Pojdi na vsebino

Papež Janez XXIII.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za istoimenskega protipapeža glej Protipapež Janez XXIII.
Sveti Janez XXIII. – »Dobri« 
papež
rimski škof
De Agostini: Papež Janez XXIII. (1958-1963)
De Agostini: Papež Janez XXIII. (1958-1963)
Izvoljen28. oktober 1958 (izvoljen)
Začetek papeževanja4. november 1958 (posvečen, kronan in umeščen med slovesno mašo)
Konec papeževanja3. junij 1963 (4 leta, 218 dni)
PredhodnikPij XII.
NaslednikPavel VI.
Redovi
Duhovniško posvečenje10. avgust 1904
posvečevalec
Giuseppe Ceppetelli
Škofovsko posvečenje19. marec 1925
posvečevalec
Giovanni Tacci Porcelli
Povzdignjen v kardinala12. januar 1953
imenoval
Pij XII.
Položaj261. papež
Osebni podatki
RojstvoAngelo Giuseppe Roncalli
25. november 1881({{padleft:1881|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2][…]
Sotto il Monte Giovanni XXIII[d]
Smrt3. junij 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:3|2|0}})[3][1][…] (81 let)
Apostolska palača, Vatikan[3]
PokopanBazilika sv. Petra, Vatikan
NarodnostItalijan
Verakatoličan
Starši(oče): Giovanni Battista Roncalli
(mati): Marianna Mazzola
Prejšnji položaj
Alma materZavod svetega Apolinarija, Rim
Podpis
Insignije
Grb osebe Papež Janez XXIII.
Obedientia et pax
Pokorščina in mir
Svetništvo
God
Svetnik vKatoliška Cerkev
Svetniški nazivsveti
Beatifikacija3. september 2000
Trg svetega Petra, Vatikan
razglašalec
Janez Pavel II.
Kanonizacija27. april 2014
skupaj s papežem Janezom Pavlom II.
Trg svetega Petra, Vatikan
razglašalec
papež Frančišek
Atributipapeška obleka, tiara, Bazilika sv. Petra v Vatikanu
Zavetnikpapeži, ekumenizem, koncili, vojaški kaplani, Beneški patriarhat, Škofija Bergamo.[5]
Drugi papeži z imenom Janez
Catholic-hierarchy.org

Janez XXIII., rojen kot Angelo Giuseppe Roncalli, papež Rimskokatoliške cerkve od 28. oktobra 1958 do smrti, * 25. november 1881, Sotto il Monte, Bergamo, Italija, † 3. junij 1963, Vatikan.

Mladost, šolanje in cerkvene službe

[uredi | uredi kodo]

Družina

[uredi | uredi kodo]

Rodil se je kot Angelo Giuseppe Roncalli 25. novembra 1881 v Sotto il Monteju, mali vasici v pokrajini Bergamo, v deželi Lombariji v Kraljevini Italiji. Bil je najstarejši fant; oče Giovanni Battista Roncalli (1854–1935) in mati Marianna Giulia Mazzola (1855–1939) sta imela trinajst otrok, med katerimi je bil po vrsti četrti. Bratje in sestre - vključno z njim - si sledijo takole:[6]

  1. Maria Caterina (1877–1883)
  2. Teresa (1879–1954), 1899 se je z njo poročil Michele Ghisleni
  3. Ancilla (1880–1953)
  4. Angelo Giuseppe (1881-1963)
  5. Francesco Saverio (1883–1976), 1907 se je oženil z Marijo (Maria Carrara)
  6. Maria Elisa (1884–1955)
  7. Assunta Casilda (1886–1980);[7] z njo se je 1907 oženil Giovanni Battista Marchesi
  8. Domenico Giuseppe (1888–1888)
  9. Alfredo (1889–1972)
  10. Giovanni Francesco (1891–1956) se je 1919 oženil s Katarino (Caterina Formenti)
  11. Enrica (1893–1918)
  12. Giuseppe Luigi (1894–1981),[8] se je 1922 oženil z Ido Biffi
  13. Luigi (1896–1898)[9][10]

Šolanje in duhovništvo

[uredi | uredi kodo]

Kot šestleten in dobrodušen kmečki deček je Angelček začel hoditi v ljudsko šolo, kjer je učil vaški župnik Don Rebuzzini. Nekega dne je v razred prišel nadzornik, ki je med drugim vprašal šolarje tudi naslednje: »Kaj tehta več: kilogram slame ali kilogram železa?« Večina se je nagibala k odgovoru, da je težje želez; medtem pa je mali Angel samozavestno odgovoril in žel nadzornikovo priznanje: »Oboje tehta enako, le da slama zavzema več prostora.« Mladi Angelo se je hitro spoprijateljil z dobrim učiteljem, kar je nekatere sošolce nagibalo k nevoščljivosti in so ga večkrat natepli. Pred nasilneži ga je branil le njegov zvesti prijatelj Battistel.[11]

1889 je osemletni Angelček prejel prvo sveto obhajilo in birmo.[12]

1. marca 1896 ga je njegov semeniški spiritual Isacchi vpisal v Frančiškov svetni red; tretjeredniške zaobljube je napravil 23. maja 1897.[13] 1900 je kot bogoslovec odšel iz Bergama nadaljevat šolanje v Rim, kje je bil 1904 doktoriral iz cerkvenega prava.[14] Duhovniško posvečenje je prejel v rimski cerkvi Santa Maria in Montesanto na Piazza del Popolo dne 10. avgusta 1904. Kmalu po tem se je srečal v Baziliki sv. Petra s papežem Pijem X.. Nato je imel novo mašo v svojem rojstnem kraju na Veliki Šmaren.[15]

Ko je 1905 Tedeschi postal škof v Bergamu, si je vzel za tajnika novomašnika Roncallija, na katerega je napravila velik vtis škofova dobrodelnost, ki jo je izkazoval zlasti do izkoriščanih in revnih delavcev; to službo je vestno opravljal vse do kardinalove smrti 22. avgusta 1914, komaj dva dni po smrti papeža Pija X.. Oba cerkvena dostojanstvenika sta si brezuspešno prizadevala, da bi obvarovala človeštvo pred grozečo vojno. Zadnje Tedeschijeve besede Roncalliju so zvenele kot oporoka: "Angelo, moli za mir!" Smrt dveh dobrih pastirjev skoraj istočasno ga je hudo potrla. V tem obdobju je bil tudi predavatelj v bergamskem semenišču.[16]

Medtem je 1909 postal profesor sociologije in cerkvene zgodovine v bergamskem semenišču in objavil dve knjigi: eno o kardinalu Cezarju Baroniju[17], drugo pa o obisku svetega milanskega škofa in prenovitelja Karla Boromejskega Bergamu.[18]

Cerkvene službe

[uredi | uredi kodo]

Leta 1909 je bil Roncalli imenovan za duhovnika v rimski cerkvi Santa Maria in Montesanto[19]. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican k vojakom kot narednik; služil je v sanitetnem odredu kot medicinec in kaplan, največ v domačem kraju.

1921 ga je papež Benedikt XV. imenoval za predsednika Družbe za širjenje vere. 1925 ga je papež Pij XI. imenoval za apostolskega nuncija v Bolgariji ter ga obenem posvetil v nadškofa za naslovno škofijo Areopolis. Za svoje škofovsko geslo - ki si ga je zadržal tudi kot papež - si je izbral besedi: »Obedientia et Pax« (»Pokorščina in mir«). 1935 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Turčiji in Grčiji, kar je uporabil za pomoč številnim Judom, ki jih je Hitlerjev nacionalsocializem izgnal iz Tretjega rajha; z nadčloveškimi prizadevanji in dobrimi zvezami s pomembnimi osebnostmi je rešil tako na tisoče evropskih beguncev. 1944 ga je papež Pij XII. imenoval za apostolskega nuncija v Parizu.

1953 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem ustrezno povzdignjen v kardinala. Kot izraz svojega spoštovanja ga je francoski predsednik Vincent Auriol sklicevaje se na star privilegij francoskih kraljev osebno okronal s škrlatnim kardinalskim klobukom na svečanosti v Elizejski palači.

Povezanost s Slovenijo in Slovenci

[uredi | uredi kodo]
Obisk Slovenije

Roncalli je obiskal tudi Slovenijo. 9. novembra 1927, ko je bil na poti iz Rima v Bolgarijo, se je za nekaj dni ustavil v Ljubljani. Najprej je obiskal ljubljanskega škofa Antona Bonaventuro Jegliča in si v njegovem spremstvu ogledal Zavod sv. Stanislava ter novo Plečnikovo cerkev sv. Antona Padovanskega v Šiški in katoliško tiskarno. Kakor je zapisal škof Jeglič, mu je vse bilo všeč in jim je čestital. Udeležil se je tudi akademije v čast svetemu Jozafatu Kunceviču, ki so jo 12. novembra pripravili ljubljanski bogoslovci. Opravil pa je tudi letne duhovne vaje pri jezuitih poleg nastajajoče Plečnikove Cerkve svetega Jožefa, kjer si je naredil nekaj zapiskov v svoj Dnevnik duše.[20]

Pastoralno središče Janez Dobri

Na svoji poti v Bolgarijo, Turčijo in Grčijo se je večkrat ustavil Roncalli tudi pri vnebovzetcih v Beogradu. Šestdeset let po začetku 2. vatikanskega koncila so tam - po prizadevanjih nadškofa-rojaka Hočevarja in ob pomoči številnih uglednikov in ustanov, med njimi tudi srbske vlade - slovesno odprli in blagoslovili "Pastoralno središče Janez Dobri". Slovesnost je vodil sarajevski nadškof in kardinal Puljić ob somaševanju omenjenega beograjskega nadškofa in metropolita Hočevarja ter zrenjaninskega škofa in predsednika Mednarodne škofovske konference Németa. Ob tej priložnosti je bil blagoslovljen tudi lep bronast kip tega priljubljenega papeža, ki ga je kipar Dragan Radenović vlil v naravni velikosti.[21][22]

Poleg tega je na zvoniku izjemno lep Rupnikov mozaik Jezusove spremenitve na gori, ker je Kalist III. po zmagi pri Beogradu 1456 razširil ta praznik na vso Cerkev; v zvezi s tem dogodkom opoldne zvonijo zvonovi po vseh cerkvah po svetu. Mozaik prikazuje tudi Janeza Kapistrana, ki je spodbujal kristjane, da so pregnali številnejše Osmane; najpomembnejše pa je dejstvo, da je dandanes prišlo do izraza zgledno sodelovanje civilne družbe in Cerkve.[23]

Splošna priljubljenot

Salezijanski ljudski misijonar Tomaž Kelenc[24] je jeseni 1960 obiskal salezijanske duhovniške pripravnike prvega in drugega letnika križevske "Srednje šole za duhovniške pripravnike", kjer je bilo čez šestdeset gojencev s področja nekdanje Jugoslavije. Rojak in ravnatelj zavoda Anton Bajuk[25][26] je zgovornega Kelenca zaprosil, naj po Don Boskovi navadi pove fantom po večernih molitvah nekaj spodbudnih besed za ’Lahko noč!’ Rad se je odzval in govoril o svojem nedavnem rimskem romanju in srečanju s papežem Janezom XXIII., zlasti o njegovi prijaznosti, ki je nezaustavljivo osvajala obiskovalce. Bil je med avdienco v prvi vrsti in ko so papeža prinesli blizu, mu je poljubil ribiški prstan; papež pa mu je namenil nekaj spodbudnih besed in pozdravov za vernike v Jugoslaviji ter po očetovsko božal njegovo bolno roko. „V tej moji roki nikoli več ne bo revmatizma!« je do solz ginjen končal svojo zgodbo ter spodbujal gojence k zvestobi do rimskega papeža po don Boskovem zgledu.[27]

Marijansko svetišče na Vejni

Podobno so lepe vtise o Janezu XXIII. ohranjali in jih prenašali prijateljem in znancem tudi drugi Slovenci, najsi bodo verniki, duhovniki ali škofje; med njimi je bil poln hvale do papeža dolgoletni rektor rimskega papeškega zavoda Slovenika Jezernik, kakor tudi urednik salezijanskih "Knjižic" Franc Štuhec,[28]ki so ga vodile tri vrednote: širjenje pobožnosti do Marije Pomočnice, zvestoba Don Bosku tudi v času preizkušenj ter ohranjanje slovenske narodne zavesti v domovini in Zamejstvu.[29] Rad je pripovedoval o naklonjenosti papeža Janeza Dobrega do našega naroda in njegovih pravic. To je papež pokazal tudi ob graditvi zaobljubnega svetišča na Vejni; s tem je tržaški škof Santin hotel spolniti zaobljubo, ki jo je napravil pred Marijinim oltarjem 30. aprila 1945 v zahvalo za rešitev mesta Trsta pred uničenjem ob koncu vojne:

Un voto che riguarda la città di Trieste.[30] Zaobljuba v imenu tržaškega mesta

″Qui sull’altare della mia cappella davanti al SS.mo Sacramento, oggi, 30 aprile 1945, festa di Santa Caterina da Siena, patrona d’Italia, e apertura del mese di Maria, alle 19 e 45, in un momento che è forse il più tragico della storia di Trieste, mentre tutte le umane speranze per la salvezza della città sembrano fallire, come vescovo indegnissimo di Trieste mi rivolgo alla Vergine Santa per implorare pietà e salvezza. E faccio un voto privato e uno che riguarda la città. Questo secondo è il seguente: se con la protezione della Madonna di Trieste sarà salva farò ogni sforzo perché sia eretta una chiesa in suo onore. Antonio Vescovo″

„Tukaj na oltarju svoje kapele pred Najsvetejšim, danes, 30. aprila 1945 ob tričetrt na osem zvečer, na praznik zavetnice Italije svete Katarine Sienske, in ob začetku Marijinega meseca, v trenutku, ki je morda najbolj tragičen v zgodovini Trsta, ko se zdi, da vsa človeška upanja na rešitev mesta propadajo, se kot najnevrednejši tržaški škof obračam k Sveti Devici, da bi jo prosil za usmiljenje in rešitev. In dajem eno zasebno zaobljubo, in eno, ki se nanaša na mesto. Druga je naslednja: če bo mesto rešeno z zaščito Tržaške Madone, si bom po najboljših močeh prizadeval, da se postavi v njeno čast cerkev.“ Škof Anton[31]

Ime svetišča naj bi se glasilo najprej Marija, Kraljica Italije, saj so sprva za njegovo postavitev prispevale župnije širom Italije; 1958 je po vseh škofijah romal kip Fatimske Gospe, kar se je končalo v Trstu s posvetitvijo "Marijinemu brezmadežnemu Srcu" po želji Pija XII.. Bolonjski nadškof kardinal Lercaro je predlagal, naj se na Siciliji začeto potovanje konča v Trstu s položitvijo temeljnega kamna za cerkev, ki bo posvečena „Mariji, Kraljici Italije“. Med Slovenci je završalo in apostolski protonotar ter škofov sodelavec Ukmar[32] je naslovil na domačega škofa pismo z naslednjo vsebino:

Lettera di obiezione di Jacob Ukmar[33] Oporečno pismo Jakoba Ukmarja

″Da più parti sento che l’erezione di un Tempio Mariano sotto il titolo di «Regina d’Italia» qui a Trieste non farà buon sangue. Gli Sloveni sarebbero tutti contrari, ma anche molti italiani. Essi trovano inopportuno che sul territorio abitato da due nazioni e quasi al confine con lo stato jugoslavo venga scelto un tale titolo″.

»Z mnogih strani slišim, da postavitev Marijinega templja pod nazivom 'Kraljica Italije' tukaj v Trstu ne bo naletelo na odobravanje. Proti temu bi bili vsi Slovenci, pa tudi mnogi Italijani. Neprimerno se jim zdi, da bi bil takšen naziv izbran na ozemlju, ki ga naseljujeta dva naroda in je skoraj na meji z jugoslovansko državo«.

1959 je tržaški škof Santin pobudo predstavil svetemu očetu Janezu XXIII., ki jo je z velikim zadovoljstvom odobril in tako je zavetnica svetišča na Vejni postala „Marija, Mati in Kraljica“. [34] Glede na to, da se hram nahaja na narodnostno mešanem ozemlju, kjer živijo tako Italijani kot Slovenci, je po Štuhecovih besedah uvidevni papež Janez XXIII. lastnoročno prečrtal prvotni naslov in določil za to priljubljeno Marijino svetišče na Vejni takšno ime, ki je sprejemljivo za oba tam živeča naroda, tako za Slovence kot Italijane: Marija Mati in Kraljica vseh ljudstev, ki naj po krvavih spopadih dveh svetovnih vojn živijo poslej v miru in sodelovanju. To marijansko svetišče naj bo znameje miru in prijateljstva med Vzhodom in Zahodom, kpa tudi sodelovanja in povezanosti med vsemi narodi.[35]

Podobno borbo je vodil Štuhec tudi glede možnosti, da bi bil en oltar posvečen svetima slovanskima apostoloma, bratoma Cirilu in Metodu, ki sta končno le dobila v tem veličastnem svetišču na stičišču Romanov, Slovanov in Germanov oltar, ki ga je z mozaikom okrasil primorski rojak Tone Kralj.

Duhovnik, nuncij in patriarh

[uredi | uredi kodo]

Papeževanje

[uredi | uredi kodo]
Ta doprsni papežev kip hranijo v Benetkah

Konklave in izvolitev

[uredi | uredi kodo]

Po smrti Pija XII. je vzniknila zamisel o tako imenovanem »prehodnem papežu«. Neki novinar jo je opredelil s sledečimi besedami: »Pij XII. je bil velikan. Toda v zadnjih časih je dopustil, da se je število kardinalov zmanjšalo od 70 na 51 in med temi – ne da bi se pregrešili zoper spoštovanje – ni nobenega, ki bi ga dosegal. Zato se bodo po vsej verjetnosti kardinali odločili za izvolitev starejšega papeža, ki bo spet dvignil število kardinalov na 71, tako da bo izbral med tremi tisoči škofov najbolj razgledane in nadarjene može. Moral bo služiti kot miren vezaj med Pijem XII. in med papežem, ki bo v polni meri podedoval njegovo moč in delavnost.«[36]

Prvič v zgodovini je možnost hitrega potovanja ustrezala mednarodnemu značaju kardinalskega zbora zahvaljujoč napredku v letalskem prometu, kot je zapisal neki časnikar: »Newyorški nadškof lahko danes doseže Rim hitreje kot palermski nadškof en rod poprej.«[37] Na tem konklavu so sodelovali kardinali iz 21 dežel v primeri s 16 na prejšnjem, kakor tudi 18 neevropskih v primeri s 7 na prejšnjem.[38] 17 italijanskih kardinalov med 51 je predstavljalo najnižji odstotek od 1455.[39]

V primerjavi s papeškim konklavom leta 1922, ko trije kardinali niso pravočasno prispeli v Rim, ker se je konklave začel predpisno 10 dni po papeževi smrti; ali s konklavom leta 1939, ko so trije kardinali prispeli v Rim ravno zjutraj na začetek konklava, ki se je po novih pravilih začel 18 dni po papeževi smrti; so v tem konklavu vsi kardinali, ki so potovali, prispeli v Rim pravočasno - do 22. oktobra, torej že nekaj dni pred začetkom konklava, ki se je začel 16 dni po smrti Pija XII. Od 53 kardinalov volivcev sta bila zadržana samo dva: komunistični brezbožni vladi Madžarske in Jugoslavije sta onemogočili prihod v Rim kardinaloma Mindszentyju in Stepincu - prvi je bil v azilu na Ameriškem veleposlaništvu v Budimpešti, drugi pa v hišnem priporu v domačem Krašiću. Obema bi oblasti dovolile odhod iz države, toda brez možnosti vrnitve - kar pa se jima je zdelo nečastno in nesprejemljivo. Newyorški kardinal Spellman, ki je ob smrti Pija XII. ravno potoval z ladjo proti New Yorku, se je izkrcal na Azorih in odletel z letalom v Rim, da je še pravočasno prispel na konklave.[40][41]

Konklave za izvolitev naslednika papeža Pija XII., ki je umrl 9. oktobra 1958, je potekal torej od 25. do 28. oktobra 1958. Papež Janez XXIII. je bil izvoljen leta 1958 v štirih dneh.[42] V enajstem glasovanju so kardinali 28. oktobra izvolili za papeža beneškega patriarha Angela Roncallija, ki je izvolitev kljub visoki starosti mirno in vdano sprejel v skladu s svojim geslom: "Pokorščina (prinaša) mir" - in si vzel papeško ime Janez XXIII. s preprosto razlago, da je tako bilo ime njegovemu očetu in da je sv. Janezu posvečena tudi župnijska cerkev v njegovi vasi.[43]

To je bil za Pijem X. že drugi beneški patriarh, ki je postal papež v 20. stoletju; Jožef Sarto je bil izvoljen v konklavu 1903, po smrti Leona XIII.. Na koncu volitev po smrti asketskega in suhljatega Pija XII. v Vatikanu ni bilo pripravljenih ustreznih oblačil za čokato in obilno postavo, kot je bila Roncallijeva – nakar naj bi le-ta v svojem na hitro prirejenem in preozkem oblačilu zastokal: „Vsi so me želeli, razen krojačev.“[44] Številne anekdote - znane so tudi njihove različice - o Angelu Roncalliju pričajo o njegovi veliki priljubljenosti, pa tudi o zdravem smislu za šalo; to je bil pravzaprav odraz njegove globoke ponižnosti, plemenite duše in človeške topline. Prirojeni kmečki smisel za humor je žuborel iz njegove tesne povezanosti z Bogom tudi v trenutku izvolitve. V sobi poleg Sikstinske kapele, kamor se novoizvoljeni papež umakne ter se obleče v bela oblačila rimskega škofa, mu ni bila prav nobena od treh sukenj, ki so jih krojači pripravili za bodočega papeža. Okoli stoječi so se v zadregi spogledovali in niso vedeli, kako iz zagate; novi papež pa jih je smehljaje miril: »Jasno je, da krojači niso želeli, da bi bil jaz papež!«[45]

Delovanje

[uredi | uredi kodo]

Umestitev, kronanje in prevzem službe je potekalo med pontifikalno mašo na torek, 4. novembra 1958; čeprav je bil ta dan delavnik, si ga je novi papež izvolil, ker je bil praznik milanskega nadškofa Karla Boromejskega, ki je v svojem času dosledno izvajal prenovitvene smernice Tridentinskega vesoljnega cerkvenega zbora.

Polagoma je na veselje kardinalov, škofov, duhovnikov in vernikov, pa tudi drugih ljudi, z osebno prisrčnostjo, dobrohotnostjo in prijaznostjo uspel osvojiti srca takorekoč celega sveta - ne le ljudstva, ampak tudi vladarjev. Papež Pij - njegov predhodnik - je bil sicer izredno priljubljen zlasti med Rimljani kot "Rešitelj Rima"; bil pa je v stiku z javnostjo aristokratsko zadržan in je navadno med fotografiranjem povzdignil roke ter uprl pogled kvišku; včasih tudi Janez, vendar je kot kmečki sin največkrat preprosto pogledal naravnost v kamero in se prijazno nasmehnil.

Kot prvi papež po letu 1870 je zapustil ozemlje Vatikana oziroma posesti, ki so pripadale papežu z Lateranskimi sporazumi. Izhod je namenil obisku rimskih zapornikov in jim povedal: »Ker ne morete do mene vi, sem jaz prišel do vas.« Ta njegova usmiljenost in razumevanje obrobnih sta močno odmevala tudi v svetovnem tisku.[46]

Aggiornamento (podanašnjenje)

[uredi | uredi kodo]

V svojem govoru 25. januarja 1959, v katerem je napovedal svojo namero o sklicu koncila,[47]je papež Janez uporabil besedo »aggiornamento«, vendar le v zvezi s svojo načrtovano preureditvijo Zakonika cerkvenega prava. Kmalu pa je izraz začel uporabljati tudi za opis svojega pogleda na potek vesoljnega cerkvenega zbora.

V svoji prvi okrožnici Ad Petri cathedram z dne 29. junija 1959[48] Ko je govoril o prihajajočem koncilu, je dejal v točki 61: »[Škofje] bodo obravnavali zlasti rast katoliške vere, obnovitev zdrave morale med krščansko čredo in ustrezno prilagoditev (aggiornamento) cerkvene discipline potrebam in razmeram našega časa.«  28. junija 1961 pa je Janez XXIII. v nagovoru članom Eymardove Družbe presvetega Rešnjega telesa dejal:

Vesoljni cerkveni zbor bo pod razširjenimi krili katoliške Cerkve sprejel in zajel vso dediščino našega Gospoda Jezusa Kristusa. Njegova glavna naloga bo skrb za stanje in posodobitev (aggiornamento) Cerkve po 20 stoletjih življenja. Naj Bog podeli temu podjetju uspeh s kakršno koli gradnjo, ki jo bomo ponudili, predvsem pa po vsemogočnosti Najvišjega, ki lahko iz samih kamnov pritegne nove izbrane sinove: gibanje k ponovni sestavi celotne skrivnostne črede našega Gospoda.[49]

Sklic koncila

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Drugi vatikanski koncil.
11. oktobra 1962 je papež Janez XXIII. s slovesno sveto mašo odprl drugi vatikanski koncil
Drugi vatikanski koncil (1962–1965) je odprl Janez XXIII., končal pa Pavel VI.

Tik pred začetkom koncila je Janez XXIII. odpotoval v romarski kraj Loreto – prvo potovanje z vlakom, ki ga je opravil kak papež po mnogih desetletjih - prvič po Piju IX.. Želel je tam moliti za uspeh Vesoljnega cerkvenega zbora – in hkrati prelomiti 62 let staro zaobljubo. Leta 1900 je namreč Angel Roncalli kot mlad bogoslovec romal v Loreto, kjer so ga prostozidarji tistega večera tako hudo ozmerjali in užalili, da je ogorčeno zapisal v svoj dnevnik: »Blagoslovljena Madona Loretska! Častim te in te ljubim z vsem srcem. Obljubljam ti tudi, da ti bom vedno zvest kot dober bogoslovec v Rimu; vendar ti z obžalovanjem sporočam, da me tukaj ne boš nikoli več videla.«[50]

Na začudenje svojih sodelavcev je manj kot devetdeset let po prvem vatikanskem koncilu sklical nov ekumenski koncil. Res je sicer, da so v srednjem veku bili koncili mnogo pogostejši; na splošno pa so mislili, da še ni potreben nov koncil. Neki vatikanski uradnik je papežu glede te zadeve dejal, da je “popolnoma nemogoče“, da bi 2. vatikanski koncil odprli v letu 1963. “Dobro, ga bomo pa v 1962,” je odgovoril papež. In res ga je.[51] Medtem ko je velika večina kardinalov in škofov menila, da bi bile za uspeh koncila potrebne dolgoletne priprave, je Janez XXIII. objavil, da ga namerava sklicati že čez nekaj mesecev.

Manj kot tri mesece po izvolitvi, – 25. januarja 1959 –, je novoizvoljeni papež presenetil skupino kardinalov z novico, da bo sklical vesoljni cerkveni zbor. Kmalu so se začele priprave in papež je razposlal vprašalnik predstojnikom rimskih kongregacij, škofom, višjim redovnim predstojnikom ter katoliškim univerzam, naj se vključijo s svojimi predlogi; na 2812 vprašnj je prišlo 2150 odgovorov, ki so nakazali smernice za koncil. Sledila je ustanovitev desetih različnih komisij, ki so pripravile osnutke, kakor tudi ustanovitev osrednje komisije, ki je predloge usklajevala – vsega skupaj je bilo 824 sodelavcev. Na odprtje koncila 11. oktobra 1962 je prišlo 2540 škofov in drugih koncilskih očetov.

V polurnem nagovoru je papež Janez Dobri jedrnato povzel nujo po branju znamenj časa, torej po lastni prenovi in pogovoru z drugimi s poslušanjem potreb sodobnega človeka in družbe; le aggiornamento (podanašnjenje) lahko prinaša svetu pravo veselje in resnični mir. Koncil želi predvsem združevati in spoštovati vse kristjane prek ekumenizma. [52]

Drugi vatikanski koncil je s svojim podanašnjenjem korenito preobrazil in posodobi obraz Katoliške Cerkve.

O Janezu XXIII. lahko rečemo, da je poučeval in pridobival ljudi kot dober vaški župnik. S svojo preprosto vernostjo, dosledno zvestobo zdravim izročilom, pa tudi z odprtostjo znamenjem časa – je koncil Cerkev približal svetu in svet Cerkvi ter osvajal ljudi ne glede na njihovo prepričanje – celo nevernike. O tem govori že sam naslov konstitucije "Gaudium et spes" - "Cerkev v sedanjem svetu". Z odprtim srcem je ljudi spremljal tako koncil kakor papež na njihovi življenjski poti – in marsikdo je to razumel, kar je utrjevalo medsebojno zaupanje.

Ta prava očetovska skrb odseva tudi iz Janezovega kratkega nagovora, ki ga je imel "ex abrupto" z okna svoje delovne sobe na večer odprtja drugega vatikanskega koncila, 11. oktobra 1962. Po sončnem zahodu so romarji v sprevodu noseč baklje prišli na Trg sv. Petra, kjer so iz številnih majhnih lučk oblkovali križ in papež jim je povedal tole čudovito misel:

"Poglejte gor proti nebu: nocoj je celo luna pohitela in napravila svoj svetlobni prizor, ko da nas boža. Ko se boste vrnili domov, pobožajte svoje otroke in jim recite: 'To je papeževo božanje'."[53] "In če boste opazili kako solzo, ki bi jo bilo potrebno obrisati, spodbudno recite: ‘Papež je z vami še posebej v trenutkih, ko ste žalostni in vam je hudo.'”[54]

Novi cerkveni zakonik

[uredi | uredi kodo]

Po Drugem vatikanskem koncilu (1962–1965), ki ga je sklical papež Janez XXIII. je postalo jasno, da bo v novonastalih razmerah v Rimskokatoliški Cerkvi potreben tudi nov pravni zakonik. Po skoraj dveh desetletjih razprav in številnih osnutkih novega Zakonika je papež Janez Pavel II. 25. januarja 1983 objavil nov Zakonik cerkvenega prava (Codex iuris canonici), ki upošteva smernice, ki jih je dal koncil.[55][56]

Sprejemanje, sumničenje in izobčenje

[uredi | uredi kodo]
Sprejem anglikanskega nadškofa

Prvič po 400 letih od izobčenja Elizabete I. se je srečal kot prvi papež s canterburyjskim nadškofom Fisherjem, katerega je sprejel v Vatikanu 2. decembra 1960 in imel z njim enourni pogovor.

Sprejem Hruščove hčerke

7. marca 1963 je zasebno sprejel Alekseja Adžubeja v Vatikanu skupaj z ženo Rado, hčerko sovjetskega predsednika Hruščova. Rada je bila navdušena nad papeževimi velikimi, grčastimi kmečkimi rokami, ki so jo spominjale na očetove. Papež si ni delal utvar, ampak je menil, da to srečanje pomeni morda razočaranje, ali pa tudi nit Božje previdnosti, ki je ne bi smel pretrgati.

Odnos do Patra Pija

Po mnenju italijanskega zgodovinarja Sergia Luzzatta[57] je bil odnos med papežem Janezom XXIII. in Patrom Pijem vseskozi pod vprašajem.[58] Janez XXIII. je verjel hudim obtožbam Pijevih nasprotnikov, češ da je goljuf ter pogubljevalec duš, ki poseduje skoraj srednjeveško vero in ima neprimerne odnose z več ženskami.[59] Po drugem mnenju pa je bil Janezov odnos do Patra Pija v začetku dokaj sprejemljiv, vendar je sčasoma zaradi napačnih in neugodnih obvestil postal napet in sporen. Šele v svoji zadnji bolezni je malo pred svojo smrtjo papež spoznal, da je bil napačno obveščen in priznal kapucinovo svetost ter Patra Pija celo prosil, naj moli zanj.[60]

Izobčenje Fidela Castra

Papež Janez XXIII. je 3. januarja 1962 po navodilih Pija XII. iz leta 1949, ki so katolikom prepovedovala članstvo v KP ali podporo komunističnim režimom, izobčil kubanskega komunističnega voditelja Fidela Castra.[61] Iz okoliščin sledi, da je izobčenje - kljub okoliščinam, ki bi temu dejanju ustrezale - vendarle postalo v novejšem času bolj izjema kot pravilo.

Anekdote

[uredi | uredi kodo]

O njegovi priljubljenosti in neposrednosti pričajo številne anekdote, ki razkrivajo, da je znal z zaupanjem v Boga in človeka najti izhod iz sleherne zagate in sicer mučne ali kočljive okoliščine obrniti tudi na šalo ravnaje se po zdravi kmečki pameti. Kljub temu se najdejo ljudje, ki se nad njegovim - ali drugih papežev - smislom za zdrav humor pohujšujejo, češ da se to ne spodobi cerkvenemu dostojanstveniku; nič čudnega, saj globokoumnih šal ne zastopijo ljudje z nizkim inteligenčnim količnikom, o katerih zajedljivo pravi že Shaw: "Čim ožje so pameti, tem širši so predsodki!"

Miren spanec

Neki novoposvečeni škof je Janezu XXIII. potožil, da mu breme njegove službe ne pusti mirno spati. Papež ga je dobrohotno miril in mu dejal, da se je po izvolitvi za papeža počutil enako; nato pa se mu je v spanju prikazal angel varuh[62] in ga vprašal: »Kdo vlada v Cerkvi: ti ali Sveti Duh? Angelo, ne jemlji sebe tako resno.« »Od takrat« - je rekel papež - »spet mirno spim.« [63] Razumljivo, da je papeška služba prinesla s seboj nova bremena ter več vprašanj kot odgovorov zlasti v začetnih dneh papeževanja: “Pogosto se zbudim sredi noči in začnem razmišljati o perečih vprašanjih; rečem si, da bi o tem moral govoriti s papežem. Potem pa se spomnim, da sem ta papež jaz, in si rečem: ‘No, potem pa moram o tem govoriti z Jezusom’.”[64]

Jackie

Ko je Vatikan obiskala prva dama Združenih držav Amerike Jacqueline Kennedy, je tuhtal, kako naj jo ogovori: »Mrs. Kennedy« ali »Jaqueline Kennedy« ali kako drugače. V trenutku srečanja pa jo je na veliko zabavo zbranih časnikarjev kratkomalo poklical: »Jackie!«. Po svoji duhovitosti in dobroti je slovel že dolgo poprej.

Jabolka

Kot apostolski nuncij v Parizu se je po službeni dolžnosti moral udeležiti tudi slavnostne večerje. Določen mu je bil sedež desno od gostiteljice, ki je bila žena nekega južnoameriškega veleposlanika; nosila je sicer osupljivo lepo, vendar globoko izrezano Diorjevo obleko, ki morda ni bila ravno najprimernejša v navzočnosti tako odličnih gostov, ki so se v zadregi presedali in radovedno strmeli v nuncija pričakovaje njegove graje; nastala je moreča tišina. Ko so postregli z glavno jedjo, je Roncalli vstal, pozdravil kot dekan diplomatskega zbora navzoče, nazdravil in šaljivo končal: "'Ni mi jasno, zakaj vsi gostje kar naprej buljijo vame, ubogega, starega grešnika, medtem ko niti ne opazijo, da je moja brhka soseda, naša očarljiva gostiteljica, od mene dosti mlajša in privlačnejša ...'" Omizje je izbruhnilo v krohot in stekel je sproščen pogovor.[65]

Kot pomembna cerkvena osebnost pa je nuncij menil, da ne sme oditi brez nauka, ki pa ga je prihranil za konec, ko so postregli jabolka. Vzel je najlepše rdeče jabolko in ji ga ponudil. Ljudje so postali pozorni in slišali, kako je sramežljivo zavrnila: »Ne, hvala.« On pa je vztrajal in vljudno dejal: »Vzemite, prosim vas!« Ona pa začudena nad tako vsiljivostjo: »Zakaj neki?« On pa glasno: »Ker je Eva šele po tem, ko je pojedla jabolko, spoznala, da je gola.«[66]

Plača

Neki škrlatnik je negodoval, češ da je po povišanju plače v Vatikanu neki delavec dobil enako vsoto kot kardinali. Papež je pri priči dal pojasnilo: »Ta zaposleni družinski oče ima deset otrok; upam, da jih kardinal nima.« [67]

Samo namestnik

Papež je obiskal rimsko cerkveno bolnišnico „Svetega Duha“. Prednica se je vljudno predstavila rekoč: „Sveti oče, jaz sem predstojnica 'Svetega Duha'.“ Na kar ji je papež odgovoril: „Ste pa res srečni! Jaz pa sem le namestnik Jezusa Kristusa na zemlji.“[68]

»Jožef, vaš brat«

Sprava z judovstvom je bila papežu še posebej pri srcu; zgodovinsko so katoličani neredko zagovarjali tudi antisemitizem, ki se ga je Rimskokatoliška cerkev slovesno odrekla med Drugim vatikanskim vesoljnim cerkvenim zborom. Ko je Vatikan je obiskalo judovsko poslanstvo, se jim je Janez XXIII. dobrohotno približal ne meneč se za slovesnost, se z njimi rokoval in dejal: „Dobrodošli. Jaz sem Jožef, vaš brat.“[69] To ni bilo le namigovanje na njegovo lastno ime Jožef (Giuseppe), temveč predvsem na svetopisemsko zgodbo, v kateri se Jožef, ki je bil dolgo časa izgubljen, s temi besedami razodene svojim bratom v Egiptu.[70][71]

Ob drugi priliki po prijateljskem pogovoru želi papež pospremiti svojega gosta do izhoda iz sprejemne dvorane. To je bil rimski rabin, ki pa vljudno odstopi prednost papežu; toda Janez XXIII. ne popusti, ampak nakaže z roko zopet prednost rabinu slovesno rekoč: "Najprej Stara zaveza!"[72][73]

Rimski papež

[uredi | uredi kodo]

Bolezen, smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]

Mirovnik tudi v bolezni

[uredi | uredi kodo]
Kardinal Loris Capovilla na obisku pri hudo bolnem papežu Janezu XIII.

Že pred odprtjem drugega vatikanskega koncila je papež zaslutil, da z njegovim zdravjem nekaj ni v redu in opažal prve opozorilne znake bolezni na želodcu; taka huda bolezen je že bila prizadela nekatere člane njegove družine.[74]. 23. septembra 1962 pa so zdravniki res ugotovili, da papež boluje za želodčnim rakom. Osem mesecev za tem je občasno krvavel iz želodca in se z velikim naporom redkeje pojavljal v javnosti; pa še tedaj je bil videti bled in izčrpan. Sam je v zvezi s tem o Veliki noči, 14. aprila 1963, namignil na svoje težko zdravstveno stanje, ko je obiskovalcem rekel: "Kar se dogaja vsem ljudem, se bo morda kmalu zgodilo tudi papežu, ki vam danes govori."

Čeprav sam hudo bolan, se je vendarle ponudil za posredovanje med ameriškim predsednikom Johnom Kennedyjem in sovjetskim predsednikom Nikitom Hruščovom med kubansko raketno krizo oktobra 1962. Oba državnika sta pohvalila papeževo globoko predanost mirnemu reševanju mednarodnih sporov. Hruščov je kasneje poslal sporočilo prek Normana Cousinsa[75], v katerem je izrazil svoje najboljše želje za papeževo ozdravljenje. Janez XXIII. mu je poslal nazaj osebno natipkano sporočilo, v katerem se mu prisrčno zahvaljuje za pismo. Cousins je medtem odpotoval v New York in zagotovil, da bo Janez postal 'Osebnost leta revije „Time“' in tako je Janez XXIII. res postal prvi papež, ki je od revije Time prejel ta častni naziv; sledil mu je Janez Veliki leta 1994 in Frančišek leta 2013.

7. marca 1963, na praznik vseučiliščnega zavetnika sv. Tomaža Akvinskega, je papež obiskal Univerzo svetega Tomaža Akvinskega Angelicum in jo z motuproprijem Dominicanus Ordo[76] povzdignil na stopnjo papeške univerze.[77][78]

Balzanova nagrada

[uredi | uredi kodo]

10. maja 1963 je v Vatikanu dobil obvestilo, da je prejel Balzanovo nagrado; svoje dosežke pa je pripisal petim papežem svojega življenja, vse od Leona XIII. pa do Pija XII.. 11. maja je italijanski predsednik Segni uradno podelil papežu Balzanovo nagrado za njegovo zavzemanje za mir. Med vožnjo v avtomobilu na uradno slovesnost je trpel zaradi hudih bolečin v trebuhu, vendar se je na vsak način hotel srečati s Segnijem v Kvirinalski palači, da bi tam prejel nagrado. Ni je hotel zasebno prejeti v Vatikanu, češ "da bi bila žalitev častiti papeža na posmrtnih ostankih križanega apostola Petra." To je bil papežev zadnji odhod iz Vatikana.[79]

Potuhnjena bolezen pa je nezaustavljivo napredovala; pri svojem zadnjem javnem nastopu je v sredo, dne 24. maja, s pojemajočim glasom to tudi brez okolišanja povedal stotisočglavi množici zbrani na Trgu svetega Petra, ki je molila za njegovo zdravje:

„Ne skrbite toliko zame. Pripravljen sem se podati na veliko potovanje. Kovčke imam spakirane in lahko odidem kadarkoli.“[80]

Prejem svete popotnice

[uredi | uredi kodo]

25. maja 1963 je papež pretrpel še eno krvavitev in potreboval več transfuzij krvi, vendar je rak predrl želodčno steno in kmalu se je pojavil peritonitis. Zdravniki so se posvetovali in Janezu XXIII. je njegov pomočnik Capovilla odkrito sporočil, da mu zemeljska znanost ne more nič več pomagati; obiskali so ga tudi vsi njegovi še živi bratje in sestre. 31. maja mu je vročina poskočila na 42˚Celzija in ga je bolezen priklenila na posteljo. Vatikanski državni tajnik Van Lierde[81] mu je bil prišel podelit svete zakramente za umirajoče. Papež je takrat še zadnjič spregovoril:

"Imel sem veliko milost, da sem se rodil v krščanski družini, skromni in revni, v kateri pa je vladal strah Gospodov. Moj čas na Zemlji se bliža koncu. Toda Kristus živi naprej in nadaljuje svoje delo v Cerkvi. Duše, duše, ut omnes unum sint."[a]

Van Lierde mu je tedaj podelil bolniško maziljenje [82] Ker je bil preveč ginjen, je Lierde pomešal vrstni red in papež mu je prijazno pomagal, da se je držal predpisanega reda.[83]

Smrt in pogreb

[uredi | uredi kodo]
Truplo Janeza XXIII. vozijo v Baziliko sv. Petra
Prvotna grobnica (do 2000) papeža Janeza XXIII. v Vatikanskih jamah

Rak je opravil svoje in začel se je smrtni boj, ki je trajal 91 ur. Papež Janez XXIII. je umrl zaradi notranjega vnetja, ki ga je povzročila perforacija želodca, 3. junija 1963 ob 19:49 po krajevnem času v starosti 81 let. Končalo se je njegovo uspešno, vendar sorazmerno kratko papeževanje štirih let, sedmih mesecev in šestih dni. Umrl je na samo Binkoštno nedeljo ravno takrat, ko se je na Trgu svetega Petra končala zanj maša, ki jo je daroval kardinal Traglia. Kardinal-kamerleng - nadškof Centoz [84]je uradno in obredno ugotovil in razglasil smrt; navzoči pa so molili za pokoj njegove duše. Ko so nato sobo razsvetlili, so ljudje vedeli, da je umrl njihov ljubljeni duhovni nadpastir.

Pet minut po papeževi smrti je Vatikanski radio skupaj z italijanskimi postajami sporočil novico o papeževi smrti v 30 jezikih posebej poudarivši papežev koncilski prispevek in splošno žalost zaradi izgube ponižnega in prijaznega duhovnega pastirja ter končal z izredno pohvalo:

Die Botschaft über den Tod des Papstes [85] Sporočilo o papeževi smrti

„Er besuchte die Gefangenen, die Kranken, die Kinder, die Demütigen und begab sich mitten unter das Volk. Er schenkte der Menschheit die Enzykliken ‚Mater et Magistra‘ und ‚Pacem in Terris‘. Für ihn, der in der Kirche den ökumenischen Geist neu belebte und unter den Menschen Gefühle der Güte und Brüderlichkeit weckte, erflehen die Gläubigen und die gesamte Christenheit die ewige Glückseligkeit, die Christus den Erbauern des Friedens verheissen hat.“

„Obiskoval je zapornike, bolnike, otroke, zapostavljene in se podajal med ljudi. Človeštvu je podaril okrožnici ‚Mater et Magistra‘ ter ‚Pacem in Terris‘. Zanj, ki je znova poživil v Cerkvi ekumenski duh in spodbudil med ljudmi občutek dobrote in bratstva, želijo izprositi verniki in celotno krščanstvo večno blaženost, ki jo je obljubil Kristus usmiljenim in miroljubnim.“

Italijanska vlada je razglasila tri dni žalovanja z zastavami na pol droga in z zaprtjem pisarn in šol.[86]General Franko je najavil desetdnevno žalovanje;[87]Filipini devetdnevno;[88] Brazil petdnevno;[89] Portugalska,[90] Paragvaj in Guatemala sta razglasila tridnevno žalovanje za rajnim Janezom XIII.;[91][92] Kongo pa je razglasil en dan spomina.[93]

Pogrebna maša je bila 6. junija v Baziliki sv. Petra ob navzočnosti kardinalov, diplomatskega zbora in številnih vernikov; pokopan pa je v Vatikanskih jamah, čeprav je nekdaj izrazil željo, da bi bil najraje pokopan v Lateranski baziliki.[94][95]

Dva venca ob njegovem grobu so darovali zaporniki zapora »Regina Coeli« v Rimu in zapora »Mantova« v Veroni. 22. junija 1963, dan po svoji izvolitvi, je njegov prijatelj in naslednik Pavel VI. molil na njegovem grobu. Grobnica Janeza XXIII. Je bila do 2000 v bližini groba papeža Pija X..

Spomin

[uredi | uredi kodo]
Relikvije - izredno dobro ohranjeno truplo Janeza XXIII.
Kanonizacijo papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. je vodil 27. aprila 2014 papež Frančišek.

»Dobrega papeža Janeza«, kot so ga mnogi klicali, je papež Janez Pavel II. leta 2000 razglasil za »blaženega«, kar je zadnji korak pred razglasitvijo za svetnika. Ob beatifikaciji so njegove posmrtne ostanke prenesli iz prvotnega groba v katakombah pod baziliko svetega Petra bližje oltarju ter ga izpostavili v javno češčenje.

Ugotovili so, da je bilo njegovo telo izjemno dobro ohranjeno, kar nekateri pripisujejo balzamiranju in pomanjkanju kisika v zapečateni trojni krsti,[96] drugi pa čudežu, za kar so ga brez dvoma imeli številni oboževalci.

Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil isti grob pozneje uporabljen za pokop papeža Janeza Pavla II.. Po njegovi prestavitvi ob beatifikaciji bliže grobu apostola Petra pa so po lastni želji vanj pokopali zaslužnega papeža Benedikta XVI.

Češčenje je opazno tudi pri drugih kristjanih, tako na primer pri anglikancih; pa tudi številne protestantske skupnosti ga častijo kot spodbujevalca ekumenizma in cerkvenega prenovitelja.

Godovni dan papeža Janeza XXIII. je v Katoliški Cerkvi 11. oktober – začetek Drugega vatikanskega koncila. Anglikanski in protestantski kristjani pa obhajajo njegov god na dan njegove smrti dne 3. junija, ali pa naslednjega dne.[97]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Cogley J. Encyclopædia Britannica
  2. ↑ SNAC — 2010.
  3. 1 2 Иоанн XXIII // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  4. ↑ Lesser Feasts and Fasts 2018 (v angleščini). Church Publishing, Inc. 17. december 2019. ISBN 978-1-64065-235-4.
  5. ↑ »San Giovanni XXIII Papa Patrono dell'Esercito«. ordinariatomilitare.chiesacattolica.it. Ordinariato militare. 12. oktober 2017. Pridobljeno 15. oktobra 2017.
  6. ↑ Journal of a Soul, Pope John XXIII, tr. Dorothy White, Geoffrey Chapman (a Continuum imprint), 1965 (2000), p. xxxv, "Chronology 1881–1963"
  7. ↑ »Spokane Daily Chronicle« – prek Google News Archive Search.
  8. ↑ »Spokane Daily Chronicle - Google News Archive Search«. news.google.com.
  9. ↑ »Pope John XXIII«. Rome, IT: Vatican. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. avgusta 2010. Pridobljeno 12. septembra 2010.
  10. ↑ Kerdreux, Michel de (1970). Jean XXIII. Editions Beauchesne. ISBN 978-2-7010-0404-4. Pridobljeno 12. septembra 2010.
  11. ↑ »Jean XXIII, souvenirs de jeunesse« (v francoščini). Pariz: aleteia. 23. april 2014. Pridobljeno 19. junija 2025.
  12. ↑ »Biography of John XXIII«. Holy See. Pridobljeno 28. aprila 2014.
  13. ↑ »Rito della Canonizzazione e Celebrazione Eucaristica« [Rite of Canonization and Eucharistic Celebration] (PDF) (v italijanščini). Holy See. Pridobljeno 25. aprila 2014.
  14. ↑ »Pope John XXIII«. The Papal Library (biography). Saint Mike. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. decembra 2013. Pridobljeno 23. junija 2013.
  15. ↑ Hebblethwaite, Peter (1994), John XXIII, Pope of the Council (rev izd.), Glasgow: Harper Collins, str. 46
  16. ↑ Hebblethwaite, Peter (1994), John XXIII, Pope of the Council (rev izd.), Glasgow: Harper Collins, str. 76–77
  17. ↑ Cesare Baronio (tudi: Caesar B<žaronius; 1538 - 1607), oratorijanec sv. Filipa Nerija, zgodovinar in kardinal Katoliške Cerkve. Njegovo najbolj znano delo je "Annales Ecclesiastici" ("Cerkveni letopisi") v 12 zvezkih (1588-1607). 1745 ga je papež Benedikt XIV. razglasil za "blaženega"
  18. ↑ »Jean XXIII, souvenirs de jeunesse« (v francoščini). Pariz: aleteia. 23. april 2014. Pridobljeno 19. junija 2025.
  19. ↑ Santa Maria in Montesanto je naslovna mala bazilika med rimskimi cerkvami v četrti Campo Marzio, ki stoji med Piazza del Popolo, Via del Corso in Via del Babuino. Znana je tudi kot Cerkev umetnikov (Chiesa degli artisti) in dvojčica cerkve Santa Maria dei Miracoli, čeprav obstajajo razlike zlasti v tlorisu.
  20. ↑ Jože Pavlič, Vera, ubrano petje in poštenost; v: Družina, številka 17, 27. april 2014, stran 36.
  21. ↑ kta (12. september 2022). »Kardinal Puljić blagoslovio Pastoralni centar "Papa Ivan Dobri" u Beogradu« (v hrvaščini). Sarajevo: Katolička tiskovna agencija Biskupske konferencije Bosne i Hercegovine. Pridobljeno 21. junija 2025.
  22. ↑ »Zahvalni govor vlč. Mihaela Sokola na misi i svečanosti blagoslova Pastoralnog centra papa Ivana Dobri« (v hrvaščini). Beograd: Nadškofijski ordinariat Beograd.rs. 11. september 2022. Pridobljeno 21. junija 2025.
  23. ↑ Jelena Čalija (9. september 2022). »Beogradska nadbiskupija otvara prvi Pastoralni centar« (v srbščini). Beograd: politika.rs. Pridobljeno 21. junija 2025.
  24. ↑ Tomaž Kelenc (1920-1969) iz Prlekije je bil salezijanski duhovnik, vzgojitelj in ljudski misijonar. Znana je bila njegova pobožnost do sv. Jožefa. V njegovo priprošnjo pri Bogu je čezmerno zaupal, češ da ga bo čudežno ozdravil v njegovi borbi z gangreno, ki je bila posledica sladkorne bolezni; ni se dal pravočasno operirati in tako mu zdravniki niso več mogli pomagati.
  25. ↑ Salezijanski duhovnik Anton Bajuk (1913-1979) rodom iz Bele Krajine je bil prvi ravnatelj salezijanskega zavoda oziroma semenišča v 64km od Zagreba oddaljenih Križevcih od leta 1959 in je bil hudo poškodovan v partizanskem napadu na procesijo v čast Mariji Pomočnici v Marijinem Dvoru pri Badljevini 24. maja 1945
  26. ↑ Bogdan Kolar (2002). Njih spomin ostaja. In memoriam III. Ljubljana: Salve. str. 25.
  27. ↑ Janez Jelen (2022). Bog vse obrača na dobro. Mužlja: Samozaložba. str. 89.
  28. ↑ Salezijanski duhovnik Franc Štuhec (1913-1986) je veliko časa deloval na Tržaškem kot vzgojitelj, pisatelj in urednik "Knjižic"
  29. ↑ Bogdan Kolar (2002). Njih spomin ostaja. In memoriam III. Ljubljana: Salve. str. 380.
  30. ↑ Santin Antonio, Al tramonto: ricordi autobiografici di un vescovo Trieste, LINT, 1978, p. 41.
  31. ↑ »Catalogo generale dei Beni Culturali. Beni architettonici e paesaggistici. Tempio Nazionale a Maria Madre e Regina di Monte Grisa (Santuario di Monte Grisa)« (v italijanščini). Trst: iccd.cultura.gov.it. Pridobljeno 18. junija 2025.
  32. ↑ Jakob Ukmar (1878 - 1971) škofov sodelavec, pisatelj, akademik in predavatelj, Božji služabnik
  33. ↑ Rebula Alojz, Jacob Ukmar, Milano, Studio tesi, seconda edizione, 1992, p. 104.
  34. ↑ »Catalogo generale dei Beni Culturali. Beni architettonici e paesaggistici Tempio Nazionale a Maria Madre e Regina di Monte Grisa (Santuario di Monte Grisa) Trieste, XX« (v italijanščini). Trst: iccd.cultura.gov.it. Pridobljeno 18. junija 2025.
  35. ↑ »The Shrine of Mount Grisa« (v angleščini). Trst: PromoTurismoFVG. Pridobljeno 19. junija 2025.
  36. ↑ Teresio Bosco, Carlo de Ambrogio, Papež Janez Dobri, Ognjišče, Koper 1967, stran 94.
  37. ↑ »As the Catholic Church Prepares to Choose a New Leader« (PDF). The New York Times. 12. oktober 1958. Pridobljeno 6. novembra 2017.
  38. ↑ Cortesi, Arnaldo (25. oktober 1958). »Cardinals Meet in Secrecy Today« (PDF). The New York Times. Pridobljeno 6. novembra 2017.
  39. ↑ Tobin, Greg (2009). Selecting the Pope: Uncovering the Mysteries of Papal Elections. Sterling Publishing. str. 40. ISBN 9781402729546. Pridobljeno 7. novembra 2017.
  40. ↑ »The Papacy« (PDF). The New York Times. 12. oktober 1958. Pridobljeno 6. novembra 2017.
  41. ↑ Cortesi, Arnaldo (23. oktober 1958). »Cardinals Visit Suites in Vatican« (PDF). The New York Times. Pridobljeno 6. novembra 2017.
  42. ↑ Milana Milošević (8. maj 2025). »Crni dim iz dimnjaka Sikstinske kapele: Nema odluke o novom papi nakon trećeg glasanja« (v srbščini). nedeljnik.rs. Pridobljeno 8. junija 2025.
  43. ↑ Snježana Majdandžić-Gladić (11. oktober 2015). »Sveti papa Ivan XXIII« (v hrvaščini). Zagreb: Vjera i djela. Pridobljeno 8. junija 2025.
  44. ↑ Alexander Brüggemann (3. junij 2023). »Anekdoten um Papst Johannes XXIII. - "Wenn die Pferde nicht mehr können, nimmt man Esel"« (v nemščini). domradio.de. Pridobljeno 16. junija 2025.
  45. ↑ Jesús Colina (26. april 2014). »Jean XXIII, le Pape qui aimait plaisanter« (v francoščini). aleteia.fr. Pridobljeno 18. junija 2025.
  46. ↑ Hebblethwaite, Peter (1987). Pope John XXIII: Shepherd of the Modern World. Image Books. str. 303.
  47. ↑ »Allocuzione con la quale il Sommo Pontefice annuncia il Sinodo Romano, il Concilio Ecumenico e l'aggiornamento del Codice di Diritto Canonico (25 gennaio 1959) | Giovanni XXIII«. www.vatican.va. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. januarja 2010.
  48. ↑ »Ad Petri Cathedram (June 29, 1959) | John XXIII«.
  49. ↑ »Pope speaks of unity and the Council« (PDF). The Criterion. Archdiocese of Indianapolis. 7. julij 1961.
  50. ↑ Alexander Brüggemann (3. junij 2023). »Anekdoten um Papst Johannes XXIII. - "Wenn die Pferde nicht mehr können, nimmt man Esel"« (v nemščini). domradio.de. Pridobljeno 16. junija 2025.
  51. ↑ »Zabavne izjave papeža Janeza XXIII«. Zavod Iskreni. 26. april 2014. Pridobljeno 16. junija 2025.
  52. ↑ Snježana Majdandžić-Gladić (10. oktober 2014). »Drugi vatikanski sabor« (v hrvaščini). Zagreb: Vjera i djela. Pridobljeno 24. junija 2025.
  53. ↑ Csaba Török (11. oktober 2014). »XXIII. János pápa – Egy ember, aki engedte, hogy az Úr vezesse« (v madžarščini). Budimpešta: Magyar Kurír. Pridobljeno 16. junija 2025.
  54. ↑ »Zabavne izjave papeža Janeza XXIII«. Zavod Iskreni. 26. april 2014. Pridobljeno 16. junija 2025.
  55. ↑ »Ojnik, Stanko, Šuštar, Alojzij. Zakonik cerkvenega prava. Družina, 1999«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. januarja 2025. Pridobljeno 15. novembra 2024.
  56. ↑ Ojnik, Stanko; Šuštar, Alojzij (2006). Codex iuris canonici : razglašen z oblastjo papeža Janeza Pavla II. - 2. ponatis. Družina. COBISS 229540352. ISBN 978-961-222-259-8.
  57. ↑ Sergio Luzzatto (*Genova 2. september 1963) je italijanski zgodovinar, časnikar in gledani TV-voditelj
  58. ↑ Luzzatto, Sergio (2011). Padre Pio: Miracles and politics in a secular age (1st ed.) s. 270. New York: Picador. ISBN 978-0312611668.
  59. ↑ »Italy's favourite saint was a fraud believed former pope« (v angleščini). Times Online. 25. oktober 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. julija 2009. Pridobljeno 29. julija 2009.
  60. ↑ »Saint Father Pio – a sign and challenge« (v angleščini). Sunday Catholic Weekly Niedziela. 2008. Pridobljeno 29. julija 2009.
  61. ↑ »La excomunión de Fidel Castro cumple cincuenta años«. abc (v španščini). 2. januar 2012. Pridobljeno 11. septembra 2022.
  62. ↑ »Sveti angeli varuhi«. Ljubljana: Katoliška Cerkev v Sloveniji. 2. oktober 2023. Pridobljeno 24. junija 2025.
  63. ↑ Alexander Brüggemann (3. junij 2023). »Anekdoten um Papst Johannes XXIII. - "Wenn die Pferde nicht mehr können, nimmt man Esel"« (v nemščini). domradio.de. Pridobljeno 16. junija 2025.
  64. ↑ »Zabavne izjave papeža Janeza XXIII«. Zavod Iskreni. 26. april 2014. Pridobljeno 16. junija 2025.
  65. ↑ »Ausgewählte Anekdoten über Johannes XXIII« (v nemščini). Kirche zum Mitreden. 6. oktober 2000. Pridobljeno 16. junija 2025.
  66. ↑ Andreja Barat (24. julij 2016). »Papeži, katerim s(m)o se smejali«. domovina. Pridobljeno 16. junija 2025.
  67. ↑ Petra Bouve. »Szent XXIII. János fergeteges humora« (v madžarščini). etcetera.hu. Pridobljeno 16. junija 2025.
  68. ↑ Alexander Brüggemann (3. junij 2023). »Anekdoten um Papst Johannes XXIII. - "Wenn die Pferde nicht mehr können, nimmt man Esel"« (v nemščini). domradio.de. Pridobljeno 16. junija 2025.
  69. ↑ 1Mz 45,4 - 1. Mojzesova knjiga
  70. ↑ »Prva Mojzesova knjiga - Geneza (1 Mz, 45:1 - 45:28) - petinštirideseto poglavje: Jožef se da spoznati«. Ateistični inštitut. Pridobljeno 24. junija 2025.
  71. ↑ Alexander Brüggemann (3. junij 2023). »Anekdoten um Papst Johannes XXIII. - "Wenn die Pferde nicht mehr können, nimmt man Esel"« (v nemščini). domradio.de. Pridobljeno 16. junija 2025.
  72. ↑ Sveto pismo se sestoji iz 45 knjig stare zaveze iz časa od začetka sveta do prihoda Jezusa Kristusa in 27 knjig nove zaveze, ki obravnavajo Krisusovo delovanje in začetno obdobje krščanstva. Časovno je seveda stara zaveza – ki na skrivnosten način napoveduje novo, ki pa zopet v novi luči razlaga staro – le-tej predhodnica.
  73. ↑ »Les dix bons mots du pape le plus drôle de l'histoire« (v francoščini). La rédaction d'Aleteia. 23. november 2017. Pridobljeno 11. oktobra 2022.
  74. ↑ Marco Roncalli, Giovanni XXIII. Angelo Giuseppe Roncalli. Una vita nella storia, Torino, Lindau, 2012, pp. 699-700
  75. ↑ Norman Cousins (1915-1990) je bil ameriški časnikar, akademik in mirovni posrednik v meddržavnih sporih
  76. ↑ »Acta Ioannis Pp. XXIII« (PDF), Acta Apostolicae Sedis, Rome, IT, 55: 205–208, 1963, pridobljeno 9. septembra 2012
  77. ↑ Interviste [Interviews] (v italijanščini), zv. 83, Rome, IT: Vatican, 2008, c. 1, pridobljeno 5. februarja 2013
  78. ↑ Meneghetti, Antonio 'Tonino', »Io bloggo«, Ontospychology, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. novembra 2019, pridobljeno 5. februarja 2013, On 8 March 1963, Pope Giovanni XXIII came to the Angelicum to celebrate the passage from Ateneo Angelicum to University: Pontificia Universitas Studiorum Sancti Tomae Aquinatis in Urbe.
  79. ↑ Hebblethwaite, Peter (1994), John XXIII, Pope of the Council (rev izd.), Glasgow: Harper Collins, str. 502
  80. ↑ Hubert Gaisbauer (3. junij 2013). »„Die Zeichen der Zeit erkennen". Vor 50 Jahren starb Papst Johannes XXIII« (v nemščini). Dunaj: religion.ORF.at. Pridobljeno 8. junija 2025.
  81. ↑ Petrus Canisius Jean van Lierde, OSA (1907 - 1995) je 40 let (19511991) opravljal službo državnega tajnika, kar je najdaljše obdobje službe kateregakoli papeškega visokega uradnika.
  82. ↑ po tedaj veljavnem obredniku je bilo treba poleg določenega besedila maziliti tudi vseh pet čutov: oči, ušesa, usta, roke in noge. Po priporočilu Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora je Pavel VI. cel obred poenostavil in je ostalo maziljenje le na čelu in rokah. Po izbruhu korone pa se podeli maziljenje le še na čelu.
  83. ↑ Peter Hebblethwaite: John XXIII, Pope of the Council (rev. ed.), Glasgow: Harper Collins 1994, s. 502
  84. ↑ Luigi Centoz (1883-1969) je bil nadškof in kardinal ter kamerlengo pri papežu Janezu XXIII. Kot tak je uradno ugotovil in razglasil papeževo smrt 3. junija 1963 udarivši ga s kladivcem po čelu.
  85. ↑ Hubert Gaisbauer (3. junij 2013). »„Die Zeichen der Zeit erkennen". Vor 50 Jahren starb Papst Johannes XXIII« (v nemščini). Dunaj: religion.ORF.at. Pridobljeno 8. junija 2025.
  86. ↑ »WORLD MOURNING DEATH OF PONTIFF; Periods of Grief Declared-- Italy Closes Schools Newspaper Reports Home Town Draped in Black French of All Faiths Grieve W.E.U. Session Suspended Spain Displays Black Portuguese Flags at Half-Staff Prayers Offered in Britain Macapagal Declares Mourning 3 Days of Mourning in Cuba Bells to Toll in Mexico Episcopal Bishop in Tribute«. The New York Times. 5. junij 1963.
  87. ↑ »BOE.es - Sumario del día 04/06/1963«.
  88. ↑ »Proclamation No. 116, s. 1963 | GOVPH«. 4. junij 1963. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. avgusta 2021. Pridobljeno 22. maja 2022.
  89. ↑ »D52088«.
  90. ↑ »06549.087.18345«. casacomum.org.
  91. ↑ »Acordada número 5 de fecha 03/06/1963«. www.csj.gov.py.[mrtva povezava]
  92. ↑ »1963: El mundo llora a Juan XXIII, el Papa bueno«. Junij 2018.
  93. ↑ »Daily Report, Foreign Radio Broadcasts«. 1963.
  94. ↑ M. Manzo, Papa Giovanni vescovo a Roma. Sinodo e pastorale diocesana nell’episcopato romano di Roncalli, Cinisello Balsamo, 1991
  95. ↑ "Esprimo però il vivo desiderio e la fervida preghiera che [...] le mie povere exuviae vengano pietosamente trasferite dalla cripta di S. Pietro alla cappella interna – che non potrà certo mancare – dello stesso Vicariato. [...] Questa carità come opera di misericordia mi permetto di chiedere perché il mio tenue ricordo rimanga a San Giovanni, a segno di protezione e di benedizione precipua sopra la diocesi di Roma, che ho sempre sentito di amare tanto, sulle tracce di San Pietro apostolo, primo suo vescovo, e come tale erede del supremo Pontificato urbis et orbi, che nonostante la mia indegnità, il Signore si è degnato di affidarmi".
  96. ↑ Phil Stewart: Vatican not afraid to show Pope’s face of death (4. 6. 2005) Arhivirano 2012-03-21 na Wayback Machine. (angleško)
  97. ↑ Lesser Feasts and Fasts 2018 (v angleščini). Church Publishing, Inc. 17. december 2019. ISBN 978-1-64065-235-4.

Notes

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ '...da bi bili vsi eno.'

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(slovensko)
  • Silvester ČUK: Blaženi Janez XXIII. (1881-1963). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 10, str. 36.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(slovensko)
(hrvaško)
(angleško)
(italijansko)
(madžarsko)
(nemško)
(francosko)
(angleško)
(italijansko)
(francosko)
(špansko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Paolo Emilio Bergamaschi		 Naslovni škof Areopolija
3. marec 1925 – 30. november 1934		 Naslednik: 
Michael Joseph Keyes (maristi) SM
Predhodnik: 
/		 apostolski vizitator v Bolgariji
16. marec 1925 – 16. oktober 1931		 Naslednik: 
/
Predhodnik: 
/		 apostolski delegat v Bolgariji
16. oktober 1931 – 30. november 1934		 Naslednik: 
Giuseppe Mazzoli (nadškof)
Predhodnik: 
Carlo Margotti		 naslovni nadškof Mesembrije
30. november 1934 – 12. januar 1953		 Naslednik: 
Silvio Oddi
Predhodnik: 
Carlo Margotti		 apostolski delegat v Grčiji
30. november 1934 – 23. december 1944		 Naslednik: 
Giovanni Mariani
Predhodnik: 
Angelo Rotta		 apostolski delegat v Turčiji
30. november 1934 – 23. december 1944		 Naslednik: 
Alcide Giuseppe Marina (lazaristi) CM
Predhodnik: 
Carlo Margotti		 apostolski upravitelj v Carigradu
30. november 1934 – 23. december 1944		 Naslednik: 
Alcide Giuseppe Marina CM
Predhodnik: 
Valerio Valeri		 Apostolski nuncij v Franciji
23. december 1944 – 12. januar 1953		 Naslednik: 
Paolo Marella
Predhodnik: 
Carlo Agostini		 Beneški patriarh
15. januar 1953 – 28. oktober 1958		 Naslednik: 
Giovanni Urbani
Predhodnik: 
Pij XII.		 Papež
28. oktober 1958 – 3. junij 1963		 Naslednik: 
Pavel VI.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Papež_Janez_XXIII.&oldid=6517063«