Ibn aš-Šatir

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ibn aš-Šatir
Portret
Rojstvo1304
Damask
Smrt1375
Poklicmatematik, astronom, astrolog

Ala Al-Din Abu'l-Hasan Ali Ibn Ibrahim Ibn aš-Šatir (arabsko ابن الشاطر), arabski astronom, matematik, inženir in izumitelj, * 1304, † 1375.

Aš-Šatirjev model pojavitve Merkurja kaže množenje epiciklov s pomočjo at-Tusijevega para, kjer so bili Ptolemejevi ekscentri in ekvanti odveč

Ibn aš-Šatir je deloval kot muvakit (موقت, religijski merilec časa) v Mošeji Omajadov v Damasku.

Njegova najpomembnejša astronomska razprava je bila Zadnje iskanje izboljšanja načel (Kitab nihajat al-sul fi tašin al-usul), v kateri je odločno prenovil ptolemejske modele gibanja Sonca, Lune in planetov. Uvedel je svoje neptolemejske modele, ki so izločili predstavo epicikla v modelu Osončja. Prek at-Tusijevega para je uvedel dodatne epicikle v planetnih modelih, po njegovem modelu so v Luninem modelu postali odveč ekscentri, epicikli in ekvant.[1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Saliba (1994), str. 233-234 in 240.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Saliba, George (1987), "Theory and Observation in Islamic Astronomy: The Work of Ibn al-Shatir of Damascus", Journal for the History of Astronomy, 18: 35–43
  • Saliba, George (1994), A History of Arabic Astronomy: Planetary Theories During the Golden Age of Islam, New York University Press, ISBN 0-8147-8023-7