Četrti carigrajski koncil (rimskokatoliški)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Cesare Nebbia (1536-1614): Četrti carigrajski vesoljni cerkveni zbor
Četrti carigrajski koncil
Datum 5. oktober 869
28. februar 870
Priznavajo rimskokatoliška Cerkev
anglikanska skupnost
luteranci
starokatoličani
Prejšnji koncil Drugi nicejski koncil
Naslednji koncil Prvi lateranski koncil
Sklical Bizantinski cesar Bazilij I. Makedonec in papež Hadrijan II.
Predsedujoči 3 legati papeža Hadrijana II.
Prisotnost 20–25 (prva seja 869), 102 (zadnja seja 870) (10 sej)
Teme razgovorov odstavljen Fotij, odpravljen Fotijev razkol. Bolgarijo podvržejo Carigradu
Dokumenti in izjave 27 kanonov.
Seznam ekumenskih koncilov

Četrti carigrajski koncil je vesoljni cerkveni zbor, ki je potekal v Carigradu, glavnem mestu Bizantinskega cesarstva, od 5. oktobra 869 do 28. februarja 870. katoliška Cerkev ga šteje za osmi ekumenski koncil. Na njem sta sodelovala 102 škofa, 3 papeški legati in štirje patriarhi. Skupno je bilo deset sej, sprejeli pa so 27 kánonov. [1][2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V Carigradu so se zgodile usodne politične spremembe. Zarotniki so septembra 867 umorili razuzdanega cesarja Mihaela Pijanca[3] ter posadili na cesarski prestol mladoletnega Bazilija Makedonca[4]. Ta je odvzel prigrabljeno čast patriarhu Fotiju, ga zaprl v samostan in na veliko veselje ljudstva osvobodil iz ječe ter vrnil na patriarški sedež patriarha Ignacija. Naslednje leto je poslal poslanstvo v Rim, da bi o tem obvestili papeža. Nikolajev naslednik Hadrijan II. je poslance naklonjeno sprejel, pregledal njihove listine in že junija 869 sklical sinodo pri svetem Petru v Rimu. Tu so potrdili sklepe njegovega prednika, obsodili sklepe carigrajske sinode, ki jo je vodil 867 Fotij, vse njegove spise sežgali in njega samega ponovno izobčili.
Papež je takoj poslal tri odposlance, da naj v Carigradu objavijo rimske sklepe in obsodijo soudeležence pri razkolu. Ostijski škof Donat (Donatus), nepijski škof Štefan ter diakon Marin (Marinus) so ponesli papeževo pismo, kjer poziva cesarja, naj v Carigradu skliče vesoljni cerkveni zbor, na katerem naj sodelujejo le tisti škofje, ki bodo podpisali papežev obrazec zedinjenja (libellus satisfactionis). [5] Cesar Bazilij (867-886) je sklical koncil, ki je potrdil dovoljenost in primernost češčenja svetih podob, kakor tudi zamenjavo na carigrajskem patriarškem sedežu. [6]

Vsebina[uredi | uredi kodo]

Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Koncil se je ukvarjal z raznimi disciplinskimi določbami. Glavna tema je bila vzpostavitev pretrgane krščanske edinosti, kakor tudi učenje učenega, toda slavohlepnega in zamerljivega, nepopustljivega in svojeglavega Fotija, ki je bil osumljen herezije. V njegovem življenjepisu je omenjeno, da je on poprej bil kolikor-toliko naklonjen edinosti; ko je pa pričakoval podpore za patriarško kandidaturo pri papežu, je le-ta izostala; menda se je zato sprevrgel v njegovega nepomirljivega nasprotnika.

Potek vesoljnega cerkvenega zbora[uredi | uredi kodo]

Koncil so odprli trije papeževi odposlanci. Število škofov ni preseglo 102, ker so od Fotija posvečene škofe prevedli v laiški stan.

Koncilski očetje so zborovali na desetih sejah v cerkvi Hagije Sofije [7] v Carigradu. Najprej so prebrali papeževa pisma ter veroizpovedni obrazec; na tej osnovi so presojali, kateri škofi so v edinosti. Na zahtevo papeževih odposlancev so škofje podpisali spis, ki obsoja sinodo, ki jo je vodil Fotij.
Na četrti seji je cesarski zastopnik Banes in moderator zbora predlagal zborovalcem, naj pokličejo predse Fotija in njegove pristaše, saj ni mogoče nikogar obsoditi v njegovi odsotnosti. Papeževi odposlanci so predlogu ugovarjali, češ da je Fotijevo učenje že obsodila vrhovna oblast, to je papež. Ko jim je bilo rečeno, da bo ta obsodba prebrana ob obsojenčevi navzočnosti, so se vdali.
Na peti seji, 20. oktobra 869, so proti njegovi volji postavili pred zbor tudi Fotija. Kljub lepemu prigovarjanju se ni hotel ukloniti. Na vprašanja se je branil z molkom, ali pa je odgovarjal kratko in simbolično. Hotel je igrati podobo Jezusa pred Kajfom in Pilatom ter nedvoumno dal na znanje, da več ne priznava papeževega prvenstva in njegove oblasti. Svoj molk je razložil takole: »Bog me sliši tudi takrat, kadar molčim.« Ko so javno prebrali Fotijevo izobčenje, so vzhodni koncilski očetje dejali, da Fotija nikoli niso zares priznavali za patriarha. Ko so mu dali časa za premislek, je odklonil z besedami: »Moja pravica ni pozemeljska.« 
Na šesti seji se je pojavil sam cesar, ki je s toplimi besedami nagovarjal Fotijevo stranko. Ker tudi on ni nič dosegel, so na njegov ukaz vse od Fotija posvečene škofe sprevedli v laiški stan.
Na sedmi seji so Fotija in njegove škofe v cesarjevi navzočnosti slovesno izobčili iz Cerkve. Na zagovor so poklicali vse tiste škofe, ki so sodelovali na od njega sklicani sinodi 861 in pričali zoper patriarha Ignacija; škofje so se izgovarjali, da jih je cesar Mihael prisilil k temu.
Na naslednjih sejah so na sredi sejne dvorane sežgali Fotijeve drzne spise in od njega izsiljene podpise; preiskali so zadevo slikoborstva ter kaznovali lažne priče zoper patriarha Ignacija s cerkvenimi kaznimi.
Najsijajnejša je bila zadnja, deseta seja, ki so se je poleg koncilskih očetov udeležili tudi cesar Bazilij, odposlanci rimskega cesarja Ludvika II. ter bolgarskega kralja Borisa. Prebrali so zgoščeno vsebino sej v 27 kanonov (ali zakonov), ki so jih navzoči sprejeli z odobravanjem. Prvi so jih podpisali predstavniki vseh peterih patriarhatov, nato pa vsi navzoči koncilski očetje, ki jih je bilo – razen patriarhov in njihovih odposlancev – 102. Na koncu se je navzočim zahvalil cesar. Koncilski očetje pa so poslali spodbudno okrožnico vsemu krščanstvu in spoštljivo poslanico papežu Hadrijanu, naj bi koncilske odloke potrdil in objavil. Doslej je vse teklo v pravo smer.

Izguba Bolgarije[uredi | uredi kodo]

Stvari so se pa začele hitro zapletati. Tri dni po končanem koncilu je cesar poklical predse papeževe odposlance; izjavil je, da na prošnjo bolgarskih odposlancev Bolgarija odslej spada pod carigrajski patriarhat. Legati so oporekali, vendar zaman: tudi ta sklep so dodali h koncilskim odlokom. Še istega leta je patriarh Ignacij posvetil za Bolgarijo lastnega metropolita in jim poslal grške duhovnike; latinski duhovniki pa so morali zapustiti kraljestvo.

Ko so se papeški odposlanci vračali, so jih na Jadranu napadli morski razbojniki; čeprav so bili pozneje rešeni, se je mnogo koncilskih spisov zgubilo. Papež se je v svojem tozadevnem spisu 871 pritožil bizantinskemu cesarju in patriarhu Ignaciju zaradi odvzema Bolgarije, ki je prej pripadala cerkveno Rimu, kakor tudi nad slabim varovanjem odposlancev.

"Pravoslavni" četrti carigrajski koncil[uredi | uredi kodo]

"Katoliški" četrti carigrajski koncil je najprej Vzhod priznaval; po Ignacijevi smrti pa se je vrnil na patriarški prestol zopet Fotij, ki je zavrgel sklepe tega koncila in sklical »pravoslavni« 4. carigrajski koncil 879, katerega pa katoliška Cerkev ne priznava. Sklical ga je brez papeževega vplivanja in se tudi imenuje Četrti carigrajski koncil, a ga priznavajo le pravoslavne Cerkve, ki odtlej »katoliškega« Četrtega carigrajskega koncila ne priznavajo. Ta koncil je potrdil za patriarha Fotija in pretrgal zopet vzpostavljeno cerkveno edinost. To je le še poglobilo nasprotja in pripravljalo pot velikemu cerkvenemu razkolu 1054, ki traja skoraj nepretrgoma vse do danes.[8][9][10]

Določbe[uredi | uredi kodo]

Koncil v več kanonih obsoja kanonične nepravilnosti, ki so bili storjene pri umeščanju patrijarha Fotija. Iz tega izhajajo tudi zavrnitve škofovskih in duhovniških posvečenj, ki jih je podelil - kakor tudi razveljavitev njegovih drugih nadpastirskih dejanj. Kanoni se pri tem sklicujejo na odločitve rimskega papeža in na prejšnje koncile.

Četrti carigrajski vesoljni cerkveni zbor je potrdil določbe Drugega nicejskega koncila in pomagal popolnoma pogasiti žerjavico ikonoklazma. V tretjem kánonu posebej zahteva, da naj skazujemo podobi Kristusa enako češčenje kot evangeljski knjigi. Ta kanon se začenja takole:

Določamo torej, da je treba podobo našega Gospoda Jezusa Kristusa, zveličarja in odrešenika vseh ljudi, častiti s častjo enako tisti, ki se daje knjigi svetih evangelijev. Kakor bomo po zapisanih besedah, ki jih vsebuje knjiga, dosegli zveličanje, tako bodo po vplivu, ki ga imajo barve v podobi na domišljijo, obojni: učeni in preprosti, pridobili korist od njihove vsebine; tako po učenju nauka, ki ga dobivamo prek črk, kakor tudi prek risbe iz pomena barv. Zato je vsekakor prav – v skladu z resničnimi razlogi in starodavnim izročilom – da spoštujemo in častimo svete podobe na izvedeni način in sicer tako, kot pripada njihovim virom. To češčenje naj bo torej enako tistemu, ki ga skazujemo svetim evangeljskim knjigam ter upodobitvi dragocenega križa.

[11]

Nasprotnikom češčenja svetih podob koncil grozi s pogubljenjem:

Če kdorkoli ne časti podobe Kristusa našega Gospoda, ga ne bo smel gledati niti v slavi pri njegovem drugem prihodu. Podoba njegove prečiste Matere in podobe svetih angelov, kakor tudi podobe vseh svetnikov so tudi predmet našega spoštovanja in češčenja.

[12]

[13][14]

Ocena[uredi | uredi kodo]

Koncilske določbe zoper Fotija razodevajo še zadnji mogočni vpliv papeštva na Vzhodu. Na cerkvenem zboru so bile obsojene različne zmote, ki jih je učil Fotij, med njimi tudi nauk o dveh dušah.[15]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "General Councils". Kevin Knight. Pridobljeno dne 2012-07-24. 
  2. ^ S. Bigham. The Image of God the Father in Orthodox Theology and Iconography and other studies. str. 41. 
  3. ^ Mihael III., z vzdevkom Pijanec, je zavladal že s tremi leti in je vladal 842-867
  4. ^ Cesar Bazilij I., z vzdevkom Makedonec, je vladal 867-886. Umrl je v nezgodi med lovom. Podrobneje to opisuje Seznam bizantinskih cesarjev
  5. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 149. 
  6. ^ S. Bigham. The Image of God the Father in Orthodox Theology and Iconography and other studies. str. 41. 
  7. ^ Cerkev Hagija Sofija (Sveta /Božja/ Modrost) je največja pravoslavna cerkev na Vzhodu; to je tudi patriaršijska cerkev ekumenskega oziroma carigrajskega patriarha
  8. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 150. 
  9. ^ E. Artner,. Katolikus lexikon I, Egyetemes zsinatok, IV. konstantinápolyi zsinat 869-ben. str. 470. 
  10. ^ F. Chobot. A pápák története. str. 150. 
  11. ^ "Decrees of the Ecumenical Councils". Norman P. Tanner. Pridobljeno dne 2014-01-16. 
  12. ^ S. Bigham. The Image of God the Father in Orthodox Theology and Iconography and other studies. str. 41. 
  13. ^ cel 3. kánon v angleščini se glasi takole: We decree that the sacred image of our lord Jesus Christ, the redeemer and saviour of all people, should be venerated with honour equal to that given to the book of the holy gospels. For, just as through the written words which are contained in the book, we all shall obtain salvation, so through the influence that colours in painting exercise on the imagination, all, both wise and simple, obtain benefit from what is before them; for as speech teaches and portrays through syllables, so too does painting by means of colours. It is only right then, in accordance with true reason and very ancient tradition, that icons should be honoured and venerated in a derivative way because of the honour which is given to their archetypes, and it should be equal to that given to the sacred book of the holy gospels and the representation of the precious cross. If anyone then does not venerate the icon of Christ, the saviour, let him not see his face when he comes in his father's glory to be glorified and to glorify his saints', but let him be cut off from his communion and splendour; similarly the image of Mary, his immaculate mother and mother of God, we also paint the icons of the holy angels just as divine scripture depicts them in words; we also honour and venerate those of the highly renowned apostles, prophets, martyrs and holy men as well as those of all the saints. Let those who are not so disposed be anathema from the Father, the Son and the holy Spirit.
  14. ^ "Decrees of the Ecumenical Councils". Norman P. Tanner. Pridobljeno dne 2014-01-16. 
  15. ^ A. Strle. Vera Cerkve. str. 161. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970.
  • F. Grivec: Vzhodno cerkveno vprašanje. Založil pisatelj. Maribor 1909.
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Kalendar Dobri pastir za godinu 1963: Opći crkveni sabori. K. Karin, Udruženje katoličkih svećenika NR BiH, Sarajevo 1962.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • A. Strle: Vera Cerkve, Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba Celje 1977.
  • Edward Gibbon: The Decline and Fall of the Roman Empire. Random House Inc., New York 1995. ISBN 0-679-60148-1
  • George Ostrogorsky: History of the Byzantine State. New Brunswick: Rutgers University Press, 1969. ISBN 0-8135-0599-2
  • Clement Raab: The Twenty Ecumenical Councils of the Catholic Church, 1937.
  • Steven Bigham: The Image of God the Father in Orthodox Theology and Iconography and other studies. Oakwood publications, Torrance CA 1995. ISBN 1-879038-15-3

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]