Pojdi na vsebino

Protestantizem

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Protestantizem je krščansko gibanje, ki priznava Sveto pismo za edino avtoriteto[1] in se je v času reformacije med renesanso v Evropi odcepilo od Rimskokatoliške Cerkve.

Protestantizem predstavlja eno od treh največjih vej krščanstva (skupaj s katolištvom in pravoslavjem); obsega pa različne razlage teoloških in družbenih pogledov. V Sloveniji večina protestantov živi v Prekmurju in pripada Evangeličanski Cerkvi.

Začetki

[uredi | uredi kodo]

Čeprav se mnenja krešejo v zvezi z mitom, da je 31. oktobra 1517 Luter pribil na vitenberška cerkvena vrata svojih latinskih 95 tez[2][3][4] – se zgodovinarji strinjajo, da se je takrat začela reformacija, katere učenje se v marsičem razlikuje od katoliškega – in mu vsaj v petih važnih točkah očitno nasprotuje:

  1. Sola Scriptura (samo sveto pismo),
  2. Solus Christus (samo Kristus),
  3. Sola Fide (samo vera),
  4. Sola Gratia (samo milost) in
  5. Soli Deo Gloria (samo Bogu gre slava).

To bi lahko preprosteje povedali takole: "Za zveličanje je zadosti samo sveto pismo (brez ustnega izročila), samo Kristus (brez Marije, angelov in svetnikov), samo vera (brez del), samo milost (brez lastnega sodelovanja) ter samo Bog (brez papeža, duhovnikov in zakramentov)."[5][6][7]

Taki nauki so bili očitno v nasprotju s krščanskim izročilom in katoliškim naukom, pa tudi s svetim pismom, ki je bilo v središču protestantizma. Zaradi načela, da vsakdo lahko razlaga sveto pismo po svoje, Luter pa je po njihovem mnenju postajal bolj papeški kot papež - so se sprli in ločili že prvi reformatorji; nekatere enostranske razlage pa so skušali že tedanji protestantski teologi omiliti; zlasti to velja za trditev, da je vera brez dobrih del zadostna za zveličanje.[8]

Navadni in neuki verniki se niso dosti razumeli na te odtenke, vendar jim je bilo v "novi veri" najbolj očitno nasprotovanje češčenju svetih podob, čemur je sledilo uničevanja dragocene "malikovalske" kulturne dediščine in se je tega "poslanstva" udeleževal celo sam Luter. Ščitil ga je namreč ravno taisti saški volilni knez Friderik, ki bi ga moral držati v ječi; pa ga je le navidezno zaprl na grad Wartburg, kjer ga ni smel videti nihče razen služabnikov, ki sta mu nosila hrano in skrbela za njegovo sobo, dokler mu ni zrasla brada in ni bilo več opaziti duhovniške tonzure. Vmes je bil nekaj dni skrivaj v Wittenbergu, kjer so njegovi pristaši oskrunili več cerkva, razbili oltarje in kipe svetnikov, uničili svete podobe in odpravili mašo. Lutra pa se je zaradi prevratniškega toka reformacije polaščala vedno hujša otožnost; mučili so ga dvomi in očitki vesti; večkrat pa se mu je zdelo, da ga zalezuje hudič in se je spraševal, ali je res resnica na njegovi strani.[9]

Širjenje protestantizma z državno pomočjo

[uredi | uredi kodo]

Prve protestantske države so nastale na območju današnje Nemčije. S tem so povezane dolgotrajne verske vojne, v katerih je odločilno vlogo v prid protestantizma odigrala takratna velesila Švedska. Premirje je bilo doseženo z Augsburškim mirom pod svetorimskim cesarjem Karlom V. leta 1555. Tam je bila potrjena svoboda veroizpovedi za kneze in fevdalne stanove, ki so prestopili v novo vero; njihovi podložniki pa so morali glede vere slediti svojim gospodarjem, kar je seveda bilo v nasprotju z versko svobodo (Cuius regio, eius religio - Kogaršnja oblast, tega veroizpoved)[10] .

Protestantske veje

[uredi | uredi kodo]



Družbeno-verski prispevki pomembnejših protestantov

[uredi | uredi kodo]

Denominacije znotraj protestantizma

[uredi | uredi kodo]

Znotraj protestantizma so nastale naslednje pomembnejše denominacije:

Med protestanti so danes najbolj razširjeni binkoštniki, katerih število so 2010 ocenjevali na 650 milijonov in so postali tako druga največja krščanska zveza.

Binkoštnike sestavlja čez 700 različnih krščanskih skupnosti in številne neodvisne občine brez osrednje oblasti. Večina jih je povezanih s Svetovnim binkoštnim združenjem. Z 280 milijoni klasičnih binkoštnikov po vsem svetu gibanje raste v mnogih delih sveta, zlasti na Kitajskem, v Južni Koreji, v državah globalnega Juga in Tretjega sveta.[13][14][15][16][17].

Od Drugega vatikanskega koncila dalje binkoštno miselnost vse bolj sprejemajo tudi drugi kristjani; prepričanje o potrebnosti krščenja s Svetim Duhom in o prejemanju njegovih duhovnih darovih pa so sprejeli tudi nebinkoštni kristjani v protestantskih skupnostih, kakor tudi v Katoliški Cerkvi prek svoje pripadnosti karizmatičnemu gibanju. Binkoštno in karizmatično krščanstvo po vsem svetu šteje več kot 650 milijonov pripadnikov.[18]

Binkoštništvo velja torej za najhitreje rastoče versko gibanje v današnjem svetu.[19] [20]

Razlike med katoliškim in protestantskim učenjem

[uredi | uredi kodo]
PRIMERJAVA:Rimskokatoliška CerkevProtestantizem[21]
Evharistija ali Gospodova večerjaPri sveti maši se pri spremenjenju kruh in vino resnično spremenita v telo in kri Jezusa Kristusa (»transubstanciacija«). Jezus Kristus je skrivnostno prisoten.Simbolično Bogoslužje. Zgolj kot spomin na zadnjo večerjo. Kristusovo telo in kri sta prisotna samo simbolično in v duhovnem smislu.
DuhovništvoSlužbeno duhovništvo lahko prejme le moški z duhovniškim posvečenjem, ki ga podeli škof kot naslednik apostolov, katerim je Jezus naročil, naj mašujejo: "To delajte v moj spomin!" (Lk 22,14-20). Duhovnik je srednik med Bogom in ljudmi. Po Jezusovem priporočilu in zgledu se duhovniki in nekateri verniki ne poročijo (Mt 19,21). Splošno duhovništvo imajo vsi verniki po krstuNe obstaja posvečenje, ampak le izvolitev ali imenovanje. Vsi verniki imajo (splošno) duhovništvo, tudi ženske (v duhovnem smislu) in lahko vodijo bogoslužje. Večina protestantov za duhovništvo ne zahteva celibata. Tudi anglikanci so se odločili za imenovanje in posvečevanje škofinj, kar bo nova ovira na poti k zedinjenju s Katoliško Cerkvijo, kjer so lahko škofje in duhovniki le moški.[22]
KrstČlovek s krstom umrje grehu, se posveti Bogu[23] in postane deležen splošnega duhovništva (Raz 1,6)[24]. Krst se podeljuje po rojstvu otroka, ali v poznejši dobi po spreobrnjenju, ko se prerodi za deležnost pri Božjem življenju (Rim 6,4).Pri tradicionalnih protestantih krščujejo tudi otroke. Novejša gibanja pa kasneje v življenju, ko je oseba duhovno zrela, tj. "prerojena in navdahnjena s Svetim Duhom".
Sveto pismoRazlaga Svetega pisma je podrejena sodbi Katoliške Cerkve, ki opravlja od Boga naloženo poslanstvo[25][26]. Sveto pismo, ustno izročilo in cerkveno učiteljstvo so med seboj povezani tako, da lahko učinkovito prispevajo k zveličanju duš.[27] Med redno učiteljstvo spada zlasti učenje koncilov, papežev in cerkvenih učiteljev. Protestantizem ne priznava višje avtoritete, ki bi razlagala sveto pismo, ampak se drži načela "samo sveto pismo" ("sola scriptura"). Samo Sveto pismo je vodnik in končni razsodnik v zadevah krščanske vere in prakse; dopuščajo se pa različne razlage, ki porajajo nova gibanja in skupnosti.
OpravičenjeJezus je pooblastil apostole in njihove naslednike, da odpuščajo grehe (Jn 20,23), kar se doseže s kesanjem, priznanjem velikih grehov pred spovednikom in zadoščevanjem. To pa ni le odpuščanje grehov, ampak hkrati posvečenje.[28][29]Na splošno v protestantizmu ne obstaja spoved. Uporablja se molitev usmerjena neposredno k Bogu Očetu ali Jezusu, brez posrednikov (Marije, angelov ali svetnikov)
MolitevK Bogu; posredno tudi prek priprošnje Marije, angelov ali svetnikov.Molitev je naslovljena zgolj na Boga Očeta ali Jezusa Kristusa, ne pa na svetnike: "Samo eden je srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1 Tim 2,5:)
MarijaMarija je bila vedno devica.[30] Dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju je razglasil 1854 papež Pij IX. glede na stalno verovanje Cerkve, pa tudi glede na angelov pozdrav v svetem pismu: "Zdrava, milosti polna!" (Lk 1,28) Jezusovo mater Marijo je treba častiti (Lk 1,48) in jo klicati na pomoč za posredovanje pri Bogu. Samo zaupanje v Jezusa kot Gospoda in Odrešenika, ki pravi: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6) Devica Marija je lahko zgled v veri. Njeno večno devištvo in brezmadežnost sta zanikani. Samo Kristus je bil brez greha in je mogel reči: "Kdo mi more dokazati greh?" (Jn 8,46). Ostali nosimo izvirni greh že posredno, po Adamu in Evi.
SvetnikiMolitev s pomočjo in posredovanjem svetnikov je usmerjena k Bogu; češčenje podob pa se ne nanaša na snov, ampak na osebe, ki jih predstavljajo.[31][32]Svetniki niso pomembni. Vernik se obrača v molitvi brez posrednikov (svetnikov, angelov ali Marije) k Bogu Očetu ali Jezusu Kristusu. Svetniki so zgolj vzor k čistemu življenju. Sveto pismo omenja svetnike kot kristjane, ki so prerojeni in spreobrnjeni po Svetem Duhu.
Kipi in podobeKipi in podobe Jezusa, Marije in svetnikov rabijo kot pripomoček za molitev, ter jih navadno nahajamo v katoliških bogoslužnih prostorih, po kapelicah ali domovih. Bog ne nasprotuje izdelovanju podob in kipov, saj je sam zapovedal napraviti Mojzesu kačin kip in je pogled nanj ozdravljal (4 Mz 21,4-9), v templju pa naslikati angele. Prepoveduje pa malikovanje (poganskih) božanstev.Nekateri protestanti še danes menijo, da je prisotnost kipov v svetih prostorih neka oblika malikovanja - kršitev božje zapovedi: "Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi!" (2Mz 20, 5). Drugi protestanti pa uporabljajo danes tudi Marijino podobo (Taizejsko gibanje) ali podobo Zadnje večerje (evangeličani).
NezmotljivostJezus jamči nezmotljivost apostolom in škofom povezanim s papežem: "Karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih..." (Mt 18,18). Nezmotljiva je Cerkev v edinosti s papežem; nezmotljiv je tudi papež sam, kadar kot vrhovni pastir krščanstva slovesno ("ex cathedra") razglaša verski ali moralni nauk. (Mt 16, 18.19)[33][34]; to pa se je zgodilo le dvakrat v zgodovini[35].Protestantje zavračajo papeško nezmotljivost in učijo, da je edini nezmotljivi Bog; vir poučevanja pa najdemo v Svetem pismu, ki ga lahko vsak vernik po svoje razlaga, saj ne obstaja uradno in hierarhično vrhovno učiteljstvo in vodstvo, ki bi določalo, katera razlaga je prava; ker pa so vse protestantske skupnosti samostojne, ne bi bila kakršnakoli odločitev obvezna.
ZakramentiObstaja 7 zakramentov, ki so vidna znamenja nevidne milosti. Zakramenti mrtvih so krst, spoved in sveto maziljenje - podeljujejo posvečujočo milost; pri prejemanju zakramentov živih pa kristjan že mora biti v milosti. Zakramenti milost Božjo vsebujejo in jo podeljujejo tistim, ki jih vredno prejemajo."[36][37] Zgolj kot simboli milosti obstajajo trije zakramenti: krst, obhajilo in sveti zakon. Obstaja sicer tudi konfirmacija, ampak ne kot zakrament v smislu katoliške birme, ampak bolj kot uvajanje v odraslost.
ViceGrehi imajo za posledico kazni, ki jih je treba prebiti ali na tem svetu, ali pa v prihodnjem v ognju in mukah.[38][39] Duša, ki mora s časnimi kaznimi zadoščevati za grehe, pride v kraj očiščevanja (1 Kor 3,15). Verniki morejo dušam v vicah pomagati z molitvijo in dobrimi deli (2 Mkb 12,43).[40]Protestantizem ne priznava vic. Kristusova smrt na križu in njegovo vstajenje je dovolj za plačilo kazni in v zadoščenje za vse naše grehe in na ta način po smrti pokojnik oziroma njegova duša pride brez očiščevanja takoj ali v nebesa ali v pekel.
Cerkev kot ustanovaCerkev je v Kristusu luč narodov, znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom ter za edinost vsega človeškega rodu [41]. Je ena, sveta, katoliška in apostolska; Jezus jo je zaupal Petru (Jn 21,17) in apostolom, da jo razširjajo in vodijo (Mt 28,18s)[42][43]Po navadi demokratična in avtonomna - razlikovati je treba med vidno in nevidno cerkvijo. Prav tako ima lahko vsaka cerkev (kot enota) delno hierarhijo, ki je lahko podobna katoliški (kot opisano v nekaterih Pavlovih pismih), pri čemer se imenovanja lahko razlikujejo. Ne glede na navidezno hierarhijo je na vrhu vedno Kristus.

»Skrivnost sedmih zvezd, ki si jih videl v moji desnici, in sedmih zlatih svečnikov pa je v tem: sedem zvezd so angeli sedmih Cerkvá, sedem svečnikov pa sedem Cerkvá.« (Raz 1, 20)

Apostolsko nasledstvoKakor je Kristusa poslal Oče, tako je tudi on poslal apostole, "da se zida Kristusovo telo" (Ef 4,12), ki je Cerkev. Rimski škof ima vrhovno oblast in prvenstvo pri skrbi za duše. Tudi škofje kot pastirji duš nadaljujejo delo Kristusa, večnega Pastirja[44]. Ta oblast se prenaša s polaganjem rok in molitvijo na škofe in duhovnike. Ta Kristusova Cerkev obstaja v Katoliški Cerkvi, katero vodijo Petrov naslednik in škofje ki so v občestvu z njim.[45]

Škofje so nasledniki apostolov; rimski papež pa je naslednik svetega Petra, ki mu je Jezus dal oblast razvezovanja in zavezovanja ter vrhovno oblast z besedami: »Ti si Peter (Skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev.« (Mt 16,18), ter: "Pasi moje ovce!" (Jn 21,15-17).

Protestanti zanikajo verovanje, da je papež naslednik apostola Petra, kot neutemeljeno trditev. Zavračajo tudi katoliško cerkveno razlago Svetega pisma in trditev, da je le Katoliška Cerkev zveličavna. Ne povedo pa določno, katera naj bi to bila. Izraz katoliška (gr. katholikos), ki pomeni splošna, celostna, vsepovsod prisotna, vesoljna - razlagajo v duhovnem pomenu in ga ne nanašajo samo na Rimskokatoliško Cerkev. Vesoljnost se odraža v odprtosti za vse in prizadevanju za enake vrednote, kot so zapisane v evangeliju. Pomembno pa je poudariti kontinuiteto poučevanja apostolov, ne pa neposrednega nasledstva. Protestantizem nima najvišjega telesa, ki bi ga predstavljalo, ampak se sestoji od popolnoma samostojnih bolj ali manj povezanih skupnosti.
Medsebojni odnosiPoudarjati je treba, kar nas združuje in ne tisto, kar nas ločuje; odpraviti žaljive besede do ločenih bratov; voditi je treba dialog, da se bolje med seboj spoznajo in sodelujejo pri nalogah za skupni blagor.[46] Pravega ekumenizma pa ni brez notranjega spreobrnjenja [47].Kristjani bi morali začeti spreobrnjenje pri sebi; niso namreč vsi dosledni, ker jim manjka osebna vera: bliže ko bomo Kristusu, bliže si bomo med seboj in krščanski edinosti. Kako bo ta edinost izgledala, bo uredil Sveti Duh.
EkumenizemDrugi vatikanski koncil v "Odloku o ekumenizmu" Unitatis redintegratio ne le dovoljuje, ampak celo priporoča sodelovanje med različnimi krščanskimi skupnostmi. Razdeljenost med kristjani namreč nasprotuje Kristusovi volji (1 Kor 1,13), je svetu v pohujšanje in ovira oznanjevanje evangelija[48]. Jezus je v svoji velikoduhovniški molitvi molil: "Da bi bili vsi (kristjani) eno!" (Jn 17,20-26). Zato je pot ekumenskega gibanja sodelovanje kristjanov in njihova medsebojna povezanost na krajevni in svetovni ravni. Ekumensko gibanje se je začelo med protestanti na začetku 20. stoletja. Vodilna misel poudarja, da so katoličani in drugi kristjani po krstu med seboj bratje in sestre v Kristusu, ki lahko sodelujejo pri mnogih skupnih načrtih. Obstajajo pa vzporedno še naprej drug poleg drugega in je edinost oziroma enotnost mišljena pravzaprav v duhovnem smislu.
Doseganje odrešenjaZa zveličanje ni zadosti le vera, ampak so potrebna tudi dobra dela, kajti "vera brez del je mrtva" (Jkb 2, 14-26). Katolištvo zagovarja, da ne moremo biti odrešeni samo po veri, pač pa potrebujemo tudi (dobra) dela, pri čemer človeka krepijo poleg molitve zakramenti in maša.Protestantizem uči, da zveličanja ne dosegamo po svojih dobrih delih, ampak da smo odrešeni iz Božje milosti po veri, kot uči apostol Pavel: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8-9).

Značilnosti protestantizma

[uredi | uredi kodo]

Protestantizem je ena izmed treh glavnih usmeritev v krščanstvu, izoblikovana v skladu z načeli verske reformacije 16. st. Ime je dobil po protestu za reforme zavzemajočih se članov državnega zbora v Speyerju v Nemčiji 1529 zoper sklepe katoliške večine. Za protestante je Sveto pismo edino merilo prave vere; glede na temeljno poročilo evangelija so ljudje od Boga sprejeti, opravičeni in odrešeni le po božji ljubezni, milosti, ki se je udejanila v božjem učlovečenju v Jezusu Kristusu, njegovi smrti in vstajenju.

Za odrešenost človeka je odločila njegova osebna, notranja vera. Vero in hvaležnost za božjo milost človek izraža z zakramenti in drugimi dobrimi deli. Cerkev je skupnost vernikov; njena naloga in s tem naloga vseh vernikov je, da z besedo in zakramenti oznanjajo božjo besedo ter izpričujejo svojo vero, hvaležnost in božjo slavo. Protestantske skupnosti niso hierarhične ustanove škofov in duhovnikov, ker nimajo in niti ne priznavajo apostolskega nasledstva, kot ga imata katolištvo in pravoslavje [49].

Med verniki ni bistvenih razlik; duhovniška služba pripada vsem; tiste, ki so deležni določene izobrazbe, pa za posamezne službe skupnost voli ali pa imenuje. V protestantizmu obstajata pravzaprav le dva zakramenta: krst in obhajilo, ki jima smemo pridružiti še sklepanje zakonske zveze. Stare protestantske skupnosti sicer ne poznajo celibata in redovništva; v novejšem času pa nastajajo tudi tovrstna gibanja. Ne le moški, ampak tudi ženske lahko opravljajo duhovno službo; obrednost in zunanjost sta preprosti, kajti prednost pred obredi - ki so v središču katoliškega in pravoslavnega bogoslužja - ima v protestantizmu živa in pisana beseda Svetega pisma.

Protestantske Cerkve na splošno posvetne oblasti ne želijo dopolnjevati ali z njo tekmovati, ampak z njo sodelujejo in se ji podrejajo. Poseben primer je anglikanska cerkev, kjer je državni poglavar Henrik VIII. pretrgal povezanost s papeštvom, od koder ni dobil dovoljenja za drugi zakon - medtem ko je bila njegova prva žena, s katero se je veljavno cerkveno poročil, še živa. Iz kljubovanja je samega sebe razglasil tudi za vrhovnega cerkvenega poglavarja anglikancev, kar je ostalov v veljavi vse do danes; kljub temu je ta krščanska skupnost ohranila največ katoliških prvin. Poleg njih obstaja danes veliko različnih protestantskih skupnosti, ki so vse do danes nastajale po Lutrovem načelu, da vsak vernik lahko razlaga po svoje sveto pismo, ker ga vodi Sveti Duh, medtem ko v katolištvu o pravilni razlagi odloča cerkveno učiteljstvo. K protestantom v širšem pomenu prištevajo tudi valdence v Italiji in husitsko cerkev na Češkem.

Ta razdrobljenost pa ovira sodelovanje, ki ga v novejšem času spodbuja ekumensko gibanje; nagovarja namreč krščanske skupnosti in Cerkve, da se med seboj povezujejo, sodelujejo in nastopajo s skupnimi načrti.[50] Vse krščanske Cerkve kljub nepopolnosti njihovih članov vendarle utelešajo isto nevidno Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo.[51][52] Protestantske skupnosti so povezane v Svetovno luteransko zvezo, Zvezo reformiranih cerkev itd. Vse pa sodelujejo skupaj s pravoslavnimi cerkvami v Ekumenskem svetu cerkva - kjer je Katoliška Cerkev samo kot opazovalka, nastalem ravno na njihovo, tj. pravoslavno pobudo.

Protestantstvo poudarja osebno vero in svobode vesti, kar spodbuja sodobno zavest v smislu večje osebne svobode in človekovih pravic, pa tudi k zavedanju večje osebne odgovornosti; večja demokratizacija v teh verskih skupnostih je posredno vplivala tudi na večjo demokratizacijo v družbi. Široko prevajanje in branje Svetega pisma v ljudskem jeziku je odpravljalo prejšnjo prevlado latinščine in krščanskega univerzalizma; poudarjalo pa je - skupaj s širjenjem liberalnih filozofskih tokov - oblikovanje državnega nacionalizma z vsemi pozitivnimi in še bolj z negativnimi posledicami v najnovejšem zgodovinskem obdobju človeštva.[53][54]

Protestantizem na Slovenskem

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Protestantizem na Slovenskem.

V slovenski zgodovini in spodobnosti je protestantizem navzoč na več načinov. Najbolj razširjen in neposredno vpliven je bil v času reformacije v 16. stoletju, ko je prevladoval med plemstvom in v mestih, ponekod pa se je močno razširil tudi med kmečkim prebivalstvom. Uveljavilo se je luteranstvo, čeprav so bili v začetku opazni tudi vplivi švicarske reformacije; opazna je bila tudi razširjenost prekrščevalstva. Zaradi protestantskih načel, verske in domoljubne vneme protestantov se je razvil slovenski knjižni jezik, začelo in prvič razmahnilo se je slovensko slovstvo in šolstvo, odprta je bila prva javna knjižnica. Vse to je omogočilo in usmerilo razvoj slovencev v moderen narod. V tem smislu je simboličen že Trubarjev govor »Vsem slouencom« v Cathechismusu, prvi slovenski tiskani knjigi; posebnega pomena je tudi Cerkovna ordninga, cerkveni red, namenjen slovenski Cerkvi ne glede na tedanje meje.

V času protireformacije je bil protestantizem na Slovenskem zatrt; zaradi grožnje z izselitvijo so se protestanti večinoma vrnili v katoliško cerkev, manjši del pa se je izselil v Nemčijo. Vzdržali so le v Prekmurju in prikrito v 2 vaseh na Koroškem. Protestantske knjige so protireformatorji sežgali, razen Dalmatinove Biblije, ki so jo nekaj časa še smeli uporabljati katoliški duhovniki. Porušene so bile protestantske cerkve in razdejana protestantska pokopališča[navedi vir]. Ohranilo se je le nekaj plemiških nagrobnikov in grajskih kapel (Turjak).

Institucionalno je protestantizem na slovenskem zakoreninjen od druge polovice 16. stol., v Evangeličanski cerkvi augsburške veroizpovedi, ki šteje zdaj okoli 20 000 članov. Po nasilnem zatrtju protestantske organizacije v avstrijskih deželah ob koncu 16. stol. so organizirano cerkveno življenje s skrajnimi prizadevanji ohranjali le Slovenci in Madžari v Prekmurju, ki je spadalo pod Ogrsko, kjer so si protestanti izbojevali več pravic. Tudi tu je imel protestantizem velik jezikovni in kulturni vpliv. Položaj protestantov, ki so ostali, je uredil tolerančni patent Jožefa II. (1781). V 19. stol. je bila obnovljena evangelistična organizacija v Ljubljani, Celju, Mariboru in Šentilju v Slovenskih goricah, ki je vključevala nemško govoreče prebivalce. Prenehala je obstajati z izselitvijo nemško ali avstrijsko opredeljenih prebivalcev 1945.

V 19. in 20. stoletju so začele prihajati na slovensko nove verske spodbude iz drugih protestantskih dežel. Britanska in Niozemska biblijska družba je širila nove prevode in izdaje Biblije. Nekateri izseljenci, ki so se vrnili iz ZDA, zdomci iz Nemčije in posamezni misijonarji so prinesli nauke drugih protestantskih cerkev ali skupnosti; baptisti - binkoštniki.

Protestantizem je na Slovenskem pustil sledi v književnosti; vplival pa je tudi posredno, saj je spodbudil versko delovanje katoliške Cerkve. Tudi prvi mariborski škof Slomšek je 1862 pozitivno ocenil protestantovska prizadevanja za slovenski jezik.

Prispevek slovenskih protestantov

[uredi | uredi kodo]
  1. - delovati je začela prva tiskarna
  2. - izdelana prva tiskana slovenska knjiga
  3. - slovenski jezik je postal knjižni jezik
  4. - prvič so bili prebivalci slovenskih dežel poimenovani z lastnim imenom Slovenci
  5. - prvi slovenski črkopis in pravopis

Pomembni protestanti v Sloveniji

[uredi | uredi kodo]

Protestantske cerkve v Sloveniji

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Protestantizem«. fran.si. Pridobljeno 2. oktobra 2025.
  2. ↑ Becky Little (31. oktober 2018). »Martin Luther Might Not Have Nailed His 95 Theses to the Church Door«. History. Pridobljeno 7. januarja 2025.
  3. ↑ »Martin Luther Might Not Have Nailed His 95 Theses to the Church Door«. legenden.de. Pridobljeno 7. januarja 2025.
  4. ↑ KDG Wittenberg (31. oktober 2018). »Martin Luther Might Not Have Nailed His 95 Theses to the Church Door«. History. Pridobljeno 7. januarja 2025.
  5. ↑ »Four Hundred Years: Commemorative Essays on the Reformation of Dr. Martin Luther and Its Blessed«. Pridobljeno 13. avgusta 2015.
  6. ↑ »The "Solas" of the Reformation« (PDF). Lmsusa.org. Pridobljeno 13. avgusta 2015.
  7. ↑ Dyer, Ann; Kay, William (2011). European Pentecostalism (v angleščini). BRILL. str. 295–296. ISBN 9789004216365.
  8. ↑ Kim Rosta. »Ein Glaube ohne Werke«. erf. Pridobljeno 11. januarja 2025.
  9. ↑ J. Holzer. Zgodovina Cerkve v stotih slikah. str. 260.
  10. ↑ Steven Ozment, The Age of Reform 1250–1550 (1980) p.259n13.
  11. ↑ »Turning Point USA«. Anti-Defamation League. Arhivirano iz spletišča dne 10. oktobra 2020. Pridobljeno 10. oktobra 2020.
  12. ↑ DeMarche, Edmund (30. julij 2020). »Bill Montgomery, co-founder of Turning Point USA, dies«. Fox News. Arhivirano iz spletišča dne 4. avgusta 2020. Pridobljeno 10. oktobra 2020.
  13. ↑ Schneider, Nicolas I. (2022). "Pentecostals/Charismatics". In Ross, Kenneth R.; Bidegain, Ana M.; Johnson, Todd M. (eds.). Christianity in Latin America and the Caribbean. Edinburgh Companions to Global Christianity. Edinburgh: Edinburgh University Press. pp. 322–334. ISBN 978-1-4744-9216-4. JSTOR 10.3366/j.ctv2mzb0p5.
  14. ↑ Jenkins, Philip (2011). "The Rise of the New Christianity". The Next Christendom: The Coming of Global Christianity. Oxford and New York: Oxford University Press. pp. 101–133. ISBN 978-0-19-976746-5. LCCN 2010046058.
  15. ↑ Freston, Paul (2008). "The Changing Face of Christian Proselytization: New Actors from the Global South". In Hackett, Rosalind I. J. (ed.). Proselytization Revisited: Rights Talk, Free Markets, and Culture Wars (1st ed.). New York and London: Routledge. pp. 109–138. ISBN 978-1-84553-228-4. LCCN 2007046731.
  16. ↑ Robbins, Joel (October 2004). Brenneis, Don; Strier, Karen B. (eds.). "The Globalization of Pentecostal and Charismatic Christianity". Annual Review of Anthropology. 33. Annual Reviews: 117–143. doi:10.1146/annurev.anthro.32.061002.093421. ISSN 1545-4290. JSTOR 25064848. S2CID 145722188.
  17. ↑ Robert, Dana L. (April 2000). Hastings, Thomas J. (ed.). "Shifting Southward: Global Christianity Since 1945" (PDF). International Bulletin of Missionary Research. 24 (2). SAGE Publications on behalf of the Overseas Ministries Study Center: 50–58. doi:10.1177/239693930002400201. ISSN 0272-6122. S2CID 152096915. Arhivirano iz spletišča 30. januarja 2022. Pridobljeno 16. februarja 2022.
  18. ↑ Zurlo, Gina A.; Johnson, Todd M.; Crossing, Peter F. (Julij 2019). »World Christianity and Mission 2020: Ongoing Shift to the Global South«. International Bulletin of Mission Research (v angleščini). 44 (1): 16. doi:10.1177/2396939319880074. ISSN 2396-9393.
  19. ↑ Miller, Donald E.; Sargeant, Kimon H.; Flory, Richard (15. avgust 2013). Spirit and Power: The Growth and Global Impact of Pentecostalism (v angleščini). OUP USA. ISBN 978-0-19-992057-0. Arhivirano iz spletišča dne 7. aprila 2023. Pridobljeno 28. oktobra 2022.
  20. ↑ Miller, Donald E.; Sargeant, Kimon H.; Flory, Richard (15. avgust 2013). Spirit and Power: The Growth and Global Impact of Pentecostalism (v angleščini). OUP USA. ISBN 978-0-19-992057-0. Arhivirano iz spletišča dne 7. aprila 2023. Pridobljeno 28. oktobra 2022.
  21. ↑ Tak nauk zagovarja večina protestantskih cerkva, zlasti tradicionalnih iz časov Reformacije. Novejša gibanja, ki sicer izhajajo iz protestantizma, pa se teh razlik na splošno ne držijo tako strogo.
  22. ↑ Won Sun-woo (3. oktober 2025). »Church of England Appoints First Female Archbishop in 500 Years« (v angleščini). msn.com. Pridobljeno 3. oktobra 2025.
  23. ↑ Drugi vatikanski koncil: Lumen gentium - Dogmatična konstitucija o Cerkvi (C 44,1)
  24. ↑ C 10,1
  25. ↑ Drugi vatikanski koncil: Dei Verbum - Dogmatična konstitucija o Božjem razodetju (BR 12,5)
  26. ↑ Prvi vatikanski koncil, "Dogmatična konstitucija o katoliški veri", 2. poglavje (Denz 1788)
  27. ↑ E 10,3
  28. ↑ A. Strle (1977). Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. str. 430.
  29. ↑ Tridentinski koncil, 6. seja (1547) Odlok o opravičenju, Strle 798, Denz. 1528
  30. ↑ A. Strle (1977). Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. str. 269.
  31. ↑ A. Strle (1977). Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. str. 270.
  32. ↑ Tridentinski koncil, 25. seja (1563) Češčenje podob, Strle 476, Denz. 1823
  33. ↑ A. Strle (1977). Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. str. 239-249.
  34. ↑ Prvi vatikanski koncil, 4. seja (1870) Nezmotno učiteljstvo rimskega papeža, Strle 454, Denz. 3073.3074
  35. ↑ Pij IX. je 1854 razglasil dogomo, da je Jezusova mati Marija bila vedno brez greha (brez madeža spočeta); Pij XII. pa je 1950 razglasil kot versko resnico tradicionalni nauk, da je Marija vzeta v nebesa z dušo in telesom. Obe dogmi se torej nanašata na Jezusovo mater. Doslej v celi dvatisočletni zgodovini krščanstva ni bilo več takih "izrednih" posegov, ampak se verniki naslanjajo na "redno učenje" svetega pisma, papeža, škofov, koncilov in cerkvenih učiteljev.
  36. ↑ A. Strle (1977). Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. str. 290.
  37. ↑ Vesoljni cerkveni zbor v Florenci, (1438-1445) Zakramenti v splošnem (Odlok za Armence; 1439), Strle 501, Denz. 1310
  38. ↑ A. Strle (1977). Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. str. 362s.
  39. ↑ Papež Pavel VI., (1. januarja 1967) Apostolska konstitucija o novi ureditvi glede odpustkov, Strle 690-692.
  40. ↑ A. Strle (1977). Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. str. 454s.
  41. ↑ C 1,1
  42. ↑ C 8,2
  43. ↑ Symbolum apostolicum: Denz. 6-9; Symbolum Nic.-Const.: Denz. 86; Prof. fidei Trid.: Denz. 994 in 999.
  44. ↑ Drugi vatikanski koncil: Christus Dominus - Odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi (Š 2,1.2)
  45. ↑ C 8,2
  46. ↑ Drugi vatikanski koncil: Unitatis redintegratio - Odlok o ekumenizmu (E 4,2)
  47. ↑ E 7,1
  48. ↑ E 1,1
  49. ↑ E 2,3
  50. ↑ »What are Ecumenical Relations?«. Ecumenical and Interreligious Affairs (v angleščini). Roman Catholic Archdiocese of Chicago. Pridobljeno 24. septembra 2020. Ecumenical relations, also known as ecumenism, are the effort to seek Christian unity by cultivating meaningful relationships and understanding by and between the many different Christian churches and Christian Communities.
  51. ↑ A. Strle (1977). Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. str. 211s.
  52. ↑ Okrožnica Mystici corporis (1943) papeža Pija XII. o Cerkvi kot skrivnostnem Kristusovem telesu, Strle 402-407, Denz. 3800s.
  53. ↑ Hechter, Michael (2000). Containing Nationalism (v angleščini). Oxford University Press. str. 7. ISBN 978-0198297420.
  54. ↑ Gellner, Ernest (1983). Nations and Nationalism (v angleščini). Cornell University Press. str. 1. ISBN 978-0801475009.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(angleško)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Protestantizem&oldid=6539804«