Sindikat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Izvor besede sindikat je grška beseda syndikos, ki pomeni skrbnik neke skupne zadeve. V francoščini je nato ta beseda dobila pomen administratorja skupnega interesa. Sindikat je torej skupina ljudi, ki delujejo skupaj kot tim za dosego skupnega interesa. V angleščini beseda sindikat lahko pomeni tudi skupino podjetij, ki skupaj in naenkrat kupujejo isto stvar.

Sindikat je pri nas prostovoljna množična organizacija zaposlenih, katere cilj je zaščita zaposlenih. Sindikalna svoboda je ustavna kategorija (76. člen Ustave Republike Slovenije: Ustanavljanje in delovanje sindikatov ter včlanjevanje vanje je svobodno.).Sindikat je lahko organiziran na ravni posameznega delodajalca, na ravni dejavnosti in na ravni države. Obstajajo tudi poklicni sindikati. Zakon določa kriterije za njihovo reprezentativnost. Sindikati se lahko povezujejo tudi na mednarodni ravni, da bi uresničevali svoje skupne interese. Sindikat interese delavcev, svojih individualnih članov, uveljavlja s stavko in s socialnim dialogom.

Sindikat omogoča delavcem, ki se preživljajo z delom za delodajalca, da se kolektivno in zato učinkoviteje kot razdrobljeni na posameznike borijo za dostojno plačilo za opravljeno delo, za varne in zdrave delovne razmere ter za druge delavske pravice. Sindikalno geslo je: "Združeni smo močnejši!" Odstotek delavcev, ki se prostovoljno včlani v sindikat, je pomemben, saj vpliva na reprezentativnost sindikata in na pogajalsko moč sindikata. Delavci, ki se ne včlanijo, zato objektivno slabijo sindikat in škodujejo sodelavcem. Delodajalec namreč lahko šikanira posamičnega delavca, ki terja pošteno plačilo za opravljeno delo. Če pa v sindikalni akciji isto terjajo vsi pri delodajalcu zaposleni, je posameznik zaščiten pred šikaniranjem in zahteve po poštenem plačilu so uspešnejše. Včlanjevanje in sindikalna organiziranost je možna le na podlagi ozaveščanja delavstva, ki jo izvajajo sindikalni aktivisti o tem, kako je mogoče izboriti delavske pravice le, če se delavci solidarno združijo, in na delodajalcu viden način v času kolektivnih pogajanj podprejo sindikalne zahteve. Proces ozaveščanja ne more biti nikoli končan, saj vsako leto na trg dela vstopajo novi delavci. Pomembna je komunikacija: sindikalni aktivist mora članom sindikata ves čas sporočati, kaj trenutno za uresničenje delavskega interesa konkretno dela sindikat, zakaj to dela in kako naj člani sindikata sindikalne zahteve vidno podprejo, da bo sindikat na pogajanjih dovolj močan. Član sindikata lahko na viden način podpre sindikalne zahteve tako, da se najprej včlani in redno plačuje sindikalno članarino za kritje stroškov sindikata, se udeleži sindikalnega sestanka ali zbora, sopodpiše listo s sindikalnimi zahtevami, se udeleži sindikalnih demonstracij, sodeluje na sindikalnem referendumu, na katerem sindikat preverja pri članih podporo za izvedbo stavke za dosego stavkovnih zahtev in v času razglašene stavke prekine delo. Da bi se medsebojno vsako leto opominjali na potrebo po sindikalni organiziranosti delavcev, ki edina omogoča razvoj delavskih pravic, sindikati organizirajo praznovanje 1. maja, praznika dela. Čeprav je bilo po osamosvojitvi Slovenije ustanavljanje številnih novih in med seboj konkurenčnih sindikatov predstavljeno kot demokratični proces, pa drobljenje sindikalnega gibanja objektivno vodi v manjšanje njihove moči, zato se je danes začel proces njihovega ponovnega združevanja.

Temeljna vrednota sindikalizma je solidarnost med delavci, ki se preživljajo z delom za delodajalca in imajo zaradi enakega vira preživljanja podobno usodo. Delavci so torej znotraj sindikata solidarni drug z drugim. Ker je solidarnost tudi temeljna vrednota socialne države, so sindikati njeni branitelji v socialnem dialogu z državo.

Sindikati zastopajo interes delavcev v socialnem dialogu z delodajalskimi organizacijami in vlado. Interes delavcev do poštenega plačila za opravljeno delo in drugih pravic iz dela zastopajo na dvostranskem socialnem dialogu z delodajalcem oziroma delodajalskimi organizacijami na kolektivnih pogajanjih in sklepajo kolektivne pogodbe. V primeru konflikta smejo organizirati stavko, ki je prav tako ustavna kategorija (77. člen ustave: Delavci imajo pravico stavkati. Če to zahteva javna korist, se lahko pravica do stavke, upoštevajoč vrsto in naravo dejavnosti, z zakonom omeji.).

V tristranskem socialnem dialogu z vlado in delodajalskimi organizacijami na nacionalni ravni v Ekonomsko-socialnem svetu sindikati, reprezentativni na ravni države, zastopajo interes delavcev pri nastajanju socialne zakonodaje, delovnega prava in drugih predpisov, pomembnih za člane organizacij obojnih socialnih partnerjev. Rezultat tristranskega socialnega dialoga je lahko socialni sporazum.

Prva sindikalna gibanja so nastala v prvi polovici 19. stoletja kot protiutež moči delodajalcev (kapitalistov). Sprejetje sindikatov s strani države je pomemben korak k industrijski demokraciji in institucionalizaciji industrijskega konflikta med delodajalci ter delojemalci. Pripomorejo k stabilnosti družbe. Sindikati so tudi v postindustrijski družbi zagotovilo družbenega ravnovesja. Izziv za sindikalno organiziranje danes je širjenje prekarnih oziroma negotovih oblik pogodb o delu, ki dodatno atomizirajo delavstvo in otežujejo povezovanje in solidarnost med delavci, ki delajo za delodajalca na podlagi zelo različnih oblik pogodb o delu. Objektivno so različne oblike pogodbe o delu v funkciji razdiranja solidarnosti med delavci, ki se preživljajo z delom za delodajalca na podlagi različnih oblik pogodb o delu. Ozaveščanje in na njeni podlagi vzpostavitev solidarnosti med delavci po vseh različnih oblikah pogodb o delu pa lahko enako kot v preteklosti zagotovi dostojno plačilo za delo vseh.[navedi vir]