Marinidi
Videz
Marinidska dinastija ⵉⵎⵔⵉⵏⴻⵏ Imrinen المرينيون Al Marīniyūn | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1244–1465 | |||||||||
Marinidsko kraljestvo v največjem obsegu (1347–1348) | |||||||||
| Status | Vladajoča maroška dinastija | ||||||||
| Glavno mesto | Fes | ||||||||
| Religija | Sunitski islam | ||||||||
| Vlada | Sultanat | ||||||||
| Sultan | |||||||||
• 1215–1217 | Abd Al Hak I. | ||||||||
• 1420–1465 | Abd Al Hak II. | ||||||||
| Zgodovina | |||||||||
• ustanovitev | 1244 | ||||||||
• ukinitev | 1465 | ||||||||
| Valuta | Dinar | ||||||||
| |||||||||
| Banu abd al-Haqq | |
|---|---|
| Starševska hiša | Banu Marin |
| Ustanovljeno | 1215 |
| Ustanovitelj | Abd Al Hak I. |
| Trenutni vodja | nihče |
| Zadnji vladar | Abd Al Hak II. |
| Nazivi | Maroški sultan |
| Nagovor | Amir al-Muslimin |
| Posestva | Maroko |
| Odstavitev | 1465 |
| Mlajše veje | Vatasidi Ouartadžini |
Marinidi ali Banu abd al-Haqq (berbersko Imrinen, arabsko مرينيون [Marīniyūn] ali بنو مرين [Banū Marīn] - Marinovi sinovi) so bili muslimanska sunitska[1] dinastija zanatskih Berberov, ki je vladala v Maroku od 13. do 15. stoletja.[2][3]
Marinidi so leta 1244[4] strmoglavili Almohade in sredi 14. stoletja za krajši čas prevzeli oblast v celem Magrebu. V 13. in 14. stoletju so podpirali Grenadski emirat v Al Andaluzu. Poskus, da bi zgradili oporišče na evropski strani Gibraltarske ožine, se je končal s porazom v bitki pri Río Salado leta 1340 in kastiljsko zasedbo marinidskega Algecirasa leta 1344.[5]
Marinide so strmoglavili po uporu leta 1465. Leta 1472 je prišla na oblast njim sorodna dinastija Vatasidov.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Ira M. Lapidus. Islamic Societies to the Nineteenth Century: A Global History. Cambridge University Press, 2012, str. 414.
- ↑ C.E. Bosworth. The New Islamic Dynasties. Columbia University Press, 1996, str 41-42.
- ↑ Marinid dynasty (Berber dynasty). Encyclopedia Britannica. Britannica.com. Pridobljeno 24. februarja 2014.
- ↑ Les Merinides.
- ↑ Niane, D.T. (1981). General History of Africa IV., str 91. Pridobljeno 24. februarja 2014.