Prvi vatikanski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pij IX. blagoslavlja udeležence na Prvem vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru
Prvi vatikanski koncil
Datum Rim-Vatikan 8. december 186920. oktober 1870;
uradno končal koncil 1960 Janez XXIII.
Priznavajo katoliška Cerkev
Prejšnji koncil Tridentinski koncil
Naslednji koncil Drugi vatikanski koncil
Sklical Pij IX.
Predsedujoči Pij IX.
Prisotnost 756 koncilskih očetov. Samo 4 seje zaradi vojne.
Teme razgovorov

navdihnjenje svetega pisma , papeževa nezmotljivost

zavrnitev racionalizma, liberalizma, komunizma.
Dokumenti in izjave Dei Filius, Pastor aeternus
Seznam ekumenskih koncilov

Prvi vatikanski koncil je bil ekumenski koncil Rimskokatoliške cerkve. Koncil je leta 1868 sklical papež Pij IX. z bulo Aeterni Patris. Koncilska zasedanja so potekala v letih 1869-70, do uradnega zaključka pa je prišlo šele leta 1960, čeprav koncil formalno sploh ni končan.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi Vatikanski koncil je vodil papež Pij IX. in je bil prekinjen "za nedoločen čas"
Koncilski očetje v Baziliki sv. Petra; sodobna slikarija iz 19. st.

Papeževanje Pija IX. je bilo polno nasprotij, vzponov in padcev. Italijanski svobodomisleci in nacionalisti so ga ob izvolitvi sprejeli z velikim navdušenjem kot izrazitega liberalca; množice so ga slavile še bolj, ko je v svoji državi razglasil 14. Marca 1848 ustavo; ko so pa prekucuhi kmalu zatem zavratno umorili njegovega prvega ministra Rossija, je njegov liberalizem takorekoč izpuhtel; poslej je postal neomajen konzervativec. Tak je bil Syllabus 1864, tak je bil tudi koncil, ki ga je sklical. Začel se je sicer obetavno, toda nikoli končal, ker je zasedanje prekinila vojna, s katero je papež izgubil svojo državo. Nenavadno pa je dejstvo, da bolj kot je slabela zunanja, politična moč papeštva, bolj je rastla njegova notranja, cerkvena moč in ugled. Tako imamo paradoks: razglasitev papeževe nezmotljivosti sovpada z izgubo še zadnjih ostankov Papeške države, ko so Garibaldijeva krdela tako rekoč brez boja zasedle tudi Rim 20. septembra 1870.
8. decembra 1854 je Pij XI. slovesno razglasil staro verovanje, da je Marija bila spočeta brez madeža izvirnega greha, kot versko dogmo in s tem rešil stoletni spor med dominikanci in frančiškani. Pred to razglasitvijo je papež sicer za mnenje vprašal vse škofe sveta, in jih je 536 dalo pritrdilen, 4 odklonilen odgovor, a 36 pogojno, češ da za razglasitev čas še ni primeren; vendar je odločitev prinesel papež sam. To dejanje pa je zahtevalo odgovor na naslednji vprašanji: „Ali sme papež sam, brez privolitve in soglasja škofovskega zbora ali koncila, razglasi kako dogmo?”; poleg tega pa še pomembnejše vprašanje: „Ali je papež pri učenju ’ex cathedra’ nezmotljiv?”

Syllabus[uredi | uredi kodo]

Veliko prahu in ugovorov je dvignil »Syllabus«, s katerim je Pij IX. obsodil zmote »modernizma«. Med liberalnejšimi katoličani, zlasti pa med protestanti so se našli mnogi, ki so očitali papežu in katoliški Cerkvi, češ da je nazadnjaška[1]

Zmote o možnosti naravnega spoznanja Boga, o razodetju, o dolžnosti, sprejemati razodetje s pokorščino vere, so vedno močneje izzivale, naj cerkveno učiteljstvo zavzame odločno stališče do njih. Papež Pij IX. je objavil seznam osemdesetih stavkov (“Syllabus”), ki so formulacije najpomembnejših naukov, ki jih je imel za zmotne. To so stavki, ki so načeti od naturalizma in racionalizma. V Syllabu je Pij IX. obsodil poglavitne modernistične zmote svojega časa: panteizem, naturalizem, racionalizem, indiferentizem, socializem in komunizem kakor tudi napačen nauk o krščanskem zakonu.

Prva dva stavka zbirke vsebujeta obsodbo panteizma in deizma: spodaj navedeni stavki izražajo takrat razširjena mnenja; po papeževem mnenju je resnica ravno obratna.[2]

  1. Nikakršno najvišje, najmodrejše in za blagor stvari kar najbolj skrbno božje bitje ne obstoji, ki bi bilo različno od celote stvarstva. Bog je istoveten z naravo (prirodo) reči in torej podvržen spreminjanju. Bog v resnici nastaja v človeku in v svetu; vse je Bog in ima prav Bogu lastno podstat. Bog je prav isto kakor svet in zato duh s tvarjo (materijo), nujnost s svobodnostjo, resnično z lažnim, dobro z zlom, pravično s krivičnim.
  2. Treba je tajiti vsako delovanje Boga na ljudi in svet. [3]
  3. Človeški razum odloča sam od sebe ne glede na Boga, kaj je resnično in kaj zmotno, kaj je dobro in kaj zlo. Sam sebi je zakon in s svojimi naravnimi močmi zadostuje za srečo ljudi in narodov. [4]
  4. Vse resnice religije izhajajo iz naravne zmožnosti človeškega razuma. Razum je torej najvišje merilo, po katerem človek more in mora spoznati vse resnice kateregakoli reda. [5]
  5. Božje razodetje je nepopolno in zaradi tega podvrženo neomejenemu napredku, ki mora ustrezati napredku človeškega razuma. [6]
  6. Človeški razum je na isti stopnji skupaj z religijo. Teološke vede je zato treba obravnavati natančno tako kakor filozofske.
  7. Vse krščanske verske resnice so brez vsake razlike predmet naravne vede ali filozofije. Če je človeški razum izveden v zgolj zgodovinskem razvoju, more s svojimi naravnimi močmi in načeli doseči resnično razumevanje vseh, tudi skrivnostnejših verskih resnic. Pogoj je edinole ta, da se mu te verske resnice predložijo za predmet preučevanja.[7]

8. decembra 1864 je papež svoji okrožnici ’’Quanta cura” torej dodal znameniti ’’Syllabus’’ s popisom 80 sodobnih zmot, kar je vznemirilo ne le nasprotnike, ampak tudi nekatere katoličane, ki so se čutili omejene v svoji svobodomiselnosti.
Dva dni prej je v največji tajnosti začel pripravljati vesoljni cerkveni zbor. Prvič ga je javno omenil 26. junija 1867 škofom, ki so se zbrali v Rimu na proslavo ob 18-stoletni obletnici smrti apostola Petra. 29. junija 1868 pa je z bulo Aeterni Patris oznanil vsemu krščanskemu svetu sklic koncila, in sicer za 8. decembra 1869 v Vatikanu. [8]
Napoved koncila je naletela na različne odmeve, veliko je bilo takih, ki so menili, da bo koncil uzakonil obsodbe naprednih idej, ki jih je obsodil Syllabus in še bolj utrdil papeževo absolutno oblast. Najbolj zagrizen nasprotnik je postal liberalno usmerjeni duhovnik in znani cerkveni zgodovinar Döllinger, ki je ostro zavrnil Syllabus. Zato ga niso poklicali v pripravljalno koncilsko komisijo, kar ga je do konca razdražilo in je pod raznimi psevdonimi nahujskal javno mnenje in državne oblasti zoper papeža in koncil. Avgusta 1869 je napisal do papeža sovražno knjigo »Papež in koncil«, ki jo je označil teolog Scheeben [9] kot pamflet zoper papeštvo. Scheeben je užival kot nepristranski zgodovinar tak ugled, da ga je Pij XI. 1935 označil za „genialno osebnost“.[10].
Döllinger je v svoji užaljenosti šel tako daleč, da je osporaval kakršnokoli papeževo nezmotljivost, njegov primat in cerkveno avtoriteto; s tem je razpihal sovraštvo do katoličanov pri protestantih in pri državnih oblateh, zlasti pri Bismarcku, kar so hudo občutili nemški katoličani med Kulturkampfom po koncilu. Posredno je hujskal opozicijo na koncilu, pa tudi nastanek starokatoličanov. Protestanti so bili tako razdraženi, da so napadli katoliške škofe konec avgusta 1869, ko so potovali skozi Hessen na škofovsko konferenco v Fuldo. Nemški škofje so napisali pomirljivo okrožnico, obenem pa prosili papeža, naj zaustavi razpravljanje o nezmotnosti. Papež je to tudi storil, ker so se podobna nasprotovanja pojavila tudi v drugih versko mešanih evropskih deželah – vendar ga je pod pritiskom drugih, zlasti francoskih škofov, zopet uvrstil med teme, o katerih bodo na koncilu razpravljali. [11]

Priprava in namen[uredi | uredi kodo]

Prvi Vatikanski vesoljni cerkveni zbor je sklical 1869 papež Pij IX. V največji tajnosti so ga pripravljali skozi štiri leta. Papež je vprašal za mnenje najprej kardinale, ki so bivali v Rimu, kaj mislijo glede tega; večina je bila sklicu naklonjena – nasprotnih glasov je bilo malo.
Namen koncila je bilo soočenje s sodobnimi vprašanji rastočega vpliva, ki so ga dobivali racionalizem, liberalizem, nacionalizem, materializem, in s temi misenimi tokovi tudi vprašanje navdihnjenja, tj. Božjega izvora svetega pisma. Papež Pij IX. v okrožnici in njej dodanemu Syllabu leta 1864 papež že obsodil celo vrsto družbenih pojavov in novih gibnaj: racionalizem, materializem, liberalizem, socializem oziroma komunizem, kakor tudi ločevanje Cerkve od države ter zanikanje nadnaravnega izvora svetega pisma. Koncil naj bi te papeževe izjave podprl in jim dal s tem večjo težo.

Kar sama se je v zvezi s tem ponujala tudi odločitev glede papeževe nezmotljivosti. Če so 1854 škofje in verniki razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju sprejeli kar vsi po vrsti brez ugovorov, je bilo glede razglasitve dogme o papeževi nezmotljivosti razmerje precej drugače. Razen redkih izjem samemu nauku nihče ni nasprotoval, vendar ni bilo malo takih, ki so menili, da čas za tako potezo nikakor ni primeren, kar je potrdil tudi poznejši razvoj dogodkov.
Nesorazmerje med načrtovanim in stvarno obravnavanim gradivom je bilo še toliko očitnejše tudi zaradi nasilne prekinitve koncila, ki je sicer opredelil vlogo papeža, ni pa utegnil razjasniti vloge vernikov in škofov v Cerkvi, zlasti še vlogo škofovskega zbora. To pomembno vrzel je izpolnil šele 2. vat. koncil [12]

Navzočnost[uredi | uredi kodo]

Na otvoritvi koncila se je zbralo 49 kardinalov, 10 patriarhov, 4 primasi, 129 nadškofov, 507 škofov, 28 opatov om 29 vrhovnih redovnih predstojnikov – skupaj torej 756 prelatov. [13]

Potek koncila[uredi | uredi kodo]

Odprtje Prvega vat. koncila
Natisnil: Pinot & Sagaire (okrog 1869
Koncilska fotografija

Otvoritev[uredi | uredi kodo]

Koncil se je začel 8. decembra 1869 s svečanim odprtjem na dan Marijinega brezmadežnega spočetja. Ta datum je bil papežu posebno pri srcu, saj je na ta dan 1854 razglasil dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Pij IX. je koncil odprl osebno. Po slovesnem Veni Creator in sveti maši je imel otvoritveni govor ikonijski nadškof Passavalli [14] papež pa spodbudo, na koncu katere je na koncilske očete je naslovil vprašanje: »Ali se strinjate s tem, da otvorimo koncil?« nakar so vsi odgovorili: »Placet.«  (»Tako je.«) Na častnem mestu so sedeli kralj Franc Neapeljski (1836-1894), vojvoda Leopold Toskanski, Robert Parmski, več kraljevičev in kraljičen, diplomatski zbor in številni odličniki.
Na 2. javni seji 6. januarja 1870 so koncilski očetje izpovedali tridentinsko veroizpoved. [15]

Dogma o papeški nezmotljivosti[uredi | uredi kodo]

Na koncilu naj bi govorili o zgoraj naštetih pojavih, na dnevnem redu pa se je kmalu pojavila še ena točka: vprašanje o papeževi nezmotljivosti, kadar govori Ex cathedra. Pij IX. je menil, da bi bilo neprimerno, če bi sam predlagal diskusijo o tem vprašanju, vendar pa je vprašanje kmalu postalo zelo aktualno in sprožilo vroče debate. Nekateri koncilski očetje niso verjeli v papeževo nezmotljivost; še več pa jih je menilo, da ta čas ni primeren, da bi to razglasili kot dogmo. Med nasprotniki razglasitve je izstopal tudi hrvaški škof Josip Juraj Strossmayer, ki je zamisli nasprotoval v triurnem govoru z mnenjem, da bi njena razglasitev ovirala zedinjenje ločenih bratov. Med nasprotniki je bil tudi Slovenec Jernej Legat, ki se je udeležil koncila kot tržaško-koprski škof, mariborski škof Stepišnik, Baragov naslednik Ignacij Mrak in drugi. Razglasitev odlokov koncila pa so polagoma vsi objavili v svojih škofijskih listih in tako sprejeli odločitev večine, med drugim tudi dogmo o papeževi nezmotljivosti.

55 (od 744) udeležencev je s papeževim dovoljenjem zapustilo koncil dan pred glasovanjem, da jim ne bi bilo treba dati glasu proti. Nadškof Antonio Maria Claret y Clara, spovednik španskega dvora in ustanovitelj Klaretinskih misijonarjev, je grajal njihov bojkot in zavzel stališče v prid razglasitve. Pozneje je bil razglašen za blaženega (1934) in za svetnika (1950) kot edini udeleženec koncila, ki ga je doletela ta čast - poleg samega papeža Pija IX., ki je tudi razglašen za blaženega. Pri glasovanju je 533 udležencev koncila glasovalo za papeško nezmotljivost in le 2 proti - pa tudi onadva sta se pokorila odločitvi večine.

Zaradi nasprotovanja novi dogmi o papeški nezmotljivosti je skupina nemških teologov izstopila iz katoliške Cerkve in ustanovila Starokatoliško Cerkev. Njihov glavni podpihovalec in idejni vodja Döllinger pa se jim nikoli ni pridružil.

Koncil je prekinila francosko-pruska vojna, ki je izbruhnila 9. julija 1870, in združevanje Italije, ko so Garibaldijevci brez boja zavzeli Rima 20. septembra 1870. Papež je ukazal izobesiti belo zastavo, da bi preprečil prelivanje krvi; saj vojaško ni imel nobene možnosti za zmago po umiku francoskih vojakov, ki so ga dotlej ščitili. Ozemlje papeške države je bilo priključeno Združeni Italiji, Rim pa je postalo njeno glavno mesto. Papež je 20. oktobra 1870 preložil nadaljevanje koncila na nedoločen, poznejši, čas. Uradno koncil ni bil zaključen do leta 1960, ko je njegov konec razglasil papež Janez XXIII.. Takrat pe je že načrtoval Drugi vatikanski koncil, ki bo dopolnil vrzeli, ki so nastale zaradi nasilne prekinitve dela Prvega Vaticanuma.

Koncilska odloka[uredi | uredi kodo]

Na koncilu so sprejeli le dve konstituciji:

  • Dei Filius (Dogmatična konstitucija o katoliški veri) govori o splošnih temah in je bila sprejeta brez nasprotovanja;
  • Pastor aeternus (Dogmatična konstitucija o Kristusovi Cerkvi) pa govori o papeškem primatu in o papeški nezmotljivosti.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Prvi vatikanski koncil lahko označimo kot poraz ultramontanizma - prepričanja, da je treba Cerkev urediti čim bolj centralizirano in da mora imeti papež v Cerkvi absolutno oblast in da sleherno papeževo besedo in dejanje navdihuje Sveti Duh. Prevladalo je zmernejše stališče, po katerem je papež nezmotljiv samo tedaj, kadar slovesno razlaga obvezni verski ali moralni nauk ex cathedra. Prav tako je doživel na celi črti poraz liberalizem, ki papežu odreka kakršnokoli nezmotljivost in sploh pravico poučevanja. [16]

Čeprav so se starokatoličani ločili od rimske – papeške – Cerkve in čeprav je Avstrija preklicala konkordat, ki ga je leta 1855 sklenila s Svetim sedežem, ni prišlo do razkola med Cerkvijo in sodobno omiko (Aubert). Papeževa avtoriteta je znotraj Cerkve dosegla absoluten višek brez kakršnekoli škode. Tega ni moglo spremeniti niti Garibaldijevo zavzetje Rima niti izguba Papeške države. Ravno nasprotno. Moralni vpliv papeža je rasel sorazmerno z izgubo politične moči. Končno so vsi spoznali, da je pristna in prava papeževa avtoriteta neodvisna od politične moči narodov. [17]

Po tragičnem koncu vatikanskega koncila in Papeške države le ni prišlo do konca papeštva in Cerkve, ali pa do neozdravljivega razdora med Cerkvijo in kulturnim modernim svetom, česar so se plašili mnogi, tudi zelo preudarni opazovalci. Papeži, ki so nasledili Pija IX. – predvsem njegov neposredni naslednik Leon XIII., ki je bil sam navdušen nad znanstvenim napredkom – so prek svojih okrožnic opravljali svojo redno cerkveno učiteljsko dolžnost v takem obsegu, kot redkokateri njihovih prednikov; redko so se odločali za odločitve ex chatedra, ki so edine predmet vatikanske definicije. Preteklo je več nemirnih desetletij, ki so jih zaznamovale krvave vojne in prekucije, ko se je Pij XII. poslužil te svoje pravice in sredi prodirajočega materializma 1. novembra 1950 razglasil dogmo, da je bila Devica Marija vzeta v nebesa ne le z dušo, ampak tudi s telesom. Moralni ugled papeštva pa je kljub temu neprestano rastel vse do danes. [18]

Na 1. vat. koncilu je bila 18. julija 1870. razglašena dogma o papeževi nezmotljivosti; zaradi zunanjih okoliščin pa niso imeli več časa opredeliti vloge škofov, katerih vloga se je čutila razvrednotena. Zaradi nasilnega konca koncila je ostala nerešena cela vrsta vprašanj. Od 51 pripravljenih shem so mogli obravnavati le dve. Vprašanja o odnosu med papeževim prvenstvom in škofovsko službo, ki so ostala tokrat nerešena, pa so bila eno osrednjih vprašanj Drugega vatikanskega koncila. [19]

Osebe povezane s Prvim vatikanskim koncilom[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ A. Franzen. Pregled povijesti Crkve. str. 281. 
  2. ^ A. Strle. Vera Cerkve. str. 22. 
  3. ^ [Strle 314, Denzinger 2901 in 2902]; A. Strle, Vera Cerkve, str. 155
  4. ^ [Strle 22, Denzinger 2903]
  5. ^ [Strle 23, Denzinger 2809]
  6. ^ [Strle 24, Denzinger 2905]
  7. ^ [Strle 25, Denzinger 2906]; A. Strle, Vera Cerkve, str. 29
  8. ^ "The First Vatican Council 1869 - 1870". Encyclopedia Britannica – Catholic communion. 1911. Pridobljeno dne 11. april 2016. 
  9. ^ Mathias Joseph Scheeben (1835-1888)
  10. ^ Gregor Brand: „Matthias Joseph Scheeben - Theologe aus Meckenheim“, Eifelzeitung, 10. avgust 2015
  11. ^ A. Franzen. Pregled povijesti Crkve. str. 280s. 
  12. ^ "The First Vatican Council". Amazing Discoveries. 1993-2016. Pridobljeno dne 11. april 2016. 
  13. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 473. 
  14. ^ "Luigi Puecher Passavalli (1820-1897)". Catholic hierarchy. Pridobljeno dne 13. april 2016. 
  15. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 473. 
  16. ^ A. Franzen. Pregled povijesti Crkve. str. 282s. 
  17. ^ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. str. 383s. 
  18. ^ H. Jedin. Crkveni sabori. Kratka povijest ”. str. 159. 
  19. ^ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. str. 382. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(v slovenščini)
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • J. Holzer: Zgodovina Cerkve v stotih slikah”. Družina, Ljubljana 1995. (prevod iz nemščine: Josef Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage. Prevedel dr. France M. Dolinar)
  • Zgodovina krščanstva, Založba: Državna založba Slovenije v sodelovanju s Tiskovnim društvom Ognjišče, Ljubljana 1992. Prevedel Uroš Kalčič (izvirnik: The history of Christianity, Revised edition copyright 1990 Lion Publishing).
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
(v hrvaščini)
  • Hubert Jedin: Crkveni sabori. Kratka povijest. Kršćanska sadašnjost, Zagreb 1980. (po: Kleine Konzillengeschichte. Mit einem Bericht über das Zweite Vatikanische Konzil. Verlag Herder, Freiburg i. Br. 1978 (8. izdaja).
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • K. Karin: Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
(v italijanščini)
  • G. Bosco: Storia ecclesiastica. Samozaložba. Torino 1845. (Strani se ravnajo po prvi izdaji).
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
(v angleščini)
  • Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church, 1937.
(v nemščini)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957-1967.
(v madžarščini)
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

slovensko povezave:

(v srbščini)
(v hrvaščini)
(v angleščini)
(v italijanščini)
(v francoščini)