Ilkanat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ilkanat
سلسله ایلخانی
Država Mongolskega cesarstva

1256–1335
 

Ilkanat v svojem največjem obsegu
Glavno mesto Maraga, Tabriz in Soltanije
Jeziki Mongolski in perzijski jezik
Religija Budizem, krščanstvo, kasneje islam
Politična struktura Cesarstvo
Ruler
 -  1256-1265 Hulegu kan
 -  1316-1335 Abu Sa'id
Zgodovina
 -  ustanovitev 1256
 -  ukinitev 1335
Površina
 -  leta 1310 (ocenitev) 3.750.000 km²

Ilkanat, Il-kanat ali Il Kanat (iransko سلسله ایلخانی iz mongolskega Ил Хан улс (Il han uls) in turškega ilhanli (il=zemlja, država, han=vladar, kan, ilhan=zemljiški gospod, cesar) je bil mongolski kanat, ki je bil ustanovljen v 13. stoletju v Perziji in je bil del Mongolskega cesarstva. Ustanovil ga je Džingiskanov vnuk Hulegu kan po mongolskih vojnih pohodih proti Horezmskemu cesarstvu v letih 1219-1224. Obsegal je ozemlje današnjega Irana in večine Iraka ter Afganistan, Turkmenistan, Armenijo, Azerbajdžan, Gruzijo, Anatolijo in zahodni Pakistan. Ilkanatski vladarji od Mahmuda Gazana dalje so privzeli islam, ki je bil vera večine lokalnega prebivalstva na ozemljih kanata.

Hulagu kan[uredi | uredi kodo]

Po bitki pri Köse Dağu leta 1243 so Mongoli okupirali večino Anatolije in Seldžuški sultanat Rum je postal vazal mongolske države, iz katere je kasneje nastal Ilkanat.

Ustanovitelj ilkanatskega kanata je bil Džingiskanov vnuk ter Mongkejev in Kublajkanov brat Hulegu. Državo je leta 1255 ali 1256 prevzel od mongolskega poveljnika v Perziji Bajdžuja z nalogo, da osvoji muslimanska kraljestva »vse do meje z Egiptom«. Njegov prodiranje proti Egiptu se je končalo s porazom proti Mamelukom v bitki pri Ain Džalutu v Palestini leta 1260. Med njegovim vladanjem se je Ilkanat raztezal od Transoksanije do Sirije.

Smrt velikega kana Mongkeja je Huleguja prisilila, da je iz Perzije odšel v Mongolijo na priprave za kurultaj.

Zgodnji Ilkanat[uredi | uredi kodo]

Hulagu kan, Džingiskanov vnuk in ustanovitelj Ilkanata.

Vladarski naslov il-kan pomeni »podrejeni kan« in se nanaša na njihovo začetno spoštovanje do Mongke kana in njegovih naslednikov, velikih kanov Mongolskega cesarstva. Kublajidi z vzhoda so obdržali suverenost nad Ilkani do konca svoje vladavine.[1][2]

Hulegujevi nasledniki so vladali v Perziji naslednjih osemdeset let. Prvi vladarji so bili šamanisti, nato budisti, zadnji pa so prestopili v islam. Ilkani so ne glede na vero ostali nasprotniki Mamelukov, ki so se poleg Mongolov bojevali tudi s križarji. Proti Mamelukom niso dosegli kakšnih pomembnih zmag in so nazadnje prenehali razmišljati o osvojitvi Sirije in pritiskati na svoja vazala Seldžuški sultanat Rum in Armensko kraljestvo Kilikija. Pritisk je popustil predvsem zaradi sovražnosti na severu in vzhodu, od koder sta na Ilkanat pritiskala Čagatajski kanat v Mogulistanu in Berkejeva Zlata horda na Kavkazu in Transoksaniji. Ilkanat je bil že med Hulegujevim vladanjem na Kavkazu v odkriti vojni z Mongoli iz ruskih step.

Frankovsko-mongolska zveza[uredi | uredi kodo]

Hulegu in krščanska kraljica Dokuz katun.
Okrogel kos svije iz Irana ali Iraka iz zgodnjega 14. stoletja.

V 13. in 14. stoletju je bilo več poskusov sklenitve zavezništva med vladarji iz zahodne Evrope in Mongoli, predvsem z Ilkanatom. Prvi poskusi so se začeli že v času sedme križarske vojne, njihov cilj pa je bil borba proti skupnim sovražnikom muslimanom, predvsem Mamelukom iz Egipta. Noben poskus ni dosegel kakšnega večjega vojaškega uspeha.[3]

Prestop v islam[uredi | uredi kodo]

V času po Hulagu kanu so ilkani vedno bolj privzemali tibetanski budizem. Krščanski zahod, opogumljen z izkušnjami nestorijancev, je poskušal razširiti krščanstvo, vendar ni dosegel kakšnega večjega uspeha.[4] Ilkani so zaradi svojega budizma izrazito izstopali iz pretežno muslimanske večine svojih podložnikov, zato je Gazan malo preden je strmoglavil Bajduja prestopil v islam. Krščanski in judovski podložniki so s tem izgubili svoj enakopravni položaj v primerjavi z muslimani in so morali plačevati posebno takso. V še težjem položaju so bili budisti, ki so morali prestopiti v islam ali pa jim je grozil izgon.[5]

Prehod v islam je imel v zunanjih zadevah zelo majhno vlogo ali pa je sploh ni imel in vojna z Mameluki za prevlado v Siriji se je nadaljevala. Edino pomembno zmago so Mongoli izbojevali v bitki pri Wadi al-Khazandarju, po kateri so dobili nadzor nad Sirijo, ki je trajal samo nekaj mesecev.

Gazanovo politiko je nadaljeval tudi njegov naslednik Oldžejtu, čeprav so mu svetovali, naj začne favorizirati šiitsko različico islama.[6] Oldžejtu je svoje vladanje preselil v Gilan ob Kaspijskem jezeru. Njegova mogočna grobnica v mestu Soltanije je eden najbolj znanih spominov na vladanje Ilkanidov v Perziji.

Razpad[uredi | uredi kodo]

Oldžejtujev mavzolej v Soltaniju.

Po Abu Sa'idovi smrti leta 1335 je začel kanat hitro razpadati in se deliti na več rivalskih nasledstvenih držav, med katerimi so najbolj izstopali Džalajiridi. Kasarjevega naslednika Tog Timurja, ki je bil zadnji kandidat za ilkanatski prestol, so leta 1353 umorili Sarbadarji. Ilkanat je kasneje poskušal iz Džalajiridske države ponovno brezuspešno obuditi Timur Lenk.

Večino zgodovinskega gradiva o Ilkanatu je prispeval zgodovinar Rašid al-Din, ki je leta 1315 za kane napisal zgodovino sveta.

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Ilkanat je utrl pot za nasledjo perzijsko državo Safavivov in nazadnje za sodobni Iran. Hulegujeve zmage so Iran odprle evropskim vplivom z zahoda in kitajskim vplivom z vzhoda. Kombinacija obeh vplivov se je pod pokroviteljstvom Hulegujevih naslednikov razvila v prepoznavno iransko arhitekturo. Med vladavino Ilkanov so iranski zgodovinarji prešli s pisanja v arabščini na pisanje v perzijskem jeziku.[7]

Seznam vladarjev[uredi | uredi kodo]

Vladarji iz dinastije Ilkanidov[uredi | uredi kodo]

Po-ilkanski vladarji[uredi | uredi kodo]

Po razpadu Ilkanata leta 1335 je na njegovem ozemlju nastalo več držav. Za naslov ilkana so se potegovali naslednji upravičenci:

  • Arpa Ke'un (1335-1336)
  • Musa (1336-1337)
  • Mohamed (1336-1338)
  • Sati Beg (1338-1339)
  • Sulejman (1339-1343)
  • Džahan Timur (1339-1340)
  • Anuširvan (1343-1356)
  • Gazan II. (1356-1357), znan samo s kovancev

Upravičenci iz vzhodne Perzije (Horasana):

  • Togaj Timur (okrog 1338-1353); priznavali so ga Kartidi (1338-1349), Džalajiridi (1338-1339, 1340-1344) in Sarbadarji (1338-1341, 1344, 1353)
  • Lukman (1353-1388), sin Togaj Timurja

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Atwood, Christopher P. (2004). The Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire. Facts on File, Inc. ISBN 0-8160-4671-9.
  2. ^ Michael Prawdin - Mongol Empire and its legacy, str. 302
  3. ^ Atwood, Encyclopedia of Mongolia and the Mongol Empire, str. 583, »Western Europe and the Mongol Empire«
  4. ^ Medieval Persia 1040-1797, David Morgan str. 64
  5. ^ Medieval Persia 1040-1797, David Morgan, str. 72
  6. ^ Ali Al Oraibi, Rationalism in the school of Bahrain: a historical perspective, in Shīʻite Heritage: Essays on Classical and Modern Traditions By Lynda Clarke, Global Academic Publishing 2001, str. 336
  7. ^ Francis Robinson, The Mughal Emperors And The Islamic Dynasties of India,Iran and Central Asia, str. 19 in 36