Kanarski otoki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Lega otokov
Pico Teide

Kanarski otoki so špansko otočje vulkanskega izvora, ki je sestavljeno iz sedmih večjih otokov, to so: Tenerife, Gran Canaria, Lanzarote, El Hierro, La Palma, La Gomera in Fuerteventura, in pa iz šestih zelo majhnih otokov. Kanarski otoki imajo skupaj okoli 2.100.000 prebivalcev, skupna površina vseh otokov je 7.493 km2, uradni jezik pa je španščina.

Geografija in lega[uredi | uredi kodo]

Kanarski otoki so skupina otokov, ki pripadajo Kraljevini Španiji in so ena izmed 17 avtonomnih pokrajin Španije. Kanarski otoki spadajo pod naravno geografsko regijo, imenovano Makaronezija (kar pomeni »Blagoslovljeni otoki«) skupaj z Azori, Madeiro in Zelenortskimi otoki.[1]

Kanarski otoki se delijo na dve provinci: prva je Santa Cruz de Tenerife, pod katero spadajo otoki Tenerife, El Hierro, La Gomera in La Palma, druga provinca pa se imenuje Las Palmas, pod njo pa spadajo ostali otoki, in sicer Gran Canaria, Lanzarote in Fuerteventura.

Lega[uredi | uredi kodo]

Kanarski otoki se nahajajo v Atlantskem oceanu, na severu Afrike, zelo blizu obale Maroka. Ležijo med 96 km in 304 km stran od obale Afrike, medtem ko so od južne obale Španije oddaljeni kar 1.120 km.[1] Od španske celine so kot avtonomna pokrajina te države najbolj oddaljeni. Vseeno pa zaradi zgodovinskih razlogov pripadajo Španiji.

Otoki[uredi | uredi kodo]

Največji otok je Tenerife, z 2.057 km2 površine in s 600.000 prebivalci. Na Tenerifih se nahaja tudi največji vrh Teide, ki je visok 3.718 metrov in je hkrati tudi najvišji vrh Španije.

Tretji največji otok je Gran Canaria, ki je po površini podoben otoku Fuerteventura, vendar pa na njem biva 700.000 prebivalcev, zaradi tega je Gran Canaria otok z največ prebivalci in z najbolj gosto poselitvijo.

Najmanjši otok pa je El Hierro, z 277 km2 površine in s populacijo samo 7.400 prebivalcev.

Površine in število prebivalcev Kanarskih otokov, za vsak otok posebej, od največja do najmanjšega:

OTOK POVRŠINA PREBIVALSTVO
Tenerife 2.057 km2 600.000
Fuerteventura 1.731 km2 30.000
Gran Canaria 1.532 km2 700.000
Lanzarote 795 km2 54.000
La Palma 728 km2 80.000
La Gomera 378 km2 20.000
El Hierro 277 km2 7.400
Zemljevid Kanarskih otokov

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Gvanči[uredi | uredi kodo]

Gvanči (šp. los guanches) so bila staroselska ljudstva, ki so pred prihodom španskih konkvistadorjev živela na Kanarskih otokih.[2] Sprva je izraz »guanche« pomenil prebivalec otoka Tenerife, vendar se je izraz sčasoma začel uporabljati kar za prebivalce vseh Kanarskih otokov. Gvanči naj bi prišli iz severa Afrike okoli 1. ali 2. stoletja pr. n. št. Do 15.stoletja ni skoraj nobenih zapisov o njih, vse dokler niso na Kanarske otoke prišli španski konkvistadorji. Ko so prišli Španci na to ozemlje, so skregali Gvanče med sabo in zanetili vojno med njimi, kar je vodilo do razpada njihove družbe in civilizacije. Kasneje so nekatere zasužnjili, nekatere pa popolnoma izolirali iz nove španske družbe. V roku par desetletij sta izginili dve tretjini vseh Gvančev, v enem stoletju pa je celotno pleme izumrlo.[1] Danes morda obstaja le še kakšen potomec Gvančev, ki so se takrat pomešali s Španci.[2]

Španska konkvista[uredi | uredi kodo]

Leta 1402 se je začelo špansko osvajanje Kanarskih otokov. Prva, ki sta šla tja z namenom, da bi našla Zlato reko (»Rio de Oro«) sta bila Jean de Béthencourt in Gadifer de la Salle.[3] Sprva sta želela osvojiti otoka Tenerife in Gran Canaria, vendar jima ni uspelo, namesto tega sta osvojila otok Lanzarote in s tem se je začela kolonizacija. Med leti 1404 in 1406 Béthencourt v roku enega leta zavzame tudi otok Fuerteventura, enako se zgodi z otokom El Hierro. Na težave pa naleti na otokih Gran Canaria, La Gomera in La Palma, kjer se prebivalci otokov uprejo in se ne pustijo zavzeti. Béthencourt se vrne nazaj v Francijo. Leta 1478 kralj in kraljica Ferdinand in Izabela iz Kastilje naročita ponovno konkvisto Kanarskih otokov. Juan Rejón vodi nadaljnje osvajanje Kanarskih otokov. Tako se nadaljuje osvojitev otokov, po petih letih bojev pade Gran Canaria, potem sledijo še preostali otoki.[1] Kot zadnji je bil osvojen otok Tenerife, osvojil ga je Alonso Fernández de Lugo med letoma 1494 in 1496, zelo kmalu po Odkritju Amerike.[2] Po tem, ko so Španci zavzeli vse Kanarske otoke, so pričeli z asimiliranjem ali odstranitvijo prvotnega prebivalstva, avtohtonih plemen, kot so bili Gvanči in druga plemena; ali so jih ubili, ali so jih zasužnjili ali pa jih izrinili iz družbe.

Ekonomska povezava z Ameriko[uredi | uredi kodo]

Španska konkvista Kanarskih otokov je imela pomembno strateško vlogo za Španijo, saj so preko Kanarskih otokov razvili zelo pomembne trgovske poti do Latinske Amerike, ozemlja, ki je bil takrat tudi pod špansko oblastjo.[4]

Krona je urejala trgovanje z Ameriko in sprva je določila, da je edino pristanišče, iz katerega lahko odplujejo ladje s tovorom v Ameriko in obratno, Seviljsko pristanišče. Kasneje pa je to dovolila tudi pristaniščem Kanarskih otokov, saj so ugotovili, da bi bila lahko to zelo dobra trgovska povezava med Španijo in Latinsko Ameriko. Španski kroni je bilo poleg tega v interesu ponuditi privilegije kanarski družbi, saj so želeli ohraniti otoke zaradi dobre strateške pozicije. Iz Kanarskih otokov so v Ameriko začeli prevažati sladkorni trs, potem med drugim tudi kakav, tobak, indigo, in kasneje dragocene kovine. Rastline, ki so jih iz Španije prinesli v Ameriko, so tam tudi posadili, naredili so velike nasade in tja poslali kanarčane, da so obdelovali zemljo in poskrbeli za razširitev teh rastlin v Novem svetu.[4]

Z režimom monopola za nekatera španska in latinskoameriška pristanišča, so druga pristanišča na tak način izrinili in jim prepovedali nadaljnje trgovanje med Španijo in Ameriko. Zaradi tega ukrepa je začelo prihajati do trgovanja z nelegalnim tovorom in vse skupaj je vodilo v to, da se je na koncu 18. stoletja kanarsko-ameriško trgovanje spremenilo večinoma le še v trgovanje s potniki, ki so jih nelegalno vozili iz enega kontinenta na drugega.[4]

Čas vladanja Francisca Franca[uredi | uredi kodo]

Med leti 1936 in 1939 je bila v Španiji državljanska vojna. Po španski državljanski vojni so se razmere na otokih močno poslabšale, nastala je gospodarska kriza in s tem revščina, zato se je veliko ljudi začelo izseljevati iz Kanarskih otokov, veliko jih je emigriralo v Latinsko Ameriko. Okoli leta 1950 je bila situacija tako neznosna, da je okoli 16.000 ljudi ilegalno zapustilo državo, največ jih je odšlo v Venezuelo, vendar pa jih je veliko na poti v Ameriko tudi umrlo.[3]

Migracije[uredi | uredi kodo]

Kanarski otoki kot privlačna destinacija[uredi | uredi kodo]

Kanarski otoki so bili večkrat v zgodovini točka migracij, tako emigracij kot tudi imigracij. Zaradi dobre geografske pozicije privlačijo predvsem Afričane, ki tja pridejo zaradi službe in boljšega življenja, in pa Evropejce, ki pridejo tja predvsem v starejših letih zaradi boljšega podnebja in sproščenega načina življenja. Zaradi jezika in podobnega kulturnega okolja, pa Kanarski otoki privabijo tudi veliko Latinomeričanov, ki prav tako iščejo boljše življenje, kot ga imajo v svoji državi, saj zaradi številnih diktatur, revščine, kriminala in podobnega bežijo iz Latinske Amerike in najdejo novo življenje prav na Kanarskih otokih, s katerimi so povezani zaradi različnih zgodovinsko političnih razlogov.[5]

Emigracija v Latinsko Ameriko[uredi | uredi kodo]

Izstopata dva emigrantska vala, ko so se prebivalci Kanarski otokov izseljevali v Latinsko Ameriko. Prvič se je to zgodilo v 16. stoletju, ko je Španija pridobivala trgovske povezave z Ameriko in so tja pošiljali kanarske družine, da so obdelovale zemljo in delale za njih. Španci so po osvojitvi Amerike in po osvojitvi Kanarskih otokov vzpostavili pomembno trgovsko povezavo, med pristanišči španskih kolonij v Ameriki in med novo pridobljenim ozemljem, Kanarskimi otoki. Tja so z ladjami začeli prevažati rastline, kot so sladkorni trs, kakav in druge, v Novem svetu pa jih je bilo treba tudi posaditi in poskrbeti za ekspanzijo. Sprva so začeli kanarske družine pošiljati v Santo Domingo, da so tam ustvarili nasade sladkornega trsa, kar je bila takrat tudi zelo pomembna gospodarska industrija za Špance. Postopoma so tja začeli pošiljati več otočanov, saj so potrebovali več delovne sile. Ljudje so tja odhajali, saj je bila na Kanarskih otokih revščina in v iskanju boljše prihodnosti so sprejeli dela na novem kontinentu. Kasneje so se začeli prebivalci Kanarskih otokov preseljevati tudi v bolj južne dele Latinske Amerike, prav kanarske družine so bile te, ki so veliko prispevale k nastanku urugvajskega glavnega mesta Montevideo. Španske krona je v tem času začela pošiljati otočane tudi v Venezuelo in Portoriko, tudi na Kubo so se izseljevali in tam ustvarili velike nasade sladkornega trsa in tobaka. V 17.stoletju pa postane pomembna kanarska imigracija v Venezuelo, kjer začnejo gojiti nasade kakava. Preseljevali pa so se tudi na območje, kjer so danes Združene države Amerike, predvsem na jug, v Louisiano, na Florido in v Teksas. Imigracije v Ameriko so se nadaljevale vso zgodovino, vendar v manjših številkah. Velikokrat se reče, da so Kanarski otoki kot neka »predsoba« Latinske Amerike.[4]

Drugi večji emigracijski val pa se je zgodil po španski državljanski vojni, ko so ljudje zaradi slabih življenjskih pogojev in revščine odhajali ven iz države. Veliko jih je odšlo v Venezuelo, saj imata le ta latinskoameriška država in Kanarski otoki veliko skupnih kulturnih in geografskih elementov, ki ju povezujeta.[4]

Imigracija iz Latinske Amerike na Kanarske otoke[uredi | uredi kodo]

Kasneje so se migracije nadaljevale, med leti 1997 in 2006 je tudi prišlo do številnih imigracij na Kanarske otoke, veliko imigrantov je prišlo iz Latinske Amerike. Države, iz katerih je največ imigrantov so Venezuela, Argentina, Kuba, Urugvaj, Kolumbija, Ekvador in Brazilija. Od leta 1970 naprej se je priliv imigrantov sploh povečal, prišlo je okoli 55.000 ljudi iz različnih koncev sveta. Od 20.stoletja naprej in vse do danes še naprej prihajajo imigranti iz Latinske Amerike in tudi iz drugih kontinentov, kot sta Evropa in Afrika, saj so Kanarski otoki najbolj turistična avtonomna pokrajina Španije. Zaradi turizma se obenem odpirajo tudi nova delovna mesta, ki so sicer slabše plačana, vendar pa vseeno privabljajo ljudi iz slabših geografskih območij, ki pridejo na Kanarske otoke v iskanju boljše prihodnosti.[5] Iz Latinske Amerike pa se vračajo tudi potomci tistih kanarčanov, ki so kdaj prej emigrirali v države Latinske Amerike.

Imigracija iz Afrike na Kanarske otoke[uredi | uredi kodo]

V iskanju boljšega življenja pa prihaja veliko imigrantov tudi iz afriške celine, ki je zelo blizu Kanarskih otokov, tako veliko Afričanov preko morja pripotuje na špansko otočje in si tam ustvarijo boljše življenje.

Za Kanarske otoke je znano, da so kot »most« med tremi celinami. Med Evropo, Ameriko in Afriko, ravno zaradi številnih migracij, trgovskih povezav, geografske lege, zaradi same zgodovine in posledično zaradi nekaterih kulturnih značilnosti.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Murphy, Paul (1998). Canary Islands. Hampshire: AA Publishing. 
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 Hopkins, Adam, Macphedran, Gabrielle (1997). Kanarski otoki. Trento: DZS. 
  3. ^ 3,0 3,1 Andrews, Sarah, Quintero, Josephine (2007). Canary Islands. Lonely Planet Publications Pty Ltd. 
  4. ^ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 de Paz, Manuel. "Canarias y América. Aspectos de una vinculación histórica". http://www.red-redial.net/doc_adj/anuario/65-canarias-america.pdf.  Zunanja povezava v |website= (pomoč);
  5. ^ 5,0 5,1 Rodriguez B., Vanessa. "La inmigración en Tenerife". https://dialnet.unirioja.es/descarga/articulo/3211763.pdf.  Zunanja povezava v |website= (pomoč);