Pojdi na vsebino

1304

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Stoletja: 13. stoletje - 14. stoletje - 15. stoletje
Desetletja: 1270.  1280.  1290.  - 1300. -  1310.  1320.  1330.
Leta: 1301 · 1302 · 1303 · 1304 · 1305 · 1306 · 1307
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1304 (MCCCIV) je bilo prestopno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na sredo.

Dogodki

[uredi | uredi kodo]

Prva vojna za škotsko neodvisnost

[uredi | uredi kodo]
  • februar - Voditelj škotskega upora proti Angležem John III. Comyn se ob podatkih na novo, do zdaj največjo angleško invazijo, preda in izkaže zvestobo angleškemu kralju Edvardu I. Dolgokrakemu. V teh brezupnih razmerah obstajata samo še dve pomembnejši celici odpora organizirani okoli Williama Wallacea s privrženci in Williama Oliphanta, voditeljem manjšega voda na gradu Stirling.
  • april - Obleganje gradu Stirling: začetek obleganja ključne škotske utrdbe, ki zapira pot v Škotsko višavje. Obleganje utrdbe, ki jo brani komaj 30 branilcev, neposredno nadzira kralj Edvard I.. Viri ne navajajo številčnosti angleške vojske, ki vključuje 12 tribokov, okoli katerih je skoncentriran napad.
Rekonstrukcija triboka Volka vojne. Velikost modela v primerjavi z izvirnikom se lahko rekonstruira iz razmika letev, ki vodijo na vrh. Volk vojne je bil preveč masiven, da bi pokazal svojo vrednost na mobilnejšem bojišču.
  • maj - Edvard I. preveri sposobnosti svojih inženircev in ukaže zgraditi največji tribok v zgodovini, imenovan Loup de Guerre (Volk vojne), zato obleganci še med gradnjo tega triboka zaprosijo za predajo, vendar jih Edvard I. zavrne, ker hoče preveriti zmogljivost tega stroja.
  • 20. julij - Dokončan je tribok Loup de Guerre. Edvard I. sprejme predajo branilcev, ko preskusi orjaka na grajskem zidovju. Po predaji pomilosti vse branilce razen voditelja Williama Oliphanta, ki ga zapre v Londonski Tower.
  • Osrednje Škotsko višavje: William Wallace, ki naj bi bil zadnja tri leta v Franciji, ponovno zabeleži manjše gverilske akcije in umike pred Angleži. 1305

Francosko-flamska vojna

[uredi | uredi kodo]
  • pomlad - Kršitev premirja med Flamci[1] in Holandci. Holandski grofov sin Vilijem III. Avesneški napade flandrijskega grofovega sina Gvida Dampierreja, ki nato ob pomoči sosednjega brabantskega vojvode Ivana II. nadaljuje z osvajanjem južne Holandije in Zeelanda.
  • maj, junij - Francoski kralj Filip IV. izkoristi začasno premirje s Flamci in na svojo stran spravi sosednje Holandce ter si kupi Genovčane, ki prispevajo pomorsko znanje. Admiral francoske mornarice postane monaški vladar Rainer I.
  • 10-11. avgust - Bitka pri Zierikzeeju: francoski kralj pošlje Holandcem na pomoč svojo floto pod vodstvom admirala Rainerja I., ki uniči flandrijsko floto in zajame flandrijskega grofiča Gvida Dampierreja, kar ustavi flandrijsko napredovanje v Holandiji. Flamci se ponovno znajdejo v defenzivi, ki jo organizirata Gvidov starejši polbrat Filip iz Chietija in grof Jülicha Vilijem.
  • 18. avgust - Bitka pri Mons-en-Pévèleju: zagrizen kopenski spopad med francosko vojsko pod vodstvom Filipa IV. in enkrat številčnejšimi flandrijskimi milicami, ki se sprva konča neodločeno ob hudih izgubah na obeh straneh. Na večer ob sklepanju premirja pride do odločujočega spopada in preobrata, ko malo številčni in potolčeni Francozi izbojujejo zmago nad Flamci, ki so večinoma pod napačnim vtisom zmagoslavja zapustili urejene bojne formacije. Zmago si sicer lastita obe strani, toda politična zmaga pripade Francozom. Filip IV. je v bitki ranjen. 1305
  • 22. avgust - Nedolgo zatem, ko je obnovil prevlado v Holandiji in Zeelandiji, umre holandski grof Ivan II.. Omenjeni grofiji ter dedni grofiji Avesnes in Hainaut nasledi sin Vilijem.[2]
    • Kljub vojskovanju Flamci v mestu Ypres končajo z gradnjo mestne veleblagovnico Lakenhalle, ki je en največjih evropskih trgovskih centrov v srednjem veku. Veleblagovnica je zgrajena v gotskem slogu, glavno vrednost trgovanja pa predstavlja volna.

Bizantinsko cesarstvo

[uredi | uredi kodo]
  • Bizantinsko cesarstvo: visoko izurjena najemniška Katalonska združba preganja Turke vse do Kilikijskih vrat na meji s Kilikijsko Armenijo. Uspeh dvigne apetite vodje Katalonske združbe Rogerija de Flora, da bi sam vzpostavil svoje gospostvo v Anatoliji. Kmalu sledijo spori med njim in bizantinskim cesarjem Andronikom II. Paleologom glede plačila, zato začno pleniti po bizantinski Mali Aziji. Ker imajo opravka z utrjenimi mesti, se brez večjih uspehov vrnejo nazaj v evropski del cesarstva . 1305
  • Bitka pri reki Skafida: krizo v Bizantinskem cesarstvu izkoristi tudi bolgarski car Teodor Svetoslav. Sprva so v boju zmagovali Bizantinci, ki so sledili bežečim Bolgarom čez most, kar pa je bilo dovolj za preobrat. Bolgari se iz zmage predvsem finančno okoristijo z odkupninami za ujete bizantinske plemiče.
  • Ekonomija Bizantinskega cesarstva: zaradi sesutja tržišč v Mali Aziji hiperpiron izgubi skoraj polovico vrednosti. Katalonski najemniki si seveda ne žele tega načina plačila.

Ostalo

[uredi | uredi kodo]
Belgijska veleblagovnica (glej center-spodaj) v Ypresu se lahko primerja s katero od takratnih večjih katedral (center-zgoraj). V prvi svetovni vojni je bila seveda huje poškodovana.

Rojstva

[uredi | uredi kodo]

Smrti

[uredi | uredi kodo]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. Flandrijci
  2. Nazivi, ki jih ob tem dobi: Vilijem I. Hainauški, Vilijem III. Avesneški, Vilijem III. Holandski, Vilijem II. Zeelandski
  3. Glede na to, da je bila isto leto osrednja Anatolija na udaru katalonskih najemnikov in v polni defenzivi, je ta podvig precej drzen.
  4. kagan - vrhovni kan

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]