Nikaragva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
República de Nicaragua
Republika Nikaragva
Zastava Nikaragve Grb  Nikaragve
GesloEn Dios Confiamos   (v španščini)
»Zaupamo v Boga«
[1]
Himna"Salve a ti, Nicaragua"  (v španščini)
»Nikaragva, bodi pozdravljena«
Lega Nikaragve
Glavno mesto
(in največje mesto)
Managua
Escudo de Managua.svg

12°9′N, 86°16′W
Uradni jeziki španščina
Priznani regionalni jeziki angleščina, miskito, rama, sumo, miskito obalnih Kreolcev, garifuna, kreolščina otoka Rama
Etnične skupine  69 % mestici,
17 % belci
5 % ameriški staroselci
9 % črnci[2]
Upravljanje Unitaristična predsedniška ustavna republika
 -  Predsednik Daniel Ortega (FSLN)
 -  Podpredsednik Omar Halleslevens
Neodvisnost od Španije, Mehike in Zvezne republike Osrednje Amerike 
 -  Razglašena: 15. september 1821 
 -  Uradna: 25. julij 1850 
 -  od Prvega mehiškega imperija: 1. julij 1823 
 -  od Zvezne republike Osrednje Amerike: 31. maj 1838 
 -  Revolucija: 19. julij 1979 
 -  Sedanja ustava: 9. januar 1987 
Površina
 -  skupaj: 130,373 km² (97.
 -  voda (%): 7,14
Prebivalstvo
 -  ocena 2010: 5.891.199 (110.)
 -  štetje 2005: 5.666.301 
 -  gostota: 42 p./km² (133.)
BDP (PKM) ocena 2011
 -  skupaj: 18,878 milijarde USD[3] 
 -  na prebivalca: 3.205 USD[3] 
BDP (nominalno) ocena 2011
 -  skupaj: 7,297 milijarde USD[3] 
 -  na prebivalca: 1.239 USD[3] 
Gini (2007) 40,1 (srednji
HDI (2011) Rast 0,589[4] (srednji) (129.)
Valuta Córdoba (NIO)
Časovni pas CST (UTC−6)
Vrhnja domena (TLD) .ni
Klicna koda +505
1 Govore se tudi angleščina in jeziki domačinov
2 Velik del podatkov je pridobljen iz publikacije CIA World Fact Book

Republika Nikaragva je obmorska država v Srednji Ameriki. Na severu meji na Honduras, na vzhodu na Karibsko morje, na jugu na Kostariko, ter na zahodu na Severni Tihi ocean.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pred prihodom prvih Evropejcev so bile v notranjosti dežele manjše indijanske državice, v nižavju ob karibski obali pa so živeli lovci in nabiralci. Krištof Kolumb se je na območju današnje Nikaragve prvič izkrcal leta 1502 in priključil ozemlje španski kroni. Sledil mu je osvajalec Gil González, ki je leta 1522 sklenil sporazum z Nicarao, poglavarjem najmočnejšega indijanskega plemena. Ozemlje je bilo od 1524 del podkraljestva Nova Španija, potem pod avtonomnim generalnim kapitanatom Gvatemala, ob odcepitvi od Špancev nekaj časa del Mehike, Združenih provinc Srednje Amerike in ob razpadu skupne države postane samostojna država Nikaragva od 30. aprila 1838. Že pred osamosvojitvijo se je Nikaragva delila na liberalce s središčem v Leónu in na konservativce iz Granade, njihova nasprotja pa so večkrat prerasla tudi v oborožene spopade.

Nikaragva je bila konec 19. stoletja zanimiva tako za ZDA kot za evropske velesile, ki so načrtovale gradnjo prekopa med Atlantskim in Tihim oceanom. Kasneje so ta prizadevanja usmerile v Panamo, kjer so leta 1914 zgradili Panamski prekop. Toda tudi zamisli prekopa v Nikaragvi niso opustili. Nikaragva se je neuspešno upirala prihodu Američanov, ki so svoj kapital podprli s prihodom marincev in ostali v Nikaragvi do leta 1933. V tem času so ZDA na oblast postavile diktatorski režim družine Somoza, ki je s trdo roko vladal več kot štirideset let. Leta 1979 je v Nikaragvi izbruhnila revolucija. Somoza je doživel upor socialistično naravnane stranke Frente Sandinista de Liberación Nacional (FSLN) ali t. i. sandinistov. Med vzroki so bili uničujoči potres leta 1972, zloraba mednarodne pomoči za zasebne namene namesto za obnovo glavnega mesta Managua, fiskalna kriza in „krizno povišanje davkov“ ter pretiran vladni monopol na vseh področjih življenja.

Po revoluciji so ZDA v Hondurasu organizirale vojaška oporišča za urjenje Somozovih pristašev (t. i. kontrasi), ki so poskušali z vdori na nikaragovsko ozemlje s silo priti na oblast. Pri teh napadih na legalno izvoljeno oblast svobodne Nikaragve so ZDA uporabljale tudi lastno vojsko, za kar jih je meddržavno sodišče v Haagu po tožbi Nikaragve obsodilo državnega terorizma. V tistem času so Nikaragvo podpirale Sovjetska zveza, Kuba in druge socialistične države, zato so se Američani bali razvoja »druge Kube«. Državljanska vojna se je končala postopoma leta 1988 z mirovnim posredovanjem kostariškega predsednika Oscarja Ariasa Sáncheza. Od devetdesetih let dalje se Nikaragva razvija kot mlada demokracija s še vedno močnim ustavnim položajem predsednika države.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ As shown on the Córdoba (bank notes and coins); see for example Banco Central de Nicaragua
  2. ^ "Nicaragua Demographics Profile 2011". Nicaragua. Index Mundi. 2011. Pridobljeno dne 16.7.2011. 
  3. ^ 3,0 3,1 3,2 3,3 "Nicaragua". International Monetary Fund. Pridobljeno dne 20.4.2012. 
  4. ^ United Nations Development Programme (2010). "Table 1: Human Development Index and its components". Human Development Report 2010 (20th Anniversary Edition) The Real Wealth of Nations: Pathways to Human Development. New York: United Nations. Pridobljeno dne 16.7.2011. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]