Pojdi na vsebino

Kaspijsko jezero

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kaspijsko jezero
pogled na jezero iz vesolja
Koordinate40°N 51°E / 40°N 51°E / 40; 51
Vrstabrezodtočno, slano, stalno, naravno
Glavni dotokiVolga
Glavni odtokiizhlapevanje
Površina porečja3.100.000 km²[1]
Države porečjaAzerbajdžan, Iran, Kazahstan, Rusija, Turkmenistan
Maks. dolžina1.220 km[1]
Maks. širina200–450 km[2]
Površina271.000 km²[1]
Povp. globina192 m[2]
Maks. globina1.025 m[1]
Količina vode78.200 km³[1]
Zadrževalni čas vode250 let
Gladina (n.m.)-28 m[1]
Otokimnogo, skupno pribl. 2.050 km²[2]
NaseljaBaku (Azerbejdžan), Rašt (Iran), Aktau (Kazahstan), Mahačkala (Rusija), Turkmenbaši (Turkmenistan)
Viri[1][2]

Kaspijsko jezero (včasih imenovano tudi Kaspijsko morje) je veliko endoreično vodno telo, ki leži na meji med Azijo in ruskim delom Evrope. Je največje območje celinskega vodovja na Zemlji, s površino 271.000 km2, kar predstavlja skoraj petino vse celokupne površine jezer na Zemlji.[1]

Različni viri ga označujejo bodisi za največje jezero na svetu, bodisi za morje,[3] kar ima poleg povsem jezikovnih tudi pravne posledice. Zgodovinsko je zaradi svoje velikosti veljalo za morje, kar odražajo imena v jezikih vseh narodov, ki živijo v okolici.[4][Op. 1] Voda je polslana, pri čemer se slanost različnih delov jezera razlikuje in ni posledica vsebnosti natrijevega klorida, pač pa natrijevega sulfata in drugih soli. Po drugi strani nima povezave s svetovnimi oceani.[1]

Kaspijsko jezero obkrožajo Rusija, Azerbajdžan, Iran, Turkmenistan in Kazahstan. Razrešitev pravnega statusa otežujejo nestabilna politična situacija v celotni regiji in vprašanja gospodarskega izkoriščanja kaspijskega bazena, predvsem bogatih zalog nafte ter zemeljskega plina. V času Sovjetske zveze je bil v veljavi dogovor z Iranom, po katerem je imelo status jezera, kar je pomenilo, da je bilo celoti razdeljeno med njiju glede na dolžino obal. Po razpadu Sovjetske zveze je sledilo dvajsetletno obdobje ozemeljskih sporov za nadzor nad viri, leta 2018 pa so vse vpletene države podpisale Konvencijo o pravnem statusu Kaspijskega jezera, po kateri ima površina status notranjega morja, s 15 milj širokim pasom teritorialnih voda in dodatnih 10 milj ekskluzivne ribolovne cone, dlje od obale pa so mednarodne vode kot jih določa Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu. Po drugi strani je ostala razdelitev dna odprta za dvostranske dogovore med državami, tako da pravno zdaj ni ne povsem morje, ne povsem jezero.[6]

Nastanek

[uredi | uredi kodo]
Ločitev Paratetiskega morja od odprtega morja je oblikovala megajezero, osnovo Kaspijskega jezera in drugih vodnih teles v bližini, kar je povzročilo omejitev oceanskih živalskih vrst, kot so kiti in plavutonožci.

Kaspijsko jezero je v svojem južnokaspijskem bazenu, tako kot Črno morje, ostanek starodavne Paratetide. Njegovo morsko dno je torej standardni oceanski bazalt in ne celinsko granitno telo.[7] Ocenjuje se, da je staro približno 30 milijonov let,[8] in je postalo celinsko v poznem miocenu, pred približno 5,5 milijona let, zaradi tektonskega dviga in padca morske gladine. Kaspijsko jezero je bilo v pliocenu sorazmerno majhno endoreično jezero, vendar se je njegova površina v času prehoda iz pliocena v pleistocen povečala za petkrat.[9] V toplih in suhih podnebnih obdobjih se je morje brez izhoda na morje skoraj izsušilo, pri čemer so se odlagali evaporitni sedimenti, kot je halit, ki so bili prekriti z vetrovnimi usedlinami in so se zaprli kot evaporitni ponor, ko je hladno in vlažno podnebje ponovno napolnilo bazen. (Primerljive evaporitne plasti ležijo pod Sredozemskim morjem.) Zaradi trenutnega dotoka sladke vode na severu je voda Kaspijskega jezera v severnih delih skoraj sladka, proti jugu pa postaja bolj brakična. Najbolj slana je na iranski obali, kjer porečje prispeva le malo pretoka.[10] Trenutno je povprečna slanost Kaspijskega jezera tretjina slanosti Zemljinih oceanov. Laguna Garabogazköl, ki se je izsušila, ko je bil v 1980-ih blokiran pretok vode iz glavnega dela Kaspijskega jezera, a je bila od takrat obnovljena, rutinsko presega oceansko slanost za faktor 10.[11]

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Kaspijsko jezero je podolgovate oblike, razpotegnjeno približno v smeri sever–jug v dolžini 1200 km, povprečna širina pa je približno 320 km. S površino 0,4 milijona km2 predstavlja skoraj petino vse površine zaprtih vodnih teles na Zemlji. Vsebuje približno 50 otokov s skupno površino nekaj več kot 2000 km2. Večina je majhnih, največji med njimi je Čečen (122 km2).[12] Morfološko ga običajno delimo na tri dele:

  • Severni del je najplitvejši in geološko najstarejši, del tektonske depresije v t. i. Ruski platformi iz predkambrija, ki so jo preoblikovale reke s svojimi nanosi. Obalo tvorijo delte glavnih pritokov, ki tvorijo obsežna mokrišča, sledi nekdanjih delt pa so vidne tudi po dnu. Povprečna globina je le 4,4 m.[2][12]
  • Srednji del ima povprečno globino 192 m in je najožji. Dno na tem delu tvori zapleten stik tektonskih plošč. Zahodne obale so višje, tu se izlivajo dodatni pritoki, kot sta Terek in Samur. Na vzhodu so obale bistveno nižje in razčlenjene z dolgimi polotoki, tu se nahaja laguna Kara Bogaz, ki je največji zaliv Kaspijskega morja.[2][12]
  • Južni del je najgloblji (povprečna globina 344 m, največja globina 1025 m) in prav tako močno razčlenjen, posledica procesov gubanja, ki so ustvarili Kavkaz na zahodu in so predvsem na meji med srednjim ter južnim delom še vedno aktivni. Dno predstavlja več kilometrov debela plast sedimentov, ki prekrivajo starodavne kamnine nekdanje oceanske skorje. Ob celotni zahodni in južni obali se razteza iransko gorovje Elburs, vzhodna obala pa je spet nizka.[2][12]

Glavna pritoka jezera sta Volga (približno 80 % pritoka) in reka Ural, poleg njiju pa še okoli 130 manjših rek, ki zbirajo vode iz povodja s približno desetkratno površino jezera.[2] Kaspijsko jezero nima naravnih odtokov. Tako deluje kot zaprt bazen, brez povezav z zunanjimi oceanskimi celotami. Jezero je postala zaprta celota pred približno 5,5 milijoni let. Gladina jezera redno niha, včasih v zelo kratkih periodah (preko stoletja). Današnja nadmorska višina jezera je -28 metrov oziroma 28 metrov pod morsko gladino. V letih od 1929 do 1977 se je morska gladina spustila za 3 metre, potem pa se je med letoma 1977 in 1995 ponovno dvignila za 3 metre.

Na spremembo gladine vpliva predvsem količina padavin v porečju reke Volge. Padavine na tem območju so zelo povezane s kroženjem Atlanskega toka, zato je Kaspijsko jezero pomemben vir za preučevanje globalnih podnebnih sprememb.

Hidrologija

[uredi | uredi kodo]

Kaspijsko jezero ima značilnosti, skupne tako morjem kot jezerom. Pogosto je navedeno kot največje jezero na svetu, čeprav ni sladkovodno: slanost 1,2 % ga uvršča med brakične vodne telesca.

Vsebuje približno 3,5-krat več vode po prostornini kot vseh pet Velikih jezer Severne Amerike skupaj. Reki Volga (približno 80 % dotoka) in Ural se izlivata v Kaspijsko jezero, vendar nima naravnega odtoka, razen izhlapevanja. Kaspijski ekosistem je torej zaprt bazen z lastno zgodovino morske gladine, ki je neodvisna od evstatične gladine svetovnih oceanov.

Gladina Kaspijskega jezera se je skozi stoletja večkrat zniževala in zviševala, pogosto hitro. Nekateri ruski zgodovinarji, kot je Lev Gumiljov, trdijo, da je dvig Kaspijskega jezera v 10. stoletju povzročil poplave obalnih mest Hazarije, zaradi česar so Hazari zaradi poplav izgubili približno dve tretjini svojega ozemlja.[13]

Skozi stoletja se je gladina Kaspijskega jezera spreminjala sinhrono z ocenjenim pretokom Volge, ki je posledično odvisen od količine padavin v njenem obsežnem porečju. Padavine so povezane z nihanji v količini severnoatlantskih depresij, ki segajo v notranjost, nanje pa vplivajo cikli severnoatlantskega nihanja. Tako je gladina Kaspijskega jezera povezana z atmosferskimi razmerami v severnem Atlantiku, tisoče kilometrov severozahodno.[14]

Zadnji kratkoročni cikel morske gladine se je začel s padcem morske gladine za 3 m od leta 1929 do 1977, ki mu je sledil dvig za 3 m od leta 1977 do 1995. Od takrat so se zgodila manjša nihanja.[15]

Trenutna napoved je, da bodo podnebne spremembe do leta 2100 povzročile padec gladine vode za do 21 m.[16]

Degradacija okolja

[uredi | uredi kodo]
Zmanjšanje površine zaradi scenarijev padca morske gladine za ekološko pomembna območja v Kaspijskem morju

Reka Volga, najdaljša reka v Evropi, odmaka 20 % evropskega kopnega in je vir 80 % dotoka v Kaspijsko jezero. Močna gradnja v njenem spodnjem toku je povzročila številne nenadzorovane izpuste kemičnih in bioloških onesnaževal. Program ZN za okolje opozarja, da Kaspijsko jezero »trpi zaradi ogromnega bremena onesnaževanja zaradi pridobivanja in rafiniranja nafte, naftnih polj na morju, radioaktivnih odpadkov iz jedrskih elektrarn in ogromnih količin neobdelanih odplak in industrijskih odpadkov, ki jih vnaša predvsem reka Volga«.[17]

Obseg pridobivanja in transporta fosilnih goriv v Kaspijskem jezeru prav tako predstavlja tveganje za okolje. Otok Vulf pri Bakuju je na primer utrpel ekološko škodo zaradi petrokemične industrije; to je znatno zmanjšalo število vrst morskih ptic na tem območju. Obstoječi in načrtovani naftovodi in plinovodi pod morjem še dodatno povečujejo potencialno grožnjo za okolje.[18]

Visoka koncentracija blatnih vulkanov pod Kaspijskim morjem naj bi bila vzrok za požar, ki je izbruhnil 75 kilometrov od Bakuja 5. julija 2021. Azerbajdžanska državna naftna družba SOCAR je sporočila, da predhodne informacije kažejo, da je šlo za blatni vulkan, ki je bruhal tako blato kot vnetljiv plin.[19]

Izračunano je, da se bo v 21. stoletju gladina Kaspijskega jezera zaradi pospešenega izhlapevanja zaradi globalnega segrevanja in procesa dezertifikacije zmanjšala za 9–18 m, kar bo povzročilo ekocid.[20][21][22][23]

V scenarijih srednjih do visokih emisij bi lahko upad proti zgornji meji, za 18 m, pomenil, da se bo površina do 143.000 km2 spremenila v kopno, kar je 37-odstotno zmanjšanje trenutne vodne površine.[16] V takšnem scenariju bi vsa ekološko pomembna območja Kaspijskega morja doživela veliko znižanje morske gladine.[16]

Kazahstanski predsednik Kasim-Žomart Tokajev je 23. oktobra 2021 podpisal Protokol o zaščiti Kaspijskega morja pred onesnaževanjem iz virov na kopnem, da bi zagotovil boljšo zaščito biotske raznovrstnosti Kaspijskega jezera.[24]

Julija 2025 je Kaspijsko jezero doseglo najnižjo zabeleženo gladino, saj je padlo na manj kot 29 m pod morsko gladino.[25]

Rastlinstvo in živalstvo

[uredi | uredi kodo]

Rastlinstvo

[uredi | uredi kodo]
Iranski severni hirkanski mešani gozdovi v Kaspijskem jezeru se ohranjajo z vlago, ki jo iz Kaspijskega jezera zajame gorovje Elbrus

Naraščajoča gladina Kaspijskega jezera med letoma 1995 in 1996 je zmanjšala število habitatov za redke vrste vodnega rastlinja. To je posledica splošnega pomanjkanja semenskega materiala v novo nastalih obalnih lagunah in vodnih telesih.ref>»Caspian Sea Biodiversity Project - Biodiversity Report«. www.zin.ru. Arhivirano iz spletišča dne 16. januarja 2021. Pridobljeno 5. julija 2021.</ref>[26]

Številne redke in endemične rastlinske vrste v Rusiji so povezane s plimskimi območji delte Volge in obvodnimi gozdovi delte reke Samur. Obala je tudi edinstveno zatočišče za rastline, prilagojene rahlemu pesku srednjeazijskih puščav. Glavni omejevalni dejavniki za uspešno uveljavitev rastlinskih vrst so hidrološko neravnovesje v okoliških deltah, onesnaževanje vode in različne melioracijske dejavnosti. Sprememba gladine vode v Kaspijskem jezeru je posreden razlog, da se rastline morda ne ustalijo.

To vpliva na vodne rastline delte Volge, kot sta Aldrovanda vesiculosa in avtohtoni Nelumbo caspica. V delti reke Samur najdemo več kot tisoč rastlinskih vrst, vključno z edinstvenim zmernim listnatim gozdom in tropskimi lianami, ki izvirajo iz terciarnega obdobja.ref>»Western Asia: Along the coast of the Caspian Sea in Russia, Kazakhstan, Turkmenistan, and Iran | Ecoregions | WWF«. World Wildlife Fund (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 1. maja 2013. Pridobljeno 5. julija 2021.</ref>[27] Leta 2018 je bil ustanovljen narodni park Samursky, ki varuje velik del delte reke Samur.

Od leta 2019 je UNESCO bujne hirkanske gozdove Mazandarana v Iranu uvrstil na seznam svetovne dediščine v kategoriji (ix).[28]

Živalstvo

[uredi | uredi kodo]
Večina paglavcev (Benthophilus) je le v Kaspijskem bazenu.[29]

Kaspijska želva (Mauremys caspica), čeprav jo najdemo v sosednjih območjih, je povsem sladkovodna vrsta. Potujoča trikotničarka je školjka avtohtona v Kaspijskem jezeru in Črnem morju, vendar je po vnosu postala invazivna vrsta drugje. Območje je dalo ime več vrstam, vključno s kaspijskim galebom (Larus cachinnans) in kaspijsko čigro (Hydroprogne caspia). Kaspijski tjulenj (Pusa caspica) je edini vodni sesalec, endemičen za Kaspijsko jezero, in je ena redkih vrst tjulnjev, ki živijo v celinskih vodah, vendar se zaradi hidrološkega okolja morja razlikuje od tistih, ki naseljujejo sladke vode. Pred stoletjem je bilo v Kaspijskem jezeru več kot milijon tjulnjev. Danes jih je ostalo manj kot 10 %.[17]

Arheološke študije skalne umetnosti v Gobustanu so odkrile morebitne oceanske vrste, vključno s kiti, od vosatih kitov do delfinov,[30][31] in njork, najverjetneje debelokljuna lumna,[30][32] čeprav skalna umetnost na gori Kichikdash, za katero se domneva, da prikazuje kljunastega kita ali delfina,[30][32] morda zaradi svoje velikosti (dolžine 430 cm) predstavlja znano belugo. Ti petroglifi lahko nakazujejo morebitno prisotnost oceanske favne v Kaspijskem jezeru, verjetno do kvartarja ali celo zadnje ledeniške dobe oziroma antike zaradi zgodovinskega morskega dotoka med sedanjim Kaspijskim jezerom in bodisi Arktičnim oceanom bodisi Severnim morjem bodisi Črnim morjem. To podpira obstoj sedanjih endemičnih oceanskih vrst, kot so Cerastoderma glaucum, za katere je bilo genetsko ugotovljeno, da izvirajo iz območij Kaspijskega in Črnega morja.[30][33]

V morskem bazenu (vključno s pripadajočimi vodami, kot so reke) živi 160 avtohtonih vrst in podvrst rib v več kot 60 rodovih.[29] Približno 62 % vrst in podvrst je endemičnih, prav tako 4–6 rodov (odvisno od taksonomske obravnave). V samem jezeru živi 115 avtohtonih vrst, vključno s 73 endemičnimi vrstami (63,5 %). Med več kot 50 rodovi v samem jezeru so 3–4 endemični: Anatirostrum, Caspiomyzon, Chasar (pogosto vključeni v Ponticola) in Hyrcanogobius. Daleč najštevilčnejše družine v samem jezeru so glavoči (35 vrst in podvrst), pravi krapovci (32) in sardele (22). Dva posebej bogata rodova sta Alosa z 18 endemičnimi vrstami/podvrstami in Benthophilus s 16 endemičnimi vrstami. Drugi primeri endemitov so štiri vrste Clupeonella, Gobio volgensis, dve vrsti Rutilus, tri vrste Sabanejewia, Stenodus leucichthys, dve vrsti Salmo, dve vrsti Mesogobius in tri vrste Neogobius. Večina neendemičnih avtohtonih vrst si deli s porečjem Črnega morja ali pa so razširjene palearktične vrste, kot so navadni koreselj, srebrni koreselj, krap, ploščič, zelenika, bolen (Leuciscus aspius), Blicca, Leucaspius, klenič, rdečeoka, rdečeperka, klen, Pelecus, linj, činklja, som, evropska ščuka, menek (Lota lota), navadni ostriž (Perca fluviatilis) in smuč. Iz Kaspijskega jezera je bilo zabeleženih skoraj 30 neavtohtonih, vnesenih vrst rib, vendar se jih je le nekaj ustalilo.[29]

Šest vrst jesetrov, ruski (Huso gueldenstaedtii), gladki jeseter, Huso persicus, kečiga, Huso stellatus in beluga (Huso huso), je avtohtonih v Kaspijskem jezeru.[29] Zadnja od teh je verjetno največja sladkovodna riba na svetu. Jeseter daje ikre (jajčeca), ki se predelujejo v kaviar. Prelov je izčrpal številna zgodovinska ribolovna območja.[34] V zadnjih letih je prelov ogrozil populacijo jesetrov do te mere, da okoljevarstveniki zagovarjajo popolno prepoved ribolova jesetrov, dokler se populacija ne obnovi. Visoka cena jesetrovega kaviarja – več kot 1500 azerbajdžanskih manatov[17] (880 ameriških dolarjev od aprila 2019) na kilogram – ribičem omogoča podkupnine, s katerimi oblasti gledajo stran, zaradi česar so predpisi na mnogih lokacijah neučinkoviti.[35] Lov kaviarja še dodatno ogroža ribje staleže, saj je usmerjen na reproduktivne samice.

Ilustracija dveh kaspijskih tigrov, ki sta v regiji izumrla od 1970-ih

Med plazilci, ki so avtohtoni v regiji, sta želva Testudo graeca buxtoni in ruska želva (estudo horsfieldii).

  • Azijski gepard se je nekoč pojavljal v Zakavkazju in Srednji Aziji, danes pa je omejen na Iran.[36][37]
  • Azijski lev se je nekoč pojavljal v Zakavkazju, Iranu in morda v južnem delu Turkestana.
  • Kaspijski tiger se je nekoč pojavljal v severnem Iranu, na Kavkazu in v Srednji Aziji.
  • Ogroženi perzijski leopard se pojavlja v Iranu, na Kavkazu in v Srednji Aziji.

Mesta v bližini

[uredi | uredi kodo]

Večja mesta v bližini Kaspijskega jezera:

Kaspijsko jezero iz Bakuja, Azerbajdžan
Stenjka Razin Kaspijsko jezero (Vasilij Surikov)

Obala

[uredi | uredi kodo]

Pet držav se nahaja vzdolž približno 4800 km kaspijske obale. Dolžina obale teh držav:[38]

  • Kazahstan – 1422 km
  • Turkmenistan – 1035 km
  • Iran – 728 km
  • Azerbajdžan – 813 km
  • Rusija – 747 km

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Zgodnja naselbina v bližini

[uredi | uredi kodo]

Najstarejši ostanki hominidov, najdeni okoli Kaspijskega jezera, izvirajo iz Dmanisija, stare približno 1,8 milijona let, in so vsebovali številne skeletne ostanke Homo erectusa ali Homo ergasterja. Kasnejši dokazi o človeški poselitvi regije izvirajo iz številnih jam v Gruziji in Azerbajdžanu, kot sta jami Kudaro in Azykh. Obstajajo dokazi o človeški poselitvi v spodnjem paleolitiku južno od Kaspijskega jezera od zahodnega Alburza. To sta najdišči Ganj Par in Darband.

Ostanki neandertalcev so bili odkriti tudi v jami v Gruziji. Odkritja v jami Hotu in sosednji jami Kamarband blizu mesta Behšahr v Mazandaranu južno od Kaspijskega jezera v Iranu kažejo na človeško naseljevanje območja že pred 11.000 leti.[39][40]

Stari Grki so se osredotočili na civilizacijo na južni obali – imenujejo jo (H)yr(c/k)ansko morje (starogrško Υρκανία θάλαττα,[41] viri pa navajajo, da se je slednja beseda takrat razvila v današnjo Telesa: pozno starogrško θάλασσα).[42]

Hafiz-i Abru, geograf iz 14. stoletja Timuridskega cesarstva, je zapisal, da je uničenje jezu na reki Oxus in namakalnih naprav preusmerilo rečni tok proti Kaspijskemu jezeru, zaradi česar je Aralsko jezero skoraj izginilo.[43][44]

Zgodovinska mesta in pokrajine v okolici jezera:

Promet

[uredi | uredi kodo]

Na jezeru deluje mnogo trajektnih povezav, med njimi:

  • povezava med Turkmenbašijem in Bakujem

Fosilna goriva

[uredi | uredi kodo]

Območje je bogato s fosilnimi gorivi. V regiji so že v 10. stoletju kopali naftne vrtine, da bi dosegli nafto »za uporabo v vsakdanjem življenju, tako za medicinske namene kot za ogrevanje in razsvetljavo v domovih«.[45] Do 16. stoletja so se Evropejci zavedali bogatih lokalnih nahajališč nafte in plina. Angleška trgovca Thomas Bannister in Jeffrey Duckett sta območje okoli Bakuja opisala kot »nenavadno stvar, saj iz zemlje izvira čudovita količina nafte, ki služi vsej državi za kurjenje v njihovih hišah. Ta nafta je črna in se imenuje nefte. V bližini mesta Baku je tudi druga vrsta nafte, ki je bela in zelo dragocena [tj. nafta]«.[46]

Danes je naftnih in plinskih ploščadi v izobilju vzdolž jezerskih obal.[47]

Konvencija o pravnem statusu Kaspijskega jezera

[uredi | uredi kodo]

Pet obalnih držav gradi soglasje o pravno zavezujočem upravljanju Kaspijskega jezera prek posebnih delovnih skupin Konvencije o pravnem statusu Kaspijskega jezera.[48] Pred vrhom o Kaspijskem jezeru je maja 2018 v Astani potekala 51. posebna delovna skupina, ki je dosegla soglasje o več sporazumih: sporazumih o sodelovanju na področju prometa; trgovinskem in gospodarskem sodelovanju; preprečevanju incidentov na morju; boju proti terorizmu; boju proti organiziranemu kriminalu; in sodelovanju na področju varnosti meja.[49]

Konvencija vsaki sosednji državi podeljuje jurisdikcijo nad 24 km teritorialnih voda, poleg tega pa še dodatnih 16 km izključnih ribolovnih pravic na površini, preostanek pa so mednarodne vode. Jezersko dno pa ostaja nedoločeno in je predmet dvostranskih sporazumov med državami. Kaspijsko jezero torej pravno ni niti v celoti morje niti jezero.[50]

Čeprav konvencija obravnava proizvodnjo kaviarja, pridobivanje nafte in plina ter vojaško uporabo, se ne dotika okoljskih vprašanj.[17]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Uveljavljen slovenski eksonim je za razliko od tega Kaspijsko jezero.[5]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Fairbridge, Rhodes W.; Bengtsson, Lars (2012). »Asia, Lakes review«. V Bengtsson, Lars; Herschy, Reginald W.; Fairbridge, Rhodes W. (ur.). Encyclopedia of Lakes and Reservoirs. Springer. str. 69–73. ISBN 978-1-4020-5616-1.
  2. 1 2 3 4 5 6 7 8 Bolgov, Mikhail V. (2012). »Caspian Sea«. V Bengtsson, Lars; Herschy, Reginald W.; Fairbridge, Rhodes W. (ur.). Encyclopedia of Lakes and Reservoirs. Springer. str. 136–141. ISBN 978-1-4020-5616-1.
  3. ↑ »ESA: Observing the Earth – Earth from Space: The southern Caspian Sea«. Evropska vesoljska agencija. Pridobljeno 19. avgusta 2018.
  4. ↑ Zimnitskaya, Hanna; von Geldern, James (2011). »Is the Caspian Sea a sea; and why does it matter?«. Journal of Eurasian Studies. Zv. 2, št. 1. str. 1–14. doi:10.1016/j.euras.2010.10.009.
  5. ↑ Kladnik, Drago; Ciglič, Rok; Hrvatin, Mauro; Perko, Drago; Repolusk, Peter; Volk, Manca (2013). Slovenski eksonimi. Ljubljana: Založba ZRC. str. 117. COBISS 264766976. ISBN 978-961-254-412-6.
  6. ↑ »Is the Caspian a sea or a lake?«. The Economist. 16. avgust 2018. Pridobljeno 19. avgusta 2018.
  7. ↑ Kaz’min, V. G.; Verzhbitskii, E. V. (2011). »Age and origin of the South Caspian Basin«. Oceanology. Pleiades Publishing Ltd. 51 (1): 131–140. Bibcode:2011Ocgy...51..131K. doi:10.1134/s0001437011010073. ISSN 0001-4370. S2CID 129203844.
  8. ↑ Jessie Szalay (24. februar 2017). »Caspian Sea: Largest Inland Body of Water«. Live Science.
  9. ↑ Van Baak, Christiaan G. C.; Grothe, Arjen; Richards, Keith; Stoica, Marius; Aliyeva, Elmira; Davies, Gareth R.; Kuiper, Klaudia F.; Krijgsman, Wout (Marec 2019). »Flooding of the Caspian Sea at the intensification of Northern Hemisphere Glaciations«. Global and Planetary Change. 174: 153–163. Bibcode:2019GPC...174..153V. doi:10.1016/j.gloplacha.2019.01.007. hdl:1871.1/00574e4b-fd93-4b99-8364-ff5e466c9c2d. S2CID 134219493. Pridobljeno 8. decembra 2022.
  10. ↑ »Sea Facts«. Casp Info. Arhivirano iz spletišča dne 26. februarja 2017. Pridobljeno 25. februarja 2017.
  11. ↑ »Caspian Sea – Background«. Caspian Environment Programme. 2009. Arhivirano iz prvotnega dne 3. julija 2013. Pridobljeno 11. septembra 2012.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neustrezen URL (povezava)
  12. 1 2 3 4 »Caspian Sea«. Britannica Online. Pridobljeno 21. septembra 2018.
  13. ↑ Gumilev, Lev Nikolayevich (1967). »New Data on the History of the Khazars« (PDF). Acta Archaeologica Academiae Scientiarum Hungaricae: 80. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2. novembra 2018.
  14. ↑ »Temperature and precipitation in the Caspian Sea Region | GRID-Arendal«. www.grida.no. Arhivirano iz spletišča dne 26. maja 2021. Pridobljeno 5. julija 2021.
  15. ↑ »Welcome to the Caspian Sea Level Project Site«. Caspage.citg.tudelft.nl. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. julija 2011. Pridobljeno 17. maja 2010.
  16. 1 2 3 Court, Rebecca; Lattuada, Matteo; Shumeyko, Nataliya; Baimukanov, Mirgaliy; Eybatov, Tariyel; Kaidarova, Altynay; Mamedov, Elchin V.; Rustamov, Eldar; Tasmagambetova, Aselle; Prange, Matthias; Wilke, Thomas; Hassall, Christopher; Goodman, Simon J. (10. april 2025). »Rapid decline of Caspian Sea level threatens ecosystem integrity, biodiversity protection, and human infrastructure«. Communications Earth & Environment (v angleščini). 6 (1): 261. Bibcode:2025ComEE...6..261C. doi:10.1038/s43247-025-02212-5. ISSN 2662-4435.
  17. 1 2 3 4 »Caviar pool drains dry as Caspian Sea slides towards catastrophe«. The Nation. Bangkok. Agence France-Presse. 18. april 2019. Arhivirano iz spletišča dne 17. aprila 2019. Pridobljeno 18. aprila 2019.
  18. ↑ »Caspian Environment Programme«. caspianenvironment.org. Arhivirano iz prvotnega dne 13. aprila 2010. Pridobljeno 30. oktobra 2012.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neustrezen URL (povezava)
  19. ↑ »Azerbaijan Investigates Large Fire In Caspian Sea«. Radio Free Europe/Radio Liberty (v angleščini). 5. julij 2021. Arhivirano iz spletišča dne 5. julija 2021. Pridobljeno 5. julija 2021.
  20. ↑ Dumont, Henri (Oktober 1995). »Ecocide in the Caspian Sea«. Nature (v angleščini). 377 (6551): 673–674. Bibcode:1995Natur.377..673D. doi:10.1038/377673a0. ISSN 1476-4687. S2CID 4363852.
  21. ↑ Wesselingh, Frank; Lattuada, Matteo (23. december 2020). »The Caspian Sea is set to fall by 9 metres or more this century – an ecocide is imminent«. The Conversation (v ameriški angleščini). Pridobljeno 29. junija 2023.
  22. ↑ Prange, Matthias; Wilke, Thomas; Wesselingh, Frank P. (2020). »The other side of sea level change«. Communications Earth & Environment (v angleščini). 1 (1): 69. Bibcode:2020ComEE...1...69P. doi:10.1038/s43247-020-00075-6. S2CID 229357523.
  23. ↑ »Scientists Sound the Alarm Over Fast-Shrinking Caspian Sea«. The Moscow Times (v angleščini). 25. december 2020. Pridobljeno 29. junija 2023.
  24. ↑ Satubaldina, Assel (3. november 2021). »President Tokayev Pledges to Better Protect Caspian Sea Biodiversity by Signing Caspian Sea Protection Protocol«. The Astana Times (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 3. novembra 2021. Pridobljeno 3. novembra 2021.
  25. ↑ »The Caspian Sea Hits Historic Low - The Times Of Central Asia« (v ameriški angleščini). 23. julij 2025. Pridobljeno 28. julija 2025.
  26. ↑ Grillo, Oscar; Venora, Gianfranco (16. december 2011). Ecosystems Biodiversity (v angleščini). BoD – Books on Demand. ISBN 978-953-307-417-7. Arhivirano iz spletišča dne 18. oktobra 2022. Pridobljeno 24. julija 2021.
  27. ↑ »Samursky Forest«. Geomerid. Pridobljeno 10. novembra 2025.
  28. ↑ »Hyrcanian Forests«. UNESCO World Heritage Centre. 1. julij 2022. Arhivirano iz spletišča dne 12. julija 2019. Pridobljeno 21. julija 2022.
  29. 1 2 3 4 Naseka, A.M. and Bogutskaya, N.G. (2009). "Fishes of the Caspian Sea: zoogeography and updated check-list". Zoosystematica Rossica 18(2): 295–317.
  30. 1 2 3 4 Gallagher, Ronnie (2011). »The Ice Age Rise and Fall of the Ponto Caspian: Ancient Mariners and the Asiatic Mediterranean«. Stratigraphy and Sedimentology of Oil-gas Basins (pp. 48-68) on Academia.edu. Pridobljeno 15. februarja 2024.
  31. ↑ Фараджева, Малахат (2015). »Культурно-исторический контекст археологического комплекса Гобустан«. Российская Археология (4): 50–63. Arhivirano iz spletišča dne 21. februarja 2019. Pridobljeno 20. februarja 2019 – prek Acedemia.edu.
  32. 1 2 »Gobustan Petroglyphs – Subject Matter«. The Smithsonian Institution. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. aprila 2015. Pridobljeno 19. januarja 2015.
  33. ↑ »Gobustan Petroglyphs – Methods & Chronology«. The Smithsonian Institution. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. aprila 2015. Pridobljeno 19. januarja 2015.
  34. ↑ C. Michael Hogan. "Overfishing". Encyclopedia of Earth. eds. Sidney Draggan and Cutler Cleveland. National Council for Science and the Environment, Washington DC
  35. ↑ »Fishing Prospects«. Iran Daily. 14. januar 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2008. Pridobljeno 20. maja 2012.
  36. ↑ Heptner, V.G.; Sludskij, A.A. (1992) [1972]. Mlekopitajuščie Sovetskogo Soiuza. Moskva: Vysšaia Škola [Mammals of the Soviet Union. Volume II, Part 2. Carnivora (Hyaenas and Cats)]. Washington DC: Smithsonian Institution and the National Science Foundation. str. 1–732. Arhivirano iz spletišča dne 20. oktobra 2017. Pridobljeno 10. aprila 2017.
  37. ↑ Humphreys, P., Kahrom, E. (1999). Lion and Gazelle: The Mammals and Birds of Iran Arhivirano 2016-04-30 na Wayback Machine.. Images Publishing, Avon.
  38. ↑ »Characteristics of Caspian Sea«. Arhivirano iz spletišča dne 18. oktobra 2020. Pridobljeno 20. marca 2020.
  39. ↑ "Major Monuments". Arhivirano May 14, 2011, na Wayback Machine.. Iran Air. Retrieved 20 May 2012.
  40. ↑ »Safeguarding Caspian Interests«. Iran Daily. 26. november 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. junija 2009. Pridobljeno 7. februarja 2016.
  41. ↑ Strabon. »Geography«. § 2.5.14. Arhivirano iz spletišča dne 13. aprila 2019. Pridobljeno 30. marca 2019.
  42. ↑ »Cosmas Indicopleustes, Christian Topography, §132«. Arhivirano iz spletišča dne 22. aprila 2017. Pridobljeno 30. marca 2019.
  43. ↑ Alan Mikhail (2013). »6«. Water on Sand Environmental Histories of the Middle East and North Africa (paperback) (v angleščini). Oxford University Press USA. str. 152. ISBN 9780199768660. Pridobljeno 2. decembra 2023. ... Sea but identified an old bed that led to the Caspian. Writing in the fifteenth century, following the destruction of dams and irrigation works on the Oxus that diverted the river's flow toward the Caspian Sea, the Timurid geographer ...
  44. ↑ Sala, Renato (28. februar 2019). »Quantitative Evaluation of the Impact on Aral Sea Levels by Anthropogenic Water Withdrawal and Syr Darya Course Diversion During the Medieval Period (1.0–0.8 ka BP)«. V Yang, Lian Emlyn; Bork, Hans-Rudolf; Fang, Xuiqi; Mishke, Steffen (ur.). Socio-Environmental Dynamics along the Historical Silk Road. Springer, Cham. str. 95–121. doi:10.1007/978-3-030-00728-7_5. ISBN 978-3-030-00727-0. S2CID 134377831.
  45. ↑ "The Development of the Oil and Gas Industry in Azerbaijan Arhivirano 2007-09-29 na Wayback Machine.". SOCAR
  46. ↑ "Back to the Future: Britain, Baku Oil and the Cycle of History Arhivirano 2007-09-29 na Wayback Machine.". SOCAR
  47. ↑ »Caspian Sea Map, Caspian Sea Location Facts History, Major Bodies of Water«. World Atlas. 29. september 2015. Arhivirano iz spletišča dne 22. decembra 2017. Pridobljeno 19. decembra 2017.
  48. ↑ »Are the Littoral States Close to Signing an Agreement on the Legal Status of the Caspian Sea?«. Jamestown. The Jamestown Foundation. Arhivirano iz spletišča dne 13. julija 2018. Pridobljeno 13. julija 2018.
  49. ↑ »The working group agreed on the provisional agenda of the Caspian summit and the draft of final document«. caspianbarrel.org. 30. maj 2018. Arhivirano iz spletišča dne 13. julija 2018. Pridobljeno 13. julija 2018.
  50. ↑ »Is the Caspian a sea or a lake?«. The Economist. 16. avgust 2018. Arhivirano iz spletišča dne 19. avgusta 2018. Pridobljeno 20. avgusta 2018.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kaspijsko_jezero&oldid=6639501«