Ho Ši Minh (politik)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ho Ši Minh

Ho Ši Minh (vietnamsko: Hồ Chí Minh; izgovorjava poslušaj ), rojstno ime Nguyen Sinh Cung, * 19. maj 1890, v provinci Nghe Tinh v severnem Anamu, † 2. september 1969, Hanoj, Vietnam, vietnamski politik, revolucionar in predsednik, znan pod vzdevkom »Striček Ho«, je zrasel v boju vietnamskega ljudstva proti kolonializmu in je bil dolgo njegov voditelj.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Bil je sin Nguyen Sinh Huya, upornega literata in vagabunda, in sicer v času, ko se je francoska kolonizacija šele začenjala. V otroštvu, in večkrat tudi kasneje, spremeni ime. Prvič na željo očeta, ki ga preimenuje v Nguyen Tat Thana, v času, ko je študiral na zavodu Quoc Hoc, kjer se je učil tudi francoščine. Starši se preselijo v Saigon, on pa se vpiše na pomorsko šolo, na oddelek za dolgo plovbo.

Leta 1911 se kot pomočnik kuharja vkrca na ladjo La Touché-Tréville in dve leti pluje na liniji Haifong-Marseille. Imenuje se Ba. Izkrca se v Oranu, Dakaru, Port Saidu in med drugim še Aleksandriji, kar mu omogoči, da spoznava druge kolonije. 1914 pristane v Le Havru in se preseli v London, kjer ima stike s fabijci, mnogo bere, zanima ga irska revolucija, pristopi pa tudi k tajni azijski organizaciji Lao dong hoi ngai.

1917 se preseli v Pariz, njegovo novo ime pa je Nguyen Ai Quoc, kar bi prevedli kot Nguyen patriot, ime, ki je postalo legendarno. Po poklicu je bil fotograf, vzpostavljal pa je politične stike z revolucionarnimi sindikalisti, Paulom Vailantom-Couturierem, ki mu je omogočil, da je pisal za L'Humanité, Jeanom Lingetem in drugimi revolucinarji, vključno z enim od bratov Vujović. Kasneje vzpostavi stik s številnimi prominentnimi levičarskimi politiki po Evropi in Aziji.

Ho Ši Minh naj bi zasebno živel dokaj osamljeno življenje in ni bil poročen. Kot vzrok smrti navajajo odpoved srca.

Politične aktivnosti[uredi | uredi kodo]

Že kot študent v Parizu se je pridružil najprej socialistični in kasneje komunistični stranki. Leta 1919 je skupaj s Phan Chu Trinhom v Versailles poslal osem točk, v katerih predlaga osamosvojitev Indokine. Leta 1920 je pod svojim legendarnim imenom opozoril ves svet na položaj Vietnama pod francosko nadvlado. Ko so ga izgnali iz Francije je odšel v Sovjetsko zvezo, kjer je leta 1924 osnoval Zvezo revolucionarne vietnamske mladine, s čimer se je povzpel na politični vrh in postal tako organizator kot voditelj.

Ob osnovanju Komunistične partije Indokine leta 1930 je razvil njen program: odpraviti kolonialno oblast, doseči samostojnost Indokine, dati oblast delavcem, kmetom in vojakom, razviti samoupravljanje, zagotoviti osemurni delavnik, odpraviti prisilno delo, omogočiti šolanje, izenačiti pravice moških in žensk ter dati ljudem vse demokratične svoboščine.

Na Kitajskem je predaval politične vede, v Sovjetski zvezi pa je nato do leta 1938 dokončno zgradil svojo revolucionarno strategijo. Med drugo svetovno vojno se je bojeval proti japonskim okupatorjem in pozival k splošnemu uporu. Tudi po zmagi je z bojem nadaljeval in nastopal zoper kršenju zakonitosti, zlorabi oblasti, razvadam, ugodju, nedisciplini, sektaštvu, korupciji, nadutosti.

Načela in vrednote[uredi | uredi kodo]

Ho Ši Minh je svoja načela samo deloma črpal iz marksizma oziroma azijske komunistične misli. Precej načel je zastavil človeško, na osebni ravni, kar kažejo tudi napotki njegovim borcem. Te je učil šest stvar, ki jih ne smejo delati: ne povzročiti škode na poljih, ne kupovati ali si sposojati, česar ljudje nočejo dati, ne nositi žive perutnine v gore, ne prelomiti dane besede, ne žaliti verovanj in običajev ljudi ter jih z ničemer zaničevati. Šest stvari pa je priporočal: pomagati ljudem pri delu, pomagati oskrbovati oddaljene vasi, s pripovedovanjem dogodivščin krepiti odnos ljudi do odporniškega gibanja, učiti ljudi pisanja in higiene, preučevati ljudske običaje in ljudem pomagati, skrbeti za ugled gibanja z resnostjo, delavnostjo in disciplino.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Ho Ši Minh (1969): Spisi, pisma, govori (1920 - 1967), Cankarjeva založba, Ljubljana.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]