1266

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Stoletja: 12. stoletje - 13. stoletje - 14. stoletje
Desetletja: 1230.  1240.  1250.  - 1260. -  1270.  1280.  1290.
Leta: 1263 · 1264 · 1265 · 1266 · 1267 · 1268 · 1269
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1266 (MCCLXVI) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na petek.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Mongolski imperij[uredi | uredi kodo]

  • 24. avgust - Bitka pri Mariju, Kilikijska Armenija: egiptovski mameluški sultan Bajbars uničujoče porazi vojsko Kilikijske Armenije. Bajbars je zahteval od kralja Hetuma I., da se mu podredi, Hetum pa je šel po pomoč k Mongolom. Ta čas pa so egiptovski mameluki uničevali kraljevino, najhujše izgube so bile v omenjeni bitki, sicer pa je bilo uničenje vsesplošno.
  • Gruzija: med pripravo na vojno proti Ilkanatu umre kan Zlate horde Berke[1]. Nasledi ga pranečak Mengu-Timur, kar potrdi Kublajkan. Istega leta izgubi oko v boju z Ilkanatom de facto sovladar Nogaj. Po smrti Berkeja se strasti med mongolskima kanatoma umirijo.
    • Bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog sklene zavezništvo (oziroma tributarno podreditev) z Zlato hordo in Nogaju v zakon ponudi svojo nezakonsko hči.
    • Kan Ilkanata Abaka si za prestolnico izbere Tabriz, ki je bližje kavkaškemu prizorišču in eno redkih neporušenih mest.
  • Čagatajski kanat: Kublajkan zavrne investuro Mubarak Šaha, sina čagatajske princese Ergene Hatun, in za novega kana Čagatajskega kanata določi svojega varovanca Ghijas-ud-din Baraka, ki pa se potem odreče vrhovnemu kanu in izžene Kublajkanove predstavnike. Državljanska vojna v Čagatajskem kanatu se zdaj zaplete, saj so v vojni tri strani (Barakova, Kaidujeva in Kublajkanova). 1268
  • Kublajkanov mlajši brat in rival Arikbek umre v zaporu, kamor ga je zaprl Kublajkan. Edini močnejši med mongolskimi vojskovodji, ki ne priznava Kublajkana za vrhovnega kana in mu očita, da se je odtujil mongolskemu, stepskemu načinu življenja, je Kaidu iz Ögedejevega klana, ki se je uveljavil v Čagatajskem kanatu.
  • Kublajkan pošlje prve ambasadorje na Japonsko, ki zahtevajo tributarno podreditev. Neuspešno.
  • Peking: beneška trgovca in brata Niccolo in Maffeo Polo prispeta v prestolnico Dadu, kjer pa se ne zadržujeta dolgo. Kublajkan ju namreč napoti nazaj v Evropo s pismom za papeža, v katerem ga naproša, naj mu pošlje 100 učenjakov. 1269

Francoska invazija na Sicilijo[uredi | uredi kodo]

Pečatnik sicilskega kralja Manfreda Hohenstaufna. Sicilija je počasi začela drseti na obrobje evropske politike.
  • januar - V Italijo prispe glavnina francoske vojske Karla Anžujskega, okoli 30.000 vojakov. Sicilskemu kralju Manfredu Hohenstaufnu, ki je prej podcenjeval Francoze, uhajajo omahljivi gibelinski zavezniki na gvelfovsko stran, zato odreagira panično. Francozi so namreč politično opredeljeni za propapeške gvelfe.
  • 6. januar - Rim: papež Klemen IV. krona Karla Anžujskega za sicilskega kralja. [2]
  • 20. januar - Francoska vojska vdre na ozemlje Sicilske kraljevine, ki poleg Sicilije obsega ves južni del italijanskega škornja (Mezzogiorno).
  • 26. februar - Bitka pri Benevenetu: Francozi/gvelfi pod vodstvom Karla Anžujskega odločujoče porazijo sicilsko/gibelinsko koalicijo kralja Manfreda Sicilskega, ki umre v boju skupaj z najožjimi privrženci.
    • Francozi brez odpora osvojijo preostalo Sicilsko kraljevino. Zadnji up Hohenstaufnov in gibelinov v Italiji je zdaj najmlajši sin Friderika II. švabski vojvoda Konradin[3]. Odposlanci italijanskih gibelinskih mest mladeniča, ki je star komaj 14 let, rotijo naj posreduje v Italiji. 1267
    • Zmage Francozov se najbolj ustraši bizantinski cesar Mihael VIII. Paleolog. Sicilska flota bi namreč predstavljala resno nevarnost za restavracijo Latinskega cesarstva.

Ostalo[uredi | uredi kodo]

Grad Kenilworth. Normani so zgradili gradove, da bi vladali Angliji. Neredko pa so bili ti gradovi potem nezavzetna jedra upora.
  • Ogrski princ Štefan V., ki je de facto vladal vzhodni polovici Ogrske, napade in premaga Bolgare.
  • Umrlega burgundskega grofa Huga III. nasledi Oton IV.
  • Umrlega trapezuntskega cesarja Andronika II. nasledi polbrat Jurij.
  • Zamorje: istega leta Bajbars zavzame Safed, Biblos in Toron.↓
  • → Mladoletna dama Bejruta in ciprska kraljica Izabela Ibelinska zavrne, da bi se pred polnoletnostjo preselila k prav tako mladoletnemu soprogu in ciprskemu kralju Hugu II. Lusignanskemu. Po pomoč se obrne na Baibarsa, ki jo zaščiti, Ciprčani pa zadevo predajo glavnemu jeruzalemskemu razsodišču Haute Cour. 1267
  • Plemič in pravno izobražen uradnik Ivan Ibelinski zaključi s kompilacijo zakonov Jeruzalemske kraljevine, postopki uveljavljanja zakonov in fevdalnim redom kraljevine. Gre za najobsežnejšo in najdetaljnejšo kompilacijo zakonov iz srednjega veka. Avtor kompilacije Ivan Ibelinski, ki je hkrati grof Jaffe in Askalona, to leto tudi umre. Grofiji nasledi najstarejši sin Jakob, s katerim pa Bajbars ne obnovi zavezništva, ki ga je uveljavil z očetom. 1268
  • Indija: ker delhijski sultan Nasirja ud din Mahmuda iz dinastije Mamelukov umre brez otok, ga nasledi glavni vezir Gijas ud-Din Balban.
  • Magreb: vladavina Almohadov se je skrčila zgolj na mesto Marakeš, kar pa vladarsko dinastijo ne odvrne od dinastičnih spletk. Umorjenega kalifa Al-Murtada nasledi njegov bratranec in krvnik Idris al-Vatik
  • Monetarna reforma v Franciji z izdajo novih zlatnikov écujev[4] in srebrnih grošev.

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Smrti[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Možni datum Berkejeve smrti je tudi leto 1267.
  2. ^ Dejansko ga krona sicer pet kardinalov po papeževem pooblastilu. Ni povsem znano, kje se je nahajl papež.
  3. ^ Konrad IV. Švabski, Konrad III. kot jeruzalemski kralj; Konrad II. kot de iure sicilski kralj.
  4. ^ Écu - izg. ekij
  5. ^ Jadwiga Bolesławówna, roj. v Kaliszu