İznik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

İznik (grško Νίκαια, Nikaia, slovensko Nikeja) je mesto v Turčiji, znano predvsem po Prvem in Drugem nikejskem cerkvenem zboru in Nikejskem kredu, po tem, da je bilo glavno mesto Nikejskega cesarstva, od padca Bizanca v četrti križarski vojni leta 1204 do njegove ponovne osvojitve leta 1261 pa tudi glavno mesto Bizantinskega cesarstva.

Geografija[uredi | uredi kodo]

İzniška keramika: vrč s cvetličnim vzorcem iz obdobja 1560–1570, Muzej Louvre, Pariz
İzniške ploščice v mošeji Selimiye, Edirne

İznik leži v rodovitnem bazenu na vzhodni obali jezera İznik (İznik Gölü), ki je na severu in jugu obdano z gorami.

Mesto je bilo v celoti obzidana s pet kilometrov dolgim in okrog 10 metrov visokim obzidjem. Obzidje je na zahodu segalo do jezera, tako da je bilo obleganje mesta s te strani nemogoče, mesto pa se je lahko preko jezera skoraj nemoteno oskrbovalo. Jezero je namreč dovolj veliko, da se ga s kopnega ni dalo blokirati, mesto pa dovolj veliko, da se pristanišča z oblegovalnimi orožji s kopnega ni dalo doseči. Obzidje je bilo zavarovano z dvojnim jarkom in preko sto stolpi. Edini vhodi v mesto so bila štiri mestna vrata.

Obzidje so kasneje zaradi graditve mestnih ulic na nekaj mestih porušili, večji del pa se je ohranil in je danes velika turistična zanimivost. V mestu je živelo približno 15.000 prebivalcev.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnja zgodovina, Rimsko in Bizantinsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Prvo naselje z imenom Ancore ali Helicore naj bi ustanovili Beoti iz osrednje Grčije. Naselje so kasneje uničili Misijci. Nekaj let po smrti Aleksandra Velikega je makedonski kralj in Aleksandrov general Antigon, ki je po Aleksandrovi smrti zavladal večini Male Azije, mesto ponovno zgradil in ga po sebi imenoval Antigoneia. Skupina Aleksandrovih generalov, znanih kot diadohi (Διάδοχοι) – »nasledniki«, je Antigona vrgla s prestola in na njegovem ozemlju je zavladal tesalski general Lisimah (približno 355-281 pr. n. št.). Mesto je po svoji ženi Nikeji (Νίκαια) preimenobval v Nikejo.

Nekateri drugi viri trdijo, da je Nikejo ustanovil Aleksandrov vojak iz Nikeje pri Termopilah.

Mesto je bilo zgrajeno zelo pravilno v obliki četverokotnika z obsegom 16 stadijev. Imelo je štiri vrata, vse ulice pa so se sekale pravokotno, tako da je bil spomenik na osrednjem trgu viden od vseh štirih mestnih vrat.

Nikeja je stala na križišču pomembnih trgovskih poti med Galatijo in Frigijo. Kmalu po Lisimahovem obdobju je postala tako pomembna, da so v njej občasno prebivali celo kralji Bitinije, ki so vladali od leta 288 pr. n. št. V Strabovih časih so jo imenovali kar glavno mesto Bitinije in v njeno čast so skovali celo nekaj denarja. Glavno mesto Bitinije je kasneje postala Nikomedija (İzmit). Obe mesti se še zdaj silovito prepirata o tem, katero je bilo prvo in 38. slavnostni govor Dija Krizostoma je bil napisan samo zato, da bi se prerekanja končala. Iz njegovega govora je razvidno, da je imela pravico naslova glavnega mesta samo Nikomedija, obe mesti pa sta bili enako pomembni. Plinij Maljši zelo pogosto omenja Nikejo in javne zgradbe, ki jih je obnovil, ko je bil guverner Bitinije.

Nikeja je bila rojstno mesto astronoma Hiparha (okrog leta 194 pr. n. št.), matematika in astronoma Sporusa (okrog leta 240) in zgodovinarja Dija Kasija (okrog leta 165). V mestu je umrl igralec komedij Filistijon. Številni kovanci iz Nikeje dokazujejo, da je bilo mesto zanimivo za mnoge cesarje in druge vladarje. V mestu so v svojo čast in v čast bogov pogosto prirejali festivale.

V celotnem obdobju Nikejskega cesarstva je bila Nikeja, predvsem zaradi svoje lege, pomembno mesto. Mesto je samo 40 km oddaljeno od Pruse (današnja Bursa) in 70 km od Bizanca (današnji Istambul). Ko so prestolnico Bizantinskega cesarstva leta 1261 prenesli nazaj v Bizanc, Nikeja ni izgubila svojega pomena. Bila je mnogo večja in mnogo bolj utrjena kot v Strabovih časih, čeprav je bila večina zgradb in obzidja iz zgodnjega 3. stoletja.

Nikejo so leta 358, 362 in 368 prizadeli močni potresi. Po zadnjem potresu je mesto obnovil cesar Valens (364 – 378), za tem pa je uživala dolgo obdobje miru, ki je trajalo vse do vzpona Turkov Seldžukov. Leta 1077 so jo osvojili Seldžuki, potem pa je celo leto menjavala oblastnike, dokler je niso leta 1078 dokončno osvojili Seldžuki in v nej ustanovili svojo prestolnico.

Križarske vojne[uredi | uredi kodo]

Prva križarska vojna se je začela leta 1095 na zahtevo Bizantinskega cesarstva. Leta 1097 so iz Bizanca proti Nikeji odkorakale številne križarske vojske in manjše bizantinske vojaške enote. Križarji so začeli mesto oblegati in celo prebili mestno obzidje, toda mesto se je na presenečenje križarjev čez noč predalo cesarju Alekseju I. Komnenu. Križarski načrt, da bi osvojeno mesto oplenili, je spodletel in med njimi in Bizantinci je prišlo do ostrega spora. Nazadnje so sklenili premirje in mesto je pripadlo Bizantinskemu cesarstvu.

V četrti križarski vojni so evropske armade leta 1204 osvojile Bizanc in ustanovile Latinsko cesarstvo. Novo cesarstvo bizantinskih ozemelj ni obvladovalo, zato so v Grčiji in Mali Aziji nastale še druge nasledstvene države. Najpomembnejše je bila vsekakor Nikejsko cesarstvo, ki ga je ustanovil Teodor Laskaris, kasnejši cesar Teodor I.. Cesarstvo je na začetku obsegalo samo zahodno Malo Azijo, a se je postopoma širilo proti vzhodu.

Leta 1259 je na nikejski prestol prišel uzurpator Mihael VIII. Paleolog, ki je leta 1261 Latince pregnal iz Bizanca in ponovno ustanovil Bizantinsko cesarstvo.

Otomansko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Leta 1331 so Nikejo po dolgih letih spopadov dokončno osvojili otomanski Turki. Preimenovali so je v İznik in sultan Orhan I. jo je priključil Otomanskemu cesarstvu. Turki so mnogo javnih zgradb porušili in gradivo uporabili za graditev mošej in drugih zgradb. Po padcu Bizanca leta 1453 je Nikeja izgubila svoj pomen.

V 17. stoletju se je v mestu razvila močna keramična industrija. Keramika, znana kot İznik Çini – izniški porcelan (Çin je turško ime za Kitajsko), je bila zelo cenjena celo na turškam dvoru. S ploščicami iz İznika so okrasili mnogo mošej v Istambulu, tudi tistih, ki jih je zgradil slavni arhitekt Sinan. Kasneje so keramično industrijo preselili v Istambul. Ker je İznik obšla tudi glavna železniška proga, je postal nepomembno, predvsem poljedelsko mesto.

Keramika z blagovno znamko İznik Çini se v manjšem obsegu proizvaja večinoma v Kütahyji, kjer so z visoko kakovostjo keramiki vrnili njeno staro slavo.

Krščanska Nikeja[uredi | uredi kodo]

Med vladanjem Konstantina I. Velikega (306-337) je bil leta 325 v Nikeji Prvi nikejski cerkveni zbor, ki je bil sklican zaradi arijanske herezije. Cerkveni prelati so na zboru bolj natančno določili pojem Svete trojice in zasnovali Nikejski kredo. Doktrina Svete trojice je bila dorečena na cerkvenem zboru v Bizancu leta 381. V doktrino so dokončno vključili Svetega Duha in ga izenačili z Očetom in Sinom. Cerkveni zbor je verjetno potekal v zgradbi, ki je postala Orhanova mošeja in je bila kasneje porušena. Cerkev Svete Sofije (Hagija Sofija) je dal v 6. stoletju zgraditi cesar Justinjan po vzoru Hagije Sofije v Bizancu. V njej je bil leta 787 Drugi nikejski cerkveni zbor, na katerem so obravnaval predvsem cerkveno ikonografijo.

Najpomembnejša cerkev v Nikeji in verjetno najpomembnejša bizantinska katedrala v Mali Aziji je bila Dormition. V 9. stoletju so jo okrasili s prefinjenimi mozaiki. Cerkev so leta 1922 uničili Turki.

İznik je ostal naslovni sedež Rimskokatoliške cerkve - Nicaenus. Sedež je od smrti zadnjega škofa leta 1976 prazen.

Ruševine[uredi | uredi kodo]

Staro obzidje, ki je bilo zgrajeno verjetno v 4. stoletju, stolpi in mestna vrata so dokaj dobro ohranjeni. Obzidje je dolgo 3.100 m, visoko 20 do 13 m in pri tleh debelo 5 do 7 m. V obzidju so štiri velika vrata in dvoje majhnih vrat. Večina obzidja je zgrajena izmenično iz rimske opeke in velikih kamnitih klad, ki so med seboj povezane debelim slojem cementa. Na nekaterih mestih so vzidani stebri in drugi arhitekturni fragmenti iz ruševin starejših zgradb. Na nekaterih stolpih so grški napisi. Ruševine mošej, javnih kopališč in stanovanjskih zgradb so raztresene po vrtovih in poljih, ki zavzemajo večji del prostora znotraj prvotnih grških utrdb. Iz tega lahko sklepamo, da je bil turški İznik manjši in manj pomemben od grške Nikeje in je v celoti zgrajen iz ruševin grškega mesta. Stene porušenih mošej in javnih kopališč so namreč polne fragmentov grških templjev in cerkva. V severozahodnem delu mesta sta na jezeru dva pomola, ki tvorita majhno pristanišče. Gladina jezera se je do danes tako znižala, da je od pristanišča ostala samo močvirna ravnica. Zunaj mesta so ostanki starega akvedukta.

Ugledni meščani[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • V članku so deli besedila iz Dictionary of Greek and Roman Geography Williama Smitha, 1857, ki je v javni domeni