1240

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Stoletja: 12. stoletje - 13. stoletje - 14. stoletje
Desetletja: 1210.  1220.  1230.  - 1240. -  1250.  1260.  1270.
Leta: 1237 · 1238 · 1239 · 1240 · 1241 · 1242 · 1243
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1240 (MCCXL) je bilo prestopno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na nedeljo.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Osvojitve Mongolov[uredi | uredi kodo]

  • S predajo zadnjih gruzijskih princev mongolski general Čormagan zaključi z osvajanjem Transkavkazije.
  • Invazija na Tibet: mongolski general Godan Kan[1] vpade s tremi tumni [2] v Tibet. Ni povsem jasno, zakaj so Mongoli zasedli sicer geografsko neprijazni in nestrateški Tibet. Razlog je verjetno neplačilo tributa.
  • Mongolska princa Büri[3] in Güyük[4] užalita Batu Kana[5]. Vrhovni kan Ögedej ju odpokliče iz Evrope v Mongolijo, kjer ju ostro okara.
Mongolsko zavzetje Kijeva. Dediči Kijevske Rusije so zdaj ostali le še Kraljevina Galicija in Novgorodska republika.
  • Galicijski kralj Daniel osvoji politično nezasedeni Kijev. Da bi mesto ubranil pred Mongoli, ga prepusti svojemu vojvodi Dimitriju.
  • 6. december - Po tednu dni obleganja Mongoli pod poveljstvom Batu kana zavzamejo Kijev.
    • Po zavzetju Kijeva nemudoma sledi ofenziva na Poljsko. Ofenzivo vodi Orda Kan[6] z zgolj enim tumnom[7]. Glavni namen invazije je, da si Mongoli zavarujejo bok ob prihajajoči invaziji na Ogrsko. 1241

Križarska vojna baronov 1239-1241[uredi | uredi kodo]

  • Navarski kralj Teobald I. se sporazume z ajubidskim egiptovskim sultanom Al-Adilom II. in damaščanskim vladarjem As-Salihom Ismailom, ki v zameno za mir predata križarjem vsak nekaj ozemlja. Al-Adil II. strateški Askalon, As-Salih Ismail razširi tamponsko cono v svojo škodo in preda za krščanstvo pomembna sveta mesta, Betlehem, Nazaret in večino Galileje.
    • Jeruzalemsko kraljestvo se brez boja razširi skoraj do meja pred tretjo križarsko vojno (←1186). Razlika je, da je večina utrdb razrušenih in so zato priključene pokrajine praktično nebranljive.
  • september - Ker meni, da je dosegel svoje, se Teobald I. vrne v Evropo. Križarji so nad Teobaldovimi diplomatskimi pridobitvami razočarani. ↓
  • oktober → Nedolgo po Teobaldovem odhodu v Sveto deželo prispe angleški grof Rihard Cornwallski[8], eden takrat najbogatejših Evropejcev. Tudi ta zavzame diplomatsko držo in začne s pogajanji za izpustitev vojnih ujetnikov. 1241
  • Umrlega velikega mojstra vitezov hospitalcev Bertranda de Compsa nasledi Pierre de Vielle-Bride, 18. po seznamu.

Zdrahe med Ajubidi in vzpon mamelukov[uredi | uredi kodo]

  • Emir Keraka An-Nasir Davud izpusti bivšega damaščanskega sultana (in bratranca) Al-Malika al-Saliha. ↓
  • → Egiptovski dvor je nezadovoljen z vladanjem sultana Al-Adila II., ki je bil popustljiv do križarjev, hkrati pa se je izkazal za nesposobnega vladarja. Prestol ponudi Al-Malik al-Salihu. ↓
  • junij → Al-Malik al-Salih triumfalno vstopi v Kairo in se polasti prestola. Brata in odstavljenega sultana Al-Adila II. vrže v temnico. Ker je položaj novega sultana daleč od zavarovanega in nanj prežijo morilci, se zapre v citadelo.
  • julij - Damaščanski sultan As-Salih Ismail in Rihard Cornwallski (po pooblastilu voditelja križarjev Teobalda I. Navarskega) ratificirata mirovni sporazum in predajo obmejnega pasu Jeruzalemski kraljevini. As-Salih Ismail želi križarje uporabiti proti Egiptu, kjer ga je prehitel njegov brat in rival Al-Malik al-Salih. Prav tako se pobota s keraškim emirjem An-Nasirjem Davudom, ki je nespametno izpustil Al-Malika iz ujetništva.
  • Al-Malik ukaže na tržnici kupiti okoli tisoč sužnjev iz ljudstva Kipčakov. Mongolska osvajanja so z neizmerno ponudbo znižala ceno sužnjev. Kupljene sužnje ukaže nato izuriti v elitne vojščake - mameluke. 1244

Ostalo[uredi | uredi kodo]

  • 10. april - Bretonski vojvoda Ivan I. iz svoje vojvodine izžene jude.
  • 11. april - Umrlega valižanskega princa in vladarja večine Walesa Llywelyna Velikega nasledi sin Dafydd ap Llywelyn, ki pa izgubi vpliv nad preostalim Walesom, razen dednim Gwyneddom. 1241
  • 24. maj - S smrtjo norveškega vojvode Skuleja Bordssona, zadnjega rivalskega upravičenca do norveške krone, ki je poskušal odstraniti kralja Hakona IV., se na Norveškem konča več kot stoletno obdobje političnega nasilja in nestabilnosti.
Bitka pri Nevi: vikinški časi Švedov so nepreklicno minuli.

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Smrti[uredi | uredi kodo]

Ibn Arabi (1165-1240)

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ögedejev drugi sin
  2. ^ 30.000 bojevnikov
  3. ^ vnuk Čagataja, pranečak vrhovnega kana Ögedeja
  4. ^ Ögedejev prvi sin, prestolonaslednik
  5. ^ kana Džočijevega ulusa, bodoče Zlate horde
  6. ^ Džočijev sin, mlajši brat Batu Kana
  7. ^ 10.000 konjenikov
  8. ^ Mlajši brat angleškega kralja Henrika III.
  9. ^ dedni naziv grofov Albona, Comtes d'Albon

Glej tudi[uredi | uredi kodo]