Pariški disput

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Članki na temo
Star of David.svg        Lukhot Habrit.svg        Menora.svg
Judovstvo
Portal | Kategorija
Judje · Judovstvo · Skupnosti
Ortodoksni · Konzervativni · Reformirani
Haredi · Hasidijci · Moderni ortodoksni Judje
Obnovljeno judovstvo
Rabinsko · Humanistično · Karaitsko · Samarijanci
Judovska prepričanja
Verska načela · Minjan · Kabala
Mojzesove zapovedi · Bog · Študije · Mesija
Božji izbranci · Holokavst · Skromnost
Dobrodelnost · Etična načela · Etično gibanje
Verski teksti
Tora · Tanak · Talmud · Midraš · Tosefta
Rabinska književnost · Kuzarij · Mišna
Pentatevh · Dnevne molitve · Verske pesnitve · Zohar
Verski zakoni
Talmud · Mišna Tora · Tur
Šulhan Aruh · Mišna Berura · Hazon Iš
Kašrut · Rov · Hazaka · Hehzer · Hamec
Judovski sveti kraji
Jeruzalem · Safed · Hebron · Tiberija
Pomembni voditelji
Abraham · Sara · Izak · Rebeka ·
Jakob/Izrael · Rahela · Lea · Dvanajst rodov · Mojzes
Debora · Ruta · Salomon · David
Hillel · Šamaj · Rabbi Akiva · Juda knez
Rav · Saadia Gaon · Rif · Raši · Tosafisti
Maimonides · Nahmanides · Yosef Karo
Judovsko življenje
Brit Mila · Bar/Bat micva · Šiduh · Poroka
Niddah · Naming · Pidjon HaBen · Bereavement
Verske listine
Rabin · Rebbe · Posek · Hazzan
Kohen/duhovnik · Mashgiah · Gabbai · Maggid
Mohel · Beth din · Roš jeshiva
Verske institucije
Heder · Talmud Torah · Ješiva · Sinagoga
Mikvah · Gemach · Hevra Kadiša · Kollel
Verski objekti
Sveti tempelj / Šotor
Sinagoga · Mikva · Suka
Verski članki
Talit · Tefilin · Kipa · Sefer Tora
Cicit · Mezuza · Menora · Hanukia · Šofar
4 Species · Kittel · Gartel · Yad
Verski objekti in obredi
Šemá · Adon Olam · Amidah · Aleinu · Kol Nidre
Musaf · Kaddish · Halel · Ma Tovu · Selihot
Birkat HaMazon · Tefilat HaDereh · Šehehejanu
Tahanun · Kabalat Šabat · Havdála
Judovska oblačila
Shtreimel · Bekishe · Fedora · Yarmulke
Sheitel · Tichel
Judovstvo in ostale religije
Krščanstvo · Islam · "Judeo-Krščanstvo" · Ostale
Abrahamske religije · Judeo-Poganstvo · Pluralizem
Sorodne teme
Antisemitizem · Kritike
Judofilija · Suženjstvo · Ješiva · Semitizem

Pariška disputacija, znana tudi kot Presojanje Talmuda, je potekala leta 1240 na dvoru francoskega kralja Ludvika IX. Vzrok zanjo je bilo delo judovskega spreobrnjenca v krščanstvo Nicholasa Donina, ki je prevedel Talmud in papežu Gregorju IX. predstavil 35 odlomkov z domnevno bogoskrunsko vsebino o Jezusu Kristusu, Mariji in krščanstvu. Talmud so pred Doninovimi obtožbami branili štirje rabini.[1]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Katoliška cerkev je v svojih prizadevanjih za evangelizacijo poskušala skozi razpravo premagati judovska prepričanja. Zahodno krščansktvo je v 13. stoletju doživelo intelektualni čudež in skozi dela Tomaža Akvinskega (1225-1274) asimiliralo Aristotelove izzive. V svoje teološke razprave je poskušalo vključiti tudi Jude v upanju, da bodo priznali superiornost krščanstva.[2]

Krščanstvo je razvilo podroben teološki sistem. Njegovo učenje je bilo jasno in zato občutljivo za napade. V judovstvu je dogmatska teologija relativno odsotna. V njem je bilo veliko negativnih dogm, naperjenih proti malikovanju, pozitivne teologije pa ni razvilo. Paul Johnson pravi: »Judovstvo se je osredotočilo na življenje in potisnilo smrt in dogme v ozadje«.[3]

Razpravljavci[uredi | uredi kodo]

Razprava se je začela 12. junija 1240.[4] Krščanska stališča je prestavil v krščanstvo spreobrnjen Jud in franšiškan Nicholas Donin, ki je prevedel Talmud in 35 za krščanstvo domnevno bogoskrunskih mest predstavil papežu Gregorju IX. Omenil je tudi odredbe sodišča v Talmudu, ki so po njegovem mnenju dovoljevale Judom, da pobijajo Nejude, goljufajo kristjane in brez slabe vesti prelamljajo obljube.[5][6]

Katoliška cerkev je do Doninove predstavitve Talmuda papežu Gregorju IX. kazala malo zanimanja za Talmud. Papež je bil celo presenečen, da se Judje sklicujejo tudi nanj in ne samo na Toro, ki je vsebovala domnevno bogokletne odlomke, naperjene proti krščanstvu. Pomanjkanje zanimanja je bilo značilno tudi za francosko monarhijo, ki je do leta 1230 na Jude gledala predvsem kot na možen vir dohodkov.[7]

Judovska stališča so zagovarjali štirje najuglednejši francoski rabini: Jehiel iz Pariza, Mojzes iz Coucyja, Juda iz Meluna in Samuel ben Solomon iz Château-Thierryja.

Razprava[uredi | uredi kodo]

Določila razprave so zahtevala, da Talmud pred Doninovimi obtožbami branijo štirje rabini. V obtožbah so bile trditve, da vsebuje bogokletstva proti krščanski veri, napada krščanstvo kot tako, bogokletstva proti bogu in opolzke zgodbe. Napadi proti krščanstvu naj bi bili v odlomkih, ki se nanašajo na Juzusa in Marijo. V enem od njih je na primer omenjen nekdo z imenom Jezus, ki je bil poslan v pekel, kjer naj bi se večno kuhal v iztrebkih. Judje so zanikali, da je to svetopisemski Jezus z izjavo, da »ni vsak v Franciji rojen Ludvik francoski kralj«.[8]

Med opolzke zgodbe spadata pripoved o Adamu, ki se je paril z vsemi živalmi, preden je našel Evo, in Noeta, ki ga je po talmudskih legendah kastriral sin Ham.[9] Kristjeni so judovsko vero običajno enačili z Mojzesovo vero iz Stare zaveze, zato je bila Cerkev presenečena ob ugotovitvi, da so Judje razvili avtoritativen Talmud kot komplement njihovega razumevanja Biblije.

Hyam Maccoby je prepričan, da je bil glavni namen pariške disputacije odvrniti Jude od Talmuda, njihova vrnitev k judovstvu Stare zaveze in ne nazadnje spreobrnitev v krščanstvo.[10] Maccoby trdi tudi to, da je bila sovražnost do Cerkve med procesom manj povezana z držo Cerkve same kot z Nicholasom Doninom, ki je spretno izkoristil spore v judaizmu v tistem času.[11] Maccoby domneva tudi to, da je bila disputacija motivirana z Doninovimi prejšnimi povezavami s karaitskimi Judi in da je bil eden od motivov, da se pridruži Cerkvi, želja, da napade rabinsko izročilo.[12]

Izid[uredi | uredi kodo]

Zbor krščanskih teologov je obsodil Talmud in zahteval, da se sežge. 17. junija 1244 so na ulicah Pariza sežgali 24 voz judovskih rokopisov.[13]

Prevod Talmuda v francoščino je spremenil krščansko dojemanje Judov. Kristjani so pred tem na Jude gledali kot privržence Stare zaveze, ki spoštujejo Mojzesove zakone in zakone prerokov, Talmud pa jim je pokazal, da je bogokleten in da se judovsko razumevanje Stare zaveze razlikuje od krščanskega.[14] Ludvik IX. je izjavil, da lahko z Judi razpravljajo samo izkušeni teologi, proti tistemu, ki grdo govori o Kristusu, pa lahko dvigne meč vsak laik.[15][16]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Naomi Seidman: Faithful Renderings: Jewish-Christian Difference and the Politics of Translation, str. 136–138.
  2. Hyam Maccoby (1982): Judaism on Trial: Jewish-Christian Disputations in the Middle Ages, Associated University Presses, str. 62.
  3. Paul Johnson (1998): A history of the Jews, 25. izdaja, New York: Harper Perennial, ISBN 0060915331, str. 161.
  4. [1]
  5. Nesta H. Webster: Secret Societies and Subversive Movements, str. 407.
  6. Naomi Seidman: Faithful Renderings: Jewish-Christian Difference and the Politics of Translation, str. 136–138.
  7. Susan L. Einbinder: Beautiful Death: Jewish Poetry and Martyrdom in Medieval France, str. 74.
  8. Hyam Maccoby (1982): Judaism on Trial: Jewish-Christian Disputations in the Middle Ages, Associated University Presses, str. 26.
  9. Macoby 1982, str. 36.
  10. Macoby 1982, str. 25.
  11. Ursela Ragacs: Christian-Jewish or Jewish-Jewish, That's my question..., European Journal of Jewish Studies 98.
  12. Maccoby 1982, str. 37.
  13. Michael Levi Rodkinson (1918): The history of the Talmud, from the time of its formation, about 200 B.C., Talmud Society, str. 66–75.
  14. E. Michael Jones: The Jewish Revolutionary Spirit: And Its Impact on World History, str. 122.
  15. Maccoby 1982, str. 22.
  16. Norman Roth: Medieval Jewish Civilization: An Encyclopedia, str. 414.