Venezuela

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
República Bolivariana de Venezuela
Zastava Venezuele Grb Venezuele
Nacionalno geslo: -
Umestitev Venezuele v Južni Ameriki
Uradni jezik španščina
Glavno mesto Caracas
Predsednik Nicolás Maduro
Površina
 - Skupno
 - % voda
32. na svetu
912.050 km²
0,3 %
Prebivalstvo
 - Skupno (2002)
 - Gostota
43. na svetu
24.287.670
27/km²
Neodvisnost
 - Razglašena
 - Priznana
od Španije
5. julij 1811
1821
Valuta venezuelski bolivar
Časovni pas UTC-4:30
Državna himna Gloria al bravo pueblo
Vrhnja internetna domena .VE
Nacionalna klicna koda 58

Bolivarska republika Venezuela(República Bolivariana de Venezuela) ali na kratko Venezuela je obmorska država na severu Južne Amerike, ki je svoje ime dobila po Benetkah (Venezuela špansko pomeni male Benetke). Venezuela na severu meji na Karibsko morje in Atlantski ocean, na vzhodu na Gvajano, na jugu na Brazilijo, ter na zahodu na Kolumbijo. Ob venezuelski obali v Malih Antilih najdemo tudi karibske države Aruba, Nizozemski Antili in Trinidad in Tobago.

Venezuela danes[uredi | uredi kodo]

Venezuela je federativna republika, razdeljena na 20 držav (estados), dve zvezni ozemlji in zvezno okrožje. Državni poglavar je predsednik, ki je hkrati vodja izvršilne oblasti. Zakonodajna skupščina (kongres) ima dva doma: senat (iz vsake države najmanj dva člana) in poslansko zbornico. Predsednika države, senatorje in poslance izvolijo za pet let na splošnih volitvah, volijo lahko vsi več kot 18 let stari državljani. Ustava iz leta 1961 jamči dvajsetim zveznim državam politično samostojnost. Vsaka zvezna država ima svoje zakonodajno telo, to pa vodi guverner. Državne guvernerje imenuje predsednik federacije, kar omogoča precejšen vpliv osrednjih oblasti. Zvezna vlada neposredno upravlja redko naseljena ozemlja v Amazoniji in v delti Amacuro (izliv Orinoca) ter 72 otokov v Karibskem morju, pa tudi zvezno okrožje Caracas.

Politična trdnost[uredi | uredi kodo]

Po koncu vojaške strahovlade Marcosa Péreza Jiméneza leta 1958 je Venezuela razvila precejšno mero demokracije in notranje trdnosti, zlasti v primerjavi z večino drugih južnoameriških držav, kjer se vrstijo državljanske vojne in vojaški udari, družbeni nemiri in neusmiljeno zatiranje. Venezuela sicer že dolgo brez uspeha zahteva večji del ozemlja sosedne Gvajane (Britanska Gvajana), vendar v zadnjih letih tega spora ne zaostruje; zmeraj celo poskuša posredovati za mirno razrešitev v drugih latinskoameriških sporih.

Po letu 1958 so predsedniki Venezuele prihajali iz dveh največjih političnih strank, iz zmerno socialističnih Demokratične akcije (AD) ali iz socialnokrščanske stranke COPEI. Njuna politična prizadevanja se v bistvenih in značilnih točkah le malo razlikujejo. Obe sta protikomunistični; dejavnost levičarske gverile, ki je vznemirjala Venezuelo v šestdesetih letih, pa se je močno zmanjšala po letu 1969, ko je bila uradno dovoljena tudi venezuelska komunistična stranka. V začetku leta 1989 so se znižale svetovne cene nafte, kar je v Venezueli sprožilo hude gospodarske težave in družbene nemire.

Od dvajsetih let je gospodarska blaginja v Venezueli odvisna skoraj izključno od pridobivanja nafte; ta dejavnost še zdaj daje kakih 80 odstotkov vseh venezuelskih izvoznih zaslužkov. Leta 1976 je bila pod vlado Carlosa Andrésa Péreza (vladal je v letih 1974-1979, ponovno izvoljen leta 1989) iz Demokratične akcije (AD) podržavljena vsa naftna industrija. Po nihanju cen nafte v osemdesetih letih si je vlada prizadevala razširiti temelje venezuelskega gospodarstva, zlasti z razvijanjem petrokemične industrije in proizvodnje aluminija in jekla.

Družbene neenakosti[uredi | uredi kodo]

Venezuelska socialna politika je v primerjavi z ravnanji v nekaterih drugih latinskoameriških državah liberalna in napredna. Vsi otroci od sedmega do trinajstega leta morajo obvezno obiskovati osnovno šolo in možnosti za brezplačno šolanje ima mladina prav do univerzitetne ravni. Okoli 85 odstotkov vseh odraslih Venezuelcev bere in piše. V zadnjih letih so oblasti zasnovale, finansirale in izvedle vrsto obsežnih zdravstvenih načrtov in velikih javnih del. Zdaj je po državi razpredena mreža sodobnih avtomobilskih cest, ki povezujejo najpomembnejša središča.

Belih, nemešanih prebivalcev je okoli 20 odstotkov. Kdaj pa kdaj se pripadniki te skupine sicer štejejo za nekakšno "zgornjo plast", vendar pa v Venezueli ni nikakršnih uradnih ali zakonskih omejitev na podlagi razredne ali rasne pripadnosti.

Veliko preseljevanje ljudi s podeželja v mesta, ki se je začelo v štiridesetih letih, je kljub vsemu naftnemu bogastvu ustvarilo revno mestno spodnjo plast, ki živi v bedi, v prenatrpanih obmestnih barakarskih naseljih. Prestolnica Caracas s primestji ima okoli 3 milijone prebivalcev, od teh jih tretina živi v kolibarskih naseljih (barrios). Težave s prebivalci teh naselij so še hujše zaradi velikega naravnega prirastka, saj je več kot 40 odstotkov prebivalcev mlajša od 15 let. Vladna naprezanja za premagovanje socialne neenakosti in dviganje življenjske ravni imajo že nekaj otipljivih uspehov, kar dokazuje tudi naval skrivnih priseljencev iz bolj revnih sosednih držav, zlasti iz Kolumbije.

Pokrajine in gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Venezuela je celinska država, vendar pa spada k njej še več kot 70 lepih maloantilskih otočkov v jugovzhodnem delu Karibskega morja. Največja med njimi sta Margerita in Tortuga; vsi otočki skupaj pomenijo okrog 10 odstotkov vsega venezuelskega ozemlja. Skoraj vsa venezuelska obala - od Venezuelskega do Perzijskega zaliva - leži ob Karibskem morju, le na skrajnem vzhodu se majhen del odpira na Atlantik. Tik pred zahodno venezuelsko obalo so Nizozemski Antili, pred vzhodno pa je Karibska otoška država Trinidad in Tobago.

Ravnine in višavja[uredi | uredi kodo]

Celinski del Venezuele ima zelo različne značilnosti in ga lahko razdelimo na več delov. Na skrajnem severozahodu je Maracaibska kotlina. V njej so bogata nahajališča nafte. Razprostira se okrog Marcaibskega jezera, ki meri 13.512 kvadratnih kilometrov in je največje jezero v Južni Ameriki. Jugozahodno od te kotline je Zahodno ali Andsko višavje; njegov skrajni vzhodni del je gorovje Méridska Kordiljera, v kateri se dviga Pico Bolívar (5002 m), najvišji venezuelski vrh. Vzhodni podaljšek Andov se razteza še po severni Venezueli. Vključuje tudi vzporedni gorski verigi ob obali, t.i. venezuelsko Osrednje višavje, v katerem so rodovitne doline. To ozemlje je najgosteje naseljeno območje v Venezueli. Prestolnica Caracas je tik ob obali, v njegovi bližini se Andsko višavje spušča v Karibsko morje, kjer se nadaljuje v loku Karibskega otočja.

Južno od Andskega višavja se raztezajo velike ravnine osrednje Venezeuele, širne travnate planjave, ki jih prekinjajo posamezni pasovi gozdov. To ozemlje imenujejo Ilanos, na njem so razvili živinorejo in poljedelstvo. Na jugu meji na kotlino ob reki Orinoco. Porečje te velike reke in njenih pritokov zajema večji del Venezuele. Orinoco izvira na vzhodnem robu visoke planote, ki je del Gvajanskega višavja; to sega v Venezuelo z raznimi gorskimi hrbti in planoto La Gran Sabana, kjer je najvišji vrh Auyán Tepui (2953 m). Orinoco se zliva v Atlantski ocean v mogočni delti. Od izvira do izliva meri skoraj 2100 kilometrov, velik del njegovega toka je ploven, kar je velikega gospodarskega pomena.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]