Papež Janez XXIII.

Za druge pomene glej Janez XXIII. (razločitev).

Za istoimenskega protipapeža glej Protipapež Janez XXIII.

Sveti Janez XXIII.
Pričetek papeževanja	28. oktober, 1958
Konec papeževanja	3. junij, 1963 (4 leta, 218 dni)
Predhodnik	Pij XII.
Naslednik	Pavel VI.
Redovi
Duhovniško posvečenje	10. avgust 1904, Santa Maria in Monte Santo, Rim posvečevalec Giuseppe Ceppetelli
Škofovsko posvečenje	19. marec 1925 posvečevalec Giovanni Tacci Porcelli
Povzdignjen v kardinala	12. januar 1953, 15. januar 1953 beneški patriarh
Položaj	261. papež
Osebni podatki
Rojstno ime	Angelo Giuseppe Roncalli
Rojen	(1881-11-25)25. november 1881 Sotto il Monte, Bergamo, Italija
Umrl	3. junij 1963 (1963-06-03) (81 let) Apostolska palača, Vatikan
Narodnost	italijanska
Starši	Giovanni Battista Roncalli Marianna Mazzola
Izobrazba	filozofija in teologija
Geslo	Oboedientia et Pax (Pokorščina in mir)
Grb
Svetništvo
God	11. oktober
Svetniški naziv	sveti
Beatifikacija	3. september 2000 Trg svetega Petra, Vatikan razglašalec Janez Pavel II.
Kanonizacija	27. april 2014 Trg svetega Petra, Vatikan razglašalec Frančišek
Atributi	papeška obleka, tiara, Bazilika svetega Petra v Vatikanu
Zavetnik	papeži, ekumenizem
Drugi papeži z imenom Janez Catholic-hierarchy.org

Janez XXIII., rojen Angelo Giuseppe Roncalli, papež Rimskokatoliške cerkve od 28. oktobra 1958 do smrti, * 25. november 1881, Sotto il Monte, Bergamo, Italija, † 3. junij 1963, Vatikan, Rim, Italija.

Zgodnje življenje in delo

Angelo Roncalli se je rodil kot četrti otrok v družini dninarjev s štirinajstimi otroki, kar je bilo v ostrem nasprotju s svojim predhodnikom Pijem XII., ki je izhajal iz stare aristokratske družine z dolgo tradicijo povezave s papeštvom.

Leta 1909 je bil Roncalli imenovan za duhovnika v rimski cerkvi Svete Marije v Monte Santu. Desetletje pozneje je bil med prvo svetovno vojno vpoklican v kraljevo italijansko armado kot narednik, kjer je služil v sanitetnem odredu ter kot kaplan. Leta 1921 ga je papež Benedikt XV. imenoval za predsednika Družbe za širjenje vere za Italijo. Leta 1925 ga je papež Pij XI. imenoval za apostolskega nuncija v Bolgariji ter ga obenem posvetil v naslovnega škofa Areopolisa. Kot svoje škofovsko geslo si je izbral »Obedientia et Pax« (»pokorščina in mir«), kar je postalo njegovo vodilo. Leta 1935 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Turčiji in Grčiji, kar je Roncalli izrabil za pomoč številnim Judom in rešitev tisočev beguncev v Evropi. Med drugo svetovno vojno ga je papež Pij XII. imenoval za apostolskega nuncija v Parizu.

Roncalli je obiskal tudi Slovenijo. 9. novembra 1927, ko je bil na poti iz Rima v Bolgarijo, se je za nekaj dni ustavil v Ljubljani. Najprej je obiskal škofa Antona Bonaventuro Jegliča in si v njegovem spremstvu ogledal Zavod sv. Stanislava ter novo Plečnikovo cerkev svetega Antona Padovanskega v Šiški in katoliško tiskarno. Kakor je zapisal škof Jeglič, mu je vse bilo všeč in jim je čestital. Udeležil se je tudi akademije v čast svetemu Jozafatu Kunceviću, ki so jo 12. novembra pripravili ljubljanski bogoslovci. Opravil pa je tudi letne duhovne vaje pri jezuitih, kjer si je naredil nekaj zapiskov v svoj Dnevnik duše.

Leta 1953 je bil imenovan za beneškega patriarha in obenem ustrezno povzdignjen v kardinala. Kot izraz svojega spoštovanja se je francoski predsednik Vincent Auriol sklical na star privilegij francoskih kraljev in ga osebno okronal z rdečim kardinalskim klobukom na svečanosti v Elizejski palači. Obiska v Franciji se je papeža Janez kasneje hudomušno spominjal z anekdoto, da ljudje na sprejemu, kamor je bil povabljen, ob prihodu dame v drzno izrezani obleki niso gledali nje, temveč to, ali jo on gleda.

Papeževanje

Po smrti Pija XII. je bil kardinal Roncalli izvoljen na svoje veliko začudenje, saj je bil najverjetnejši kandidat za papeža milanski nadškof Montini. Čeprav je Montini vodil eno najstarejših in najpomembnejših nadškofij v Italiji, ga Pij XII. ni imenoval za kardinala (po drugih virih je Montini odklonil to čast). Zategadelj je Montini, ki je pozneje postal papež Pavel VI., izpadel iz volitev in ga kardinali v konklavu niso obravnavali kot razpoložljivega kandidata – kar je v nasprotju s kanonskim pravom, po katerem je lahko za papeža izbran vsak odrasel moški katoličan. Po dolgem pontifikatu Janezevega predhodnika so kardinali izbrali človeka, ki so ga zaradi njegove visoke starosti in osebne skromnosti imeli za primernega »prehodnega« papeža. Po verjetnem scenariju so kardinali menili, da bo nadškof Montini v času pontifikata tega »prehodnega papeža« imenovan za kardinala, s čimer bo po njegovi smrti primeren za papeža. Kasneje je bilo v resnici eno prvih Roncallijevih dejanj imenovanje Montinija za kardinala.

Na presenečenje kardinalov in ostale cerkve pa je osebna toplina, dobrovoljnost in prijaznost papeža Janeza osvojila naklonjenost sveta bolj, kot je navzlic veliki učenosti in osebni svetosti kadarkoli uspelo njegovemu predhodniku. Medtem ko je Pij na vseh fotografijah uprl pogled v višave in nekoliko mimo kamere, je pogledal Janez v kamero in se nasmehnil. Kot prvi papež po letu 1870 se je odpravil na obisk in zapustil ozemlje Vatikana – namenil ga je obisku zapornikov in jim povedal: »Ker ne morete do mene, sem sam prišel do vas.« Ko je Vatikan obiskala prva dama ZDA Jacqueline Kennedy, je živčno premleval, katerega od obeh primernih načinov nazivanja bi uporabil – »Mrs. Kennedy, Madame« ali »Madame, Mrs. Kennedy«. V trenutku srečanja je na veliko zabavo zbranih novinarjev opustil oba in jo kratkomalo poklical »Jackie!«.

Radikalizem papeža Janeza se ni končal pri njegovi neformalnosti. Na začudenje in grozo svojih pribočnikov je sklical manj kot devetdeset let po kontroverznem vatikanskem koncilu sklical nov ekumenski koncil. Medtem ko so pribočniki načrtovali deset let za njegove priprave, ga je Janez nameraval sklicati v roku nekaj mesecev. Drugi vatikanski koncil je korenito preobrazil obraz katolištva in uvedel novo mašo, novi ekumenizem in nov pristop k svetu.

Prvič po 400 letih od izobčenja Elizabete I. se je srečal s canterburyjskim nadškofom – prečastitega Geoffreyja Francisa Fisherja je gostil v Vatikanu 2. decembra 1960 in imel z njim enourni pogovor.

Papež Janez XXIII. je 3. januarja 1962 po doktrini Pija XII. iz leta 1949, ki je katolikom prepovedala podporo komunističnih režimov, izobčil Fidela Castra.

Zapuščina

Truplo papeža Janeza XXIII.

»Dobrega papeža Janeza«, kot so ga mnogi klicali, je papež Janez Pavel II. leta 2000 razglasil za »blaženega«, kar je zadnji korak pred razglasitvijo za svetnika. Ob beatifikaciji so njegove posmrtne ostanke prenesli iz prvotnega groba v katakombah pod baziliko svetega Petra bližje oltarju ter ga razstavili za čaščenje vernikov. Ob tem se je izkazalo, da je bilo njegovo telo izjemno dobro ohranjeno, kar Cerkev uradno pripisuje balzamiranju in pomanjkanju kisika v zapečateni trojni krsti, ne pa čudežu, za kar so ga brez dvoma imeli številni verniki. Kot zanimivost lahko omenimo, da je bil isti grob pozneje uporabljen za pokop papeža Janeza Pavla II.

Številne protestantske organizacije ga častijo kot cerkvenega reformatorja; tako anglikanske kot luteranske denominacije se spominjajo Janeza XXIII. kot »prenovitelja cerkve«.
Godovni dan Janeza XXIII. je 11. oktober – začetek Drugega vatikanskega koncila.

Glej tudi

• Seznam papežev
• Seznam italijanskih kardinalov
• Seznam svetnikov

Zunanje povezave

• 2009 Pope John XXIII Regional High School 28 Andover Road, Sparta, NJ 07871 973.729.6125 Visoka šola Janez XXIII, Sparta, ZDA
• News about Pope John XXIII Novice o papežu Janezu XXIII.
• Almost a saint On je že svetnik
• Official Biography of Pope John XXIII Uradni vatikanski življenjepis papeža Janeza XXIII.
• From L'Osservatore Romano, Weekly Edition in English 6 September 2000 L’Osservatore Romano o beatifikaciji
• Homily in English, French and Italian from Holy Father John Paul II by beatification of John XXIII, Pius IX Homilija svetega očeta Janeza Pavla II. ob beatifikaciji Janeza XXIII. v angleščini, francoščini in italijanščini

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Valerio Valeri	Apostolski nuncij v Franciji 23. december, 1944 – 12. januar, 1953	Naslednik:  Paolo Marella
Predhodnik:  Carlo Agostini	Beneški patriarh 15. januar, 1953 – 28. oktober, 1958	Naslednik:  Giovanni Urbani
Predhodnik:  Pij XII.	Papež 28. oktober, 1958 – 3. junij, 1963	Naslednik:  Pavel VI.