Podnebje Afrike

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Podnebni pasovi Afrike s prikazom ekološkega preloma med puščavo Saharo (rdeče), vročim polsušnim podnebjem Sahela (oranžno) in tropskim podnebjem osrednje in zahodne Afrike (modro). V Južni Afriki podnebje prehaja v subtropsko in zmerno (zeleno in rumeno) ter bolj puščavsko ali polsušno, osredinjeno na Namibijo, Bocvano in Južno Afriko.[1]
Zemljevid Afrike s prikazom ekološkega preloma okoli puščave Sahare

Podnebje Afrike je splet podnebij, kot so ekvatorialno podnebje, tropsko vlažno in suho podnebje, tropsko monsunsko podnebje, polsušno podnebje (polpuščava in stepa), puščavsko podnebje (hiperaridno in aridno) ter podnebje subtropskih višavij. Zmerno podnebje je na tej celini redko, razen na velikih nadmorskih višinah in ob robovih. Podnebje Afrike bolj variira po količini padavin kot po temperaturah, ki so stalno visoke. Afriške puščave so najbolj osončeni in najsušnejši deli celine, kar je posledica prevladujoče prisotnosti subtropskega grebena z usihajočimi vročimi in suhimi zračnimi masami. Afriki pripadajo številni z vročino povezani rekordi: celina ima najbolj vroče območje, v katerem so temperature visoke skozi vse leto, območja z najbolj vročim poletnim podnebjem, območje z najdaljšo osončenostjo idr.

Zaradi lege Afrike na ekvatorialnih in subtropskih geografskih širinah tako na južni kot tudi severni polobli lahko tu najdemo več različnih tipov podnebja. Celina večinoma leži v tropskem podnebnem pasu med rakovim povratnikom in kozorogovim povratnikom, kar prispeva k vlažnosti. Na tej vroči celini je vedno obilo padavin. V vsej Afriki prevladuje toplo in vroče podnebje, zlasti za severni del pa so značilni sušnost in visoke temperature. Sredozemsko podnebje imajo samo najsevernejši in najjužnejši robovi celine. Sredino Afrike preči ekvator, prečita pa jo tudi rakov in kozorogov povrantnik, zato je to najbolj tropska celina. Zaradi vročega in sušnega podnebja podnebne spremembe to celino ogrožajo najbolj.

Temperature[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Subtropski greben
Mesečne povrprečne in minimalne zunanje in notranje temperature v Afriki

Globalno temperature Zemlje ob ekvatorju povzročajo veliko gibanja navzgor in konvekcije vzdolž monsunskega jarka ali medtropskega konvergenčnega pasu. Zaradi divergence nad paraekvatorialnim jarkom se zrak dvigne in se od ekvatorja oddalji v višino. Ko se zrak pomika proti srednjim geografskim širinam, se ohlaja in potaplja, kar vodi v sesedanje v bližini 30. vzporednika obeh polobel. To kroženje je znano kot Halleyjeva celica in povzroča nastanek subtropskega grebena.[2] Ta klimatološka območja visokega tlaka so vzrok za številne puščave v svetu,[3] vključno s Saharo.

Temperature so najvišje v predelih sahare v Alžiriji in Maliju,[4] najnižje pa na jugu celine in na visokih vzpetinah vzhodnega in severozahodnega dela celine. Najvišja povprečna letna temperatura na Zemlji je bila zabeležena na območju Dallol v Etiopiji in znaša 33,9 °.[5] Navidezne temperature, ki združujejo učinek temperature in vlažnosti, so vzdolž obale Rdečega morja v Eritreji in Adenskega zaliva v Somaliji med 57 °C in 63 °C v popoldanskih urah.[4] Najnižja temperatura, izmerjena v Afriki, je bila −24 °C pri mestu Ifrane v Maroku 11. februarja 1935.[6] Kljub temu je za večji del Afrike, še zlasti pa za puščave, polpuščave, stepe in savane, značilna izjemna vročina. Afriške puščave so med najbolj vročimi kraji na Zemlji, še zlasti Sahara in Danakilska puščava na Afriškem rogu.

Veter[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Vzhodni afriški stržen.

Nizkovišinski vzhodni afriški stržen ima ključno vlogo v monsunu jugozahodne Afrike,[7] in prispeva k nastanku tropskih valov, ki v toplem letnem času potujejo čez tropski Atlantik in vzhodni del Tihega oceana.[8] Za stržen sta značilni barotropna in baroklina nestabilnost, kar povzroča proti zahodu se šireče strženske motnje sinoptične velikosti, imenovane vzhodni afriški valovi ali tropski valovi. Majhno število viharnih sistemov srednje velikosti v teh valovih se po preselitvi iz Vzhodne Afrike, zlasti v avgustu in septembru, razvije v tropske ciklone. Ko stržen v mesecih najizrazitejše sezone atlantskih hurikanov poteka južno od normalnega območja, je nastanek tropskih ciklonov zavrt.[9]

Padavine[uredi | uredi kodo]

Zemljevid povprečnih padavin
Glej tudi: Deževno obdobje

Obsežni deli Severne in Južne Afrike ter celotni Afriški rog imajo predvsem vroče puščavsko podnebje ali vroče polpuščavsko podnebje, če gre za vlažnejše kraje. Puščava Sahara v Severni Afriki je največja vroča puščava na svetu in eden najbolj vročih, najbolj suhih in najbolj osončenih krajev na Zemlji. Neposredno južno od Sahare je pas polpuščavske stepe (semiaridno območje), imenovan Sahel, v najjužnejših predelih Afrike so savanske ravnice, v osrednjem delu pa predeli zelo goste džungle (deževni gozd). Ekvatorialno območje ob medtropskem konvergenčnem pasu je najbolj vlažni del celine. Skozi leto se deževni pas do avgusta pomakne prek celine severno v Podsaharsko Afriko, nato pa do marca znova južno v južno-osrednjo AFriko.[10] Predeli s savanskim podnebjem v Podsaharski Afriki, kot so Gana, Burkina Faso,[11][12] Darfur,[13] Eritreja,[14] Etiopija,[15] in Bocvana imajo izrazito deževno obdobje.[16] El Nino povzroči v južni Afriki od decembra do februarja sušnejše razmere od običajnih ter v istem času v ekvatorialni Vzhodni Afriki vlažnejše razmere.[17]

Na Madagaskarju pasatni vetrovi prinašajo vlago na vzhodna pobočja otoka, kjer se odloži kot dež, ter sušnejše vetrove s pobočij na območja na jugu in zahodu, zato ostanejo zahodni deli otoka v padavinski senci. Posledično pade v severovzhodnih predelih Madagarskarja precej več dežja kot v jugozahodnih.[18] Južna Afrika prejme večino dežja s poletnimi konvekcijskimi viharji in zunajtropskimi cikloni, ki potujejo skozi Zahodno vetrovno območje. Enkrat na deset let povzročijo cikloni na tem območju čezmerne padavine.[19]

Podnebne spremembe[uredi | uredi kodo]

Grafikon, ki prikazuje temperaturne spremembe v Afriki med letoma 1901 in 2021. Rdeča barva označuje višje, modra barva pa nižje temperature od povprečja (povprečna temperatura v letih 1971–2000 je označena kot meja med modro in rdečo barvo).

Podnebne spremembe so v Afriki, ki je med vsemi celinami najbolj občutljiva za njihove posledice, vse resnejša grožnja.[20][21][22][23][24] K veliki občutljivosti prispevajo številni dejavniki, med drugim prilagoditvena sposobnost, velika odvisnost od ekosistemskih dobrin za preživetje in slabše razviti kmetijski proizvodni sistemi.[25] Nevarnost podnebnih sprememb za kmetijsko proizvodnjo, varnost hrane, vodne vire in ekosistemske storitve bo verjetno imela vse resnejši vpliv na življenje in možnosti trajnostnega razvoja v Afriki.[26] Odbor IPCC je leta 2007 z veliko gotovostjo napovedal, da bodo podnebne spremembe in podnebna spremenljivost močno prizadele številne afriške države in območja, kmetijsko proizvodnjo in varnost hrane..[27]

V naslednjih desetletjih pričakujemo segrevanje zaradi podnebnih sprememb po vsej Zemljini površini in povečanje povprečne globalne količine dežja.[28] Regionalni učinki dežja v tropih naj bi bili prostorsko bistveno bolj raznoliki, zato je napoved sprememb za posamezne kraje pogosto manj zanesljiva, čeprav se jih pričakuje. Skladno s tem so izmerjene površinske temperature v Afriki od poznega 19. stoletja do zgodnjega 21. stoletja na splošno narastle za približno 1 °C, lokalno pa je najnižja temperatura v Sahelu na koncu suhega obdobja narastla celo za 3 °C.[29] Kot pričakovano, opazovani trendi padavin kažejo prostorske in časovne razhajanja.[30][21] Opazovane spremembe temperature in padavin regionalno variirajo.[31][30]

Obvladovanje tveganja podnebnih sprememb zahteva povezovanje strategij zmanjševanja in prilagajanja pri upravljanju ekosistemskih dobrin in storitev ter kmetijskih proizvodnih sistemov v Afriki.[32] Regionalni akterji so k prilagajanju deloma uspešno pristopili. To vključuje razvoj in prilagajanje različnih strategij za zmanjševanje podnebnih sprememb[33] npr. Politični dokument SADC o podnebnih spremembah,[34] in strategije prilagajanja za vodni sektor.[35] K pospešavanju prilagajanja na podnebne spremembe prispevajo tudi drugi pristopi, na primer Program za prilagajanje podnebnim spremembam in zmanjševanje posledic podnebnih sprememb v Vzhodni in Južni Afriki (COMESA-EAC-SADC).[36] Afriška unija je kot supranacionalna organizacija 55 držav članic v osnutku poročila leta 2014 predlagala 47 ciljev in ustreznih ukrepov[37] za zmanjševanje posledic podnebnih sprememb na celini. António Guterres, Generalni sekretar Združenih narodov, je poudaril potrebo po tesnem sodelovanju z Afriško unijo pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami in doseganje ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Beck, Hylke E.; Zimmermann, Niklaus E.; McVicar, Tim R.; Vergopolan, Noemi; Berg, Alexis; Wood, Eric F. (30. oktober 2018). »Present and future Köppen-Geiger climate classification maps at 1-km resolution«. Scientific Data (v angleščini). 5: 180214. Bibcode:2018NatSD...580214B. doi:10.1038/sdata.2018.214. ISSN 2052-4463. PMC 6207062. PMID 30375988.
  2. ↑ Dr. Owen E. Thompson (1996). Hadley Circulation Cell. Arhivirano 2009-03-05 na Wayback Machine. Channel Video Productions. Retrieved on 2007-02-11.
  3. ↑ ThinkQuest team 26634 (1999). The Formation of Deserts. Arhivirano 2012-10-17 na Wayback Machine. Oracle ThinkQuest Education Foundation. Retrieved on 2009-02-16.
  4. ↑ 4,0 4,1 Christopher C. Burt (2004). Extreme Weather: a guide & record book. W. W. Norton & Company, Inc. str. 24–28. ISBN 978-0-393-32658-1.
  5. ↑ Ronald L. Wagner; Bill Adler, Jr. (1997). The Weather Sourcebook. Adler & Robin Books, Inc. str. 91. ISBN 978-0-76270-080-6.
  6. ↑ Global Measured Extremes of Temperature and Precipitation. National Climatic Data Center. Retrieved on 2007-06-21.
  7. ↑ Kerry H. Cook. Generation of the African Easterly Jet and Its Role in Determining West African Precipitation. Retrieved on 2008-05-08.
  8. ↑ Chris Landsea. AOML Frequently Asked Questions. Subject: A4) What is an easterly wave ? Retrieved on 2008-05-08.
  9. ↑ Climate Prediction Center (november 1997). »Figure 7«. National Oceanic and Atmospheric Administration. Pridobljeno 5. februarja 2011.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  10. ↑ Todd Mitchell (Oktober 2001). »Africa Rainfall Climatology«. University of Washington. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. septembra 2014. Pridobljeno 2. januarja 2010.
  11. ↑ Laux Patrick; in sod. (2008). »Predicting the regional onset of the rainy season in West Africa«. International Journal of Climatology. 28 (3): 329–342. Bibcode:2008IJCli..28..329L. doi:10.1002/joc.1542.
  12. ↑ Laux Patrick; in sod. (2009). »Modelling daily precipitation features in the Volta Basin of West Africa«. International Journal of Climatology. 29 (7): 937–954. Bibcode:2009IJCli..29..937L. doi:10.1002/joc.1852.
  13. ↑ David Vandervort (2009). Darfur: getting ready for the rainy season. International Committee of the Red Cross. Retrieved on 2009-02-06.
  14. ↑ Mehari Tesfazgi Mebrhatu, M. Tsubo, and Sue Walker (2004). A Statistical Model for Seasonal Rainfall Forecasting over the Highlands of Eritrea. New directions for a diverse planet: Proceedings of the 4th International Crop Science Congress. Retrieved on 2009-02-08.
  15. ↑ Alex Wynter (2009). Ethiopia: March rainy season "critical" for southern pastoralists. Thomson Reuters Foundation. Retrieved on 2009-02-06.
  16. ↑ The Voice (2009). Botswana: Rainy Season Fills Up Dams. allAfrica.com. Retrieved on 2009-02-06.
  17. ↑ »La Niña Weather Likely to Last for Months | Scoop News«.
  18. ↑ T. Andry Arivelo; Professeur A. Ratiarison; Professeur M.Bessafi; Rodolphe Ramiharijafy (19. december 2007). »Madagascar rainfall climatology: Extreme Phenomena« (PDF). Stanford University. Pridobljeno 2. januarja 2010.
  19. ↑ Pearl Mngadi; Petrus JM Visser; Elizabeth Ebert (Oktober 2006). »Southern Africa Satellite Derived Rainfall Estimates Validation« (PDF). International Precipitation Working Group. str. 1. Pridobljeno 5. januarja 2010.[mrtva povezava][mrtva povezava]
  20. ↑ Schneider, S.H.; in sod. (2007). »19.3.3 Regional vulnerabilities«. V Parry, M.L.; in sod. (ur.). Chapter 19: Assessing Key Vulnerabilities and the Risk from Climate Change. Climate change 2007: impacts, adaptation, and vulnerability: contribution of Working Group II to the fourth assessment report of the Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC). Cambridge University Press (CUP): Cambridge, UK: Print version: CUP. This version: IPCC website. ISBN 978-0-521-88010-7. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. marca 2013. Pridobljeno 15. septembra 2011.
  21. ↑ 21,0 21,1 Niang, I., O.C. Ruppel, M.A. Abdrabo, A. Essel, C. Lennard, J. Padgham, and P. Urquhart, 2014: Africa. In: Climate Change 2014: Impacts, Adaptation, and Vulnerability. Part B: Regional Aspects. Contribution of Working Group II to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change [Barros, V.R., C.B. Field, D.J. Dokken et al. (eds.)]. Cambridge University Press, Cambridge, United Kingdom and New York, NY, USA, pp. 1199-1265. https://www.ipcc.ch/site/assets/uploads/2018/02/WGIIAR5-Chap22_FINAL.pdf
  22. ↑ Kendon, Elizabeth J.; Stratton, Rachel A.; Tucker, Simon; Marsham, John H.; Berthou, Ségolène; Rowell, David P.; Senior, Catherine A. (2019). »Enhanced future changes in wet and dry extremes over Africa at convection-permitting scale«. Nature Communications (v angleščini). 10 (1): 1794. doi:10.1038/s41467-019-09776-9. ISSN 2041-1723. PMC 6478940. PMID 31015416.
  23. ↑ »More Extreme Weather in Africa's Future, Study Says | The Weather Channel - Articles from The Weather Channel | weather.com«. The Weather Channel (v ameriški angleščini). Pridobljeno 1. julija 2022.
  24. ↑ United Nations, UNEP (2017). »Responding to climate change«. UNEP - UN Environment Programme (v angleščini). Pridobljeno 1. julija 2022.
  25. ↑ Ofoegbu, Chidiebere; Chirwa, P. W. (19. maj 2019). »Analysis of rural people's attitude towards the management of tribal forests in South Africa«. Journal of Sustainable Forestry. 38 (4): 396–411. doi:10.1080/10549811.2018.1554495. ISSN 1054-9811. S2CID 92282095.
  26. ↑ Niang, I., O.C. Ruppel, M.A. Abdrabo, A. Essel, C. Lennard, J. Padgham, and P. Urquhart, 2014: Africa. In: Climate Change 2014: Impacts, Adaptation, and Vulnerability. Part B: Regional Aspects. Contribution of Working Group II to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change Barros, V.R., C.B. Field, D.J. Dokken et al.(eds.). Cambridge University Press, Cambridge, United Kingdom, and New York, NY, USA, pp. 1199-1265.Predloga:Verify source
  27. ↑ Boko, M. (2007). »Executive summary«. V Parry, M.L.; in sod. (ur.). Chapter 9: Africa. Climate change 2007: impacts, adaptation, and vulnerability: contribution of Working Group II to the fourth assessment report of the Intergovernmental Panel on Climate Change (IPCC). Cambridge University Press (CUP): Cambridge, UK: Print version: CUP. This version: IPCC website. ISBN 978-0-521-88010-7. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. novembra 2011. Pridobljeno 15. septembra 2011.
  28. ↑ »Global Warming of 1.5 ºC —«. Pridobljeno 16. februarja 2020.
  29. ↑ Rural societies in the face of climatic and environmental changes in West Africa. Impr. Jouve). Marseille: IRD éditions. 2017. ISBN 978-2-7099-2424-5. OCLC 1034784045.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava)
  30. ↑ 30,0 30,1 Collins, Jennifer M. (18. marec 2011). »Temperature Variability over Africa«. Journal of Climate. 24 (14): 3649–3666. Bibcode:2011JCli...24.3649C. doi:10.1175/2011JCLI3753.1. ISSN 0894-8755. S2CID 129446962.
  31. ↑ Conway, Declan; Persechino, Aurelie; Ardoin-Bardin, Sandra; Hamandawana, Hamisai; Dieulin, Claudine; Mahé, Gil (1. februar 2009). »Rainfall and Water Resources Variability in Sub-Saharan Africa during the Twentieth Century«. Journal of Hydrometeorology. 10 (1): 41–59. Bibcode:2009JHyMe..10...41C. doi:10.1175/2008JHM1004.1. ISSN 1525-755X.
  32. ↑ Ofoegbu, Chidiebere; Chirwa, P. W.; Francis, J.; Babalola, F. D. (3. julij 2019). »Assessing local-level forest use and management capacity as a climate-change adaptation strategy in Vhembe district of South Africa«. Climate and Development. 11 (6): 501–512. doi:10.1080/17565529.2018.1447904. hdl:2263/64496. ISSN 1756-5529. S2CID 158887449.
  33. ↑ »Southern African Development Community :: Climate Change Adaptation«. www.sadc.int. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. avgusta 2019. Pridobljeno 8. avgusta 2019.
  34. ↑ Lesolle, D (2012). SADC policy paper on climate change: Assessing the policy options for SADC member stated (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. marca 2021. Pridobljeno 22. julija 2022.
  35. ↑ Climate change adaptation in SADC: A Strategy for the water sector (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. marca 2021. Pridobljeno 22. julija 2022.
  36. ↑ »Programme on Climate Change Adaptation, Mitigation in Eastern and Southern Africa (COMESA-EAC-SADC)«. Southern African Development Community. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. avgusta 2019. Pridobljeno 8. avgusta 2019.
  37. ↑ AFRICAN STRATEGY ON CLIMATE CHANGE (PDF). African Union. 2014.
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Zemljevidi Afrike.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Podnebje_Afrike&oldid=6151469«