Moskovski prekop

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Moskovski prekop
DJI 0041d.jpg
Moscow Canal
Koordinati56°43′N 37°08′E / 56.72°N 37.13°E / 56.72; 37.13Koordinati: 56°43′N 37°08′E / 56.72°N 37.13°E / 56.72; 37.13
Specifikacije
Dolžina128,1 km
Zapornice8
Maks. višina nad vodo162 m
Zgodovina
Nekdanja imenaMoskva-Volga kanal
Datum izgradnje1937
Geografija
Začetna točkaZbiralnik Ivankovo
Končna točkaMoskva
Potek prekopa z 8 zapornicami

Moskovski prekop (rusko: Кана́л и́мени Москвы́), imenovan tudi prekop Moskva-Volga do leta 1947, je prekop v Rusiji, ki povezuje reko Moskvo z reko Volgo. Poteka od Moskve in v Moskovski oblasti. Prekop se navezuje na reko Moskvo v Tušinu (območje na severozahodu Moskve), od koder teče približno proti severu, da bi se srečal z reko Volgo v mestu Dubna, tik pred akumulacijskim jezom Ivankovo. Dolžina prekopa je 128,1 kilometra.

Moskva je s prekopom povezana z ruskim enotnim sistemom globokovodnih poti, velikim sistemom prekopov in rek v evropski Rusiji, ki je ustvaril dostop do petih morij: Belo morje, Baltsko morje, Kaspijsko jezero, Azovsko morje in Črno morje. Kot takega ga včasih imenujejo pristanišče petih morij (rusko: порт пяти морей). Poleg prevoza prekop zagotavlja tudi približno polovico porabe vode v Moskvi, številni zbiralniki pa se uporabljajo kot rekreacijske cone.

Eden najvišjih kipov Vladimirja Lenina na svetu, visok 25 metrov, zgrajen leta 1937, stoji v Dubnu na sotočju reke Volge in Moskovskega prekopa. Spremljevalni kip Josipa Stalina podobne velikosti je bil porušen leta 1961 v obdobju destalinizacije.[1]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Že Peter Veliki je razmišljal o povezavi Volge in Moskve s prekopom, gradbena dela pa so se začela celo med letoma 1825 in 1844. 15. junija 1931 je Centralni komite komunistične partije sklenil zgraditi prekop, ki bi sprva služil samo za oskrbo Moskve vodo.

Gradnja prekopa Moskva-Volga je bil eden največjih projektov v petletnem načrtu 1932–1937. Zanj je bil odprt taborni kompleks Dmitlag (sprva Dmitrovlag) z mestom Dmitrov v središču, ki je bilo od leta 1932 do 1938 največje znotraj Gulaga. V času največje širitve leta 1936 je bilo v Dmitlagu za suženjska dela 192.034 zapornikov. Zaporniki so prekop gradili med letoma 1932 in 1937 pod vodstvom sovjetske tajne policije in Matveja Bermana.[2][3][4]

Delo je bilo izjemno naporno: delo na prostem je bilo dovoljeno zaustaviti le pri temperaturah od minus 30 stopinj. Na glavo in dan so izračunali 200 gramov kruha, 200 gramov makaronov in 100 gramov rastlinskega olja. Hrane je bilo več le, če je bil načrt presežen. Delali so brez kosila. Med poskusom pobega je bilo veliko ujetnikov ustreljenih. V prvih dveh letih v letih 1933 in 1934 je umrlo 8.873, skupno 22.842 ljudi je izgubilo življenje za kanal. V gozdovih in močvirjih so bili skopani množični grobovi. Čeprav je bilo za sovjetske razmere zbrano izjemno število tehničnih naprav (172 lokomotiv in 2000 vagonov, 1800 kamionov, 300 traktorjev in 200 bagrov), so zemeljska dela v glavnem opravili ročno.[5]

Prekop je bil odprt 15. julija 1937 kot prekop Moskva-Volga (Канал Москва — Волга). Ob tej priložnosti je bilo izpuščenih 50.000 zapornikov.

V počastitev 800-letnice Moskve leta 1947 so kanal v čast mestu preimenovali v Moskovski kanal (Канал имени Москвы) in od takrat nosi njegovo sedanje ime.

Mere[uredi | uredi kodo]

Najmanjša globina kanala je 5,5 metra, dimenzije njegove zapornice pa 290 x 30 metrov.[6]

Potek[uredi | uredi kodo]

Prekop se začne pri akumulaciji Ivankovo v bližini mesta Dubno, kjer sta tudi zapornica in hidroelektrarna Ivankov. Sotočje z reko Moskvo je v moskovskem vasi Tušino. Prekop prvih 74 kilometrov poteka čez severno pobočje grebena Klin-Dmitrov in 38 metrov je treba premagati s šestimi zapornicami (št. 2–6).

V nadaljnjem poteku je več rezervoarjev, ki skupaj obsegajo 19,5 kilometra. Krmarski del prekopa se konča v severnem delu moskovskega pristanišča, po katerem se v dolžini treh kilometrov izliva v reko Moskva. Tu sta dve zapornici (št. 7 in 8); prekop teče tu čez jez, delno nad Volokolamskersko cesto.

Vsaka od osmih zapornic je zasnovana individualno; severno celinsko pristanišče v kraju Himki je tudi arhitekturno izjemno, zgrajeno po načrtih arhitektov Ruhjadev, Krinski.

Prekop potrebuje prenovo, novejše študije pa stroške obnove ocenjujejo na 1,5 do 3 milijarde rubljev.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Salys, Rimgaila (2009). The Musical Comedy Films of Grigorii Aleksandrov: Laughing Matters. Intellect Books. str. 271.
  2. Maunch, C Zeller, T (2008) Rivers in History: Perspectives on Waterways in Europe and North America, University of Pittsburgh Press P73
  3. "Russia Finishing Canals Built by Forced Labor". Chicago Tribune. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6 Septembra 2017. Pridobljeno dne 5 Septembra 2017.
  4. Martens, John (3 September 2006). "The J.V. Stalin Moscow-Volga Canal". Pridobljeno dne 16 June 2018.
  5. Klaus Gestwa: Die Stalinschen Großbauten des Kommunismus. Sowjetische Technik- und Umweltgeschichte, 1948–1967, Oldenbourg, München 2010, S. 65, ISBN 978-3-486-58963-4
  6. "Moscow Canal". Encyclopedia Britannica (angleščina). Pridobljeno dne 21 June 2018.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Eine Stadt am Meer. Die Eröffnung des Moskwa-Wolga-Kanals In: Karl Schlögel: Terror und Traum. Moskau 1937. Carl Hanser, München 2008, ISBN 978-3-446-23081-1, S. 361–385

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 56°43′N 37°08′E / 56.717°N 37.133°E / 56.717; 37.133