Ibn Batuta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ibn Batuta
ابن بطوطة
Harîrî Schefer - BNF Ar5847 f.51.jpg  *
Ibn Batuta
Rojstvo 24. februar, 1304
Tanger, Maroko  *
Smrt 1377({{padleft:1377|4|0}})
Maroko  *
Narodnost berberska
Državljanstvo Flag of Morocco.svg Maroko
Poklic popotnik, raziskovalec  *
Poznan po popotovanjih po oddaljenih krajih in knjigi Potovanja (Rihla)

Abu 'abd Alah Mohamed Ibn 'abd Alah Al-lavati At-tanji Ibn Batuta (arabsko أبو عبد الله محمد بن عبد الله اللواتي الطنجي بن بطوطة‎: ʾAbū ʿAbd al-Lāh Muḥammad ibn ʿAbd al-Lāh l-Lawātī ṭ-Ṭanǧī ibn Baṭūṭah) ali krajše Ibn Batuta (ابن بطوطة), je bil srednjeveški berberski popotnik in učenjak, ki je priznan za enega od največjih popotnikov vseh časov,[1][2] * 24. februar 1304, Tanger, Maroko, † 1377, Maroko.

Večino življenja je preživel na dolgih potovanjih. V trideset letih je prepotoval najmanj 120.000 km in obiskal večino znanega islamskega sveta in številne nemuslimanske dežele. Doživetja je po vrnitvi v Maroko opisal v knjigi Rihla (Potovanje), ki jo je po njegovem nareku napisal in stiliziral pisatelj Ibn Džuzaju. Pisatelja je spoznal na potovanju po Iberskem polotoku. V knjigi so opisana potovanja po severni in zahodni Afriki, Afriškem rogu, vzhodni Evropi, Bližnjem vzhodu, južni, srednji in jugovzhodni Aziji in Kitajski. Nekatere njegove pripovedi, na primer tista, da je med obiskom v Konstantinoplu v baziliki videl 12.000 škofov, so malo verjetne. Nekatere zgodbe je verjetno dodal tudi kdo drug, morda sam zapisovalec njegovih pripovedi.

Mladost in prvi hadž[uredi | uredi kodo]

Ilustracija iz knjige, izdane v 13. Stoletju v Bagdadu, ki prikazuje romarje na hadžu

Vse, kar je znanega o Ibn Batutovem življenju, izvira iz avtobiografskih podatkov, ki jih je vključil v poročila s svojih potovanj. Bil je berberskega porekla,[1] rojen v družini islamskega pravnega učenjaka v Tangerju med vladavino dinastije Marinidov.[3] Sam je trdil, da pripada berberskemu plemenu Lavata.[4] Kot mladenič je študiral v islamski pravni šoli Sunni Maliki madh'hab, ki je bila v tistem času najboljša izobraževalna ustanova v severni Afriki.[5] Junija 1325 se je enaindvajsetletni Ibn Batuta odpravil na hadž - romanje v Meko, ki je trajalo šestnajst mesecev. V Maroko se je vrnil šele čez štiriindvaset let.

Na pot sem se odpravil sam, brez bližnjega sopotnika, katerega družba bi me razveseljevala in spodbujala, in karavane, ampak sem sledil impulzu, ki je bil že dolgo v meni, in želji, ki je že dolgo tlela v mojih prsih, da bi obiskal ta vzvišena svetišča. Odločil sem se, da zapustim svoje drage, moške in ženske, in zapustil sem svoj dom kot ptice zapustijo svoja gnezda. Starša, ki sta bila še živa, sta z bolečino gledala na moj odhod in tako ona kot jaz smo z žalostjo doživljali našo ločitev.[6]

V Meko je potoval po kopnem po severnoafriški obali preko Zajnidskega in Hafsidkega sultanata v sedanji Alžiriji. Pot ga je vodila skozi Tlemcen in Bedžajo v Tunis, kjer je ostal dva meseca.[7] Zaradi varnosti se je običajno pridružil karavani. V Sfaxu se je prvič poročil. Kasneje se je poročil še večkrat.[8]

Keramične ploščice s podobo Kábe v Meki

Zgodaj spomladi 1326 je po več kot 3.500 prepotovanih kilometrih prišel v Aleksandrijo, ki je takrat spadala v bahrijski Mameluški sultanat. V mestu je srečal dva asketska pobožna moža. Eden od njiju je bil šejk Burhanudin, ki je Ibn Batuti domnevno napovedal, da bo postal svetovni popotnik:

»Zdi se mi, da si zaljubljen v potovanja v tujino. Obiskal boš mojega brata Faridudina v Indiji, Rukonudina v Sindu in Burhanudina na Kitajskem. Prenesi jim moje tople pozdrave.«

Drugi pobožni mož je bil šejk Muršidi, ki je svoje sanje o Ibn Batuti razlagal tako, da bo Ibn Batuta postal svetovni popotnik.[9][10] V Aleksandriji je preživel nekaj tednov in se nato odpravil v notranjost sultanata v Kairo, veliko in pomembno prestolnico Mameluškega sultanata. Po mesecu dni bivanja v Kairu[11] je naredil prvega od mnogo ovinkov po relativno varnem mameluškem ozemlju. Od treh mogočih poti v Meko je izbral najmanj pogosto. Potekala je navzgor po dolini Nila in nato na vzhod do Aidhaba, pristanišča na Rdečem morju. Do Asuana je plul po Nilu, od tam pa na kameli. Malo pred prihodom v Aidhab se je moral zaradi lokalnega upora obrniti.[12]

Po vrnitvi v Kairo je naredil drug ovinek, tokrat v Damask, ki je bil takrat pod mameluško oblastjo. Pot v Meko skozi Sirijo mu je prerokoval svet mož, na katerega je naletel na potovanju po Nilu.[13] Pot skozi Damask je imela to prednost, da je potekala skozi svete kraje Hebron, Jeruzalem in Betlehem, mameluška oblast pa si je na vso moč prizadevala, da so bile poti za romarje varne. Brez tega bi veliko popotnikov oropali in ubili. [14] V Jeruzalemu je občudoval prvi veliki spomenik arabske kulture, Omarjevo mošejo 7. stoletja.

Potem, ko je v Damasku preživel sveti mesec ramadan, se je pridružil karavani, ki se je odpravljala na 1.300 km dolgo pot na jug v Medino, kjer je bil grob islamskega preroka Mohameda. Po štirih dneh bivanja v Medini je ob Rdečem morju odpotoval v Meko. Po končanem romanju je dobil časten naslov hadži. Iz Meke se ni vrnil domov. Odločil se je, da bo potovanje nadaljeval in za svoj naslednji cilj izbral Ilkanat, mongolski kanat na severovzhodu.[15]

Irak in Perzija[uredi | uredi kodo]

Ibn Batuta je leta 1327 na hitro obiskal perzijsko-azarsko mesto Tabriz

!7. novembra 1326 se je po mesecu, preživelem v Meki pridružil veliki karavani romarjev, ki se je preko Arabskega polotoka vračala v Irak.[16] Karavana je krenila na sever proti Medini, od tam pa proti severovzhodu preko planote Nadžd v Nadžaf. Zaradi visokih temperatur se je potovalo predvsem ponoči. Potovanje je trajalo približno dva tedna. Ibn Batuta je v Nadžafu obiskal mavzolej četrtega kalifa Alija. [17]

Namesto da bi s karavano nadaljeval pot v Bagdad, se je Ibn Batuta odpravil na šest mesecev trajajoče potovanje v Perzijo. Iz Nadžafa je odšel v Vasit in zatem ob Tigrisu na jug do Basre. Njegov naslednji cilj je bil Isfahan v Perziji na drugi strani gorovja Zagros. Od tam je odpotoval na jug v Širaz, veliko in cvetoče mesto, katerega za razliko od mest na severu ni doletelo opustošenje mongolskih osvajalcev. Od tam se je preko gora vrnil v Bagdad, kamor je prišel junija 1327.[18] Deli mesta so bili še vedno upostošeni zaradi napada mongolske vojske Hulagu Kana leta 1258.[19]

V Bagdadu je spoznal Abu Saida, zadnjega mongolskega vladarja združenega Ilkanata, ki je z velikim spremstvom zapuščal mesto in se odpravljal proti severu.[20] Ibn Batuta se je za nekaj časa pridružil kraljevi karavani, potem pa se je obrnil proti severu in po svilni cesti odpotoval v Tabriz, prvo veliko mesto v regiji, ki je odprlo vrata Mongolom in zatem postalo pomembno trgovsko središče, medtem ko so večino bližnjih rivalskih mest Mongoli do tal porušili.[21]

Iz Tabriza se je, verjetno julija, začel vračati v Bagdad, vendar se je še prej odpravil na izlet ob reki Tigris proti severu. Najprej je obiskal Mosul, kjer je bil gost ilkanatskega guvernerja,[22] potem pa še Cizre (Jazirat ibn 'Umar) in Mardin v sodobni Turčiji.

V samoti na gori pri Sindžarju je srečal kurdskega mistika, ki mu je dal nekaj srebrnikov.[23] Ob vrnitvi v Mosul se je pridružil manjši karavani romarjev, ki se je odpravljala na jug v Bagdad, kjer naj bi se pridružila glavni karavani in skupaj z njo odpotovala preko Arabske puščave v Meko. Ibn Batuta je na poti zbolel za diarejo in šibak in izčrpan dokončal svoj drugi hadž.[24]

Arabski polotok[uredi | uredi kodo]

Sana, Jemen

Ibn Batuta je nekaj časa ostal v Meki (Rihla omenja, da okoli tri leta od septembra 1327 do jeseni 1330). Težave s kronologijo so privedle do zaključka, da je Meko morda zapustil takoj po hadžu leta 1328.

Po hadžu, leta 1328 ali 1330, je odpotoval v pristanišče Džeda na obali Rdečega morja. Od tam je z več ladjami počasi potoval proti jugu. Ko je priplul do Jemena, je obiskal Zabid in zatem Taiz v jemenskem višavju. V Taizu se je srečal s kraljem Mudžahid Nur al-Din Alijem. Ibn Batuta omenja tudi obisk Sane, kar je zelo malo verjetno.[25] Bolj verjetno je, da je iz Taiza odšel naravnost v pomembno trgovsko pristanišče Aden, kamor je prišel na začetku leta 1329 ali 1331.[26]

Somalija[uredi | uredi kodo]

Pristanišče Zeila

V Adenu se je vkrcal na ladjo in odplul v Zeilo na obali Somalije, od tam pa na rt Guordafui niže ob somalski obali. Na obeh lokacijah se je zadržal približno teden dni. Kasneje je obiskal Mogadiš, glavno Barbare (Balad al-Barbar, Dežela Berberov), kot so takrat Arabci imenovali Afriški rog.[27][28][29]

Ob Ibn Batutovem prihodu leta 1331 je bil Mogadiš na višku svojega razcveta. Opisal ga je kot izredno veliko mesto z mnogo bogatimi trgovci, ki so izvažali, tudi v Egipt, zelo kakovostne tkanine.[30] Dodal je, da mestu vlada somalski sultan Abu Bakr Ibn Sajks Omar,[31][32] po poreklu iz Berbere v severni Somaliji. Sultan je tekoče govoril tako somalsko (Ibn Batuta pravi mogadiško) kot arabsko. [32][33] Sultanov dvor je imel več vezirjev (ministrov), pravniške strokovnjake, vojaške poveljnike, dvorne evnuhe in številne prisklednike, ki so se odzvali na vsak njegov migljaj in ukaz. [32]

Vzhodna Afrika[uredi | uredi kodo]

Velika mošeja v Kilvi (Tanzanija), zgrajena iz koralnega kamna

Ibn Batuta je iz Somalije odplul na jug do Svahilske obale. Arabci so regijo imenovali Bilad al-ZandžDežela črncev.[34] Prenočil je v Mombasi.[35] Mombasa je bila v tistem času relativno majhno mesto, ki je že v naslednjem stoletju postalo zelo pomembno.[36] Naslednji postanek je bil otoško mesto Kilva v današnji Tanzaniji,[37] ki se je razvila v pomembno tranzitno središče trgovine z zlatom.[38] Ibn Batuta je mesto opisal kot »… eno od najbolje in najlepše zgrajenih mest. Vse stavbe so lesene in pokrite s trstičjem.«[39]

Ibn Batuta je opisal svoj obisk v Kilvskem sultanatu leta 1330 in ugodno komentiral ponižnost in vernost njihovega vladarja, sultana Al-Hasana Ibn Sulejmana, potomca legendarnega Alija Ibn Al-Hassana Širazija. K temu je dodal, da njegova oblast sega od Malindija na severu do Inhambane na jugu. Zlasti navdušen je bil nad načrtovanjem mesta in menil, da je ravno to ključ njegovega uspeha. V tem obdobju se je zgradila palača Husuni Kubwa (Velika trdnjava) in pomembno razširila Velike mošeja, največja ošeja iz koralnega kamna. Po spremembi monsunskih vetrov je Ib Batuta odplul nazaj v Arabijo, najprej v Oman in Hormuško ožino in nato leta 1330 ali 1332 na romanje v Meko.

Anatolija[uredi | uredi kodo]

Ibn Batuta se je konec leta 1332 morda srečal z Andronikom III. Paleologom

Po tretjem romanju v Meko se je Ibn Batuta odločil, da bo poskušal dobiti službo pri muslimanskem sultanu Mohamedu Bin Tugluku v Delhiju. Jeseni leta 1130 (ali 1332) se je odpravil v seldžuški del Anatolije, od koder naj bi po kopnem odpotoval v Indijo. [40]

Preko Rdečega morja in Vzhodne puščave je prišel v dolino Nila in po njej na sever do Kaira. Iz Kaira je preko Sinaja prišel v Palestino in od tam proti severu skozi mesta, ki jih je že obiskal leta 1326. V sirskem pristanišču Latakija je skupaj s spremljevalci z genovsko ladjo odplul v Alanyo na sredozemski obali sedanje Turčije.[41] Od tam je po kopnem potoval proti zahodu do pristanišča Antalya. [42]V mestu je spoznal pripadnike enega od pol verskih združenj,[43] ki so se v 13. in 14. stoletju pojavila v večini anatolskih mest. Njegovi člani so bili mladi umetniki, katerih vodje so se imenovali akhis.[44] Združenja so se specializirala za prijazno sprejemanje popotnikov. Na Ibn Batuto so s svojim gostoljubjem naredili izjemen vtis, zato se je kasneje ustavil v njihovih hospicih v več kot petindvajset mestih v Anatoliji.[45] Iz Antalye je krenil v notranjost do Eğirdirja, prestolnice Hamidske dinastije. V mestu je preživel ramadan (junij 1331 ali maj 1333).[46]

Od tu dalje so podatki o njegovem potovanju v Rihli nejasni. Ibn Batuta opisuje, da je iz Eğirdirja odpotoval na zahod v Milas, potem pa preskoči v Konyo, ki leži 420 km vzhodno od Eğirdirja. Iz Konye nadaljuje potovanje proti vzhodu do Erzuruma, potem pa skoči 1.160 km na zahod v Birgi, ki leži severno od Milasa.[47] Zgodovinarji so prepričani, da je obiskal veliko mest v Anatoliji, vendar ne v takem zaporedju, kot ga opisuje.[48]

Osrednja Azija[uredi | uredi kodo]

Dvogrba kamela, eden od simbolov karavan s svilne ceste, pred mavzolejem hodže Ahmeda Kasavija v Turkestanu

Ibn Batuta je iz Sinopa odplul v Zlato hordo na polotok Krim. V Azovu se je srečal s tamkajšnjim emirjem in nato odpotoval v veliko in bogato mesto Madžar. Od tam je odšel na srečanje z Öz Beg Kanom (vladal 1313–1341), ki je bil s svojim potujočim dvorom takrat nekje v Beštavskih gorah med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, in od tam v Bolgar, ki je bil najbolj severna točka njegovih potovanj. Iz Bolgarja se je vrnil na Öz Beg Kanov dvor, ki se je takrat prestavil v Astrahan.

Zapisal je, da je med bivanjem v Bolgarju nameraval odpotovati še bolj na sever v deželo teme (severna Sibirija), ki je celo leto zasnežena in kjer za prevoz uporabljajo pasje vprege. Tam je živelo skrivnostno ljudstvo, ki se je nerado kazalo pred tujci. Z trgovci z juga je trgovalo na zelo nenavaden način. Trgovci so svoje blago preko noči razstavili na vidnem mestu in se vrnili v šotore. Naslednje jutro so se vrnili in odkrili, da je njihovo blago izginilo, namesto njega pa se je v zamenjavo pojavilo krzno, uporabno za zimska oblačila. Trgovci in skrivnostni prebivalci se sploh niso videli. Ko je Ibn Batuta izvedel, kako poteka trgovanje, je ugotovil, da potovanje na sever bi imelo nobenega smisla.[49]

Ob prihodu v Astrahan, je Öz Beg Kan ravno dovolil eni od svojih nosečih žena, princesi Bajalun, hčerki bizantinskega cesarja Andronika III. Paleologa, da se vrne v Konstantinopel, da bi tam rodila. Ibn Batuta se je odločil, da se ji pridruži. Potovanje v Konstantinopel je bilo njegovo prvo potovanje izven meja islamskega sveta.[50]

V Konstantinopel je prišel proti koncu leta 1332 (ali 1334). V mestu se je srečal s cesarjem Andronikom III. Paleologom, obiskal Hagijo Sofijo in se pogovarjal s pravoslavnimi duhovniki o njihovih potovanjih v Jeruzalem. Po mesecu dni se je vrnil v Astrahan, kjer je v prestolnici Al Džadin (Stari Saraj) o svojem potovanju poročal sultanu Öz Beg Kanu (vladal 1313–1341). Svoje potovanje je nadaljeval mimo Kaspijskega in Aralskega jezera do Buhare in Samarkanda, kjer je obiskal dvor mongolskega kana Tamaširina (vladal 1331–1334), vladarja Čagatajskega kanata.[51] Iz Samarkanda je odpotoval na jug v Afganistan, v katerem so tudi vladali Mongoli, in nato čez gorske prelaze v Hindukušu v Indijo. V Rihli je gorovje in njegovo zgodovino opisal v delu, ki govori o trgovini s sužnji:[52][53][54]

Zatem sem nadaljeval pot v Barvan po cesti, ki gre skozi visoke gore, pokrite s snegom in izredno hladne. Imenujejo jih Hindu Kuš, kar pomeni Morilec Hindujcev, ker je večina sužnjev, ki so jih kot desetino gnali iz Indije, zaradi strašnega mraza pomrla.[53]

Ibn Batuta in njegovo spremstvo je 12. septembra 1333 pripotovala do Inda.[55] Od tam je nadaljevala pot v Delhi, kjer jih je prejel sultan Mohamed Ibn Tugluk.

Drugo[uredi | uredi kodo]

Zapustil je dragocene opise malo znanih krajev, ki jih je obiskal. Leta 1352 se je odpravil na svoje zadnje potovanje iz Tangerja. Pridružil se je karavani iz Fesa. Potoval je skozi Taghazo, slano vas. Celo hiše solinarjev so bile iz kamene soli, pokrite s kameljimi kožami. V Walati se je znašel na neznanem ozemlju, zato je najel vodnika. Na poti je opazil mnogo baobabovih dreves.

Obiskal je starodavno cesarstvo Mali v zahodni Afriki, kot že mnogi drugi zgodnji popotniki je zamenjal reko Niger za Nil. Osupel je prvič videl povodne konje. Pol leta je preživel v Timbuktuju, središču trgovine, kjer je bila lepa mošeja z zidovi iz blata. Potem se je pridružil karavani v Takeddo. Njegova skupina se je vračala čez gorovje Ahaggar v Alžiriji. Na drugi strani so se čez 60 dni ustavili v oazi Tuat. V Sijilmasi se je vrnil na svojo pot proti jugu. Naletel je na snežni vihar. Septembra 1353 je prečkal gorovje Atlas in prispel v Fes. Ker je bil globoko zakoreninjen v pravovernem Islamu, nam njegova opazovanja pomembno osvetljujejo družbeno, kulturno in politično zgodovino muslimanskega sveta tistega časa.

Zemljevidi poti[uredi | uredi kodo]

Potovanja 1325–1332[uredi | uredi kodo]

Potovanja 1332–1347[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Dunn 2005, str. 20.
  2. ^ Nehru, Jawaharlal (1989). Glimpses of World History. Oxford University Press. str. 752. ISBN 0-19-561323-6.
  3. ^ Dunn 2005, str. 19.
  4. ^ Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 1, Vol. 1; Dunn 2005, str. 19.
  5. ^ Dunn 2005, str. 22.
  6. ^ Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 13 Vol. 1; Gibb 1958, str. 8.
  7. ^ Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 13 Vol. 1; Gibb 1958, str. 8.
  8. ^ Dunn 2005, str. 39; Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 26 Vol. 1.
  9. ^ H.A.R Gibb, prevajalec. Travels of Ibe Batutah.
  10. ^ Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 27, Vol. 1.
  11. ^ Dunn 2005, str. 49; Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 67 Vol. 1.
  12. ^ Dunn 2005, str. 53–54.
  13. ^ Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 105, Vol. 1; Gibb 1958, str. 66; Dunn 2005, str. 53.
  14. ^ Dunn 2005, str. 54.
  15. ^ Dunn 2005, str. 66-79.
  16. ^ Dunn 2005, str. 88–89; Defrémery & Sanguinetti 1853, str. 404, Vol. 1; Gibb 1958, str. 249, Vol. 1.
  17. ^ Gibb 1958, str. 255–257, Vol. 1; Dunn 2005, str. 89–90.
  18. ^ Dunn 2005, str. 97; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 100, Vol. 2.
  19. ^ Dunn 2005, str. 41, 97.
  20. ^ Dunn 2005, str. 98–100; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 125, Vol. 2.
  21. ^ Dunn 2005, str. 100–101; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 128–131, Vol. 2.
  22. ^ Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 134-139, Vol. 2.
  23. ^ Dunn 2005, str. 102; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 142, Vol. 2.
  24. ^ Dunn 2005, str. 102–103; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 149, Vol. 2.
  25. ^ Dunn 2005, str. 115–116, 134.
  26. ^ Gibb 1962, str. 373, Vol. 2.
  27. ^ Sanjay Subrahmanyam. The Career and Legend of Vasco Da Gama. Cambridge University Press, 1998, str. 120-121.
  28. ^ J. D. Fage, Roland Oliver, Roland Anthony Oliver. The Cambridge History of Africa. Cambridge University Press, 1977, str. 190.
  29. ^ George Wynn Brereton Huntingford. Agatharchides, The Periplus of the Erythraean Sea: With Some Extracts from Agatharkhidēs "On the Erythraean Sea". Hakluyt Society, 1980, str. 83.
  30. ^ Helen Chapin Metz (1992). Somalia: A Country Study. US: Federal Research Division, Library of Congress. ISBN 0-8444-0775-5.
  31. ^ Versteegh, Kees (2008). Encyclopedia of Arabic language and linguistics, Volume 4. Brill. str. 276. ISBN 9004144765.
  32. ^ 32,0 32,1 32,2 David D. Laitin, Said S. Samatar. Somalia: Nation in Search of a State. Westview Press, 1987, str. 15.
  33. ^ Chapurukha Makokha Kusimba. The Rise and Fall of Swahili States. AltaMira Press, 1999, str. 58.
  34. ^ Chittick 1977, str. 191.
  35. ^ Gibb 1962, str. 379, Vol. 2.
  36. ^ Dunn 2005, str. 126.
  37. ^ Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 192, Vol. 2.
  38. ^ Dunn 2005, str. 126–127.
  39. ^ Gibb 1962, str. 380, Vol. 2; Defrémery & Sanguinetti 1854, str. 193, Vol. 2.
  40. ^ Dunn 2005, str. 137-139.
  41. ^ Safarname Ibn Battutah, vol: 1.
  42. ^ Gibb 1962, str. 417 Vol. 2.
  43. ^ Gibb 1962, str. 418-416 Vol. 2.
  44. ^ Taeschner 1986.
  45. ^ Dunn 2005, str. 146.
  46. ^ Gibb 1962, str. 422-423 Vol. 2.
  47. ^ Gibb 1962, str. 424-428 Vol. 2.
  48. ^ Dunn 2005, str. 149–150, 157 Note 13; Gibb 1962, str. 533–535, Vol. 2; Hrbek 1962, str. 455–462.
  49. ^ Safarname Ibn Battutah, 1. zvezek.
  50. ^ Dunn 2005, str. 169–171.
  51. ^ The_Longest_Hajj_Part2_6. hajjguide.org. Pridobljeno 13. junija 2015.
  52. ^ Dunn 2005, str. 171–178.
  53. ^ 53,0 53,1 Ibn Battuta. The Travels of Ibn Battuta. Prevod Samuel Lee (2009). Str, 97-98. ISBN 978-1605206219.
  54. ^ Gibb 1971, str. 592, Vol. 3; Defrémery & Sanguinetti 1855, str. 92, Vol. 3; Dunn 2005, str. 178, 181, sklic 26.
  55. ^ Aiya 1906, str. 328.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Aiya, V. Nagam (1906). Travancore State Manual. Travancore Government press.
  • Apetz, Heinrich (1819). Descriptio terrae Malabar ex Arabico Ebn Batutae Itinerario Edita (v latinščini in arabščini). Jena: Croecker. OCLC 243444596.
  • Burckhardt, John Lewis (1819). Travels in Nubia. London: John Murray. OCLC 192612.
  • Chittick, H. Neville (1977). The East Coast, Madagascar and the Indian Ocean. V Oliver, Roland. Cambridge History of Africa, Vol. 3, okoli 1050 do okoli 1600. Cambridge: Cambridge University Press, str. 183–231. ISBN 0-521-20981-1.
  • Defrémery, C., Sanguinetti, B.R., prevajalca in urednika (1853). Voyages d'Ibn Batoutah (Volume 1) (v francoščini in arabščini). Pariz: Société Asiatic.
  • Defrémery, C.; Sanguinetti, B.R., prevajalca in urednika (1854). Voyages d'Ibn Batoutah (Volume 2) (v francoščini in arabščini). Pariz: Société Asiatic.
  • Defrémery, C.; Sanguinetti, B.R., prevajalca in urednika (1855). Voyages d'Ibn Batoutah (Volume 3) (v francoščini in arabščini). Pariz: Société Asiatic.
  • Defrémery, C.; Sanguinetti, B.R., prevajalca in urednika (1858). Voyages d'Ibn Batoutah (Volume 4) (v francoščini in arabščini). Pariz: Société Asiatic.
  • Dunn, Ross E. (2005). The Adventures of Ibn Battuta. University of California Press, ISBN 0-520-24385-4. Prvićč izdano leta 1986, ISBN 0-520-05771-6.
  • Elad, Amikam (1987). The description of the travels of Ibn Baṭūṭṭa in Palestine: is it original?. Journal of the Royal Asiatic Society 119: 256–272. doi:10.1017/S0035869X00140651.
  • Gibb, H.A.R., prevajalec in urednik (1929). Ibn Battuta Travels in Asia and Africa (izbor). London: Routledge.
  • Gibb, H.A.R., prevajalec in urednik (1958). The Travels of Ibn Baṭṭūṭa, A.D. 1325–1354 (Volume 1). London: Hakluyt Society.
  • Gibb, H.A.R., prevajalec in urednik (1962). The Travels of Ibn Baṭṭūṭa, A.D. 1325–1354 (Volume 2). London: Hakluyt Society.
  • Gibb, H.A.R., prevajalec in urednik (1971). The Travels of Ibn Baṭṭūṭa, A.D. 1325–1354 (Volume 3). London: Hakluyt Society.
  • Gibb, H.A.R.; Beckingham, C.F., prevajalca in urednika (1994). The Travels of Ibn Baṭṭūṭa, A.D. 1325–1354 (Volume 4). London: Hakluyt Society, ISBN 978-0-904180-37-4.
  • Hrbek, Ivan (1962). The chronology of Ibn Battuta's travels. Archiv Orientalni 30: 409–486.
  • Hunwick, John O. (1973). The mid-fourteenth century capital of Mali. Journal of African History 14 (2): 195–208. doi: 10.1017/s0021853700012512, JSTOR 180444.
  • Janicsek, Stephen (1929). Ibn Baṭūṭṭa's journey to Bulghàr: is it a fabrication?. Journal of the Royal Asiatic Society 61: 791–800. doi: 10.1017/S0035869X00070015.
  • Kosegarten, Johann Gottfried Ludwig (1818). De Mohamedde ebn Batuta Arabe Tingitano ejusque itineribus commentatio academica (v latinščini in arabščini). Jena: Croecker. OCLC 165774422.
  • Lee, Samuel (1829). The Travels of Ibn Batuta. London: Oriental Translation Committee.
  • Levtzion, Nehemia; Hopkins, John F.P., urednika (2000). Corpus of Early Arabic Sources for West Africa. New York, NY: Marcus Weiner Press, ISBN 1-55876-241-8.
  • Mattock, J.N. (1981). Ibn Baṭṭūṭa's use of Ibn Jubayr's Riḥla. V Peters, R.. Proceedings of the Ninth Congress of the Union Européenne des Arabisants et Islamisants: Amsterdam, 1.-7. september 1978. Leiden: Brill, str. 209–218. ISBN 978-900406380-8.
  • MS Arabe 2287 (Supplément arabe 909). Bibliothèque de France: Archive et manuscrits. Pridobljeno 14. novembra 2014.
  • MS Arabe 2288 (Supplément arabe 911). Bibliothèque de France: Archive et manuscrits. Pridobljeno 14. novembra 2014.
  • MS Arabe 2289 (Supplément arabe 910). Bibliothèque de France: Archive et manuscrits. Pridobljeno 14. novembra 2014.
  • MS Arabe 2290 (Supplément arabe 908). Bibliothèque de France: Archive et manuscrits. Pridobljeno 14. novembra 2014.
  • MS Arabe 2291 (Supplément arabe 907). Bibliothèque de France: Archive et manuscrits. Pridobljeno 14. novembra 2014.
  • Peacock, David; Peacock, Andrew (2008). The enigma of 'Aydhab: a medieval Islamic port on the Red Sea coast. International Journal of Nautical Archaeology 37: 32–48. doi: 10.1111/j.1095-9270.2007.00172.x.
  • de Sacy, Silvestre (1820). Review of: De Mohamedde ebn Batuta Arabe Tingitano. Journal des Savants (15-25).
  • de Slane, Baron (1843a). Voyage dans la Soudan par Ibn Batouta. Journal Asiatique. Series 4 (v francoščini) 1 (marec): 181–240.
  • de Slane, Baron (1843b). Lettre á M. Reinaud. Journal Asiatique. Series 4 (v francoščini) 1 (marec): 241–246.
  • de Slane, Baron (1883–1895). Département des Manuscrits: Catalogue des manuscrits arabes (v francoščini). Paris: Bibliothèque nationale.
  • Taeschner, Franz (1986) [1960]. Akhī. The Encyclopaedia of Islam. Volume 1: A-B. Leiden: Brill. str. 321–323.
  • Yule, Henry (1916). IV. Ibn Battuta's travels in Bengal and China. Cathay and the Way Thither (Volume 4). London: Hakluyt Society, str. 1–106.
  • Chittick, H. Neville (1968). Ibn Baṭṭūṭa and East Africa. Journal de la Société des Africanistes 38 (2): 239–241.
  • Euben, Roxanne L. (2006). Ibn Battuta, Journeys to the Other Shore: Muslim and Western Travelers in Search of Knowledge. Princeton N.J.: Princeton University Press, str. 63–89, ISBN 978-069112721-7.
  • Ferrand, Gabriel (1913). Ibn Batūtā. Relations de voyages et textes géographiques arabes, persans et turks relatifs à l'Extrème-Orient du 8e au 18e siècles (Volumes 1 and 2). (v francoščini), Pariz: Ernest Laroux, str. 426–437.
  • Gordon, Stewart (2008). When Asia was the World: Traveling Merchants, Scholars, Warriors, and Monks who created the "Riches of the East". Philadelphia, PA.: Da Capo Press, Perseus Books, ISBN 0-306-81556-7.
  • Harvey, L.P. (2007). Ibn Battuta. New York: I.B. Tauris, ISBN 978-184511-394-0.
  • Mackintosh-Smith, Tim (2002). Travels with a Tangerine: A Journey in the Footnotes of Ibn Battutah. London: Picador, ISBN 978-0-330-49114-3.
  • Mackintosh-Smith, Tim, urednik (2003). The Travels of Ibn Battutah. London: Picador, ISBN 0-330-41879-3.
  • Mackintosh-Smith, Tim (2005). Hall of a Thousand Columns: Hindustan to Malabar with Ibn Battutah. London: John Murray, ISBN 978-0-7195-6710-0.
  • Mackintosh-Smith, Tim (2010). Landfalls: On the Edge of Islam with Ibn Battutah. London: John Murray, ISBN 978-0-7195-6787-2.
  • Mžik, Hans von, urednik in prevajalec (1911). Die Reise des Arabers Ibn Baṭūṭa durch Indien und China (v nemščini). Hamburg: Gutenberg. OCLC 470669765.
  • Norris, H.T. (1994). Ibn Baṭṭūṭa's journey in the north-eastern Balkans. Journal of Islamic Studies 5 (2): 209–220. doi:10.1093/jis/5.2.209.
  • Waines, David (2010). The Odyssey of Ibn Battuta: Uncommon Tales of a Medieval Adventurer. Chicago: University of Chicago Press, ISBN 978-0-226-86985-8.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]