Španščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Španščina
español
castellano
Izgovorjava espaˈɲol, kasteˈʎano
Področje Španija, Latinska Amerika (glej spodaj)
Št. maternih govorcev
407 milijonov  (2010)[1][2]
60 milijonov kot drugi jezik (ni datuma)[2]
Zgodnejše oblike
stara španščina
  • Španščina
Pisava latinica (španska abeceda)
španska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik



Regulator Real Academia Española in 21 drugih državnih akademij španskega jezika
Jezikovne kode
ISO 639-1 es
ISO 639-2 spa
ISO 639-3 spa
Glottolog stan1288[3]
Linguasphere 51-AAA-b
{{{mapalt}}}
  Države kjer je španščina uradni jezik.
  Države in zvezne države ZDA brez uradnega statusa, ampak španščino govori 25% ali več prebivalstva.
  Države in zvezne države ZDA brez uradnega statusa, ampak španščino govori 10–20% prebivalstva.
  Države in zvezne države ZDA brez uradnega statusa, ampak španščino govori 5–9.9% prebivalstva.
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Španščina, imenovana tudi kastiljščina, je iberoromanski jezik, po številu govorcev pa drugi najbolj razširjeni jezik na svetu (po angleščini). Kot prvi jezik ga govori okoli 440 milijonov ljudi, kar ga uvršča na drugo mesto (po kitajščini), obvlada pa ga 490 milijonov govorcev (po ocenah iz leta 2009). Večina govorcev španščine živi v Ameriki.

Španci svojemu jeziku rečejo španščina (špansko español), kadar ga primerjajo z drugimi nacionalnimi jeziki (npr. francoskim ali angleškim), a ga imenujejo kastiljščina (castellano), kadar govorijo o regionalnih jezikih Španije (kot so tudi galicijščina, baskovščina in katalonščina). V večini špansko govorečega sveta mu pravijo castellano, čeprav je español v nekaterih področjih tudi pogost izraz.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Španščina se je razvila iz vulgarne latinščine pod vplivom baskovščine in arabščine na severu Iberskega polotoka (podobno kot drugi iberoromanski jeziki).

Med rekonkvisto se je to severno narečje razširilo tudi na jug.

Med špansko kolonizacijo se je v 16. stoletju jezik razširil v obe Ameriki, Mikronezijo, Guam, Marianske otoke, Palau in Filipine.

V 20. stoletju so španščino uvedli tudi v Ekvatorialni Gvineji in Zahodni Sahari.

Geografska porazdelitev[uredi | uredi kodo]

Abecedni vrstni red Število govorcev (materni jezik)
  1. Andora (40.000)
  2. Argentina (41.248.000)
  3. Avstralija (150.000)
  4. Belize (130.000)
  5. Bolivija (7.010.000)
  6. Brazilija (19.700.000)
  7. Kanada (272.000)
  8. Čile (15.795.000)
  9. Ljudska republika Kitajska (250.000)
  10. Kolumbija (45.600.000)
  11. Kostarika (4.220.000)
  12. Kuba (11.285.000)
  13. Dominikanska republika (8.850.000)
  14. Ekvador (10.946.000)
  15. Salvador (6.859.000)
  16. Ekvatorialna Gvineja (447.000)
  17. Finska (17.200)
  18. Francija (2.100.000)
  19. Nemčija (410.000)
  20. Gvatemala (8.163.000)
  21. Gvajana (198.000)
  22. Haiti (1.650.000)
  23. Honduras (7.267.000)
  24. Izrael (160.000)
  25. Italija (455.000)
  26. Japonska (500.000)
  27. Libanon (2.300)
  28. Mehika (106.255.000)
  29. Maroko (86.000)
  30. Nikaragva (5.503.000)
  31. Panama (3.108.000)
  32. Paragvaj (4.737.000)
  33. Peru (26.152.265)
  34. Filipini (2.900.000)
  35. Puerto Rico (4.017.000)
  36. Romunija (7.000)
  37. Rusija (1.200.000)
  38. Španija (46.100.000)
  39. Južna Koreja (90.000)
  40. Švedska (39.700)
  41. Turčija (29.500)
  42. ZDA (41.000.000)
  43. Združeno kraljestvo (900.000)
  44. Urugvaj (3.442.000)
  45. Venezuela (26.021.000)
  46. Zahodna Sahara (341.000)
  1. Mehika (106.255.000)
  2. Kolumbija (45.600.000)
  3. Španija (46.100.000)
  4. Argentina (41.248.000)
  5. ZDA (41.000.000)
  6. Peru (26.152.265)
  7. Venezuela (26.021.000)
  8. Brazilija (19.700.000)
  9. Čile (15.795.000)
  10. Kuba (11.285.000)
  11. Ekvador (10.946.000)
  12. Dominikanska republika (8.850.000)
  13. Gvatemala (8.163.000)
  14. Honduras (7.267.000)
  15. Bolivija (7.010.000)
  16. Salvador (6.859.000)
  17. Nikaragva (5.503.000)
  18. Paragvaj (4.737.000)
  19. Kostarika (4.220.000)
  20. Portoriko (4.017.000)
  21. Urugvaj (3.442.000)
  22. Panama (3.108.000)
  23. Filipini (2.900.000)
  24. Francija (2.100.000)
  25. Haiti (1.650.000)
  26. Rusija (1.200.000)
  27. Združeno kraljestvo (900.000)
  28. Japonska (500.000)
  29. Italija (455.000)
  30. Ekvatorialna Gvineja (447.000)
  31. Nemčija (410.000)
  32. Zahodna Sahara (341.000)
  33. Kanada (272.000)
  34. Ljudska republika Kitajska (250.000)
  35. Gvajana (198,000)
  36. Izrael (160.000)
  37. Avstralija (150.000)
  38. Belize (130.000)
  39. Južna Koreja (90.000)
  40. Maroko (86.000)
  41. Andora (40.000)
  42. Švedska (39.700)
  43. Turčija (29.500)
  44. Finska (17.200)
  45. Romunija (7.000)
  46. Libanon (2.300)
Težko je določiti natančno število govorcev, ker vsi ne živijo v državah, kjer je španščina uradni jezik.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2010" The World's 100 Largest Languages in 2010: www.ne.se (The World's 12 Largest Languages in 2010 as a native language)
  2. ^ 2,0 2,1 ethnologue.com (17th ed.) (40 milijonov kot prvi jezik, 466 milijonov kot prvi in drugi jezik)
  3. ^ Nordhoff, Sebastian; Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2013). "Standard Spanish". Glottolog. Leipzig: Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Slovar španskih glagolov v en.- [1]