Volga
| Volga | |
|---|---|
 Volga pri Uljanovsku | |
 Zemljevid porečja Volge | |
| Lokacija | |
| Država | Rusija |
| Mesta | Tver, Jaroslavelj, Nižni Novgorod, Kazan, Ulinsk, Samara, Saratov, Volgograd, Astrahan |
| Fizične lastnosti | |
| Izvir | |
| ⁃ lokacija | Valdajsko hribovje, Tverska oblast |
| ⁃ koordinati | 57°9′N 32°36′E / 57.150°N 32.600°E |
| ⁃ nadm. višina | 228 m[1] |
| Izliv | Kaspijsko jezero |
⁃ lokacija | Astrahanska oblast |
⁃ koordinati | 45°50′N 47°58′E / 45.833°N 47.967°EKoordinati: 45°50′N 47°58′E / 45.833°N 47.967°E[2] |
⁃ nadm. višina | -28 m[1] |
| Dolžina | 3530 km[1] |
| Površina porečja | 138.0000 km2 |
| Pretok | |
| ⁃ lokacija | Astrahan |
| ⁃ povprečje | 8060 m3/s |
| Značilnosti porečja | |
| Pritoki | |
| ⁃ levi | Kama |
| ⁃ desni | Oka |
Volga (rusko Во́лга) je reka, ki teče po zahodni Rusiji od izvira v Valdajskem hribovju (Tverska oblast) do izliva v Kaspijsko jezero. S skupno dolžino 3690 km je najdaljša reka v Rusiji in celotni Evropi, prav tako je največja po pretoku in velikosti porečja.
Za Ruse ima velik simbolni pomen kot zibelka ruske kulture, pravijo ji »Mati Volga«. V njenem porečju, ki obsega približno dve petini evropskega dela Rusije, živi skoraj polovica vseh prebivalcev Ruske republike. V času Sovjetske zveze je bil tok reguliran s serijo ogromnih jezov in prekopov, ki so omejili redno poplavljanje in omogočili izkoriščanje za pridobivanje električne energije ter transport.[3]
Tok in pritoki[uredi | uredi kodo]
Tok Volge delimo na tri dele: zgornji, srednji in spodnji. Izvira v Valdajskem hribovju na nadmorski višini 226 m in teče v zgornjem toku proti vzhodu mimo mest Ržev, Tver, Jaroslavelj ter Nižni Novgorod, kjer se njen tok zelo razširi. Pri Kazanu se obrne desno in teče v srednjem toku proti jugu/jugozahodu. Tu se ob desnem (zahodnem) bregu razprostira hribovje, ob levem pa prostrane stepe. Smer zmoti Žigulsko gorovje, ki ga Volga obide z ogromnim okljukom proti vzhodu, na najvzhodnejšem delu katerega stoji mesto Samara. Potem teče v prvotni smeri mimo Saratova do Volgograda, kjer se približa toku reke Don in napravi oster ovinek stran od nje proti vzhodu. V tem, spodnjem toku, teče skoraj 500 km po Kaspijski depresiji pod nivojem morske gladine do izliva v Kaspijsko jezero naprej od mesta Astrahan.[3][4]
Njen tok zaznamuje tudi serija jezov, zgrajenih v času Sovjetske zveze, ki so spremenili velik del toka v serijo ogromnih akumulacijskih jezer.[3] To so:
- Volgograjsko jezero
- Saratovsko jezero
- Kujbiševsko jezero (tudi Samarsko jezero)
- Čeboksarijsko jezero
- Gorkijsko jezero
- Ribinsko jezero
- Ugliško jezero
- Ivankovsko jezero
Najpomembnejši pritoki Volge so Oka, Sura, Vetluga, Kama in Samara. V času Sovjetske zveze je bilo zgrajenih tudi več prekopov, ki reko povezujejo z drugimi povodji. Najobsežnejša je serija prekopov med Ribinskim jezerom in Sankt Peterburgom na severozahodu, ki predstavlja povezavo z Baltskim ter Belim morjem. Pomembna sta tudi Prekop Volga–Don na jugu in Moskovski prekop, ki povezuje reko Moskvo z zgornjim tokom Volge pri Dubni. Moskva, ob kateri stoji istoimenska ruska prestolnica, je sicer pritok Oke, ki se izliva v Volgo pri Nižnem Novgorodu, tako da ima mesto dve povezavi z Volgo.[3][4] Prav na račun povezav prek Volge in omrežja kanalov je dobilo mesto Moskva vzdevek »Pristanišče peih morij« (Kaspijskega, Baltskega, Belega, Azovskega in Črnega).[5]
Hidrologija[uredi | uredi kodo]
V grobem ima Volga pretok okrog 290 km³ na leto. Podnebni dejavniki – predvsem padavine in izhlapevanje – imajo največji vpliv na njen rečni režim.[6] Načeloma je tok miren, z viškom maja in junija, ko lahko reka poplavlja, in obdobjem nizkega vodostaja pozno poleti.[4] Tri mesece na leto je po skoraj vsej dolžini zamrznjena.[7]
Zaradi nesinhronega nihanja obeh glavnih dejavnikov prihaja do večletnih ciklov pretoka, kjer se lahko minimumi in maksimumi razlikujejo za več kot dvakrat. Od konca 19. stoletja, ko so znani podatki o pretoku, je prihajalo tudi do dolgoročnejših sprememb, predvsem je očiten drastičen upad pretoka v petdesetletnem obdobju med letoma 1927 in 1977, ki je povzročil katastrofično znižanje vodostaja Kaspijskega jezera. Od takrat do danes se pretok dokaj hitro viša.[6][8]
Kljub intenzivnemu izkoriščanju za potrebe kmetijstva in industrije v času vrhunca Sovjetske zveze konec 1980. let je bil pretok Volge zmanjšan zgolj za okoli desetino, kar se od razpada velesile samo še zmanjšuje.[6]
Tudi njena delta je obsežna, ena od desetih največjih delt na svetu. Volga je največja reka, ki se izliva v zaprt vodni bazen namesto v svetovni ocean in prispeva približno 80 % pritoka Kaspijskega jezera. Vodostaj le-tega je posledično odvisen predvsem od pretoka Volge. Trenutno je več kot 26 m pod nivojem morske gladine. Delta pokriva površino približno 20.000 km² in je zelo položna, kar se nadaljuje tudi dlje od obale. Na meji med delto Volge in vodami Kaspijskega jezera je razlika v slanosti samo okrog 3 ‰ in bibavica je zanemarljiva. Zaradi položnosti in nihanja vodostaja Kaspijskega jezera se je položaj delte skozi zgodovino premikal za več kot 700 km.[8]
Naselja[uredi | uredi kodo]
V porečju Volge stoji 11 od 20 največjih ruskih mest, vključno s prestolnico Moskvo, ki stoji ob enem od njenih pritokov.
Pomembnejša naselja ob sami reki so Volgograd, Nižni Novgorod, Saratov, Kazan, Toljati in Samara.
Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 Scheffel, Richard L.; Wernet, Susan J., ur. (1980). Natural Wonders of the World. United States of America: Reader's Digest Association, Inc. str. 406. ISBN 0-89577-087-3.
- ↑ Volga na GEOnet Names Server
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Micklin, Philip P. "Volga River". Britannica Online. Pridobljeno dne 8.5.2015.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 "Volga: Course and Navigation". The Columbia Electronic Encyclopedia (6. izd.). Columbia University Press. 2012.
- ↑ Blinnikov, Mikhail S. (2011). Geography of Russia and Its Neighbors. Guilford Press. str. 327. ISBN 9781606239216.
- ↑ 6,0 6,1 6,2 Ismaiylov G.Kh. & Fedorov, V.M. (2001). "Analysis of Long-Term Variations in the Volga Annual Runoff". Water Resources 28 (5): 469–476.
- ↑ "Volga River Basin". WATCH Water and Global Change. Centre for Ecology & Hydrology. Pridobljeno dne 10.5.2015.
- ↑ 8,0 8,1 Kroonenberg, S.B.; Rusakov, G.V.; Svitoch, A.A. (1997). "The wandering of the Volga delta: a response to rapid Caspian sea-level change". Sedimentary Geology 107: 189–209.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
Več gradiva o temi Volga v Wikimedijini zbirki
Geografski podatki povezani z Volga na OpenStreetMap
Več gradiva o temi 
Geografski podatki povezani z 
