1241

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Stoletja: 12. stoletje - 13. stoletje - 14. stoletje
Desetletja: 1210.  1220.  1230.  - 1240. -  1250.  1260.  1270.
Leta: 1238 · 1239 · 1240 · 1241 · 1242 · 1243 · 1244
Področja: Književnost · Glasba · Politika · Šport · Znanost
Ljudje: Rojstva · Smrti
Ustanove: Ustanovitve · Ukinitve

1241 (MCCXLI) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na torek.

Dogodki[uredi | uredi kodo]

Osvojitve Mongolov in vprašanje nasledstva[uredi | uredi kodo]

  • Mongolski general Orda Kan[1] preventivno pustoši po Poljskem, da bi preprečil združitev vojska poljskih vojvodin in po možnosti združitve poljske vojske z ostalimi evropskimi vojskami, ki bi v okviru napovedane (↓) križarske vojne napadle Mongole.
  • Mongoli najprej oplenijo Lubin. Potem Orda Kan ukaže razdeliti tumen. Polovico tumna vodi sam v osrednjo Poljsko, druga polovica, ki jo vodita polkovnika Baidar[2] in Kadan[3], se usmeri na jug.
  • 13. februar:
    • Orda Kan osvoji po krajšem obleganju mesto Sandomierz.
    • Bitka pri Turskem: Baidarjeva izvidnica okoli 1000 konjenikov se spopade s poljsko vojsko približno iste velikosti, ki jo vodi krakówski vojvoda Włodzimierz. Sprva poljski vitezi nadvladajo Mongole, ki utrpijo hude izgube, vendar se tem uspe reorganizirati in v protinapadu premagati Poljake.
Bitka pri Mohiju: bitka se je bíla na mostu. Prvi del so zmagali Madžari, vendar so nato Mongoli udarili z glavnino in jih krvavo porazili.
  • 14. marec - Ogrska: nekaj madžarskih plemičev pomori voditelje Kumanov, tudi iz razloga, ker so se zajeti Kumani pod grožnjo smrti pridružili Mongolom. Ogrski Kumani se potem iz protesta preselijo v Bolgarijo. ↓
  • 15. marec → Mongolska izvidnica prispe pred Pešto. V naslednjih dneh sledi več manjših spopadov med lokalnimi oddelki ogrske vojske in mongolskimi izvidnicami.
    • V eni od majhnih prask "zmaga" avstrijski vojvoda Friderik II. Prepirljivec, ki meni, da je izpolnil svojo dolžnost do Madžarov in se umakne nazaj v Avstrijo.
  • 18. marec - Bitka pri Chmielniku: polkovnik Baidar je osredotočen na pustošenje vojvodin Kraków in Sandomierz. Kljub temu Poljakom iz teh dveh vojvodin uspe združiti vse razpložljive viteze in izzvati Mongole na odprt spopad. Ko bojišče iz neznanega razloga zapusti voditelj Poljakov Henrik II. Pobožni, je bojna morala Poljakov nepopravljivo uničena in Mongoli izbojujejo zmago.
    • Henrik II. Pobožni ukaže evakuacijo Krakówa, ki ga potem oplenijo Mongoli. Isto stori z mestom Wrocław.
  • 9. april - Bitka pri Legnici: ponovno združen mongolski tumen pod vodstvom Orda Kana odločujoče porazi združeno poljsko vojsko pod vodstvom nadvojvode Henrika II. Pobožnega, ki je v/po bitki ubit. Poljakom asistirata še viteška redova hospitalcev in templarjev, Mongolom pa uspe preprečiti združitev poljske vojske s češko vojsko Venčeslava I. Enookega, ki je prihajala na pomoč. Po zmagi nad Poljaki ukaže Orda Kan izogibanje Čehom in umik proti jugu na Ogrsko. Spotoma Mongoli opustošijo Moravsko.
  • 11. april - Bitka pri Mohiju: odločujoča zmaga Mongolov pod vodstvom Batu kana[4] in Subedeja[5] proti Madžarom. Mongoli, ki tudi utrpijo hude izgube, imajo odprto pot za plenjenje in uničevanje po Ogrski. Polkovnik Kadan dobi ukaz za pregon ogrskega kralja Béle IV.
    • Béla IV. reorganizira preostanek ogrske armade in dodatno mobilizira nove vojake na zahodni strani Donave ter uspešno preprečuje Mongolom prehod čez reko. 1242
  • Koreja: korejski kralj Godžong pošlje deset eminentnejših talcev, mladoletnih fantov iz plemiških družin. Ögedej se s tributarnim darilom zadovolji.
Zadnje mesece vladanja je bil vrhovni kan Ögedej nefunkcionalen, saj je zapadel v kronični alkoholizem.
  • 11. december - Smrt mongolskega vrhovnega kana Ögedeja sproži zapleten in dolgotrajen nasledstven postopek. Ker zakonik Jasa zahteva prisotnost kraljevih članov družine, ki so hkrati voditelji invazijskih armad, s tem avtomatično nastopi odlok o zaustavitvi vseh večjih vojaških pohodov. Ögedej je za naslednika imenoval vnuka Širemuna, regentstvo prevzame Moqe, ena od Džingiskanovih žena. 1242
  • Smrti vrhovnega kana Ögedeja sovpada smrt kana Čagataja, voditelja istoimenskega kanata. Nasledi ga mladoletni vnuk Kara Hülegü. V naslednjih dvajsetih letih je Čagatajski kanat večinoma voden iz Mongolije.
    • Med umikom z Ogrske del mongolske armade "zaide" na bolgarsko ozemlje, kjer se nahajajo begunski Kumani. Bolgarski car Ivan Asen II. napade Mongole in jim da motiv za novo invazijo. 1242
  • Indija: afganistanska grupacija Mongolov[6] pod vodstvom generalov Dajirja Nojana in Mungudeija[7] izvede invazijo na indijski Delhijski sultanat. V enem od napadov na Lahore je ubit Dajir Nojan. ↓
  • 30. december → Mungudei zavzame Lahore, pomori vse prebivalce in se po novici o smrti velikega kana umakne iz Delhijskega sultanata nazaj v Afganistan. 1254
  • december: Mongoli se umaknejo iz Tibeta. 1247
  • Kitajska: Južni Song nadaljuje s protiofenzivo in si povrne mesto Chengdu. Mongoli ostanejo na Kitajskem v defenzivi.

Prvi (neprostovoljni) papeški konklave[uredi | uredi kodo]

  • Med zadnjimi političnimi potezami papež Gregor IX. razglasi križarsko vojno proti Mongolom, ki so osvojili katoliški Poljsko in Ogrsko. ↑
  • 14. april - Rimsko-nemški cesar Friderik II. zavzame papeško enklavo Benevento v Kampaniji.
  • 3. maj - Bitka pri Meloriji: pomorska bitka med procesarskimi Pisanci in propapeškimi Genovčani. Pisanci v službi Friderika II. zajamejo genovske ladje, na katerih so cerkveni dostojanstveniki na poti v Rim na koncil, ki ga je sklical Friderikov nasprotnik papež Gregor IX. Tri ladje so utopljene in en prelat utone, ostalih 18 zadrži cesar Friderik II. 1243
  • 22. avgust - Umre papež Gregor IX.. Njegovo smrt nemudoma izkoristi Friderik II., ki z vojsko obkoli Rim in s tem onemogoči prihod njemu nenaklonjenih gvelfovskih volilnih kardinalov. Z morja Frideriku asistirajo Pisanci. Na koncu za sklepčnost volilnega zbora kardinalov manjkata dva kardinala, ki ju med ostalimi zadržuje Friderik II.
  • september - Enajst kardinalov, ki se jim je uspelo prebiti v Rim, polovi rimski senator Matteo Rosso Orsini in jih zapre v razpadajočo palačo iz rimskih časov Septizodium, da bi izsilil izid papeških volitev v svojo korist. Vročina, slaba hrana, naraščajoči kup fekalij in urin stražarjev, ki pronica s strehe v ječo, terja smrt enega kardinala. Veliko jih hudo zboli. Prav tako Orsini preprečuje dostop zdravnikom.
  • 25. oktober - Kardinali v neznosnih razmerah kot kompromis izberejo hudo bolnega Celestina IV., 179. papeža po seznamu.[8] Še toliko pri moči nemudoma izobči Mattea Orsinija.
  • 10. november - Po sedemnajstih dneh pontifikata umre papež Celestin IV.. Da se ne bi zgodba ponovila, se kardinali razbežijo po Italiji, kar je začetek v leto in pol dolgo sedisvakanco. 1243
    • Čeprav je rimsko-nemški cesar Friderik II. pripravljen, da po smrti papeža stre odpor gvelfov in združi Italijo, ga od načrtov odvrnejo načrtovana mongolska invazija na Nemčijo, Avstrijo in Italijo. ↑

Ostalo[uredi | uredi kodo]

Snorrija Sturlusona, pisca, ki je zaslužen za ohranitev vikinške mitologije, je ukvarjenje s politiko naposled pogubilo.

Rojstva[uredi | uredi kodo]

Neznan datum

Smrti[uredi | uredi kodo]

Življenjsko zgodbo Eleanore Bretonske je v 16. stol. ponovila škotska kraljica Marija Stuart.
Neznan datum

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. Najstarejši sin Džočija, Džingiskanov vnuk
  2. Čagatajev sin, Džingiskanov vnuk
  3. Nezakonski sin vrhovnega kana Ögedeja
  4. Kan Džočijevega ulusa, bodoče Zlate horde, Džočijev drugi sin, Džingiskanov vnuk.
  5. General, desna roka Batu Kana
  6. Prednikov kasnejših Mogulov.
  7. Nista v sorodu z mongolsko vladarsko hišo Bordžigin.
  8. Krstno ime Goffredo da Castiglione
  9. Psevdozgodovinska hipoteza, po kateri so Irci iberskega izvora (Hibernia-Iberia).
  10. Avtonomni del nemškega viteškega reda vitezov križnikov

Glej tudi[uredi | uredi kodo]