Parni stroj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Párni stròj je prostorninski pogonski stroj, ki spada k energetskim strojem in v katerem se termična notranja in tlačna energija, s skupnim imenom entalpija, delovne snovi spreminja v mehansko delo. Iznajdba leta 1765 je povzročila resnično tehnično revolucijo, ki je človeštvu prinesla bistven napredek, njen iznajditelj James Watt pa se je s svojim odkritjem z zlatimi črkami zapisal v tehniško zgodovino. Tako pridobljeno mehansko delo se uporablja danes pretežno za pridobivanje električne energije ali za sočasno pridobivanje električne energije in toplote. Sodobni parni stroji so hitro se vrteči, njihova prednost je robustnost, možnost dograjevanja novih valjev in s tem dodatno povečanje moči. Nadaljnja prednost parnih batnih strojev je zmožnost predelave velike razlike entalpij v enem valju in s tem v zvezi možnost velike preobremenitve stroja.

Delovanje trivaljnega parnega stroja

Parni stroj ne obratuje sam, ampak le v sklopu parnega batnega postroja, ki je sestavljen iz parnega kotla, parnega batnega stroja, kondenzatorja pare in črpalke za kotlovsko vodo. Stroji in naprave so med seboj povezani s cevovodi, delovna snov teče v zaprtem tokokrogu. Ustrezni teoretični proces je Clausius-Rankineov proces.

Para v enem ali v več valjih ekspandira od začetnega tlaka do tlaka, ki je malo nad tlakom okolice, in se sočasno tudi ohlaja – entalpija delovne snovi se spreminja v tlačno energijo. Zaradi te tlačne energije se začne premikati bat v valju motorja – tlačna energija se spreminja v mehansko delo in preko gredi žene električni generator ali kak drug delovni stroj. Iz parnega stroja teče ekspandirana in ohlajena para v kondenzator, kjer odda kondenzacijsko toploto hladilni vodi. Kotlovska črpalka, ki določa tlak delovne snovi na izstopu iz parnega kotla, črpa vodo iz kondenzatorja in jo potiska nazaj v parni kotel. Hladilna voda, ki teče skozi cevi v kondenzatorju in pri tem sprejema kondenzacijsko toplote pare, odteka ogreta nazaj v reko ali pa se v hladilnem stolpu ohladi na prvotno temperaturo.

V preteklosti se je uporabljal predvsem odprti proces, pri katerem je ekspandirana para tekla v okolico, parni kotel pa dobival vedno novo vodo iz prigrajenega rezervoarja. Tak proces je značilen za nekdaj priljubljene železniške parne lokomotive in ladjeparnike.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]