Na zahodu so v nicejsko-carigrajsko veroizpoved (v latinščini) že zelo kmalu začeli dodajati besedo
Filioque, kar pomeni dobesedno in Sina ali skupaj s Sinom. Prva uporaba tega dodatka je zabeležena v
Toledu (današnja Španija) v letu 447. S tem so hoteli dodatno poudariti razliko med uradnim
krščanstvom in arianizmom, ki mu je pripadalo vizigotsko plemstvo na ozemlju današnje
Španije. Dopolnjena oblika veroizpovedi se je potem razširila na območje današne Francije in naprej po Evropi. Karel Veliki je leta 809 sklical cerkveni zbor v Aachnu, kjer pa je papežLeon III. nasprotoval dodatku »Filioque«, ker ni želel spora z vzhodnimi kristjani. Kljub temu je bil dodatek »Filioque« uradno vključen v veroizpoved Rimskokatoliške cerkve na ekumenskem koncilu leta 1274 v Lyonu.
Vprašanje dodatka »Filioque« je igralo pomembno vlogo pri velikem razkolu med vzhodnim in zahodnim
krščanstvom. Številni pravoslavni teologi še zdaj trdijo, da je Rimskokatoliška cerkev zaradi tega
dodatka zapadla v kriviverstvo in ne sprejemajo razlage, da gre zgolj za način tolmačenja, ne pa za neko novo verovanje.
V Anglikanski Cerkvi, ki izhaja iz zahodne tradicije, so prvotno molili veroizpoved z dodatkom
"Filioque«, zdaj pa je med anglikanskimi duhovniki vedno bolj razširjeno mnenje, da je treba »Filioque« v molitvi izpustiti in se na ta način približati izvirni obliki molitve.
V slovenskih narečjih in pokrajinskih jezikih[uredi | uredi kodo]
Verjem vednom Bogi, vsamogočem
Oči, Nébe, zemle i vsáke vidne
i nevidne stvári Stvoriteli. I vu ednom
Gospodi Jezuši Kristuši, jedinom
Božem Sini, od Očé od veka
rodjenom; Bog od Bogá, svetlost
od svetlosti, právi Bog od právoga
Bogá, rodjeni, ne stvorjeni, ednáke
z Očomo nature, po kom so vsa
stvorjena. Ki je za nás lüdi i za
naše zveličanje z Nebés doli stopo
i Telo je na sé vzeo od Dühá svétoga
z Device Marije i človek je postao.
I raspét je za nás pod Poncijom
Pilatom, moko je trpo i pokopan je.
I gori je stano na trétji den poleg
pisma. I stopo je vu nebésa, sedi
na desnici Očé. I páli je pridoči z
dikov sodit žive i mrtve; i njega
králestvi ne bode konca. Verjem vu
svétom Dühi, Gospodi i živočiniteli
ki od Očé i Siná zhája, ki se z
Očom i Sinom navküp moli i diči,
ki je govorio po Prorokaj. Verjem
edno, svéto, občinsko i Apoštolsko
Mater Cérkev. Vadlüjem eden Krst
na opüščanje grehov. I čákam
mrtvih goristanenje i žitek prišestnoga
veka.
Amen. Molitvena Kniga, Zalozso Zvér János kniga v muraszombati; Trétja izdaja, ODOBRENA OD CÉRKVENE OBLÁSZTI, 1942.