Orinoko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Koordinati: 8°37′N 62°15′W / 8.617°N 62.250°W / 8.617; -62.250
Orinoko (Río Orinoco)
Tok Orinoka v zvezni državi Bolívar
Države Venezuela, Kolumbija
Izvir
 - Nahajališče Cerro Delgado-Chalbaud, gorovje Parima, Venezuela
 - nadmorska višina 1.047 m
 - Koordinate 02°19′05″N 63°21′42″W / 2.31806°N 63.36167°W / 2.31806; -63.36167
Ustje Delta Amacuro
 - lokacija Atlantski ocean, Venezuela
 - nadmorska višina 0 m
 - koordinate 8°37′N 62°15′W / 8.617°N 62.250°W / 8.617; -62.250
Dolžina 2.140 km (1.330 mi)
Porečje 880.000 km2
Pretok
 - povprečje 33.000 m3/s (1.165.384 cu ft/s)
porečje Orinoka


Orinoko (špansko río Orinoco) je reka, ki teče po nižavjih severnega dela Južne Amerike in z 2140 km dolžine ena najdaljših južnoameriških rek. Teče v širokem loku okrog višavja Gvajanski ščit v Venezueli do izliva v Atlantski ocean, kjer tvori obsežno delto južno od otoka Trinidad. V srednjem toku teče proti severu in tvori del državne meje med Venezuelo in Kolumbijo; četrtina obsežnega porečja se tako nahaja v Kolumbiji, preostanek pa v Venezueli.

Večina največjih venezuelskih rek se izliva v Orinoko, največja med njimi je Caroní. Posebnost je Casiquiare, ki se odcepi od Orinoka v zgornjem toku, obrne proti jugu in se izlije v Rio Negro, ki je pritok Amazonke, s tem pa tvori naraven kanal med porečjema Orinoka in Amazonke, kar je edinstven primer povezave dveh velikih porečij na vsem svetu. Brzice Maipures in Atures v delu, kjer reka tvori državno mejo, so naravna pregrada, ki delijo Orinoko na spodnji in zgornji tok.

Kljub velikosti in pomembnosti je bila reka raziskana šele razmeroma pred kratkim. Njeno delto je prvi ugledal že Krištof Kolumb na svoji tretji odpravi, zgornji tok pa je raziskal Alexander von Humboldt leta 1800. Zaradi negostoljubnosti in (neupravičeno) slabega slovesa tamkajšnjih domorodcev je izvir šele v zgodnjih 1950. letih odkrila venezuelsko-francoska odprava. Tudi v spodnjem toku reka teče po negostoljubni divjini, venezuelski osrednji planjavi (Ilanos), ki obsega kar tretjino ozemlja države in se v deževni dobi šest mesecev na leto spremeni v ogromno notranje morje. Zato je narava tu še praktično povsem neokrnjena. Na glavnem toku Orinoka ni nobene hidroelektrarne in dolga leta edini most na celotni reki stoji pri starem kolonialnem mestu Ciudad Bolívar, kjer se tok nekoliko zoža. Industrija je skoncentrirana v novozgrajenem mestu Ciudad Guayana približno 80 km od konice delte, ki je izhodišče za izkoriščanje bogatih zalog surovin v okoliškem območju. Električno energijo za to dejavnost zagotavlja niz hidroelektrarn na reki Caroní, ki se izliva v Orinoko nedaleč stran.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Penn, James R. (2001). "Orinoco". Rivers of the World: A Social, Geographical, and Environmental Sourcebook. ABC-CLIO. str. 191–193. ISBN 9781576070420. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]