Zahodna Afrika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Države zahodne Afrike

Zahodna Afrika je regija na zahodu afriške celine ter v splošnem pojmovanju obsega države Benin, Burkino Faso, Gambijo, Gano, Gvinejo, Gvinejo Bissau, Kamerun, Liberijo, Mali, Niger, Nigerijo, Senegal, Sierra Leone, Slonokoščeno obalo in Togo. Zaradi relativnosti geografskih definicij se pogojno v to območje vključujejo še Čad, Ekvatorialna Gvineja, Gabon, Mavretanija, São Tomé in Príncipe, Zahodna Sahara ter Zelenortski otoki.

Območje zahodne Afrike se povečini nahaja v jugozahodnem delu razširjenega severnega dela Afrike; zahodno in južno mejo regije določa Atlantski ocean, severno pa puščava Sahara. Za regijo zahodne Afrike je značilna velika geografska, biotska in kulturna raznolikost. Ločnice, ki jih je postavil kolonializem, so tu še danes močno prisotne; sekajo namreč etnične in kulturne vzorce ter mnogokrat razdeljujejo etnije v več različnih držav.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Štirinajst držav, ki so celota zahodne Afrike po najstrožji definiciji, zaseda površino okoli 5.091.980 km². Velika večina te površine se v skladu s preostalo zahodno polovico Afrike nahaja na nižinah pod 300 m n.m.v. Višje vzpetine je najti v Gvineji, Liberiji, Nigeriji, Sierri Leone, Slonokoščeni obali, Togu ter posebno v Kamerunu. V slednjem je najti najvišji vrh regije, Kamerun s 4.095 metri.

Severni predeli regije ležijo v polsuhem (semiaridnem) območju, imenovanem Sahel - prehodno območje med saharsko puščavo na severu in savanskimi planjavami na jugu. Južna območja zahodne Afrike pa pokrivajo ekvatorialni gozdovi, široki med 160 in 240 km.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodovina zahodne Afrike je navadno deljena na pet glavnih zgodovinskih dob: prazgodovina, v kateri so se na območje naselila prva plemena, razvilo pa se je tudi kmetijstvo ter odnosi s sredozemskimi civilizacijami na severu; železna doba je prinesla razvoj kraljestev, ki so uveljavila trgovino in centralizirane države; tretja doba je doba trgovanja s sužnji ter svetih vojn in kolonizacije področja v 18. in 19. stoletju; četrto obdobje so zaznamovale velike kolonije, ki sta jih imeli Francija in Velika Britanija ter s tem obvladovali malone celotno regijo; zadnji čas pa je prinesel neodvisnosti in nastanek posameznih novih ali spremenjenih držav.

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejši prebivalci zahodne Afrike so bili predvidoma sorodni Pigmejcem ter prišli tjakaj približno 12.000 let pr. n. št. Kakih 5000 let pr. n. št. so se ti ljudje razvili v poljedelsko družbo, ki je med drugim udomačila živino. Velik porast poljedelstva se je zgodil po dodelavi železnih kmetijskih pripomočkov okoli leta 400 pr. n. št., s tem pa so nastale tudi prve mestne države.

Udomačitev kamele je omogočila potovanja čez Saharo ter kulturni in trgovski stik s sredozemskimi ljudstvi, npr. Kartažani in Berberi. Zahodnoafriške kulture so izvažale zlato, bombažne tkanine, železen nakit in usnjene izdelke, uvažale pa sol, konje in tekstil.

Prvi imperiji[uredi | uredi kodo]

Vedno bolj razvito gospodarstvo je regiji omogočilo uveljavitev centraliziranih držav, izmed katerih je bil med prvimi vpliven Ganski imperij v 8. stoletju n.š. Slednji je imel središče v mavretanskem mestu Kumbi Saleh, nadvladoval pa je večino zahodnoafriškega območja vse do poraza po vpadih Almoravidov leta 1052. Nastalo praznino je skušal zapolniti Soški imperij, a ga je ravno tako porazil okoli leta 1240 vladar Sundiata Keita, ki je kasneje ustanovil Malijski imperij. Slednji je cvetel nadaljnjih nekaj stoletij (k temu je v veliki meri prispeval Sundiatin pranečak Kankan Musa) vse do porušenja sistema, ki ga je povzročilo zaporedje šibkih vladarjev. Nadzor nad posameznimi deli regije so prevzela plemena Mosijev, Tuaregov in Songajcev. Slednji so v 15. stoletju dobili svoj, Songajski imperij, ki sta ga vodila Soni Ali in Askia Mohamed, metropola pa je bilo mesto Gao. To je bil tudi čas porasta močnih mestnih državic južno od regije Sudan v današnjih Nigeriji in Nigru, npr. Ife, Bono in Benin. Nekoliko bolj vzhodno (današnja Nigerija) pa se je razvila mestna državica Ojo, ki je bila pod nadzorom plemena Joruba.

Suženjstvo in kolonializem[uredi | uredi kodo]

Leta 1591 so maroški zavojevalci porazili Songajski imperij, zaradi česar je območje zapolnila množica manjših držav. Med temi je bil tudi bambarski imperij Ségou, bambarsko kraljestvo Kaarta in peulsko kraljestvo Khasso ter kenedougouški imperij Sikasso. V tem času pa so na obalah že cvetele portugalske postojanke, ki so jih Portugalci začeli ustanavljati leta 1445 za Francozi in Angleži. Nedolgo zatem se je začela trgovina s sužnji, ki je v nadaljnjih stoletjih pošteno oslabila populacijo regije in njeno gospodarstvo. Ta dejavnost je spodbudila tudi porajanje nekaterih novih držav, kot sta bili Bambarski imperij in Dahomeja. Gospodarstva teh so temeljila na izmenjavi sužnjev za evropsko strelno orožje, s katerim je bilo moč zasužnjiti še več domorodcev.

Zgodnje 19. stoletje je bilo zaznamovano s fulanskimi reformističnimi svetimi vojnami ali džihadi, ki so pretresali zahodno sudansko regijo. Iz tega so se razvili islamski Fulanski imperij vladarja Usmana dan Fodia, ki je nadomestil več mestnih držav; Masinski imperij Sekuja Amaduja, ki je porazil Bambarski imperij; ter Tukulerski imperij Umarja Talla, ki je zavzel večino ozemlja današnjega Malija. Ob tem pa so svojo imperatorsko politiko intenzivno udejanjali Angleži in Francozi ter si podvrgli ozemlje za ozemljem. Padec Vasulujskega imperija pod vodstvom Samorija Tureja leta 1898 in ašantske kraljice Jae Asantewe leta 1902 je pomenil dokončen zlom odpora domačih družb kolonialistom.

Velika Britanija si je podredila Gambijo, Sierro Leone, Gano in Nigerijo, Francija pa je prevzela nadzor nad Senegalom, Gvinejo, Malijem, Burkino Faso, Beninom, Slonokoščeno obalo in Nigrom. Portugalska je ustanovila državo Gvinejo Bissau, Nemčiji pa je pripadal Togo (takrat Togoland) do konca 1. svetovne vojne, ko ga je morala predati Britaniji in Franciji. Edina suverena država je bila Liberija, ki se je ravno tako morala odreči delom svojega ozemlja.

Neodvisne države[uredi | uredi kodo]

Kmečko naselje v Senegalu

Drugi svetovni vojni je sledilo porajanje nacionalističnih gibanj po zahodni Afriki, pri čemer je izstopal Kwame Nkrumah v Gani. Slednja je leta 1957 postala prva samostojna država podsaharske Afrike. Vse tamkajšnje dežele so si pridobile samostojnost do leta 1974. V novih razmerah pa je redno prihajalo do koruptivnih ali nestabilnih sistemov, kar je dosegalo viške v več državljanskih vojnah v Nigeriji, Sierri Leone, Liberiji ter Slonokoščeni obali, v Gani in Burkini Faso pa so redno vladale vojaške hunte. Zato se kljub zavidanja vrednim naravnim bogastvom nikjer nista razvila trdno gospodarstvo in demokratičen politični sistem. Pereči težavi sta tudi AIDS zlasti v Slonokoščeni obali, Liberiji in Nigeriji ter lakota v severnih predelih Malija in Nigru.

Politika in uprava[uredi | uredi kodo]

Regionalne organizacije[uredi | uredi kodo]

Leta 1975 je bila po Lagoški pogodbi ustanovljena Ekonomska skupnost zahodnoafriških držav (Economic Community of West African States, ECOWAS), ki se ukvarja z gospodarskim razvojem regije. Na področju gospodarstva je pomembna tudi Zahodnoafriška ekonomska in denarna unija (Union économique et monétaire ouest-africaine, UEMOA), ki pa je omejena na osem razmeroma frankofonskih držav s CFA frankom (Colonies françaises d'Afrique franc) kot denarno valuto. Vlade Malija, Nigra in Burkine Faso se dogovarjajo o ustanovitvi skupnega interesnega ozemlja treh dežel. Vse države v regiji pa pripadajo tudi Afriški uniji.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Wikipedia (english); geslo: West Africa; 14. 11. 2005 [1]