Volga

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Koordinati: 45°50′N 47°58′E / 45.833°N 47.967°E / 45.833; 47.967
Volga (Волга)
Volga pri Uljanovsku
Država Rusija
Pritoki
 - levi Kama
 - desni Oka
Mesta Astrahan, Volgograd, Saratov, Samara, Kazan, Uljanovsk, Nižni Novgorod, Jaroslavelj, Tver
Izvir
 - Nahajališče Valdajsko hribovje, Tverska oblast
 - nadmorska višina 225 m
 - Koordinate 57°9′N 32°36′E / 57.150°N 32.600°E / 57.150; 32.600
Ustje Kaspijsko jezero
 - nadmorska višina -28 m
 - koordinate 45°50′N 47°58′E / 45.833°N 47.967°E / 45.833; 47.967
Dolžina 3.692 km (2.294 mi)
Porečje 1.380.000 km2
Pretok za Astrahan
 - povprečje 8.060 m3/s (284.636 cu ft/s)
Zemljevid porečja


Volga (rusko Во́лга) je reka, ki teče po zahodni Rusiji od izvira v Valdajskem hribovju (Tverska oblast) do izliva v Kaspijsko jezero. S skupno dolžino 3690 km je najdaljša reka v Rusiji in celotni Evropi, prav tako je največja po pretoku in velikosti porečja.

Za Ruse ima velik simbolni pomen kot zibelka ruske kulture, pravijo ji »Mati Volga«. V njenem porečju, ki obsega približno dve petini evropskega dela Rusije, živi skoraj polovica vseh prebivalcev Ruske republike. V času Sovjetske zveze je bil tok reguliran s serijo ogromnih jezov in prekopov, ki so omejili redno poplavljanje in omogočili izkoriščanje za pridobivanje električne energije ter transport.[1]

Tok in pritoki[uredi | uredi kodo]

Tok Volge delimo na tri dele: zgornji, srednji in spodnji. Izvira v Valdajskem hribovju na nadmorski višini 226 m in teče v zgornjem toku proti vzhodu mimo mest Ržev, Tver, Jaroslavelj ter Nižni Novgorod, kjer se njen tok zelo razširi. Pri Kazanu se obrne desno in teče v srednjem toku proti jugu/jugozahodu. Tu se ob desnem (zahodnem) bregu razprostira hribovje, ob levem pa prostrane stepe. Smer zmoti Žigulsko gorovje, ki ga Volga obide z ogromnim okljukom proti vzhodu, na najvzhodnejšem delu katerega stoji mesto Samara. Potem teče v prvotni smeri mimo Saratova do Volgograda, kjer se približa toku reke Don in napravi oster ovinek stran od nje proti vzhodu. V tem, spodnjem toku, teče skoraj 500 km po Kaspijski depresiji pod nivojem morske gladine do izliva v Kaspijsko jezero naprej od mesta Astrahan.[1][2]

Njen tok zaznamuje tudi serija jezov, zgrajenih v času Sovjetske zveze, ki so spremenili velik del toka v serijo ogromnih akumulacijskih jezer.[1] To so:

Najpomembnejši pritoki Volge so Oka, Sura, Vetluga, Kama in Samara. V času Sovjetske zveze je bilo zgrajenih tudi več prekopov, ki reko povezujejo z drugimi povodji. Najobsežnejša je serija prekopov med Ribinskim jezerom in Sankt Peterburgom na severozahodu, ki predstavlja povezavo z Baltskim ter Belim morjem. Pomembna sta tudi Prekop Volga–Don na jugu in Moskovski prekop, ki povezuje reko Moskvo z zgornjim tokom Volge pri Dubni. Moskva, ob kateri stoji istoimenska ruska prestolnica, je sicer pritok Oke, ki se izliva v Volgo pri Nižnem Novgorodu, tako da ima mesto dve povezavi z Volgo.[1][2] Prav na račun povezav prek Volge in omrežja kanalov je dobilo mesto Moskva vzdevek »Pristanišče peih morij« (Kaspijskega, Baltskega, Belega, Azovskega in Črnega).[3]

Hidrologija[uredi | uredi kodo]

Zamrznjena Volga pozimi, v zgornjem toku pri mestu Tver

V grobem ima Volga pretok okrog 290 km³ na leto. Podnebni dejavniki – predvsem padavine in izhlapevanje – imajo največji vpliv na njen rečni režim.[4] Načeloma je tok miren, z viškom maja in junija, ko lahko reka poplavlja, in obdobjem nizkega vodostaja pozno poleti.[2] Tri mesece na leto je po skoraj vsej dolžini zamrznjena.[5]

Zaradi nesinhronega nihanja obeh glavnih dejavnikov prihaja do večletnih ciklov pretoka, kjer se lahko minimumi in maksimumi razlikujejo za več kot dvakrat. Od konca 19. stoletja, ko so znani podatki o pretoku, je prihajalo tudi do dolgoročnejših sprememb, predvsem je očiten drastičen upad pretoka v petdesetletnem obdobju med letoma 1927 in 1977, ki je povzročil katastrofično znižanje vodostaja Kaspijskega jezera. Od takrat do danes se pretok dokaj hitro viša.[4][6]

Kljub intenzivnemu izkoriščanju za potrebe kmetijstva in industrije v času vrhunca Sovjetske zveze konec 1980. let je bil pretok Volge zmanjšan zgolj za okoli desetino, kar se od razpada velesile samo še zmanjšuje.[4]

Tudi njena delta je obsežna, ena od desetih največjih delt na svetu. Volga je največja reka, ki se izliva v zaprt vodni bazen namesto v svetovni ocean in prispeva približno 80 % pritoka Kaspijskega jezera. Vodostaj le-tega je posledično odvisen predvsem od pretoka Volge. Trenutno je več kot 26 m pod nivojem morske gladine. Delta pokriva površino približno 20.000 km² in je zelo položna, kar se nadaljuje tudi dlje od obale. Na meji med delto Volge in vodami Kaspijskega jezera je razlika v slanosti samo okrog 3 in bibavica je zanemarljiva. Zaradi položnosti in nihanja vodostaja Kaspijskega jezera se je položaj delte skozi zgodovino premikal za več kot 700 km.[6]

Naselja[uredi | uredi kodo]

V porečju Volge stoji 11 od 20 največjih ruskih mest, vključno s prestolnico Moskvo, ki stoji ob enem od njenih pritokov.

Pomembnejša naselja ob sami reki so Volgograd, Nižni Novgorod, Saratov, Kazan, Toljati in Samara.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Micklin, Philip P. "Volga River". Britannica Online. Pridobljeno dne 8.5.2015. 
  2. 2,0 2,1 2,2 "Volga: Course and Navigation". The Columbia Electronic Encyclopedia (6. izd.). Columbia University Press. 2012. 
  3. Blinnikov, Mikhail S. (2011). Geography of Russia and Its Neighbors. Guilford Press. str. 327. ISBN 9781606239216. 
  4. 4,0 4,1 4,2 Ismaiylov G.Kh. & Fedorov, V.M. (2001). "Analysis of Long-Term Variations in the Volga Annual Runoff". Water Resources 28 (5): 469–476. 
  5. "Volga River Basin". WATCH Water and Global Change. Centre for Ecology & Hydrology. Pridobljeno dne 10.5.2015. 
  6. 6,0 6,1 Kroonenberg, S.B.; Rusakov, G.V.; Svitoch, A.A. (1997). "The wandering of the Volga delta: a response to rapid Caspian sea-level change". Sedimentary Geology 107: 189–209. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Reka Ta članek o reki je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.