Prvi nicejski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Freska v barvah v Sikstinski kapeli, ki prikazuje Prvi nicejski koncil (detajl)
Prvi Nicejski koncil
Datum 20. maj - 25. julij - 325
Priznavajo rimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
Luteranci
Starovzhodne Cerkve
Vzhodna asirska Cerkev
koptska Cerkev
starokatoličani
Prejšnji koncil Jeruzalemski apostolski koncil
Naslednji koncil Prvi carigrajski koncil
Sklical cesar Konstantin I. Veliki
Predsedujoči Silvester I. (prek svojih legatov Osija ter Aleksandra)
Prisotnost Skupaj približno 2000 članov (od tega domnevno 318 škofov)
Teme razgovorov Kristologija: Kristus je Bog in ne le človek – nasproti arijanstvu; krst heretikov, prepoved kastracije, poslednje maziljenje naj se podeli vsem umirajočim, ki ga prosijo
Dokumenti in izjave veroizpoved,
20 kanonov, 1 sinodalno pismo
Seznam ekumenskih koncilov

Prvi nicejski koncil je leta 325 sklical rimski cesar Konstantin I. v mestecu Niceja (tudi Nikeja; danes İznik, Turčija) pri Konstantinoplu (danes Istanbul), da bi tako pomiril spor, ki se je vnel, ko je začelo arijanstvo učiti v nasprotju s tradicionalnim naukom v zvezi s Kristusovo božansko naravo. Koncil se je končal z (začasno) zmago krščanstva in oblikovanjem Nicejske veroizpovedi.

Vsebina I. nicejskega koncila[uredi | uredi kodo]

Koncilski sklepi (kanoni) predstavljajo prve naučne (dogmatične) odločitve celotne krščanske cerkve, ki so imeli večjo veljavo od dotedanjih odločb posameznih škofov ali lokalnih škofovskih sinod že samo zaradi tega, ker jih je podpisalo preko 300 škofov z vseh delov cesarstva, kjer je bilo krščanstvo razširjeno. Zaradi cesarjeve oblasti, ki je koncil sklical, so postali sklepi zavezujoči za vso cerkev v cesarstvu.

V cerkveni zgodovini štejemo Nicejski koncil za prvi ekumenski koncil in za eno pomembnejših prelomnic cerkvene zgodovine, tako da delimo čas zgodnjega krščanstva na obdobje prednicejske in ponicejske teologije. Cerkvenozgodovinski pomen koncila pa se je pokazal šele v teku četrtega stoletja, potem ko so po Konstantinovi smrti leta 337 postavili pod vprašaj številne koncilske sklepe, preden so jih leta 381 na carigrajskem koncilu dokončno potrdili.

Pravoslavna cerkev obhaja spomin na Prvi nicejski koncil vsako šesto nedeljo po veliki noči.

Zgodovinski viri[uredi | uredi kodo]

Na samem koncilu zapisnika niso pisali, čeprav so se kasneje pojavili nekateri domnevni protokoli. A ne glede na to, obstajajo iz tistega časa poročila in dokumenti, tako da je rekonstrukcija dogajanj na koncilu danes zgodovinsko nevprašljiva:

Čas koncila[uredi | uredi kodo]

Rimski cesar Konstantin I. je po letu 313 (Tolerančni edikt) krščanstvo obravnaval priviligirano, ker si je od njega verjetno obetal stabilizacijo pravkar ponovno združenega Rimskega imperija, a je to združujočo funkcijo oviral ravno arijanski spor, grozil pa je tudi cerkveni razkol. Ker cerkev sama tega problema ni mogla rešiti, jo je cesar priganjal k njegovi ureditvi. V času koncila je tudi sam aktivno posredoval s kompromisnimi rešitvami. S Konstantinovega vidika je bila zagotovitev verskega miru ena od cesarskih dolžnosti s političnimi posledicami.

Predhodnik: Antiohijski koncil[uredi | uredi kodo]

V 20. stoletju so odkrili dokumente nekega lokalnega koncila, ki je potekal pol leta pred Nicejskim koncilom v Antiohiji (danes Antakya/Turčija). Ta koncil nekateri raziskovalci (J.N.D. Kelly, Eduard Schwartz) smatrajo za bistvenega predhodnika Niceje. Antiohijskega koncila se je udeležilo 59 škofov iz Palestine, Arabskega polotoka, Fenicije in Kapadokije. Vodil ga je Osius iz Kordobe, ki je tudi v Niceji igral vodilno vlogo. Povod za sklic koncila je bila izvolitev novega antiohijskega škofa, ob tem pa je koncil zavzel tudi jasno stališče do arijanizma in spisana je bila zelo protiarijanistična veroizpoved, ki pa sicer nima nobenih literarnih stičnih točk z nicejsko veroizpovedjo. Trije škofje, med njimi Evzebij iz Cezareje, so se upirali podpisu te veroizpovedi in bili zato provizorično izobčeni (ekskomunicirani), z možnostjo sprmembe svojega stališča pred »veliko in sveto sinodo« v Ancyri (ki je bila potem sklicana v Neceju).

Koncil[uredi | uredi kodo]

Črno-belo obdelana freska iz Sikstinske kapele oziroma Sikstinskih soban, ki prikazuje Prvi nicejski koncil

Kraj in čas[uredi | uredi kodo]

Koncil se je odvijal v Nikeji, današnjem İzniku, danes drugem največjem mestu Bitinije, samo 30 km oddaljenem od takratne cesarske prestolnice Nikomedije. Ob tem je bila Nikeja po kopnem in morju lahko dostopen kraj.

Otvoritveno zasedanje je bilo 20. ali 25. maja 325, koncil pa se je zaključil konec julija istega leta z banketom, s katerim so počastili 20. obletnico Konstantinove zasedbe preestola.

Udeleženci[uredi | uredi kodo]

Cesar Konstantin je s pismom pozval k udeležbi vseh 1800 škofov takratne krščanske cerkve (približno 1000 v grškogovorečem in 800 v latinskogovorečem delu) in prevzel potne stroške za približno 300 škofov, ki so povabilo sprejeli.

Ker je smel vsak škof s seboj pripeljati 2 pezbiterja in tri diakone, lahko upravičeno sklepamo, da se je koncila udeležilo okoli 2000 ljudi. Večina vzhodnocesarskih provinc je bila dobro zastopana, iz latinskega dela cerkve pa jih je prišlo le sedem: Osius iz Córdobe, Nikazij iz Dijona, Cecilijan iz Kartagine, Domnus iz Strida, Marko iz Kalabrije in prezbiterjanca Viktor (ali Vitus) in Vicentius kot odposlanec ostarelega rimskega škofa Silvestra

Med škofi so bili nekateri, na primer Pafnucij iz Teb, Potamon iz Herakleje in Pavel iz Neocezareje, še vedno vidno prizadeti zaradi komaj 15 let starega preganjanja kristjanov. Zanimivo je tudi to, da sta se koncila udeležila Jakob iz Nisibisa, ki je bil priseljenec ali pa Spridon iz Cipra, ki je kljub škofovski službi, živel kot navaden pastir. Prisotni pa so bili tudi škof Nikolaj iz Mire, perzijski škof Janez in neki gotski škof Teofil.

Po cesarskem ukazu se je koncila udeležil tudi aleksandrijski prezbiter Arij.

Pri cesarju sta najverjetneje imela največji vpliv Osius iz Cordobe in Evzebij iz Cezareje.

Udeleženci so imeli glede ključnega vprašanja tri bistvena stališča:

  • Arijancev ali Evzebijcev je bilo približno dvajset škofov, ki jih je vodil vpliven Evzebij iz Nikomedije, kasnejši patriarh Konstantinopla, povezan tudi s cesarsko družino, in prezbiter Arij Aleksandrijski.
  • Večina je na tak ali drugačen način zavzela neko sredinsko stališče. Pomembna skupina so bili šolarji Origena, ki so teološko stali na sredini (tudi obe strani sta uporabljali argumente, ki sta jih izpeljevali od Origiena). Mnogi so imeli protiarijanski instinkt a le malo teoloških možnosti za razlikovanje med stališči, spet drugi so imeli zgolj nesigurna mnenja in so menjavali strani glede na argumente ali zunanje vplive.

Potek koncila[uredi | uredi kodo]

Na začetku so pred cesarjem številni škofje spregovorili o zasebnih sporih, ta pa je dal brez razprave njihove dokumente zažgati in jih pozval k spravi in harmoniji.

Zatem so arijanci predlagali veroizpoved, ki pa je po pričevanju Eustatija med Tumulti naletela na močno nasprotovanje in so jo slednji pred ostalimi udeleženci raztrgali, nakar je 16 od 18 podpisnikov zamenjalo stran.

Arij je stal na stališču povsem monoteistične teologije, ki ne sme dopuščati spremembe nauka o enosti in edinosti boga. Zato je logično pravilno osebi Jezusa odrekal božanskost in mu dodelil zgolj vlogo najplemenitejšega v stvarstvu. Pri svoji filozofski argumentaciji je izhajal iz premis platonizma in neoplatonizma.

Argumentirali so s pojmom homo-ousios, enakega bistva (enakost bitja). Homoosijanci so trdili, da arijanizem ne nadomešča krščanske vere z monoteizmom temveč s politeizmom, kajti bog in Jezus Kristus sta za arijance povsem različni bitji, ki se ju časti. Ob tem bi postala nesmiselna tudi liturgična tradicija kot krst v imenu očeta in sina in svetega duha ali pa molitve k Jezusu Kristusu. Morda najpomembnejši protiargument pa je bil, da pri arijanizmu ni bil možen krščanski koncept odrešitve v Kristusu, kajti le resnično božji posrednik je lahko udejanjil združitev stvaritve z bogom - nekdo, ki je posledica stvaritve, tega ne more narediti.

Evzebij, ki je pri sebi sprejel Arija po izgonu iz Aleksandrije, je zatem predlagal staro palestinsko veroizpoved, ki v splošnih svetopisemskih izrazih potrjuje božanskost Kristusa. Sledeč novejšim spoznanjem na osnovi koncila v Antiohiji pa to ni mogel biti predlog veroizpovedi, ki bi ga naj zbor sprejel, temveč je s tem zgolj opravičeval svojo pravovernost pred koncilom zaradi izobčenja (česar pa iz razumljivih razlogov v nekem pismu svoji skupnosti posebej ne poudarja). Nekateri pa zastopajo tudi možnost, da bi lahko pri tej vereizpovedi šlo za konkreten predlog zboru. Evzebij namreč piše, da se je njegov predlog zdel cesarju dober.

Ker so po eni strani arijanci za vsak svetopisemski izraz, ki ga je predlagala trinitarska stran, našli sebi prilagojeno interpretacijo, po drugi strani pa Trinitarijci niso bili pripravljeni sprejeti dvoumne veroizpovedi, ki bi to vprašanje tudi v bodoče puščala odprto, je cesar izrecno glasoval za izraz enega bistva (grško ὁμooυσιoς homoousios, latinsko consubstantialis (enake substance)), ki ga je Arij zavračal, in ukazal ustrezno prilagoditev veroizpovedi. Evzebij piše, da je cesar osebno ta izraz razlagal tako, da bi lahko bil široko sprejet: »Rekel je, da ὁμooυσιoς ne smemo razumeti kot telesno povezanost, kajti nematerialna, duhovna in netelesna narava ne more biti podvržena telesni povezavi. Te stvari da je potrebno razumeti kot duhoven in neizgovorljiv pomen.« 

Ker obstajajo podobne vzhodne veroizpovedi, ne moremo dokončno reči, katera je bila osnova za novo izdelano izpoved. Skupina, pod vodstvom Osiusa iz Córdobe, ki je predelavo izvedla, se ni zadovoljila z vsatavkom ene besedne zveze, temveč je vstavila skoraj vse izraze, proti katerim so se arijanci v zadnjih letih borili. Med njih sodijo besedne zveze »ustvarjen iz bistva (bitja) očeta«, »rojen, ne ustvarjen« in »enega bistva z očetom«. Koncil je poudaril, da je sin ena od oseb troedinosti in ni del stvaritve. Ob tem je bila v dopolnilu izrecno obsojena arijanska herezija.

Koncilski sklepi[uredi | uredi kodo]

Nicejska veroizpoved[uredi | uredi kodo]

Vsi škofje so podpisali Necejsko veroizpoved, kot jo je predlagal Osius. Najprej jo je podpisal Osius sam, zatem rimska prezbiterjanca v imenu njunega škofa. Tudi Evzebij iz Cezareje je podpisal po enem dnevu razmisleka in svoj podpis zagovarjal v pismu svoji škofiji. Evzebij iz Nikomedije in Teognis iz Niceja sta tudi podpisla veroizpoved, a brez dopolnila, ki obsoja arijance, zaradi česar sta bila razrešena in za določen čas izgnana, dokler se na koncu nista pridružila zagovornikom koncilskih sklepov.

Le dva egipčanska škofa, Teonas in Sukundus sta se dosledno upirala podpisu in sta bila z Arijem pregnana v Ilirijo. Arijeve knjige so bile zažgane, za posedovanje njegovih spisov pa je bila zagrožena smrtna kazen, njegovi somišljeniki pa označeni za sovražnike krščanstva. Tukaj je šlo za prvi primer v zgodovini, kjer odklonilen nauk ni predstavljal zgolj prestopka proti cerkvi, temveč tudi prestopek proti državi.

Koncilski sklepi[uredi | uredi kodo]

Ob glavni temi koncilskega posveta, t.j. arijanizmu, je koncil odločal tudi o drugih vprašanjih, o katerih so razpravljali v takratni cerkvi. Ti sklepi so zapisani v posameznih koncilskih kanonih:

  • Kanon 1: Evnuhi smejo postati duhovniki, razen če so se sami kastrirali.
  • Kanon 2: Ljudje, ki so po kratkem katehumenatu v nasprotju s 1. Tim. 3,6-7 istočasno s krstom posvečeni v duhovnika ali škofa, lahko svoj status sicer zadržijo, a se naj to v prihodnosti ne dogaja več. Če bosta 2 ali 3 priče tako posvečenega duhovnika zalotili pri grehu, bo razrešen (suspendiran).
  • Kanon 3: Koncil popolnoma prepoveduje škofom, duhovnikom in diakonom, da bi živeli skupaj z žensko, razen seveda, če gre za njihovo mater, sestro ali teto ali žensko nedvomljivega slovesa.
  • Kanon 4: Škof naj bo posvečen s strani vseh škofov cerkvene pokrajine. Če to ni mogoče, naj bodo pri posvetitvi prisotni vsaj trije škofje, potem ko so dali preostali pisno soglasje. Metropolit ima v vsakem primeru potrditveno pravico postopka.
  • Kanon 5: Izobčenje (ekskomunikacija) duhovnika ali laika morajo spoštovati škofje vseh pokrajin. Naj pa preostali škofje pokrajine izvršijo preiskavo, da zagotovijo, da kak škof ne bi koga izobčil iz osebnih razlogov. Da bi lahko te preiskave ustrezno potekale, naj se škofje vsako leto dvakrat sestanejo na sinodi.
  • Kanon 6: Dosedanja oblast aleksandrijskega, antiohijskega in rimskega škofa nad njihovimi pokrajinami ostaja nespremenjena. Izvolitev škofa brez privolitve metropolita je neveljavna. Če bi med škofi z volilno pravico bili dve ali tri nasprotni glasovi, odloča večina.
  • Kanon 7: Aelijski (Jeruzalemski) škof naj bo čaščen po starem obredu, ne da bi s tem bile skrčene pravice metropolita.
  • Kanon 8: Duhovniki Novacijanci, ki javno vstopijo v cerkev, smejo ohraniti svoj duhovniški položaj, če se pisno obvežejo, da bodo sprejeli cerkvene sklepe in se po njih ravnali. Ne glede na to, pa so po položaju podrejeni vsej okrajni duhovščini.
  • Kanon 9: Če je po posvetitvi v duhovnika nekdo priznal greh, ki bi mu predhodno onemogočal postati duhovnik, se takšna posvetitev šteje za nično.
  • Kanon 10: Če se ugotovi, da se je duhovnik med zasledovanjem za določen čas odrekel cerkvi in zatem bil posvečen, je takšna posvetitev nična.
  • Kanon 11: Če so ljudje brez prisile odpadli od vere, naj se z njimi ravna milo, čerpav si takšne milosti ne zaslužijo. Po dvanajstletni pokori smejo biti ponovno pripuščeni k obhajilu.
  • Kanon 12: Če se Kristijani, ki so sprva zavrnili vojaško službo, vrnejo v vojsko (kar pod Liciniusu pogojuje darovanje za poganske bogove), se jih sme po trinajstletni pokori ponovno pripustiti k obhajilu. V primeru, da nekdo pokaže resnično kesanje, sme škof čas pokore skrajšati.
  • Kanon 13: Umirajočemu se sme podeliti evharistija, če bi zanjo zaprosil, tudi če ni bil pripuščen k obhajilu.
  • Kanon 14: Odpadli kateheti, smejo po obdobju treh let ponovno moliti s kateheti.
  • Kanon 15: Škofje, duhovniki in diakoni ne smejo potovati iz mesta v mesto, temveč naj sejih pošlje nazaj k cerkvi, kjer so bili posvečeni.
  • Kanon 16: Duhovniki in diakoni, ki so svojo Cerkev zapustili, ne smejo biti sprejeti v drugi Cerkvi. Škofje ne smejo posvetiti nikogar iz druge škofije.
  • Kanon 17: Kdor zahteva plačilo oderuških obresti, je izključen.
  • Kanon 18: Diakoni duhovnikom ne smejo dati evharistije, temveč jo morajo sprejeti od škofa ali duhovnika.
  • Kanon 19: Pripadnika Pavla iz Samosata, ki v Cerkvi iščejo zatočišče, morajo biti v vsakem primeru ponovno krščeni. Duhovnike se lahko po preizkusu ponovno posveti.
  • Kanon 20: Na nedeljo in v času velike noči naj se moli stoje in ne sede.

Določanje datuma velike noči[uredi | uredi kodo]

Dobesedni zapis kanona o datumu velike noči ni ohranjen, a lahko sklep rekonstruiramo iz različnih ohranjenih oznak avtorjev četrtega stoletja. Sodeč po tem, je bilo sklenjeno sledeče:

  • Praznovanje velike noči poteka v vseh cerkvah na isti dan.
  • Praznik velike noči je po začetku pomladi.
  • Velika noč se praznuje na nedeljo po judovskem prazniku pashe.
  • Aleksandrijski škof mora letno izračunati datum velike noči in izračun pravočasno poslati papežu v Rimu, da lahko le-ta obvesti vse ostale Cerkve.

Aleksandrijski škof je bil izbran zato, ker je aleksandrijska znanost veljala za najboljšo na področju matematično-astronomskih izračunov. Papež bi naj iz različnih medsebojno nasprotujočih izračunov izbral enega ali pa prišel do sklepa o datumu na osnovi pogajanj.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Navkljub koncilskemu sklepu je krščanstvo ostalo zaradi arijanskega spora razdeljeno in vrsta podpisnikov je svoj podpis kasneje preklicala. Tako je na primer zapisal arijanec Evzebij iz Nikomedije v pismu cesarju: »Grešno smo ravnali visokost, ko smo iz strahu pred vami pritrdili bogoskrunstvu.

Cesarjev vpliv na koncil[uredi | uredi kodo]

Konstantin se je zavedal znakov skorajšnjega konca Rimskega cesarstva. Z vsemi sredstvi je poskušal utrditi stabilnost in enotnost imperija. Dinamično naraščajoča krščanska cerkev se je ponujala kot združevalni element, ki ga je cesar uporabil.

Konstantin se je dal krstiti šele na smrtni postelji. Njegova mati je bila kristjanka, medtem ko je sam veroval v sončnega boga Sola. Od svoje matere je slišal o »Kristosu«. Legenda pravi, da naj bi pred bojem proti Maksentiju, med molitvijo k bogu Solu, ob pogledu na sonce videl »baklo«, ki jo je povezal s »Kristosom«. Po presenetljivi zmagi je to povedal papežu in tako združil državo in cerkev. Krščanskega boga je združil s svojim bogom sonca. Iz njegovega obnašanja v letih po koncilu, kjer je občasmo podpiral trinitarijce in zatem spet arijance, odvisno od tega, kaj mu je najbolj ustrezalo za dosego miru, lahko sklepamo, da sam dogmatsko ni trdno stal ne na eni, ne na drugi strani.

Dokazano je, da se je cesar v prvi vrsti zavzemal za mir in enotnost cerkve in s tem celotnega cesarstva. V nekem pismu je zapisal: »Moj cilj je bil, združiti različna prepričanja med vsemi nacijami, ki verujejo v boga in drugič, ponovno vzpostaviti normalen pogovor v svetovnem sistemu.« Slednjega cilja cesra ni dosegel ne na koncilu in tudi ne v pokoncilskem obdobju.

Proti cesarskemu vplivu na nicejski koncil govorijo naslednji argumenti:

  • Antiohijski koncil, pri katerem cesar ni imel vpliva, je prišel do enekega teološkega spoznanja.
  • Kristjani niso imeli resnične podpore vlade: Konstantin je bil vse drugo kot zavzet branilec nicejanizma: nekoliko let kasneje je dal pregnati Atanazija, se dal krstiti arijancu Evzebiju iz Nikomedije in je bil na tem, da rehabilitira Arija iz Aleksandrije, ki ga je že leta 327 poklical iz pregnanstva (kar je bilo zaradi Arijeve smrti nično).
  • Večina cesarjev četrtega stoletja je podpirala arijanstvo in preganjala krščanstvo.
  • Številni prisotni škofje so doživeli in prestali še preganjanje kristjanov in se jih ne bi dalo zlahka prisiliti k spremembi nauka.
  • V pokoncilskem obdobju so bili številni krščanski škofje pregnani zaradi svojega nauka, pa kljub temu niso prestopili k arijancem.
  • Na naslednjem ekumenskem koncilu, prvem carigrajskem koncilu, je bil nikejski nauk v celoti potrjen in to brez prisile katergakoli cesarja. Seveda je k temu prispeval zlasti aleksandrijski patriarh Atanazij, rimski škof Damaz, pa tudi sam cesar Teodozij

Glej tudi[uredi | uredi kodo]