Pojdi na vsebino

Nicolás Maduro

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nicolás Maduro
Maduro leta 2016.
Maduro leta 2016.
46. predsednik Venezuele
Na položaju
5. marec 2013 – 3. januar 2026
PredhodnikHugo Chávez
NaslednikDelcy Rodríguez (začasna)
Generalni sekretar gibanja neuvrščenih
Na položaju
17. september 2016 – 3. januar 2026
PredhodnikHasan Rohani
Začasni predsednik Zveze južnoameriških držav
Na položaju
23. april 2016 – 21. april 2017
PredhodnikTabaré Vázquez
NaslednikMauricio Macri
Osebni podatki
Rojstvo23. november 1962({{padleft:1962|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[1][2][3] (63 let)
Caracas[3]
Politična strankaZdružena socialistična stranka Venezuele (2007–danes)
Gibanje za peto republiko (pred 2007)
ZakonciAdriana Guerra Angulo (ločena)
​
(por. 2013)​
OtrociNicolás Maduro Guerra
BivališčePalača Miraflores
Poklicdiplomat, politik, sindikalist, voznik avtobusa, član parlamenta, zunanji minister
Podpis[4]

Nicolás Maduro Moros, venezuelski politik, * 23. november 1962, Caracas, Venezuela.

Od leta 2013 in 2026 je 46. predsednik Venezuele, pred tem, med leti 2006 in 2013 je bil zunanji minister ter od 2012 do 2013 podpredsednik v vladi Huga Cháveza.

Sprva kot voznik avtobusa in sindikalist se je Nicolas Maduro hitro začel zanimati za politiko. Bil je del ožjega kroga sodelavcev voditelja Huga Cháveza in nazadnje nejgov podpredsednik. Po Chavezovi smrti je Maduro postal predsednik Venezuele. Njegov mandat je zaznamovan z globoko politično, gospodarsko in družbeno krizo v Venezueli, prav tako z očitki diktatorskega vodenja.[5] Po prevzemu oblasti leta 2013 je nadaljeval politiko svojega predhodnika, vendar brez njegove karizme in z bistveno težjimi razmerami. Državo so prizadeli padec cen nafte, hiperinflacija, pomanjkanje osnovnih dobrin ter množično izseljevanje prebivalstva. Madurovo vladanje spremljajo obtožbe o avtoritarnosti, omejevanju svobode medijev, oslabitvi demokratičnih institucij in spornih volilnih procesih.[6][7]

Opozicija in del mednarodne skupnosti njegove legitimnosti ne priznavata, podpirajo pa ga zavezniki, med njimi Kuba, Rusija in Kitajska. Madurova vlada je pogosto uporabljala represivne ukrepe proti protestnikom in političnim nasprotnikom. Hkrati Maduro poudarja odpor proti ameriškemu vplivu in sankcijam, ki jih krivi za poglabljanje krize. Podporniki ga vidijo kot branilca suverenosti in socialnih programov, kritiki pa kot odgovornega za institucionalni razkroj in slabe humanitarne razmere.

3. januarja 2026 ga je ameriška vojska zajela v Caracasu in ga odpeljala na sojenje v Združene države Amerike, kjer ga sumijo dejanj, povezanih s preprodajo droge in terorizmom.[8]

Mladost

[uredi | uredi kodo]

Nicolás Maduro Moros se je rodil 23. novembra 1962 v Caracasu v delavski družini. Njegov oče Nicolás Maduro García je bil pomemben sindikalni voditelj. Njegova mati Teresa de Jesús Moros se je rodila v Cúcuti, kolumbijskem mestu na meji z Venezuelo. Maduro je odraščal na ulici Calle 14 v Los Jardines, El Valle, delavski soseski na zahodnem obrobju Caracasa. V družini je bil edini sin, ob njem so odraščale še sestre María Teresa, Josefina in Anita. Okolje Madurovega odraščanja so zaznamovale socialne razlike in politične napetosti.

Izobraževal v javnem srednješolskem sistemu v Caracasu, kjer je obiskoval licej José Ávalos.[9] Po končani srednji šoli ni nadaljeval univerzitetnega študija. Njegovo nadaljnje znanje in politične izkušnje so se oblikovale predvsem skozi delo, sindikalno dejavnost in politično udejstvovanje.

Že v mladosti se je zanimal za politiko in družbena gibanja, zlasti za levičarske ideje. Po končanem šolanju je delal kot voznik avtobusa v caracaškem metroju. V tem obdobju se je aktivno vključil v sindikalno gibanje in postal znan kot sindikalni organizator.

Politična kariera

[uredi | uredi kodo]
Srečanje MBR-200 leta 1997, Maduro na levi

Skozi sindikalno delo je razvil retorične in organizacijske sposobnosti ter navezal politične stike. V mladih letih se je približal bolivarskemu gibanju, ki je kasneje oblikovalo politično pot Huga Cháveza. Maduro je v tem času utrdil svojo ideološko usmeritev proti imperializmu in socialni neenakosti.

Leta 2000 je bil izvoljen v državni zbor. Imenovan je bil na številne položaje v venezuelski vladi pod Chavezom, kjer je bil leta 2006 zunanji minister. V tem času je bil opisan kot »najbolj sposoben administrator in politik v Chavezovem notranjem krogu«.[10]

Prisega na mesto predsednika leta 2013

Po Chávezovi smrti 5. marca 2013 je Maduro prevzel pristojnosti in odgovornosti predsednika. Na posebnih predsedniških volitvah 14. aprila 2013 je Maduro dobil 50,62 % glasov kot kandidat Združene socialistične stranke Venezuele. 19. aprila je tudi uradno postal predsednik. [11][12][13][14][15]

Predsednik Venezuele

[uredi | uredi kodo]

Njegovo predsedovanje je sovpadalo s padcem družbenogospodarskega statusa Venezuele, kjer so se povečali kriminal, inflacija, revščina in lakota; analitiki so pripisali nazadovanje Venezuele tako gospodarski politiki Cháveza kot Madura,[16][17][18][19] medtem ko je Maduro krivil špekulacije in gospodarsko vojno, ki so jo vodili njegovi politični nasprotniki.[20][21][22][23][24][25] Zaradi pomanjkanja v Venezueli in znižanja življenjskega standarda so se v letu 2014 začeli protesti, ki so prerasli v dnevne pohode po vsej državi, na katerih je umrlo 43 ljudi. Vse to je vodilo v padec Madurove priljubljenosti [26][27][28][29] Zaradi izgube priljubljenosti je na volitvah v državni zbor 2016 zmagala opozicija.

Maduro in ameriški državni sekretar John Kerry (2016)

Po vstopu v ustavno krizo, ko je vrhovno sodišče, zvesto Maduru, odvzelo mnoge pristojnosti Državnemu zboru, so leta 2017 izbruhnili večmesečni protesti, zaradi česar je Maduro pozval k spremembi ustave in povzročil najmanj 153 smrtnih žrtev. Na mednarodno kritiziranih volitvah 30. julija 2017, ki jih je Venezuelska opozicija bojkotirala, je bila izvoljena Ustavodajna skupščina Venezuele, večina njenih izvoljenih članov je podpirala Madura.[30][31] Ustanovna skupščina je nato zelo omejila moč državnega zbora in sama postala glavno politično telo v državi.[32] 20. maja 2018 je bil Maduro ponovno izvoljen kot predsednik na volitvah, ki jih veliko držav ni priznalo kot legitimne. Atlantski svet in Financial Times sta te volitve označila za farso.[33][34] Udeležba je bila najnižja v sodobni Venezueli, nekateri opozicijski voditelji pa niso smeli sodelovati.[35][36][37] Tako kot Chávez, je bil Maduro obtožen avtoritarnega vodstva,[38] pri čemer so ga osrednji mediji opisali kot diktatorja, zlasti po prekinitvi gibanja za odpoklic predsednika, ki je bilo usmerjeno proti njemu. [39][40][41] Po volitvah leta 2017 so ZDA sankcionirale Madura, tako da so zamrznili njegovo ameriško premoženje in mu prepovedali vstop v državo, z razlago, da je »diktator«.[42] Večina narodov v Ameriki in zahodnem svetu je prav tako zavrnila priznanje ustavodajne skupščine in veljavnost njegove ponovne izvolitve leta 2018, nekatere države pa so uvedle lastne sankcije proti njemu in njegovi upravi. [43][44][45] Zavezniki, kot so Kitajska, Kuba, Iran, Rusija in Turčija, so ponudili podporo in obsodili vmešavanje v notranje zadeve Venezuele.[46][47][48][49][50][51]

Maduro pri ruskem predsedniku Vladimirju Putinu, enem ključnem zaveznikov (2025)

Kljub pobudam za odstop s položaja predsednika, ko je njegov prvi mandat potekel 10. januarja 2019, je predsednika Madura ustoličil predsednik Vrhovnega sodišča Venezuele Maikel Moreno. To je povzročilo splošno obsojanje; nekaj minut po zaprisegi je Organizacija ameriških držav na posebni seji Stalnega sveta odobrila resolucijo, v kateri je bil Maduro razglašen za nelegitimnega predsednika Venezuele, in pozvala k izvedbi novih volitev.[52] Državni zbor je razglasil izredno stanje in nekateri narodi so umaknili svoja veleposlaništva iz Venezuele. Po njihovem prepričanju je njegova izvolitev nezakonita, zato naj bi Maduro s ponovnim prevzemom položaja spreminjal Venezuelo v nelegitimno de facto diktaturo.[53][54][55][56]

Maduro se je na volitvah 28. julija 2024 potegoval za svoj tretji mandat. Zaznamovale so jih popoln Maudurov nadzor nad oblastjo in represija opozicije.[57][58] Njegov glavni tekmec je bil Edmundo Gonzalez. Predvolilne ankete so napovedovale močno zmago Gonzaleza. Nacionalna volilna komisija, ki je pod nadzorom Madura, je razglasila zmago Madura z 51,20% glasov[59] ne da bi objavila celotne rezultate,[60] in Madura takoj proglasila za predsednika.[61] Opozicija je objavila izpiske iz večine volišč, ki so pokazali močno zmago Gonzaleza.[60] Večina svetovnih voditeljev ni priznala zmage Madura,[62][63] volitve pa so bile označene za ponarejene.[64][65] Po državi so izbruhnili masovni protesti v katerih je bilo ubitih več protestnikov, Maduro pa je zaprl nekatere opozicijske politike.

Administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa je 24. novembra 2025 Madura in njegove vladne zaveznike uradno označila za člane tuje teroristične skupine.[66] Združene države Amerike so začele tudi močno omejevati venezuelsko trgovanje z nafto po morju.

Ameriško zajetje

[uredi | uredi kodo]
Zajeti Maduro na ladji USS Iwo Jima

3. januarja 2026 so ameriške sile v nočni akciji nezakonito ugrabile Madura in njegovo ženo.[67][68] Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je izjavil, da je "globoko zaskrbljen, ker pravila mednarodnega prava niso bila spoštovana".[33][34] Prepeljali so ju v Metropolitanski priporni center v Brooklynu, kot začasna predsednica Venezuele pa je prisegla podpredsednica Delcy Rodríguez.[8]

Očitki

[uredi | uredi kodo]

Kršitve človekovih pravic

[uredi | uredi kodo]

Venezuelska organizacija za človekove pravice PROVEA je identificirala več kot 43.000 ljudi, katerih "pravica do osebne integritete" je bila kršena od začetka Madurovega mandata leta 2013, vključno z 1.652 ljudmi, ki so bili mučeni, 7.309 ljudmi, ki so bili podvrženi "krutemu, nečloveškemu in ponižujočemu" ravnanju ali kaznovanju, in najmanj 28 ljudmi, ki so bili ubiti v zaporih v državi.

Pravosodje

[uredi | uredi kodo]

Neodvisna mednarodna misija za ugotavljanje dejstev o Venezueli je 16. septembra 2021 objavila svoje drugo poročilo o razmerah v državi, v katerem je ugotovila, da je bila neodvisnost venezuelskega pravosodnega sistema pod Madurom globoko spodkopana do te mere, da je igral pomembno vlogo pri pomoči državni represiji in ohranjanju nekaznovanosti države za kršitve človekovih pravic. V dokumentu so bile opredeljene pogoste kršitve dolžnega postopka ter sodniki, ki so vzdrževali pridržanja ali obtožbe na podlagi manipuliranih ali izmišljenih dokazov, dokazov, pridobljenih z nezakonitimi sredstvi, in dokazov, pridobljenih s prisilo ali mučenjem; v nekaterih pregledanih primerih sodniki tudi niso zaščitili žrtev mučenja, temveč so jih vrnili v centre za pridržanje, kjer je so bili deležni mučenja. Poročilo je tudi ugotovilo, da so bili tožilci in sodniki na vseh ravneh priča ali so bili deležni zunanjega vmešavanja v odločanje in da je več poročalo o prejemanju navodil bodisi od sodne ali tožilske hierarhije bodisi od političnih uradnikov o tem, kako odločati o primerih.[69][70]

Svoboda medijev

[uredi | uredi kodo]

Med Madurovim prvim mandatom, med letoma 2013 in 2018, je bilo zaprtih 115 medijskih hiš, med njimi 41 časopisov, 65 radijskih postaj in 9 televizijskih programov.[7] V prvih sedmih mesecih leta 2019 je Venezuelski inštitut za tisk in družbo ugotovil vsaj 350 primerov kršitev svobode izražanja.[71]

Homofobija

[uredi | uredi kodo]

Kot zunanji minister je Maduro pred venezuelskimi predsedniškimi volitvami leta 2012 člane opozicije označil za "snobe" in "male pedre".[72] Med predsedniško kampanjo leto kasneje je napade proti gejem uporabil kot politično orožje, predstavnike opozicije pa je označil za "pedre". Leta 2017 je izrazil osebno podporo istospolnim porokam.[73]

Zasebno

[uredi | uredi kodo]

Maduro je bil vzgojen v katoliški veri. Leta 2012 je The New York Times poročal, da je bil privrženec indijskega hindujskega guruja Sathya Sai Babe in da ga je v Indiji obiskal že leta 2005. V intervjuju iz leta 2013 je Maduro izjavil, da so bili njegovi stari starši Judje sefardskega mavrskega porekla in da so se v Venezueli spreobrnili v katolicizem.[74]

Maduro je bil poročen dvakrat. Prvič z Adriano Guerra Angulo, s katero je imel edinega sina Nicolása Madura Guerra, znanega tudi pod vzdevkom "Nicolasito",[46][47] ki je bil imenovan na več visokih vladnih položajev, vodjo posebnega inšpektorskega telesa predsedstva, vodjo Nacionalne filmske šole in je poslanec v Narodni skupščini Venezuele.[75]

Maduro in žena Cilia leta 2019

15. julija 2013 se je poročil s Cilio Flores, odvetnico in političarko, ki je avgusta 2006 Madura zamenjala na mestu predsednika Državnega zbora, ko je ta odstopil in postal minister za zunanje zadeve, s čimer je postal prva ženska na položaju predsednice parlamenta.[76] V romantičnem razmerju sta bila od devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila Floresova odvetnica Huga Cháveza po poskusu državnega udara v Venezueli leta 1992. Poročila sta se nekaj mesecev po tem, ko je Maduro postal predsednik.[77] Čeprav nimata skupnih otrok, ima Maduro iz prvega zakona svoje žene z Walterjem Ramónom Gavidio tri pastorke: Walterja Jacoba, Yoswela in Yosserja.[78]

Maduro je ljubitelj glasbe Johna Lennona in njegovega političnega aktivizma za mir in proti vojni. Maduro je dejal, da ga je navdihovala glasba in kultura šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer je omenil Roberta Planta in Led Zeppelin.[79]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Brockhaus Enzyklopädie — F.A. Brockhaus, 1796.
  2. ↑ Munzinger Personen
  3. 1 2 Store norske leksikon — 1978. — ISSN 2464-1480
  4. ↑ http://www.cne.gob.ve/web/normativa_electoral/elecciones/2024/eleccion_presidencial/documentos/comunicado_acuerdo_de_reconocimiento_de_resultados.pdf
  5. ↑ Corrales, Javier; Penfold, Michael (2015). Dragon in the tropics: the legacy of Hugo Chavez. A Brookings Latin America initiative book (2nd edition izd.). Washington, D.C: Brookings Institution Press. ISBN 978-0-8157-2593-0. {{navedi knjigo}}: |edition= ima odvečno besedilo (pomoč)
  6. ↑ »Venezuela Muzzles Legislature, Moving Closer to One-Man Rule (Published 2017)« (v angleščini). 30. marec 2017. Pridobljeno 5. januarja 2026.
  7. 1 2 NTN24. »Durante el gobierno de Maduro se han cerrado 115 medios de comunicación, según el SNTP | NTN24.COM«. NTN24 (v španščini). Pridobljeno 5. januarja 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: številska imena: seznam avtorjev (povezava)
  8. 1 2 Slovenija, R. T. V., Prisegla bo nova predsednica Venezuele, ki je že napovedala sodelovanje z ZDA, pridobljeno 5. januarja 2026
  9. ↑ Agencies, News. »Profile: Nicolas Maduro«. Al Jazeera (v angleščini). Pridobljeno 5. januarja 2026. {{navedi splet}}: |first= ima generično ime (pomoč)
  10. ↑ de Córdoba, José; Vyas, Kejal (9. december 2012). »Venezuela's Future in Balance«. The Wall Street Journal. Pridobljeno 10. decembra 2012.
  11. ↑ "Nicolas Maduro prisegel kot novi venezuelski predsednik" . BBC News. 19. april 2013. Pridobljeno 19. aprila 2013.
  12. ↑ Diaz-Struck, Emilia; Forero, Juan (19. november 2013). »Venezuelan president Maduro given power to rule by decree«. The Washington Post. Pridobljeno 27. aprila 2015. Venezuela's legislature on Tuesday gave President Nicolás Maduro decree powers that he says are necessary for an "economic offensive" against the spiraling inflation and food shortages buffeting the country's economy ahead of important municipal elections.
  13. ↑ »Venezuela: President Maduro granted power to govern by decree«. BBC News. 16. marec 2015. Pridobljeno 27. aprila 2015.
  14. ↑ Brodzinsky, Sibylla (15. januar 2016). »Venezuela president declares economic emergency as inflation hits 141%«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 24. februarja 2016.
  15. ↑ Worely, Will (18. marec 2016). »Venezuela is going to shut down for a whole week because of an energy crisis«. The Independent. Pridobljeno 12. maja 2016.
  16. ↑ Osmary Hernandez, Mariano Castillo and Deborah Bloom (21. februar 2017). »Venezuelan food crisis reflected in skipped meals and weight loss«. CNN. Pridobljeno 28. maja 2017.
  17. ↑ Aslund, Anders (2. maj 2017). »Venezuela Is Heading for a Soviet-Style Collapse«. Pridobljeno 28. maja 2017.
  18. ↑ Zanatta, Loris (30. maj 2017). »Cuando el barco se hunde« [When the ship sinks]. La Nación (v španščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. maja 2017. Pridobljeno 28. maja 2017.
  19. ↑ Scharfenberg, Ewald (1. februar 2015). »Volver a ser pobre en Venezuela«. El Pais. Pridobljeno 3. februarja 2015.
  20. ↑ »Mr. Maduro in His Labyrinth«. The New York Times. 26. januar 2015. Pridobljeno 26. januarja 2015.
  21. ↑ »Venezuela's government seizes electronic goods shops«. 9. november 2013. Pridobljeno 19. februarja 2014.
  22. ↑ »Maduro anuncia que el martes arranca nueva "ofensiva económica"«. La Patilla. 22. april 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. aprila 2014. Pridobljeno 23. aprila 2014.
  23. ↑ »Maduro insiste con una nueva "ofensiva económica"«. La Nacion. 23. april 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. maja 2014. Pridobljeno 1. maja 2014.
  24. ↑ »Decree powers widen Venezuelan president's economic war«. CNN. 20. november 2013. Pridobljeno 21. februarja 2014.
  25. ↑ Yapur, Nicolle (24. april 2014). »Primera ofensiva económica trajo más inflación y escasez«. El Nacional. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. aprila 2014. Pridobljeno 25. aprila 2014.
  26. ↑ Washington, Richard (22. junij 2016). »'The Maduro approach' to Venezuelan crisis deemed unsustainable by analysts«. CNBC. Pridobljeno 23. junija 2016.
  27. ↑ Lopez, Linette. »Why Venezuela is a nightmare right now«. Business Insider. Pridobljeno 23. junija 2016.
  28. ↑ Faria, Javier (25. februar 2015). »Venezuelan teen dies after being shot at anti-Maduro protest«. Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2015. Pridobljeno 26. februarja 2015.
  29. ↑ Usborne, David. »Dissent in Venezuela: Maduro regime looks on borrowed time as rising public anger meets political repression«. Pridobljeno 26. februarja 2015.
  30. ↑ »What are Venezuelans voting for and why is it so divisive?«. BBC News. 30. julij 2017. Pridobljeno 30. julija 2017.
  31. ↑ Bronstein, Hugh (29. julij 2017). »Venezuelan opposition promises new tactics after Sunday's vote«. Reuters India (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. aprila 2019. Pridobljeno 30. julija 2017.
  32. ↑ »Venezuelska ustavodajna skupščina si je podelila neomejena pooblastila«. RTVSLO.si. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  33. ↑ Sen, Ashish Kumar (18. maj 2018). »Venezuela's Sham Election«. Atlantic Council (v britanski angleščini). Pridobljeno 20. maja 2018. Nicolás Maduro is expected to be re-elected president of Venezuela on May 20 in an election that most experts agree is a sham
  34. ↑ »Venezuela's sham presidential election«. Financial Times (v britanski angleščini). 16. maj 2018. Pridobljeno 20. maja 2018. The vote, of course, is a sham. Support is bought via ration cards issued to state workers with the implicit threat that both job and card are at risk if they vote against the government. Meanwhile, the country's highest profile opposition leaders are barred from running, in exile, or under arrest.
  35. ↑ »The Latest: Venezuela Opposition Calls Election a 'Farce'«. Associated Press. 21. maj 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. maja 2018. Pridobljeno 21. maja 2018.
  36. ↑ »V Venezueli opozicija ne bo smela kandidirati na volitvah naslednje leto«. RTVSLO.si. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  37. ↑ »Maduro razglasil zmago, opozicija in ZDA izidov ne priznavajo«. RTVSLO.si. Pridobljeno 17. februarja 2019.
  38. ↑ Corrales, Javier; Penfold, Michael (2014). Dragon in the tropics : Hugo Chavez and the political economy of revolution in Venezuela (2 izd.). [S.l.]: Brookings Institution Press. str. xii. ISBN 978-0815725930.
  39. ↑ Corrales, Javier. »Venezuela's Odd Transition to Dictatorship«. Americas Quarterly. Pridobljeno 10. decembra 2016.
  40. ↑ Brodzinsky, Sibylla (21. oktober 2016). »Venezuelans warn of 'dictatorship' after officials block bid to recall Maduro«. The Guardian. Pridobljeno 10. decembra 2016.
  41. ↑ »Almagro: Maduro se transforma en dictador por negarles a venezolanos derecho a decidir su futuro«. CNN en Español. 24. avgust 2016. Pridobljeno 10. decembra 2016.
  42. ↑ »Treasury Sanctions the President of Venezuela«. United States Department of the Treasury. 31. julij 2017. Pridobljeno 1. avgusta 2017.
  43. ↑ »La lista de los 40 países democráticos que hasta el momento desconocieron la Asamblea Constituyente de Venezuela«. Infobae (v španščini). 31. julij 2017. Pridobljeno 1. avgusta 2017.
  44. ↑ »Almagro, 13 OAS Nations Demand Maduro Suspend Constitutional Assembly«. Latin American Herald Tribune. 26. julij 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julija 2017. Pridobljeno 29. julija 2017.
  45. ↑ »Grupo de Lima rechaza elecciones presidenciales de Venezuela«. teleSUR. 13. februar 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. junija 2018. Pridobljeno 14. februarja 2018.
  46. ↑ »Latin American Herald Tribune - China Calls on Venezuela to Respect Maduro's Re-election«. www.laht.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. maja 2018. Pridobljeno 15. januarja 2019.
  47. ↑ Sputnik. »Maduro Thanks Putin for Recognizing Outcome of Venezuelan Presidential Election«. sputniknews.com (v angleščini). Pridobljeno 15. januarja 2019.
  48. ↑ »Latin America Rejects OAS Call to Cancel Venezuela Elections«. www.telesurenglish.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. januarja 2019. Pridobljeno 15. januarja 2019. A formal statement issued earlier on Friday and presented by Nicaragua's First Lady and Vice-President Rosario Murillo said: "The government of Nicaragua ratifies its invariable, principled position on respect for the sovereignty and independence of States and peoples." The statement went on to reiterate the Daniel Ortega administration's 'support for Venezuela, President Nicolas Maduro and the Bolivarian people in the defense of its institutions, its legislation and its own, sovereign and independent decisions.'
  49. ↑ Robinson, Circles. »Cuba Denounces US Campaign against Venezuela«. Havana Times (v ameriški angleščini). Pridobljeno 15. januarja 2019.
  50. ↑ »Iran supports Venezuelan government amid US meddling: Qassemi«. PressTV. 19. januar 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. februarja 2019.
  51. ↑ »Maduro brother, stand tall, Erdoğan tells Venezuelan president after US move«. Anadolu Agency. 24. januar 2019.
  52. ↑ »La OEA aprobó la resolución que declara ilegítimo al nuevo gobierno de Nicolás Maduro«. Infobae. 10. januar 2019.
  53. ↑ »Venezuela's Maduro starts new term, as US describes him as "usurper"«. Reuters. 10. januar 2019. Pridobljeno 10. januarja 2019.
  54. ↑ »Alemania apoya para que asuma poder« [Germany supports Assembly taking power off Maduro]. El Nacional. 9. januar 2019. Pridobljeno 10. januarja 2019.
  55. ↑ »Peru, Paraguay, etc. recall diplomats after Maduro inauguration«. Al Jazeera. Pridobljeno 10. januarja 2019.
  56. ↑ »National Assembly declares State of Emergency with the usurpation of Maduro as President«. Asamblea Nacional. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. januarja 2019. Pridobljeno 10. januarja 2019.
  57. ↑ »Maduro regime doubles down on censorship and repression in lead-up to Venezuelan election«. icij.org. 24. julij 2024. Pridobljeno 1. avgusta 2024.
  58. ↑ »What to know about Venezuela's election, as Maduro faces stiff opposition«. npr.org. 26. julij 2024. Pridobljeno 1. avgusta 2024.
  59. ↑ Blanco, Gabriela (29. julij 2024). »CNE announced Nicolás Maduro Moros' victory with 51.20%«. ALBA-TCP (v britanski angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. julija 2024. Pridobljeno 1. avgusta 2024.
  60. 1 2 Vyas, Kejal; Dubé, Ryan (30. julij 2024). »Venezuela's Opposition Releases Election Database; Claims Big Victory Over Strongman Maduro«. The Wall Street Journal. Arhivirano iz spletišča dne 30. julija 2024. Pridobljeno 30. julija 2024. The Venezuelan opposition has moved to show concrete evidence that the election was stolen. ... The opposition said it had collected data from 73% of the country's voting stations on its own and compiled it in a publicly accessible database on Tuesday. Using their national identification, Venezuelans can sign in and review a scanned tally sheet from their voting station showing how many votes went to each candidate. ... 'I found mine, the proof is there,' said Celina Ramirez, an opposition supporter who said she was able to log into the website to locate the tally sheet from her east Caracas voting center, which she said showed González receiving the lion's share of votes. 'There's no way the regime can fool everyone with their tricks,' she added ... The Carter Center, one of the few international organizations invited to monitor the elections, has urged Venezuela's government to release comprehensive polling data at the local level, which is needed to assess the electoral process. ...The opposition hopes the release of the database will increase pressure on Maduro's autocratic regime to make public the detailed results of the election. Also available from MSN.
  61. ↑ »A pesar del reclamo internacional, proclamaron a Nicolás Maduro como presidente de Venezuela«. www.ambito.com. Pridobljeno 1. avgusta 2024.
  62. ↑ »International leaders react to Venezuela's election results«. reuters.com. 29. julij 2024. Pridobljeno 1. avgusta 2024.
  63. ↑ Jones, Sam (29. julij 2024). »'Hard to believe': Venezuela election result met with suspicion abroad«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 1. avgusta 2024.
  64. ↑ Espectador, El (31. julij 2024). »ELESPECTADOR.COM«. ELESPECTADOR.COM (v španščini). Pridobljeno 1. avgusta 2024.
  65. ↑ »El burdo cálculo matemático en la información oficial que aumenta las sospechas sobre la manipulación de la elección en Venezuela«. infobae (v španščini). 30. julij 2024. Pridobljeno 1. avgusta 2024.
  66. ↑ Atwood, Betsy Klein, Natasha Bertrand, Kevin Liptak, Kylie (24. november 2025). »Trump administration formally designates Venezuela's Maduro as member of a foreign terrorist organization | CNN Politics«. CNN (v angleščini). Pridobljeno 5. januarja 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  67. ↑ Slovenija, R. T. V., Ameriška vojska napadla več ciljev v Venezueli ter s posebnimi enotami ugrabila predsednika Madura in njegovo ženo, pridobljeno 5. januarja 2026
  68. ↑ T, A. P. J. , B. V. , K. »ZDA zajele in odpeljale Madura. Venezuelska podpredsednica: Maduro je edini predsednik Venezuele«. rtvslo.si. Pridobljeno 5. januarja 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  69. ↑ »Venezuela's justice system aiding repression: Human rights probe«. UN News (v angleščini). 16. september 2021. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. marca 2022. Pridobljeno 5. januarja 2026.
  70. ↑ »Venezuela's Justice System Perpetuating Human Rights Abuses«. The Organization for World Peace (v ameriški angleščini). 19. september 2021. Pridobljeno 5. januarja 2026.
  71. ↑ »Balance Semanal IPYSve | Hechos intimidatorios y limitaciones de acceso: el patrón de la censura en julio - IPYS«. ipysvenezuela.org (v španščini). Pridobljeno 5. januarja 2026.
  72. ↑ Avery, Dan (13. april 2012). »Hugo Chavez's Foreign Minister Calls Opposition Party "Little Faggots"«. Queerty (v angleščini). Pridobljeno 5. januarja 2026.
  73. ↑ Rech, Miguel Ángel (20. november 2017). »Maduro: "Creo que todo el mundo se puede casar, aunque sea homosexual"«. Shangay (v španščini). Pridobljeno 5. januarja 2026.
  74. ↑ »Venezuelan president: My grandparents were Jewish | The Jerusalem Post«. The Jerusalem Post | JPost.com (v angleščini). 16. maj 2013. Pridobljeno 5. januarja 2026.
  75. ↑ »Venezuelan president's son, Nicolas Maduro Jr., showered in dollar bills as economy collapses«. Fox News Latino (v ameriški angleščini). 19. marec 2015. Pridobljeno 5. januarja 2026.
  76. ↑ »Así es Cilia Flores, la mujer de Nicolás Maduro: sus tres hijos, su trayectoria política y su relación con el presidente«. Vozpópuli (v španščini). Pridobljeno 5. januarja 2026.
  77. ↑ Shoichet, Kay Guerrero,Claudia Dominguez,Catherine E. (12. november 2015). »Venezuelan President Nicolas Maduro's family members indicted in U.S. court«. CNN (v angleščini). Pridobljeno 5. januarja 2026.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  78. ↑ »Así es Cilia Flores, la mujer de Nicolás Maduro: sus tres hijos, su trayectoria política y su relación con el presidente«. Vozpópuli (v španščini). Pridobljeno 5. januarja 2026.
  79. ↑ Milne, Seumas (8. april 2014). »Whole lotta love: Maduro 'the hippy' reared on Led Zeppelin and Lennon«. the Guardian (v angleščini). Pridobljeno 5. januarja 2026.