Pojdi na vsebino

Almoravidi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Almoravidi
المرابطون (arabsko)
Al-Murābiṭūn
1050s–1147
Almoravidsko cesarstvo v času svojega največjega obsega
Almoravidsko cesarstvo v času svojega največjega obsega
StatusImperij
Glavno mesto
Uradni jezikiarabščina[8][9]
Skupni jezikiberberski jeziki, arabščina, mozarabščina
Religija
Islam (Sunni)
Minorities: Krščanstvo (Mozarabski obred), Judovstvo
VladaDedna monarhija
Emir 
• ca. 1050–1057
Yahya ibn Umar al-Lamtuni
• 1146–1147
Ishaq ibn Ali
Zgodovina 
• ustanovitev
1050s
• ukinitev
1147
Površina
1120 (ocena)[10][11]1.000.000 km2 km2
ValutaAlmoravski dinar
Predhodnice		Naslednice
Zenata kraljestva
Taifa prvo obdobje
Barghawata konfederacija
Almohadi
Taifa drugo obdobje

Almoravidi so bili muslimanska berberska vladarska rodbina, ki je obstajala med letoma 1056 in 1147. Leta 1062 je ustanovila mesto Marakeš v današnjem Maroku ter razširila ozemlje do Alžirije. Na povabilo španskih muslimanov so odšli v Španijo, leta 1086 premagali tamkajšnje kristjane in okoli leta 1110 zavladali skoraj celotnemu Iberskemu polotoku. Do leta 1147 so jih, najprej iz severne Afrike, potem pa še iz Španije, izrinili Almohadi.

Izjemo predstavlja ena od almoravidskih rodbin, ki je do leta 1203 vladala otočni Majorki.

Začetki

[uredi | uredi kodo]

Lamtuna je bilo eno najmočnejših plemen Sahare med reko Draa in reko Senegal. Izhajajo iz južnega Maroka. Kasneje so se razširili do reke Niger, kjer so ustanovili mesto Audagost. Islamizirani so bili v 7. stoletju, vendar niso bili močno privrženi islamu, zato večina ni sledila tradicijam šeriata.

Vpliv ortodoksnega islama in začetek militarizacije

[uredi | uredi kodo]

Okoli leta 1040 je eden od poglavarjev plemena, Jaja ibn Ibrahim, šel na romanje v Meko. Na poti domov se je ustavil v Tunisu v eni džamiji. Verski učitelji v tej mošeji so ga prepričali, da njegovo pleme zelo slabo pozna vero in izvaja verske zakone. Teologi iz Tunisa so mu svetovali, naj nekaj stori. Dali so mu v pomoč enega misijonarja Abdulaha ibn Jasina, zastopnika ene od sunitskih šol islama. Misijonar je že prej poskušal versko poučiti pleme Lamtuna, vendar ni imel uspeha.

Tokrat je imel s pomočjo enega od vodij plemena Jaja ibn Ibrahima podporo, ki mu je prej manjkala. Iz Sahare je začel širiti svoj nauk in vpliv na celotno pleme. Ibn Jasin je uvedel pokorniško bičanje kot proces očiščenja. Vzpostavil je disciplino in kazni za vsako kršitev zakona. Kaznovani so bili celo vodje. To je Almoravide spravilo v red. Prvi vojaški vodja Jaja ibn Ibrahim je vzpostavil dobro vojaško organizacijo. Glavna sila je bila pehota, oborožena z dolgimi kopji v prvih vrstah in s krajšimi v zadnjih vrstah. Pehota se je gibala v bojnem redu falange, podpirali pa so jo na krilih konjeniki ali jezdeci kamel.

Vojaški uspehi

[uredi | uredi kodo]
Širitev Almoravidskega cesarstva v obdobju od približno 1050 do 1120

Od leta 1053 so Almoravidi začeli širiti svojo religiozno pot na berberska območja in na puščavo ter na Afričane na območjih južno od Sahare. Na islam so spreobrnili državo Takrur (nahaja se v današnjem Senegalu). Po zmagi nad barbarskim plemenom Sanhadža so zelo hitro prevzeli nadzor nad vsemi trgovskimi potmi v puščavi. Sidžilmaso na severu so zavzeli leta 1054, Audagost na jugu pa leta 1055. Jaja ibn Ibrahim je bil ubit v boju leta 1056.

Abdulah ibn Jasin je imel ogromno moč in vpliv kot vrhovni verski učitelj. Za novega vodjo je imenoval Abu Bakra ibn Umarja, brata ubitega vodje. Pod njegovim vodstvom so Almoravidi širili svoje ozemlje tudi izven puščave. Podredili so plemena gorovja Atlas. V osrednjem Maroku so se spopadli z enim plemenom Barguta, ki je sledilo heretičnim naukom. Barguti so nudili močan odpor. Ibn Jasin je padel v bojih proti njim. Abu Bakr ibn Umar je na koncu uspel podrediti heretično pleme, vdovo ubitega vodje podrejenega plemena pa je vzel za ženo.

Abu Bakr ibn Umar je leta 1061 delil oblast s svojim bratrancem Jusufom ibn Tašfinom, ki ga je imenoval za namestnika. Zase je obdržal nalogo nadzora in zatiranja upora proti Almoravidom v puščavi. Ko je opravil nalogo v puščavi in se vrnil, da bi popolnoma prevzel oblast, se je znašel v situaciji, ko je njegov bratranec postal preveč močan in ni mogel popolnoma vrniti oblasti v svoje roke. Vrnil se je v Saharo, kjer je bil leta 1087 ubit z zastrupljeno puščico.

Jusuf ibn Tašfin je podredil Maroko, Zahodno Saharo in Mavretanijo. Leta 1062 je ustanovil mesto Marakeš. Kraljevino Tlemsen v Alžiriji je osvojil leta 1080 in ustanovil mesto Alžir. Na vzhodu je razširil oblast do Orana.

Gana

[uredi | uredi kodo]

Almoravidi so leta 1075 napovedali vojno cesarstvu Gana. Po arabskih izročilih je v tej vojni Gana finančno trpela, tako da je do leta 1100 prenehala biti komercialna in vojaška sila. Razpadla je v niz plemenskih skupin. Nekatere skupine so asimilirali Almoravidi, druge skupine pa so ustanovile Malijsko cesarstvo. Po drugih interpretacijah je vpliv Almoravidov postopoma naraščal, vendar ni bilo vojaškega prevzema. Almoravidi so okrepili vpliv s porokami s plemstvom v Gani.

Iberski polotok

[uredi | uredi kodo]
Zemljevid Iberskega polotoka v času prihoda Almoravidov

Muslimanski voditelji Al Andaluza so leta 1086 poklicali Almoravide, da bi jih branili pred Alfonsom VI. Kastiljskim in Leonskim. Almoravidi so krščanski vojski zadali hud poraz. Potem so bili Almoravidi zaradi težav v Afriki nekaj časa pasivni na Pirenejskem polotoku.

Leta 1090 so se vrnili z namenom, da bi zavladali Al Andaluzu namesto muslimanskih voditeljev. Prebivalstvo Al Andaluza je bilo večinoma proti dotedanjim razsipnim vladarjem zaradi prevelikih davkov. Po drugi strani so bili tudi muslimanski verski voditelji in drugi največji muslimanski avtoriteti v Perziji in Egiptu proti voditeljem Al Andaluza. Menili so, da jim ni mar za vero, zato so izdali fatvo (versko odločitev), da ima vodja Almoravidov Jusuf ibn Tašfin moralno in versko pravico, da strmoglavi vladarje Al Andaluza, ki so pogosto iskali pomoč pri kristjanih in so prevzeli krščanske običaje.

Do leta 1094 so Almoravidi zavladali Al Andaluzu. Almoravidi od kristjanov niso osvojili veliko ozemelj, razen Valencije. Vendar so združili muslimane na Iberskem polotoku in zaustavili rekonkvisto.

Poveljnik muslimanov

[uredi | uredi kodo]

Po prijateljskem dopisovanju s kalifom v Bagdadu, ki ga je priznal za Poveljnika pravovernih, je Jusuf ibn Tašfin leta 1097 imel naziv Poveljnik muslimanov. Umrl je leta 1106, domnevno v stotem letu starosti. Almoravidi so bili takrat na vrhuncu moči. Mavrsko cesarstvo je takrat vključevalo tudi Balearske otoke.

Nazadovanje

[uredi | uredi kodo]

Jusufov sin, Ali ibn Jusuf, je leta 1109 osvojil Sintro in Santarem. Ponovno je izvedel invazijo leta 1119 in 1121. Vendar se je razmerje moči preobrnilo. S pomočjo Francozov je Aragonija uspela vrniti Zaragozo. Alfonz VII. Kastiljski in Leonski je leta 1138 premagal Alija ibn Jusufa. Alfonz I. Portugalski ga je premagal leta 1139, Portugalci pa so leta 1147 zavzeli tudi Lizbono.

Almoravidi so imeli sovražnike v Almohadih. Ali ibn Jusuf se je samo molil in klanjal, medtem ko se mu je cesarstvo razpadalo zaradi napadov kristjanov in Almohadov. Ko je Ali ibn Jusuf umrl leta 1142, je njegov sin izgubljal ozemlja pred napadi Almohadov. Sin je umrl leta 1146 po porazu pri Oranu.

Naslednja dva naslednika sta bila poveljnika samo po imenu. Almohadi so zavzeli Marakeš leta 1147, kar je pomenilo padec dinastije. Almoravidi so še vedno vladali na delih ozemlja, kot so Baleari ali Tunizija.

Seznam vladarjev

[uredi | uredi kodo]

Plemenski voditelji Sanhaja, ki priznavajo duhovno avtoriteto Abdalaha ibn Jasina (umrl 1058 ali 1059)[a]):

Kasnejši vladarji:

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Viri poročajo o njegovi smrti leta 450 po hidžri, in sodobni avtorji navajajo gregorijanski datum kot leto 1058[12] ali 1059.[13][14]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Flood, Finbarr Barry; Necipoglu, Gulru (2017). A Companion to Islamic Art and Architecture (v angleščini). John Wiley & Sons. str. 302. ISBN 978-1-119-06857-0. As far west as the Maghrib, two Berber (Amazigh) dynasties that had emerged in the aftermath of the collapse of the Umayyad caliphate of Cordoba – the Almoravids (1040–1147), who were Abbasid vassals, and their autonomous Almohad successors (1121–1269) who claimed the caliphate for themselves...
  2. ↑ Nyrop, Richard F. (1972). Area Handbook for Algeria (v angleščini). U.S. Government Printing Office. str. 14. The Almoravids, who acknowledged the spiritual authority of the Abbasid caliphate in Baghdad, founded their capital at Marrakech and by 1082 had extended their control along the Mediterranean coast beyond present-day Algiers to the edge of the Kabylia region.
  3. ↑ Arnaud, Jean (2013). Introduction à la Mauritanie (v francoščini). Institut de recherches et d'études sur le monde arabe et musulman. ISBN 978-2-271-08123-0.
  4. ↑ Nantet, Bernard (2013). Le Sahara: Histoire, guerres et conquêtes (v francoščini). Tallandier. ISBN 979-10-210-0172-5.
  5. ↑ Gaudio, Attilio (1978). Le Dossier de la Mauritanie (v francoščini). Nouvelles Editions Latines. ISBN 978-2-7233-0035-3.
  6. ↑ Daddah, Mokhtar Ould (2003). La Mauritanie contre vents et marées (v francoščini). Karthala Editions. ISBN 978-2-8111-3765-6.
  7. ↑ Garcin, Jean-Claude; Balivet, Michel; Bianquis, Thierry (1995). États, sociétés et cultures du monde musulman médiéval : Xe–XVe siècle (1) (v francoščini). Presses universitaires de France (réédition numérique Feni XX). ISBN 978-2-13-067300-2.
  8. ↑ Boudraa, Nabil; Krause, Joseph (2009). North African Mosaic: A Cultural Reappraisal of Ethnic and Religious Minorities (v angleščini). Cambridge Scholars Publishing. str. 160. ISBN 978-1-4438-0768-5. But, as was the rule throughout the history of al-Andalus, the Almoravid Berbers accepted Arab cultural patterns and Arabic as the language of administration and culture.
  9. ↑ Africana Bulletin (v francoščini). Wyd. Uniwersytetu Warszawskiego. 1964. str. 202. En outre, bien que les Almoravides aient parlé le berbère, l'arabe restait la langue officielle. [Furthermore, although the Almoravids spoke Berber, Arabic remained the official language.]
  10. ↑ Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D. (december 2006). »East-West Orientation of Historical Empires«. Journal of World-systems Research. 12: 222–223. ISSN 1076-156X. Pridobljeno 1. avgusta 2020.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava).
  11. ↑ Bang, Peter Fibiger; Bayly, C. A.; Scheidel, Walter (2020). The Oxford World History of Empire: Volume One: The Imperial Experience (v angleščini). Oxford University Press. str. 92–94. ISBN 978-0-19-977311-4.
  12. ↑ El Hamel, Chouki (2012). »Ibn Yasin, 'Abd Allah«. V Akyeampong, Emmanuel Kwaku; Gates (Jr.), Henry Louis (ur.). Dictionary of African Biography (v angleščini). Oxford University Press. str. 124. ISBN 978-0-19-538207-5.
  13. ↑ Rodriguez-Manas, Francisco (2013). »'Abd Allah ibn Yasin: Almoravid: Sahara«. V Shillington, Kevin (ur.). Encyclopedia of African History 3-Volume Set (v angleščini). Routledge. str. 1. ISBN 978-1-135-45670-2.
  14. ↑ Bennison 2016, str. 32.
  15. 1 2 Bosworth, Clifford Edmund (2004). »The Almoravids or al-Murabitun«. The New Islamic Dynasties: A Chronological and Genealogical Manual. Edinburgh University Press. ISBN 9780748696482.
  16. ↑ Ferhat, Halima (2002). »Yūsuf b. Tās̲h̲ufīn«. V Bearman, P.; Bianquis, Th.; Bosworth, C.E.; van Donzel, E.; Heinrichs, W.P. (ur.). Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Zv. 11. Brill. str. 355–356. ISBN 9789004161214.
  17. ↑ Russell, Hopley (2012). »Yusuf ibn Tashfin, Abu Ya'qub«. V Akyeampong, Emmanuel Kwaku; Gates (Jr.), Henry Louis (ur.). Dictionary of African Biography (v angleščini). Oxford University Press. ISBN 978-0-19-538207-5.
  18. ↑ Lévi-Provençal, Évariste (1986) [1960]. »ʿAlī b. Yūsuf b. Tās̲h̲ufīn«. V Gibb, H.A.R.; Kramers, J.H.; Lévi-Provençal, É.; Schacht, J.; Lewis, B.; Pellat, Ch. (ur.). Encyclopaedia of Islam, Second Edition. Zv. 1. Brill. str. 389–390. ISBN 9789004161214.
  19. ↑ Hopley, Russell (2012). »'Ali, ibn Yusuf ibn Tashfin«. V Akyeampong, Emmanuel Kwaku; Gates (Jr.), Henry Louis (ur.). Dictionary of African Biography (v angleščini). Oxford University Press. str. 174. ISBN 978-0-19-538207-5.
  20. ↑ Flood, Timothy M. (2018). Rulers and Realms in Medieval Iberia, 711-1492 (v angleščini). McFarland. str. 202. ISBN 978-1-4766-3372-5.
  21. ↑ Cory, Stephen (2012). »Tashfin ibn ʿAli«. V Akyeampong, Emmanuel Kwaku; Gates (Jr.), Henry Louis (ur.). Dictionary of African Biography (v angleščini). Oxford University Press. str. 508. ISBN 978-0-19-538207-5.
  22. ↑ Fierro, Maribel (2021). 'Abd al-Mu'min: Mahdism and Caliphate in the Islamic West (v angleščini). Simon and Schuster. ISBN 978-0-86154-192-8.
  23. ↑ Akyeampong, Emmanuel Kwaku; Gates (Jr.), Henry Louis, ur. (2012). »Ishaq ibn 'Ali«. Dictionary of African Biography (v angleščini). Oxford University Press. str. 164. ISBN 978-0-19-538207-5.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Abun-Nasr, Jamil (1987). A history of the Maghrib in the Islamic period. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 0521337674.
  • al-Bakri (1068). كتاب المسالك و الممالك [Book of the Roads and the Kingdoms]. دار الكتاب الإسلامي, القاهرة.
  • Bennison, Amira K. (2016). The Almoravid and Almohad Empires. Edinburgh University Press. ISBN 978-0748646821.
  • Bloom, Jonathan M.; Blair, Sheila, ur. (2009). The Grove Encyclopedia of Islamic Art and Architecture: Delhi to Mosque. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-530991-1. Arhivirano iz spletišča dne 30. novembra 2015. Pridobljeno 7. septembra 2015.
  • Brett, M. and E. Fentress (1996), The Berbers. Oxford: Blackwell.
  • Deverdun, Gaston (1959). Marrakech: Des origines à 1912. Rabat: Éditions Techniques Nord-Africaines.
  • Hrbek, I. and J. Devisse (1988), "The Almoravids", in M. Elfasi, ed., General History of Africa, Africa from the Seventh to the Eleventh Century, UNESCO. 1992 edition, Ch. 13, pp. 336–366.
  • Ibn Khaldun, Abderahman (1377). تاريخ ابن خلدون: ديوان المبتدأ و الخبر في تاريخ العرب و البربر و من عاصرهم من ذوي الشأن الأكبر [The history of Ibn Khaldun: Record of the Beginnings and Events in the History of the Arabs and Berbers and their Powerful Contemporaries]. Zv. 6. دار الفكر.
  • Ibn Abi Zar al-Fassi, Ali Abu al-Hassan (1326). روض القرطاس في أخبار ملوك المغرب و تاريخ مدينة فاس [The Garden of Pages in the Chronicles of the Kings of Morocco and the History of the City of Fes]. Uppsala University.
  • Ibn Idhari al-Murakushi, Ahmad (1312). البيان المغرب في أخبار الأندلس والمغرب [Book of the Amazing Story in the Chronicles of the Kings of al-Andalus and Morocco]. جامعة الملك سعود.
  • Insoll, T (2003). The Archaeology of Islam in Sub-Saharan Africa. Cambridge: Cambridge University Press.
  • Kennedy, Hugh (1996). Muslim Spain and Portugal: A Political History of al-Andalus. Routledge. ISBN 978-1317870418.
  • Lewicki, T. (1992) [1988]. »The Role of the Sahara and Saharians in relationships between north and south«. V Elfasi, M. (ur.). General History of Africa, Africa from the Seventh to the Eleventh Century. UNESCO. str. 276–313.
  • Levtzion, N. and J. F. P. Hopkins, eds (1981), Corpus of Early Arabic Sources for West African History, Cambridge, UK: Cambridge University Press. 2000 edition.
  • Lintz, Yannick; Déléry, Claire; Tuil Leonetti, Bulle, ur. (2014). Maroc médiéval: Un empire de l'Afrique à l'Espagne (v francoščini). Paris: Louvre éditions. ISBN 978-2350314907.
  • Messier, Ronald A. (2010). The Almoravids and the Meanings of Jihad. Praeger/ABC-CLIO. str. 118. ISBN 978-0-313-38590-2.
  • Mones, H. (1992) [1988]. »The conquest of North Africa and Berber resistance«. V Elfasi, M. (ur.). General History of Africa, Africa from the Seventh to the Eleventh Century. UNESCO. str. 224–246.
  • Moraes Farias, P. F. de (1967), "The Almoravids: Some Questions Concerning the Character of the Movement", Bulletin de l’IFAN, series B, 29:3–4, pp. 794–878.
  • Naylor, Phillip C. (2009). North Africa: A History from Antiquity to the Present. University of Texas Press. ISBN 978-0-292-71922-4.
  • Park, Thomas K.; Boum, Aomar (2006). »Marrakech«. Historical Dictionary of Morocco (2nd izd.). Scarecrow Press. ISBN 978-0-8108-6511-2. Arhivirano iz spletišča dne 1. avgusta 2020. Pridobljeno 25. avgusta 2020.
  • Salmon, Xavier (2018). Maroc Almoravide et Almohade: Architecture et décors au temps des conquérants, 1055–1269. Paris: LienArt.
  • Wilbaux, Quentin (2001). La médina de Marrakech: Formation des espaces urbains d'une ancienne capitale du Maroc. Paris: L'Harmattan. ISBN 2747523888.


Almiravidi
Predhodnik: 
različne berberske dinastije in taife		 Vladajoča dinastija v Maroku in Al Andaluzu
ca. 1050 – 1147		 Naslednik: 
Almohadi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Almoravidi&oldid=6561514«