Santu. Desetletje pozneje je bil med prvo svetovno vojno vpoklican v kraljevo italijansko armado kot narednik, kjer je služil v sanitetnem odredu ter kot kaplan. Leta 1921 ga je papež Benedikt XV. imenoval za predsednika Družbe za širjenje vere za Italijo. Leta 1925 ga je papež Pij XI. imenoval za apostolskega nuncija v Bolgariji ter ga obenem posvetil v nadškofa ter mu podelil naslovno škofijo Areopolis. Za svoje škofovsko geslo si je izbral »Obedientia et Pax« (»pokorščina in mir«). Leta 1935 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Turčiji in Grčiji, kar je Roncalli izrabil za pomoč številnim Judom in rešitev tisočev beguncev v Evropi. Leta 1944 ga je papež Pij XII. imenoval za apostolskega nuncija v Parizu.

Roncalli je obiskal tudi Slovenijo. 9. novembra 1927, ko je bil na poti iz Rima v Bolgarijo, se je za nekaj dni ustavil v Ljubljani. Najprej je obiskal ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča in si v njegovem spremstvu ogledal Zavod sv. Stanislava ter novo Plečnikovo cerkev sv. Antona Padovanskega v Šiški in katoliško tiskarno. Kakor je zapisal škof Jeglič, mu je vse bilo všeč in jim je čestital. Udeležil se je tudi akademije v čast svetemu Jozafatu Kunceviću, ki so jo 12. novembra pripravili ljubljanski bogoslovci. Opravil pa je tudi letne duhovne vaje pri jezuitih, kjer si je naredil nekaj zapiskov v svoj Dnevnik duše.[5]

Leta 1953 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem ustrezno povzdignjen v kardinala. Kot izraz svojega spoštovanja se je francoski predsednik Vincent Auriol sklical na star privilegij francoskih kraljev in ga osebno okronal z rdečim kardinalskim klobukom na svečanosti v Elizejski palači. Obiska v Franciji se je papež Janez kasneje hudomušno spominjal z anekdoto, da ljudje na sprejemu, kamor je bil povabljen, ob prihodu dame v drzno izrezani obleki niso gledali nje, temveč njega, ali jo on gleda.

Papeževanje[uredi | uredi kodo]

Na presenečenje kardinalov in ostale cerkve pa je osebna toplina, dobrovoljnost in prijaznost papeža Janeza osvojila naklonjenost sveta bolj, kot je navzlic veliki učenosti in osebni svetosti kadarkoli uspelo njegovemu predhodniku. Medtem ko je Pij na vseh fotografijah uprl pogled v višave in nekoliko mimo kamere, je pogledal Janez v kamero in se nasmehnil. Kot prvi papež po letu 1870 se je odpravil na obisk in zapustil ozemlje Vatikana – namenil ga je obisku zapornikov in jim povedal: »Ker ne morete do mene, sem sam prišel do vas.« Ko je Vatikan obiskala prva dama ZDA Jacqueline Kennedy, je živčno premleval, katerega od obeh primernih načinov nazivanja bi uporabil – »Mrs. Kennedy, Madame« ali »Madame, Mrs. Kennedy«. V trenutku srečanja je na veliko zabavo zbranih novinarjev opustil oba in jo kratkomalo poklical »Jackie!«.

Radikalizem papeža Janeza se ni končal pri njegovi neformalnosti. Na začudenje in grozo svojih pribočnikov je manj kot devetdeset let po vatikanskem koncilu sklical nov ekumenski koncil. Medtem ko so pribočniki načrtovali deset let za njegove priprave, ga je Janez nameraval sklicati v roku nekaj mesecev. Drugi vatikanski koncil je korenito preobrazil obraz katolištva.

Prvič po 400 letih od izobčenja Elizabete I. se je srečal s canterburyjskim nadškofom – prečastitega Geoffreyja Francisa Fisherja je gostil v Vatikanu 2. decembra 1960 in imel z njim enourni pogovor.

Papež Janez XXIII. je 3. januarja 1962 po doktrini Pija XII. iz leta 1949, ki je katolikom prepovedala podporo komunističnih režimov, izobčil Fidela Castra.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Truplo papeža Janeza XXIII.

»Dobrega papeža Janeza«, kot so ga mnogi klicali, je papež Janez Pavel II. leta 2000 razglasil za »blaženega«, kar je zadnji korak pred razglasitvijo za svetnika. Ob beatifikaciji so njegove posmrtne ostanke prenesli iz prvotnega groba v katakombah pod baziliko svetega Petra bližje oltarju ter ga razstavili za čaščenje vernikov. Ob tem se je izkazalo, da je bilo njegovo telo izjemno dobro ohranjeno, kar Cerkev uradno pripisuje balzamiranju in pomanjkanju kisika v zapečateni trojni krsti,[6] ne pa čudežu, za kar so ga brez dvoma imeli številni verniki. Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil isti grob pozneje uporabljen za pokop papeža Janeza Pavla II.

Številne protestantske organizacije ga častijo kot cerkvenega reformatorja; tako anglikanske kot luteranske denominacije se spominjajo Janeza XXIII. kot »prenovitelja cerkve«.
Godovni dan Janeza XXIII. je 11. oktober – začetek Drugega vatikanskega koncila.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica
  2. ^ 2,0 2,1 SNAC
  3. ^ 3,0 3,1 International Music Score Library Project — 2006.
  4. ^ 4,0 4,1 Иоанн XXIII // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. ^ Jože Pavlič, Vera, ubrano petje in poštenost; v: Družina, številka 17, 27. april 2014, stran 36.
  6. ^ Phil Stewart: Vatican not afraid to show Pope’s face of death (4. 6. 2005) (v angleščini)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Papež Janez XXIII.
Wikinavedek vsebuje navedke o temi: Papež Janez XXIII.
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Valerio Valeri		 Apostolski nuncij v Franciji
23. december, 1944 – 12. januar, 1953		 Naslednik: 
Paolo Marella
Predhodnik: 
Carlo Agostini		 Beneški patriarh
15. januar, 1953 – 28. oktober, 1958		 Naslednik: 
Giovanni Urbani
Predhodnik: 
Pij XII.		 Papež
28. oktober, 1958 – 3. junij, 1963		 Naslednik: 
Pavel VI.


Vzpostavljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Janez_XXIII.&oldid=4996472«