Pogovor:Prvi vatikanski koncil

Članek ni le škrbina – ima tudi napake

Članek Prvi vatikanski koncil je škrbina. Nekatere reči so obširneje obdelane v članku Papež Pij IX. Nekatere trditve v članku je treba spremeniti, ker niso točne. Kjer imam točne podatke, bom vnesel tiste. Tukaj omenjam le podatke o številu udeležencev in eno trditev, ki sem jo takoj opazil.

Podatek 1: "Okoli 60 udeležencev je protestno zapustilo koncil dan pred glasovanjem." (vir ni naveden) Jaz imam drugačne podatke z virom: "Ker niso želeli preprečiti definicije (nezmotljivosti), je 55 škofov odpotovalo s papeževim dovoljenjem pred končnim glasovanjem." (August Franzen, Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjot Zagreb 1970, prevod iz nemščine, str. 285).

Podatek 2: "Okoli 60 (od 744) udeležencev..." Od kod ima avtor število 744? Če jih je glasovalo 533 za, 2 proti, 55 (pa četudi bi jih bilo 60) pa odpotovalo, seštevek še ne bi dal 744, ampak le 590. Če jih je odpotovalo 55 - zakaj zaokrožiti na 60, ko bi bilo mogoče zaokrožiti tudi na 50?

Trditev: Prvi vatikanski koncil lahko označimo kot triumf ultramontanizma – prepričanja, da je treba cerkev urediti čimbolj centralizirano in da mora imeti papež v Cerkvi absolutno oblast.

Ta trditev je napačna. Najprej: ni isto oblast in nezmotljivost. Papež ima vsekakor vrhovno oblast v Cerkvi stalno, po definiciji pa je nezmotljiv izredno redko.

Ultramontanizem je napačen v tem, da je razširil papeževo nezmotljivost na vsa področja delovanja. V definiciji pa je nezmotljivost omejena le na področje vere in morale, pa še takrat le tedaj, kadar uči papež slovesno in z namenom, da izreče definicijo neke resnice, ki jo je božje ljudstvo že prej kot tako verovalo. Poleg tega se to dogaja izredno redko: Papež Pij IX. je razglasil za versko resnico Marijino Brezmadežno spočetje leta 1854, papež Pij XII. pa versko resnico o Marijinem Vnebovzetju leta 1950. Toliko in nič več. Navadno papeži podajajo redno učiteljstvo.

Prvi vatikanski koncil je izbral torej zlato sredino: na eni strani je zavrnil ultramontanizem, ki pretirava papeževo vlogo, na drugi strani tudi mnenje skupine teologov, iz katere so nastali pozneje starokatoličani, ki pomanjšuje papeževo vlogo. Poučno je tudi dejstvo, da se Döllinger, ki je bil sicer največji nasprotnik dogme, starokatoličanom ni nikoli pridružil in pravzaprav nikoli niso prav zaživeli, čeprav si je Bismarck tega srčno želel. (August Franzen, Pregled…, str. 281-289). Če dobro preberemo ta cerkveni dokument, opazimo, da temelji na tradiciji in na svetem pismu. (Anton Strle, Vera Cerkve, MD Celje 1977, str. 244-249, zlasti točka 454 /Denz. 3073 in 3074/ na str. 246). --Stebunik 19:01, 27. november 2010 (CET)

Stran Catholic-hierarchy.org navaja, da je bilo udeležencev koncila 693, na štirih podstraneh pa je tudi poimenski seznam vseh koncilskih očetov. Po tem seznamu sem naredil predlogi {{Slovenski koncilski očetje Prvega vatikanskega koncila}} in {{Hrvaški koncilski očetje Prvega vatikanskega koncila}}. --Janezdrilc (pogovor) 01:55, 12. februar 2015 (CET)

Ni samo en blaženi

V članku piše:

Okoli 60 (od 744) udeležencev je protestno zapustilo koncil dan pred glasovanjem. Nadškof Antonio Maria Claret y Clara, spovednik španskega dvora in ustanovitelj Klaretinskih misijonarjev, je ostro obsodil njihov bojkot in se zavzel za potrditev papeškega primata in za dogmo o papeški nezmotljivosti. Pozneje je bil razglašen za blaženega (1934) in za svetnika (1950) kot edini udeleženec koncila, ki ga je doletela ta čast.

To ni točno. K blaženim je prištel papež Janez Pavel II. tudi samega voditelja I. vatikanskega koncila, in sicer Pija IX.. Če bi raziskovali, bi morda našli še kakega blaženca. To dejstvo pa seveda ničesar ne govori za ali proti koncilskim odlokom in dogmi.

Članek poleg tega vsebuje tudi nekatere druge enostranske trditve, ki niso potrjene z navedbo virov. Celoten članek daje vtis, ko da je pisan tendenciozno.

Strossmayerjev govor

Znano je tudi, da omenjeni škof Strossmayer (povezava na hrvaški link ne deluje) ni nasprotoval dogmi o papeževi nezmotljivosti kot taki, ampak je menil, da čas ni primeren in da bi to otežilo prizadevanje za zedinjenje. --Stebunik 21:00, 12. marec 2012 (CET)
Na internetu sem našel tisti Strossmayerjev govor. Sam urednik bloga piše v opombi, da je slišal, da je tisti govor ponarejen. Kdor ga pazljivo bere, če je res Strossmayerjev - bi se po pravici začudil nad nepoznavanjem svetega pisma, zgodovinskih dejstev in ustnega izročila. Objavljeni govor je pravzaprav napad na papeštvo in katoliško Cerkev, česar pa Strossmayer gotovo ni hotel, saj je - sicer z zamudo - objavil odloke 1. vatik. koncila v škofijskem glasilu. Tudi jaz bi rad poznal tisti govor in mislim, da ga je mogoče najti.--Stebunik 22:06, 11. februar 2015 (CET)

Tisti razširjeni govor je po prepričanju mnogih ponaredek; sestavil naj bi ga neki južnoamperiški škof, ki je svoje dejanje obžaloval na smrtni postelji. Če je pa Strossmayer govoru o papeževi nezmotljivosti nasprotoval, je to bilo tudi zaradi tega, ker je zastopal stališče avstro-ogrskega cesarja. Kar se pa tiče papeške nezmotljivosti in vrhovne oblasti, o tem niso govorili šele na 1. vat. koncilu, ampak se kot rdeča nit vleče skozi vso cerkveno zgodovino. Za podrobnejše glej Seznam papežev, posebej še Bonifacij VIII. - Unam sanctam--Stebunik 09:31, 10. april 2016 (CEST)